UPRS Sodba I U 244/2023-13

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil 25. 1. 2023 prošnjo za mednarodno zaščito in ugotovitev toženke, da svoje istovetnosti ni izkazal.

3Toženka je povzela navedbe iz prošnje in osebnega razgovora, da je tožnik arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, da vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, da ni prestajal zaporne kazni, da se je šolal 16 let, da je končal fakulteto, da je v Maroku živel skupaj s starši, dvema sestrama in dvema bratoma, da je bilo v Maroku slabo. Tožnik je delal občasna dela kot električar, za kar je prejel na mesec približno 300 do 350 evrov, kar je toliko kot znaša povprečna plača v Maroku. Maroko je zapustil, ker je po končani izobrazbi najprej delal v podjetju s plačo 300 evrov na mesec, nato je delal kot električar in zaslužil približno od 300 do 350 evrov, ker pa je bil v najetem stanovanju, je moral plačevati najemnino 150 evrov. Od njegovega zaslužka mu je tako ostalo 150 evrov, kar pa ni nič. Skušal si je priskrbeti delo v drugih podjetjih, vendar ga ni dobil. Nato je nastopil koronavirus in situacija se je zelo poslabšala. Po končani epidemiji je skušal odpreti svoje podjetje, vendar svojega denarja ni imel, prav tako pa so mu na banki zavrnili vlogo za kredit. Še vedno pa je delal priložnostna dela. Nato mu je prijatelj predlagal, da skupaj odideta v Turčijo in nato dalje v Evropo. Izvorno državo je zapustil oktobra 2022 legalno z letalom v Turčijo, nato je preko Bolgarije, Srbije, Hrvaške odšel v Slovenijo, kjer ga je 20. 1. 2023 prijela slovenska policija in zato je zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Italija, ker je slišal, da se tam lepo obnašajo do migrantov in da lahko tam delajo. Če bi imel višjo plačo, ne bi odšel iz Maroka, saj se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega, zaradi česar je odšel. Vendar, če bi se sedaj vrnil nazaj, bi bil to zanj šok.

4Toženka je ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo ter s slabimi pogoji za življenje zaradi ekonomskih težav v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti dobro plačane zaposlitve. Toženka je ocenila, da teh tožnikovih razlogov ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Toženka je izpostavila, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je izpostavila, da je tožnik v Maroku delal, vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Izpostavila je, da je tožnik v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Toženka je po ugotovitvi, da tožnikovih težav ni moč povezati z elementi preganjanja in da institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju, tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

5Iz obrazložitve še izhaja, da toženka kljub neizkazani istovetnosti ni dvomila, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko. S tem v zvezi je ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Kraljevino Maroko dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22, v nadaljevanj Odlok) določila kot varno izvorno državo. Toženka po preučitvi vseh tožnikovih izjav ni mogla zaključiti, da bi imel tožnik v Kraljevini Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, česar niti ni navajal. Glede na naravo tožnikovih navedb, ko v bistvenem navaja slabo življenje in nezadovoljstvo v Kraljevini Maroku ter ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil in povzročil njegov odhod iz države, toženka ni mogla zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo, njegovo življenje ne bi bilo ogroženo niti nima razlogov za občutek ogroženosti. Po mnenju toženke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko za tožnika ne bi bila varna in so zato po presoji toženke izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

6Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

7Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah postopka.

8Tožnik meni, da toženka ni pravilo upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam kljub temu, da se je trudil, dostojno življenje ni bilo mogoče. Tožnik ponavlja svoje navedbe, da je dnevno zaslužil 10 do 12 eur, kar ni zadostovalo za dostojno življenje, da je najprej delal v podjetju, nato je skušal svojo situacijo izboljšati tako, da je delal samostojno. Kljub temu je bilo njegovo ekonomsko stanje zelo slabo. Ker je živel v najetem stanovanju mu je po plačilu najemnine ostalo zgolj 150 eur na mesec, kar ni bilo nič in mu je pri preživljanju zato finančno pomagal oče. Ponavlja, da je neuspešno skušal najti delo v podjetju, nato je prišla korona, ki je situacijo še poslabšala. Možnosti za delo je bilo še manj, saj novih projektov ni bilo več. Cene izdelkov pa so šle gor. Prihodnosti v Maroku zanj ni bilo več. Tožnik je še navedel, da Maroko ne pomaga posameznikom v stiski. Zato, ker je bilo nadaljnje življenje v Maroku nemogoče, mu ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Tožnik še poudarja, da države ne bi zapusti, če bi bilo mogoče v Maroku dostojno živeti.

9Tožnik meni, da ni pravilno niti sklicevanje na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Ponavlja, da je pojasnil, da se zaradi svojih osebnih okoliščine (t.j, ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje, kar se je po prihodu korone še poslabšalo in pri čemer država Maroko posameznikom v stiski ne pomaga), ne more vrniti v svojo državo in zato Maroko zanj ni varna država.

Povzetek navedb toženke

10V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je tožnik jasno izpovedal, da ni imel v izvorni državi nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Toženka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni nikoli navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

11Toženka še poudarja, da tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožnik je namreč izvorno državo zapustil izključno zaradi finančne stiske. Toženka še poudarja, da je tožnik eksplicitno navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen. Tožnik ni izkazal, da zaradi njegovih posebnih okoliščin izvorna država zanj ne bi bila varna država.

O sodni presoji

12Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, prebralo listine spisa toženke št. 2142-475/2023/4 (1222-05) in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.¹ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.²

15Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

16Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.³ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁴ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁵ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁶ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁷

17Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecni potrdi tudi na zaslišanju. Na zaslišanju izrecno pove tudi, da v Maroku ni bil preganjan in nima problemov s preganjanjem. V Maroko pa se ne more vrniti, ker ne bo dobil zaposlitve, če pa jo dobi, ne more preživeti s tisto plačo. V Maroko bi se vrnil, če bi bilo mogoče tam dostojno živeti.

19Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je tožnik uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁸ Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.⁹ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi (zanj) slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.¹⁰

20Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

21Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹¹ Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹² Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

22Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

23Tožnik je utemeljeval obstoj posebnih okoliščin v smislu prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, kot ponovi v tožbi z navedbami, da se ne more vrniti v svojo državo zato, ker tam ni bilo mogoče dostojno življenje, ker kljub delu ni zaslužil dovolj za preživetje, ker se je po koroni stanje še poslabšalo in pri čemer država Maroko posameznikom v stiski ne pomaga.

24Kot je pravilno odločila toženka, tudi po presoji sodišča ekonomska stiska tožnika v izvorni državi, upoštevajoč tožnikovo izjavo, da ni bil preganjan v izvorni državi, ne predstavlja posebnih okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi (lahko) izključile uporabo koncepta varne izvorne države. Sodišče sicer sprejema izpoved tožnika o slabih življenjskih razmerah zaradi ekonomske krize, ki jih je bil deležen v Maroku, pa vendarle to ni razlog za dodelitev mednarodne zaščite. Pravilno je namreč pojasnila toženka, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih stisk posameznikov, ki niso povezane z razlogi preganjanja, določenimi v Ženevski konvenciji. Institut mednarodne zaščite je namreč, kot že navedeno, namenjen osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Ta namen mednarodne zaščite je seveda izražen tudi v uporabi koncepta varne izvorne države, kot izhaja tudi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki uporabo koncepta varne izvorne države izključuje med drugim, če prosilec izkaže tehtne razloge, da izvorna država zanj ne bi bil varna, a veže posebne okoliščine prosilca na izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča tožnikov razlog ekonomske stiske v Maroku, ki ni posledica preganjanja, ne more predstavljati posebnih okoliščin tožnika v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi izključevale uporabo koncepta varne izvorne države.

25Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.
² Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.
³ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁴ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁵ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁶ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁷ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
¹⁰ S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
¹¹ Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
¹² Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).