VSL Sodba in sklep II Cp 1401/2022

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe 600 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev.

III. Pritožbama pravdnih strank zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških, nastalih v zvezi s pritožbama zoper sklep, se pridrži za končno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo s 25. 10. 2021 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati 22.177 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.336,98 EUR z obrestmi je zavrnilo. S sklepom s 24. 3. 2022 pa je sklenilo, da se izvedenski instituciji Fakulteti A. za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v znesku 7.480 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 9.125,60 EUR, pri čemer mora tožnica doplačati manjkajoči predujem v znesku 8.125,60 EUR na račun sodišča.

O pritožbi zoper sodbo:

2Toženec izpodbija sodbo v obsodilnem delu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 3. 2019, glede prepoznih trditev tožnice o možni dopustni rabi sporne nepremičnine v relevantnem obdobju, očita sodišču prve stopnje kršitev navodil višjega sodišča. Opozarja, da je sodišče prve stopnje dopolnilo dejansko stanje v smeri postavitve izvedenca ekonomske stroke, dr. B. B., ki je v mnenju z dne 15. 4. 2021 znesek nadomestil v višini 22.000 EUR izračunal po metodi hipotetičnih najemnin, saj je pojasnil, da je izračunal kapitalsko donosnost hipotetičnih najemnin in povedal, da ni izračunal vrednosti nepremičnine, ker se mu to ni zdelo pomembno, ker bi bil tak izračun približen, o vrednosti nepremičnine pa ni verodostojnih podatkov. Sodišče bi moralo glede na to zavrniti tožbeni zahtevek, pa tega ni storilo, ker je zmotno presodilo, da najemna pogodba ni bila sklenjena za kampiranje, ampak za dejavnosti, ki naj bi dopolnjevale kampiranje. Zmotno je naziranje sodišča, da bi tožnica v spornem obdobju pridobila korist iz oddajanja nepremičnine v najem lastniku sosednjega kampa za v izpodbijani sodbi ugotovljene dovoljene dejavnosti, o katerih naj bi tožnica podala pravočasne navedbe. Dokazni postopek je pokazal, da je bila najemna pogodba sklenjena za izvajanje kampiranja, kar pa v Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju TNP) ni dovoljeno in zato ne more služiti kot osnova za izračun odškodnine. Tožnica ni pravočasno trdila, da bi v spornem obdobju lahko oddajala nepremičnino za namen izvajanja kakšne druge dejavnosti. Za druge dejavnosti, ki predstavljajo turistično, športno ali rekreativno rabo, je potrebno dovoljenje. Da bi ga tožnica imela, ni trdila in izkazala. Glede dejavnosti dihalnih vaj, sprehajanja in opazovanja narave, ki jih sodišče omenja kot primere dovoljenih dejavnosti, pa gre za dejavnosti, ki se lahko izvajajo brezplačno in zato ni prepričljivo izkazano, da bi tožnica lahko oddala sporno nepremičnino za te namene. Ker je sodišče prve stopnje ignoriralo napotke višjega sodišča, le da je tokrat bolj obširno pojasnilo svoja stališča, toženec vztraja pri svojih argumentih v predhodno podani pritožbi. Ponavlja, da je sodišče je na naroku 2. 3. 2017 tožnico pozvalo, da naj konkretno opredeli rabe sporne nepremičnine, ki bi nudile donos. Toženec je takoj grajal ravnanje sodišče, saj ni nobenega utemeljenega razloga, da bi tožnica navedbe o načinu rabe opredeljevala po prvem naroku, saj je toženec že od odgovora dalje trdil, da kampiranje na sporni nepremičnini ni dovoljeno in da iz besedila najemne pogodbe izhaja, da je bila sklenjena prav za namen kampiranja. Tožnica je šele v tretji vlogi prvič navedla, da morebitna omejitev kampiranja ne pomeni, da nepremičnine ni mogoče uporabiti za dopolnilno dejavnost h kampiranju. Takšne navedbe so neutemeljene in prepozne (tako tudi II Ips 291/2014). Sodišče je kršilo pravila prekluzije s tem, ko se je tudi pri ponovnem odločanju oprlo na trditve, ki jih je tožnica podala po prvem naroku. Če sodišče ne bi upoštevalo prepoznih navedb, bi moralo ugotoviti, da je tožnica družbi C., d. o. o., oddajala nepremičnino za namen kampiranja, kar pa je v nasprotju s prisilnim predpisom, Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1). Tožnica neutemeljeno trdi, da bi tudi v spornem obdobju nepremičnino oddajala za namen kampiranja in lahko dobivala korist.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da ima najemna pogodba, na kateri tožnica utemeljuje svoj zahtevek in na kateri je izvedenec ocenil odškodnino, kakršenkoli drugačen namen, kot je oddajanje sporne nepremičnine za kampiranje. Že iz Dogovora z dne 28. 3. 2014 izhaja, da se nepremičnina oddaja za potrebe širitve kampa. V najemni pogodbi z dne 14. 7. 2015 pa je zapisano, da najemnik uporablja nepremičnino za opravljanje svoje dejavnosti kampa, da uporaba nepremičnine za potrebe kampiranja ne predstavlja prenosa uporabe na tretjo osebo in da lahko najemnik prosto upravlja in jo trži kot kamp ter pobira plačilo za kampiranje. Tožnica je v tožbi tudi navedla, da je nepremičnina oddana za potrebe dejavnosti kampa. Iz pogodbe in dogovora torej izhaja, da je tožnica sporno nepremičnino oddala za namen kampiranja, s čimer naj bi se kampiranje razširilo nanjo. Vse do prepoznega in neutemeljenega poziva sodišča na prvem naroku tožnica ni podala nobenih trditev o načinu rabe nepremičnine, torej da se ne bi oddajala za kampiranje. Zato je najemna pogodba nična in sodišče nanjo ne bi smelo opreti svoje presoje, da bi tožnica sporno nepremičnino oddajala za namen kampiranja. Tožnica v svojih trditvah, podanih v tretji vlogi in kasneje, sploh ne trdi, da bi sporno nepremičnino oddala za kampu dopolnilno dejavnost, to navaja kot hipotezo, kar ni upoštevno. Zato je tudi jasno, zakaj ni ponudila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da se sporna nepremičnina res oddaja za namen dihalnih vaj, joge, ipd. Očitno se je nepremičnina oddajala za širitev kampa izven obstoječih meja kampa, kar pa ni dovoljeno. Ker je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi se nepremičnina oddajala za namen, ki ne predstavlja širjenja kampa na sporno nepremičnino, je napačen zaključek, da najemna pogodba ni nična.

Tudi ob upoštevanju, da je tožnica navajala zgolj hipotetične primere, za kaj vse bi se sporna nepremičnina lahko uporabljala in oddajala, sodišče njenih trditev ne bi smelo sprejeti ne le zaradi hipotetičnosti, ampak tudi zato, ker so dopolnilne dejavnosti (šotorjenje, športne ali rekreacijske dejavnosti, snemanje filmov, videospotov), dopustne le ob soglasju upravljavca narodnega parka. Iz sklepa MOP z 22. 4. 2016, ki ga je toženec priložil k prvi vlogi, izhaja, da je njegov namen v določitvi območij, ki so namenjena izvajanju aktivnosti, ki so vezane na kamp. Ker sporna parcela ne sodi v območje kampa, bi moralo za dopustne dopolnilne dejavnosti, ki jih našteva tožnica, obstajati soglasje upravljavca, česar pa tožnica ne zatrjuje in dokazuje. Dejavnosti teka, dihalnih vaj, sprehajanja in opazovanja narave pa so dejavnosti, ki se v gozdu lahko izvajajo brezplačno.

3Tožnica je obširno in argumentirano odgovorila na pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnici je bila v denacionalizacijskem postopku v naravi vrnjena nepremičnina parcela št. 0000/1 k. o. X.¹ Dne 14. 7. 2015 sta tožnica in družba D. d. o. o. kot najemodajalki z družbo C. d. o. o. kot najemnico za navedeno nepremičnino sklenili Najemno pogodbo za zemljišče (v nadaljevanju najemna pogodba) za letno najemnino 997,20 EUR. Na podlagi hipotetične najemnine, kot je bila določena v tej pogodbi (za obdobje po spornem obdobju) ali z angažiranjem sodnega izvedenca, tožnica od toženca v tej pravdi zahteva plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe (drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen) za obdobje od 7. 12. 1991 do 7. 7. 2015 v višini 23.513,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 do plačila, torej nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo kot denacionalizacijska upravičenka lahko dosegla, če bi nepremičnino sama uporabljala oziroma upravljala. Toženec plačilo nadomestila zavrača, ker je bila najemna pogodba sklenjena za dejavnost kampiranja, ki na tej parceli ni dovoljeno, ker je širitev C.² izrecno prepovedano (tretji odstavek 16. člena ZTNP-1). Trdi, da je zato pogodba nična in ne more predstavljati podlage za izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe. Tožnica nasprotno meni, da pogodba ni nična, saj bi se lahko nepremičnina tudi tedaj uporabljala in oddajala za dejavnosti, ki niso zakonsko omejene in dopolnjujejo dejavnost kampiranja, in da nagib³ najemnika, ki je bil tudi seznanjen z morebitnimi javnopravnimi omejitvami, na veljavnost pogodbe ne vpliva.

6Pritožbeno sodišče po ponovni preučitvi zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno, popolno in celovito ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožba izpostavlja.

7Drži, da je pritožbeno sodišče v prejšnji svoji odločbi zapisalo, da naj tožnica ne bi podala pravočasnih trditev o možni dopustni rabi sporne nepremičnine v relevantnem obdobju, da jih ni mogla dopolniti pravočasno in da glede na toženčev ugovor, da tožnica sporne nepremičnine ne bi mogla oddati za namen kampiranja, ni bilo podlage za poziv sodišča prve stopnje k dopolnitvi navedb v tej smeri. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo enako kot s prejšnjo vmesno sodbo, ni kršilo navodil višjega sodišča v smislu 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odst. 362. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s to določbo, saj je opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo sporna vprašanja, ki so se v postopku pojavila in je nanje višje sodišče opozorilo. Sodišče prve stopnje odloča v skladu z zakonom in ustavo in ni vezano na stališča višjega sodišča o določenem vprašanju, v tem primeru glede vprašanja prekluzije. Čeprav je višje sodišče ob prejšnjem odločanju menilo, da so bile tožničine navedbe glede načina možne rabe sporne nepremičnine, ki jih je tožnica podala s tretjo pripravljalno vlogo (list. št. 47) po drugem naroku za glavno obravnavo vsled nepotrebnega poziva nižjega sodišča (da so bile trditve glede možnosti oddajanja nepremičnine v najem za (dopolnilne) dejavnosti kampiranja) prepozne, torej neupoštevne, sodišče prve stopnje z drugačno argumentirano obrazložitvijo, zakaj se s zaključkom višjega sodišča ne strinja, ni kršilo določbo 362. člena ZPP, ob tem da je ta možnost oziroma pravica odraz načela neodvisnosti iz 125. člena Ustave RS in načela, da sodišče sodi na podlagi zakona in ustave.

8Pritožbeno sodišče ob ponovni presoji obravnavane zadeve ugotavlja, da je bilo prvotno stališče o prekluziji trditev prestrogo, še posebej upoštevajoč, da sistem prekluzij (tudi z vidika novele ZPP) postaja blažji. Strinjati se je z obširnimi in analitičnimi argumenti sodišča prve stopnje (str. 7-13 izpodbijane sodbe), da je tožnica pravočasno, do konca prvega naroka za glavno obravnavo, podala zadostne splošne trditve glede možnosti rabe sporne nepremičnine v relevantnem obdobju. Tožnica je utemeljevala možnost in dopustnost ekonomske rabe s trditvami, da je nepremičnina oddana najemniku (sicer po spornem relevantnem obdobju) za potrebe dejavnosti kampiranja (in da si je pridržala pravico do gospodarjenja z gozdom in sečnjo) in v prvi vlogi navedla, da je bil najemnik seznanjen in je soglašal, da se oddaja nepremičnina v skladu z vsemi pogodbenimi in javnopravnimi omejitvami, da se uporablja za vse dejavnosti in potrebe, ki niso prepovedane s kongentnimi predpisi, na prvem naroku pa še, da najemnik lahko uporablja sporno nepremičnino za dejavnosti, ki zakonsko in pogodbeno niso omejene in dopolnjujejo njegovo siceršnjo ponudbo. Dodala je, da je omejitev kampiranja (po ZTNP-1) na nepremičnini zato upoštevana v nižji najemnini. Ker najemnik nepremičnino lahko uporablja v okviru zakonskih in pogodbenih omejitev, je bila najemnina bistveno nižja od najemnine, ki bi jo plačeval za nepremičnino, na kateri bi bilo kampiranje dopustno oziroma nanjo dovoljena širitev kampa. Tožnica je s temi trditvami pravočasno v zadostni meri opredelila možnost rabe nepremičnine, zato ne drži, kot je višje sodišče prestrogo menilo v razveljavitvenem sklepu, da tožnica ni podala nobenih trditev o možni dopustni rabi le-te. Tožnica je s kasnejšimi trditvami po drugem naroku (v tretji vlogi) z naštevanjem, katere so dopustne dejavnosti, ki jih lahko najemnik opravlja (druge dejavnosti, ki si jih lahko poslužujejo uporabniki kampa), le konkretneje opredelila možne načine rabe, ki ne pomenijo kampiranja v ožjem pomenu besede, ki je nesporno prepovedano. Konkretizirala je možne načine rabe z naštevanjem nekaterih dopustnih dejavnosti, med njimi tudi tistih, ki se jih lahko poslužujejo uporabniki kampa. Navedba tožnice, da lahko najemnik nepremičnino uporablja za vse dovoljene in dopustne dejavnosti, ki dopolnjujejo njegovo siceršnjo ponudbo, je bila pravočasna. Naknadna konkretizacija navedb o dopolnilni in dopustni rabi nepremičnine (ki tudi ni zavleklo samega reševanja spora, saj so bile bistvene trditve glede rabe nepremičnine postavljene do konca prvega naroka za glavno obravnavo), pa ni podvržena prekluziji.

9V skladu z 72. členom ZDen je tožnica upravičena do plačila nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine, torej tiste koristi, ki bi jo dosegla, če bi smela upravljati oziroma uporabljati nepremičnino v relevantnem časovnem obdobju. Tožnica je možnost uporabe dokazovala z najemno pogodbo, sklenjeno z najemnikom za kasnejše obdobje, in s predlogom za postavitev izvedenca, ki bi z ustrezno metodo (hipotetično ali po kapitalski donosnosti) lahko ocenil izgubljeno korist.

10Pritožba neutemeljeno očita zmotnost presoje sodišča prve stopnje, da najemna pogodba ni bila sklenjena za kampiranje, ki ga nesporno v drugem varstvenem območju TNP ni dovoljeno širiti na sporno nepremičnino. Pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo in presojo, da besedne zveze „oddajanje za potrebe dejavnosti kampa“ ni mogoče razumeti na način, da je nepremičnino mogoče uporabljati le za kampiranje v ožjem pomenu, temveč tudi na druge načine, ki dopolnjujejo dejavnost kampiranja, kar je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo tudi trdila. Zmotna je interpretacija toženca, da je tožničine trditve, da bi nepremičnino uporabljala za potrebe in dejavnosti kampa, pomenijo, da bi jo uporabljala le za kampiranje in širitev kampa in nič drugega. Tožnica je ravno na podlagi toženčevega ključnega ugovora, da je tožničino izkazovanje o možno ekonomski/dopustni možni rabi s predložitvijo najemne pogodbe neutemeljeno, ker je ta pogodba sklenjena za namen kampiranja, trdila, da se in bi se tudi v spornem obdobju nepremičnina uporabljala za aktivnosti za potrebe kampa, ki dopolnjujejo dejavnost kampiranja in so zakonsko in pogodbeno dovoljene. Oddajanje za potrebe kampa pa ne pomeni le kampiranja v ožjem pomenu besede (v smislu postavitve novih objektov in infrastrukture, nastanite gostov ipd.), ki je nedvomno prepovedano, ampak tudi druge z zakonom (in pogodbo) dopustne dejavnosti, ki lahko dopolnjujejo kampiranje. Kot je pravilno obširno pojasnilo sodišče prve stopnje, zakonodajalec ni prepovedal rekreacije (sprehajanje, tek, izvajanje joge ipd.), sečnje ter drugih dejavnosti s soglasjem upravitelja, in to tudi izrecno zapisal v zakonu. Drži, da je iz Dogovora, ki ga je v trditveni podlagi omenjala tožnica, izhaja, da naj bi bil najemnik, s katerim je tožnica kasneje sklenila najemno pogodbo, zainteresiran za najem sporne nepremičnine za potrebe širitve kampa, kar je v nasprotju z določbo tretjega odst. 16. člena ZTNP-1, a ta izkazuje le potencialno možnost. Bistvena je kasnejša najemna pogodba, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo in se do posameznih delov njene vsebine (v določenih členih) tudi opredelilo, ter okoliščine in namen sklepanja pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim argumentom izpodbijane sodbe, da je tožnica na podlagi najemne pogodbe v okoliščinah konkretnega primera izkazala, da bi lahko z nepremičnino upravljala in jo ekonomsko izkoriščala tudi v spornem obdobju, ne glede na to, da na tem območju postavitev kampa oz. širitev kampa ni bila (in tudi sedaj ni) dopuščena. Uporaba za potrebe dejavnosti kampa, kot je pravilno razlagalo sodišče prve stopnje, ne pomeni le kampiranja oziroma širitve kampiranja, ki je prepovedano, pač pa možnost uporabljati na drugačen način, ki je dovoljen, npr. za tek, sprehajanje, izvajanje podobnih dejavnosti v naravi, gospodarjenje z gozdom in sečnjo in določene dejavnosti s soglasjem upravitelja. Tožnica je podala navedbe o tem, da bi se nepremičnina oddajala v najem za dejavnosti, ki so zakonsko dovoljene in so kot dopustna dopolnilna ponudba kampu namenjene potrebam dejavnosti kampa. Ravno s trditvijo, da je pomembno, da je nepremičnina (sicer po spornem obdobju) oddana najemniku za potrebe dejavnosti kampa, pri čemer je bil ta seznanjen in je soglašal z uporabo v omejenem obsegu v skladu z zakonom, je tožnica zanikala, da bi bila oddaja nepremičnine namenjena širitvi kampiranja, čeprav je bilo v dogovoru sicer to zapisano, a naknadno z najemno pogodbo oddano v uporabo za potrebe dejavnosti kampa, ne pa širitve oziroma postavitve kampa. Prepoved kampiranja ne pomeni, da nepremičnine ne bi bilo mogoče uporabljati za drugo dejavnost, ki bi lahko predstavljala dopolnilno dejavnost kampiranja, torej dovoljeno (dopolnilno) dejavnost za potrebe kampa oziroma njegovih uporabnikov. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se kamp na sporno nepremičnino ne širi (se ni nikdar), toženka pa niti ni izrecno trdila ali nasprotovala, da tožnica nepremičnine v spornem obdobju ne bi mogla uporabljati za dopolnilne dopustne dejavnosti, niti da bi bila najemna pogodba navidezna, temveč je ves čas v bistvenem trdila le, da kampiranje na nepremičnini ni dovoljeno, ker se nahaja izven obstoječega območja kampa in je širjenje območja kampiranja izven varovalnega območja v nasprotju z zakonom, zaradi česar je najemna pogodba nična. Pritožbeno sodišče je tudi ob razlagi določb 8. in 13. člena najemne pogodbe pravilno pojasnilo, da ti določata zgolj enega izmed možnih načinov uporabe nepremičnine, ne pa, da je mogoče nepremičnino uporabljati le za kamp oz. njegovo širitev. Dejavnost kampa ni le golo kampiranje. Toženkino zatrjevanje, da tožnica ne bi mogla razpolagati z zemljiščem in s tem pridobiti kakšne koristi, ker širitev kampa izven območja C. d.o.o. ni dopustna, je zato neutemeljeno. Ravno možnost za uporabo zemljišča za kakšno drugo dejavnost od prepovedane, pa je lahko razlog, da je najemodajalec nepremičnino vzel v najem, pri tem pa se izrecno v pogodbi strinjal z javnopravnimi omejitvami pogodbe. Da je bila višina najemnine zato tudi bistveno nižje določena, ni bilo prerekano.

11Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je oddajanje nepremičnine za kampu dopolnilno dejavnost le hipoteza. Tožnica je ob pravočasnih trditvah in naknadni konkretizaciji možnih dejavnosti pojasnila, da najemnik za potrebe kampa lahko uporablja nepremičnino za dopolnilne dejavnosti v skladu z javnopravnimi zakonskimi omejitvami, kar bi lahko bilo ekonomsko možno in dopustno tudi v spornem obdobju. V ta namen je zato tudi ponudila določene listinske dokaze, ki izkazujejo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, možno rabo nepremičnine, a z omejitvami.

12Glede na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da bi se sporna nepremičnina lahko oddajala za namen, ki ne predstavlja kampiranja oz. širitve kampa na sporno nepremičnino, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je sporna najemna pogodba nična. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v obširne dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje (tudi kar zadeva vprašanje prepovedi in dovoljenosti izvajanja posameznih dejavnostih, ki jih je tožnica konkretneje opredelila v tretji vlogi), ki dajejo podlago za presojo, da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom, ker ne vsebuje pravila, ki bi določalo obveznost dolžnika, da opravi dejanje, ki ga pravno pravilo prepoveduje. Pogodbeni stranki sta upoštevali vse javnopravne omejitve, ki bi lahko oteževale ali onemogočale gospodarjenje z nepremičnino. Glede na preostale dopustne možnosti uporabe nepremičnine se je najemnik lahko odločil, da nepremičnino vzame v najem in za to plačuje temu nižjo najemnino. Sklenitev najemne pogodbe za nepremičnino, za katere veljajo določene omejitve, pa ni nedopustna. Zmotna je pritožbena teza, da dopolnilna dejavnost, ki jo je omenjala tožnica, ni dopustna, ker v varstvenem območju, v katerem leži sporna nepremičnina, veljajo prepovedi, opredeljene v 13. in 15. členu ZTNP-1. Sodišče prve stopnje je v okviru trditev pravdnih strank, upoštevalo v zakonu taksativno naštete prepovedi, ki veljajo za sporno nepremičnino, na katero izven območja obstoječega kampa le-tega ni dovoljeno širiti. Pritožbeno sklicevanje na sklep MOP, na katerega se je toženec sicer skliceval v potrditev navedb o območju kampa, ne more biti uspešno, saj govori o tem, da širitev kampa ni dovoljena izven tega območja, torej izvajanje aktivnosti in rabe, vezane na kamp v ožjem pomenu. Dejavnosti, ki niso prepovedane z zakonom ali so dovoljene s soglasjem upravljavca in ne pomenijo širitve kampa, so dopustne, saj dejavnost kampa zgolj dopolnjujejo. Namen zakonodajalca v 13. in 15. členu ni bil takšen, da bi v celoti prepovedala vsakršna dejavnost, ki bi prinašala ekonomske koristi. Ni prepovedana rekreacija (tek, sprehajanje, izvajanje temu podobnih dejavnosti), sečnja, gospodarjenje z gozdom ter druge dejavnosti s soglasjem upravitelja. Posamezne dejavnosti, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, so dovoljene s soglasjem upravljavca. Tožnica res ni trdila, da bi imela soglasje upravljavca oz. da ga ima sedanji najemnik, a ji to ni bilo treba, ker toženec ni trdil, da tožnica nepremičnine ne bi mogla uporabljati niti za namen, ki ne predstavlja kampiranja oz. širitve kampa. Zato je pravilna ugotovitev, da načine rabe, ki jih je dodatno navedla tožnica in jih sodišče ni štelo z zakonom izrecno prepovedane, s soglasjem upravljavca dopušča 16. člen ZTNP-1 (tudi 31. člen). Nenazadnje je pridobitev soglasja upravljavca stvar najemnika. S soglasji se dejavnosti ne preprečujejo, temveč usmerjajo in dovoljujejo na način, ki ne ogroža žive in nežive narave narodnega parka. Od okoliščine, ali se pridobijo potrebna soglasja, pa ni odvisna veljavnost najemne pogodbe. Zato pritožbeni očitek, da je najemna pogodba nična, ker tožnica ni zatrjevala in dokazala soglasja upravljavca za določene konkretizirane dopolnilne dejavnosti, ni utemeljen. Za kaj vse je možno uporabiti sporno nepremičnino, ni mogoče predvideti. Tudi dejavnosti teka, dihalnih vaj, sprehajanja in opazovanja narave, za katere niso potrebna soglasja, načelno omogočajo ekonomsko izkoriščanje. Ker je ekonomska raba sporne nepremičnine možna in dopustna, vendar z omejitvami (kar vpliva na samo višino koristi), je zahtevek po podlagi utemeljen. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da vprašanje gospodarjenja z gozdom v obliki sečnje lesa in s tem izgubljene koristi v relevantnem obdobju, pritožbeno ni sporno, ker toženec ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se na to nanašajo, konkretno ne nasprotuje. V okviru uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ponujajo zaključek, da bi tožnica pridobila korist oziroma jo dejansko dosegla v spornem obdobju z gospodarjenjem z gozdom na način opravljanja sečnje.

13Ker so bile trditve o možnosti oddajanja nepremičnine v najem za dopolnilne dejavnosti za potrebe dejavnosti kampiranja glede na vse navedeno pravilno upoštevane kot pravočasne, napotki višjega sodišča v razveljavljenem sklepu glede uporabe metode za izračun nadomestila koristi niso odločilni. Višje sodišče je namreč tedaj ob predpostavki prepoznih trditev glede možnih načinov oddajanja zapisalo, da način izračuna višine na podlagi ocenjevanja hipotetične najemnine ni mogoč. Glede na spremenjeno stališče ob tokratnem sojenju, je tako neutemeljen pritožbeni očitek o ignoriranju navodil višjega sodišča o izračunu višine nadomestila po metodi kapitalske donosnosti. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje višino nadomestila ugotavljalo na podlagi kombinirane metode (hipotetičnih najemnin in kapitalske donosnosti), in sicer s pomočjo sodnega izvedenca ekonomske stroke dr. B. B., ki je res, kot pravi pritožba, pri izračunu kapitalske donosnosti izhajal iz primerjave hipotetičnih najemnin, za izhodišče pa vzel najemnino iz najemne pogodbe. Odločanje o višini zahtevka po kombinirani metodi je ustrezno. O primerni metodi odloča sodišče, izbira pa je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera, pri čemer je pomemben le položaj upravičenca. Izračun koristi po metodi kapitalske donosnosti hipotetičnih najemnin je v dani situaciji možen in primeren. Ker pritožba ugotovljeni višini izgubljene koristi v znesku 22.000 EUR⁴ z drugimi konkretnimi razlogi ne nasprotuje, kot tudi ne ocenjeni izgubi koristi za gospodarjenje z gozdom⁵ v višini 177 EUR, je bilo zahtevku v tem obsegu pravilno ugodeno.

14Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo, ki so tožnici nastali v znesku 600 EUR (750 točk za sestavo pritožbe po 21/1 tedaj veljavne Odvetniške tarife, 15 točk materialnih stroškov (tretji odst. 11. člena OT), povečano za 22 % DDV) pa mora le-tej povrniti v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev.

O pritožbah zoper sklep o izvedenini:

16Zoper ta sklep se pritožujeta obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge, s predlogom, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

17Tožnica uveljavlja kršitev kontradiktornosti postopka, ker ji sodišče ni posredovalo štirih listin, ki jih omenja v sklepu in na katerih temelji odločitev o nagradi in stroških izvedenca. Opozarja, da sodišče strank ni pozvalo, da se izjavita ali soglašata s predvidenimi stroški. Sodišče je pred izdelavo mnenja in priglasitvijo nagrade tožnico pozvalo le na založitev predujma v višini 1.000 EUR. Tožnica se je strinjala z določitvijo Fakultete A. za strokovno institucijo, ki bo izdelala mnenje in s predvidenimi stroški v višini 1.000 EUR, ne pa z desetkrat višjimi. Če bi sodišče tožnico vprašalo, ali soglaša s tako visokimi predvidenimi stroški, kot jih je z izpodbijanim sklepom priznalo, bi tako dragega izvedenca zavrnila in predlagala drugega. Določitev izvedenca, čigar znesek predstavlja skoraj polovica vtoževane glavnice, je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odmerilo nagrado in stroške. Te bi moralo odmeriti v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik). Pravne podlage za odmerjanje nagrade in stroškov na podlagi cenika ali predračuna/računa strokovne institucije brez sodelovanja pravdnih strank ni. Sodišče pred dogovorom z institucijo pravdnih strank ni seznanilo s tem, koliko bo nagrada znašala, oziroma s predračunom stroškov pred izdelavo mnenja. Če se pravdni stranki ne bi strinjali s predračunom, bi sodišče lahko oziroma bi moralo imenovati drugega izvedenca. Sodišče bi moralo nagrado odmeriti v skladu s Pravilnikom, saj pravdnih strank ni predhodno seznanilo z morebitnim predračunom Fakultete A. Tudi vsebinsko ni mogoče preizkusiti obračunanih in priznanih ur (62 ur) za pripravo izvedenskega mnenja. Opozarja še na napačno navedbo imena in davčne številke strokovne institucije (v III. točki izreka izpodbijanega sklepa).

18Toženec opozarja na napačno uporabo materialnega prava. Sodišče bi moralo odmeriti nagrado in stroške po Pravilniku, saj dogovora med sodiščem in strokovno institucijo glede uporabe cenika institucije ni bilo. Glede na vsebino sklepa z dne 29. 10. 2019, s katerim je bilo izvedensko delo zaupano omenjeni instituciji, bi morala ta svoje stroške za opravljeno delo priglasiti v skladu s Pravilnikom. Strokovna institucija namreč ni nasprotovala ponudbi sodišča v sklepu, zato je konkludentno podala soglasje za izvedbo naloge pod pogoji iz sklepa, iz katerega izhaja, da mora nagrado in stroške priglasiti v okviru Pravilnika. Drži, da toženka ni oporekala postavitvi izvedenske institucije, a ni nikoli soglašala s predvidenimi stroški izdelave mnenja, kot izhajajo šele iz računa po izdelavi mnenja. Sodišče tožencu ni predočilo predračuna izdelave bodočega mnenja. Tožencu ni omogočilo, da se izjavi o podlagi za obračun, saj mu listin, ki se omenjajo v izpodbijanem sklepu, ni vročilo. Sodišče bi ga moralo obvestiti o morebitnem dogovoru z institucijo glede podlage za obračun nagrade in stroškov izvedenca in o vrednosti izvedenskega dela, ki odstopa od plačanega predujma v višini 1.000 EUR. V izpodbijanem sklepu tudi ni navedlo razlogov za priznanje posameznih postavk, sploh se do postavk v stroškovniku ni vsebinsko opredelilo. Ni obrazloženo pojasnilo, zakaj priznava posamezne stroške in nagrado v priglašeni višini, tako glede obsega ur kot zahtevnosti dela in obsega študija.

19Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca pritrjuje njegovim pritožbenim navedbam. Strokovna institucija na pritožbi ni odgovorila.

20Pritožbi sta utemeljeni.

21V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaupalo izvedbo izvedenske naloge Fakulteti A. kot strokovni instituciji (tretji odst. 245. člena ZPP). Kadar se za izvedensko delo angažira nekoga, ki ni sodni izvedenec, za odmero nagrade in stroškov ni mogoče avtomatično upoštevati Pravilnika in je določitev višine nagrade stvar dogovora med sodiščem in strokovno institucijo, če dogovora ni, pa se nagrada prizna po splošnih pravilih obligacijskega prava v višini, ki predstavlja običajno plačilo za tako delo (drugi odst. 642. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

22V nasprotju z zapisanim v izpodbijanem sklepu pravdni stranki nista soglašali s predvidenimi stroški izdelave izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje namreč strokovne institucije sploh ni pozvalo na predložitev ponudbe, koliko bi znašali stroški v zvezi z izdelavo mnenja, zato predvideni stroški strankama niso bili vnaprej znani in z njihovo predvideno višino nista mogli soglašati. Strinjanje s postavitvijo izvedenske institucije ne pomeni, da sta pravdni stranki soglašali s stroški, s katerimi sta se seznanili šele po izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje pravdnih strank celo ni seznanilo z računom oziroma stroškovnikom, ki ju omenja v izpodbijanem sklepu.

23Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje za izvedensko delo angažiralo omenjeno strokovno institucijo, da je opredelilo vsebino njene izvedenske naloge in da ji je naložilo, da poda izvedensko mnenje v okvirnem roku 30 dni ter skupaj z izvedenskim mnenjem predloži sodišču tudi zahtevek za odmero nagrade in stroškov, in sicer skladno s Pravilnikom (III. točka izreka v povezavi s 6. točko obrazložitve). Navedeno pomeni, da je glede višine plačila prvo sodišče ponudilo strokovni instituciji, da izdela izvedensko mnenje ob upoštevanju določb navedenega Pravilnika, in sicer V. poglavja (nagrada in povrnitev stroškov) in VI. poglavja (tarifa za vrednotenje izvedenskega/cenilnega dela). Strokovna institucija je ta sklep prejela 4. 11. 2019, nanj pa je prvostopenjskemu sodišču odgovorila z dopisom z dne 5. 11. 2019, in sicer, da je pripravljena izdelati izvedensko mnenje v tej zadevi in odgovoriti na določena vprašanja, ne pa na ostala zaradi manjka ustreznih strokovnjakov s področja ocenjevanja vrednosti.⁶ S tem je strokovna institucija na konkludenten način podala soglasje za izvedbo naročene izvedenske naloge pod pogoji sklepa z dne 29. 10. 2019 (glede podlage za odmero nagrade in stroškov), s čimer je bil dogovor med sodiščem in njo sklenjen. Glede višine nagrade in stroškov strokovna institucija ni podala nobene izjave oziroma pripombe na ponudbo sodišča v III. točki sklepa z dne 29. 10. 2019 (možnost, da se o tem izjavi, ji je bila dana). Ob tem, da ni podala nobenega predračuna ali ugovora v zvezi s predlagano podlago odmere nagrade in stroškov (če bi imela o tem kakšne pomisleke, bi jih morala takoj izraziti v svojem odgovoru, v skladu z njenim dolžnim ravnanjem s skrbnostjo dobrega strokovnjaka – drugi odstavek 6. člena OZ) in je sprejela izvedensko nalogo v skladu s pogoji sklepa prvostopenjskega sodišča, je bil med sodiščem in strokovno institucijo na ta način sklenjen dogovor (tudi) glede načina oziroma podlage obračuna nagrade in stroškov - da se upoštevajo določila navedenega Pravilnika.

24Glede na to je utemeljena pritožbena graja priznane nagrade in stroškov, saj stroškovnik (ki ga je institucija predložila z dopolnitvijo in računom) ni sestavljen v skladu z določili Pravilnika. Navedeno je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), ki bo moralo pozvati strokovno institucijo, da predloži nov stroškovnik, v celoti sestavljen v skladu z relevantnimi določili Pravilnika. Kdor je določen za izvedenca, je dolžan dokazati utemeljenost svojega zahtevka za plačilo nagrade, zato bo morala strokovna institucija podrobno obrazložiti in izkazati svoj stroškovnik v luči določb Pravilnika. Svojo odločitev bo moralo tudi sodišče prve stopnje vsebinsko in argumentirano utemeljiti in se opredeliti do posameznih postavk, predvsem v kakšnem obsegu in zakaj se priznava določeno postavko stroškov oziroma nagrade, kar je v izpodbijanem sklepu sicer izostalo.

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sklep je bila pridržana za končno odločbo o stroških postopka, o katerih sodišče prve stopnje sploh še ni odločalo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Gre za gozd površine 3324 m².
² Ni sporno, da območje ... jezera vključno s parcelo 0000/1, k. o. X, spada v drugo varstveno območje Triglavskega narodnega parka (TNP), za katerega veljajo prepovedi iz 13. in 15. člena ZTNP-1. Izjemoma so dovoljene dejavnosti iz prvega in drugega odstavka 16. člena ZTNP-1.
³ Tožnica se je z družbo C. d. o. o. še pred izdajo denacionalizacijske odločbe dogovorila (Dogovor z dne 28. 3. 2015) za najem sporne nepremičnine za letno najemnino 0,30 EUR/m². Iz uvodnih ugotovitev Dogovora (5. točka 1. člena) izhaja, da ima interesent (C. d. o. o.) v neposredni bližini v upravljanju kamp in je zainteresiran za najem nepremičnine za potrebe širitve kampa.
⁴ V relevantnem obdobju mesečno v višini cca 80 EUR
⁵ Izgubljeno korist/donos glede možnosti gospodarjenja z gozdom in sečnjo na sporni nepremičnini je bil ugotovljen s pomočjo izvedenca gozdarske stroke dr. E. E.
⁶ Sodišče prve stopnje je potem izdalo sklep o postavitvi dodatnega izvedenca, ki naj v sodelovanju s strokovno institucijo Fakulteto A. odgovori na določena vprašanja (list. št. 165)