UPRS Sodba I U 314/2023-18

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (13. 1. 2023), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je iz Maroka je odšel, ker tam ni dela, služb in denarja. Tožnik išče službo, da bi lahko preživljal ženo in otroka, sicer pa se mu v Maroku ni zgodilo nič osebnega. Edini razlog, zaradi katerega je odšel, je, da tam nima svoje nastanitve. Delal je kot pomočnik varnostnika na parkirišču in ni zaslužil dovolj denarja na najemnino. Drugega dele ni poskusil najti, ker ima astmo.

3Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (21. 2. 2023) je glede razlogov za mednarodno zaščito razvidno, da je izvorno državo zapustil, ker tam ni dela, z delom, ki ga je opravljal, pa ni mogel dostojno živeti. V Maroku, kjer dobro živijo le bogati ljudje, je imel težave zaradi astme, zato ni mogel opravljati fizičnega dela. Do zdravnika je sicer prišel, vendar šele po šestih mesecih. Maroko nima organizacij, ki bi mu lahko pomagale, če ne delaš, ne moreš kupiti hrane, za pomoč ne more prositi nikogar. V Maroku bi ostal, če bi bila njegova finančna situacija boljša. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bila njegova ciljna država Italija. Ostalih razlogov za zapustitev tožnik nima. Ko mu je zmanjkalo denarja, mu ni nihče pomagal, šolanja ni nadaljeval zaradi slabe finančne situacije, saj oče ni imel dovolj zaslužka. Z 19 leti je začel delati v gradbeništvu, opravljal pa je priložnostna dela.

4V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

5Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite. Presodila je, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (ker ni dobil dela) in nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po tožnikovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Po ugotovitvah tožene stranke iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi z zanj škodljivimi posledicami. Se več, tožnik je v Maroku dejansko delal kot varnostnik in v gradbeništvu, vendar po svoji lastni subjektivni presoji za preživetje ni dovolj zaslužil. Poleg tega je trdil, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega in da ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Glede na navedeno navedbe o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev, po oceni tožene stranke niso povezane s preganjanjem, tožnikove težave pa tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zato je njegove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

6Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na to, da je kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito uveljavljal ekonomsko stisko in ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod, je po presoji tožene stranke nemogoče sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali ogroženostjo svojega življenja. Zato po mnenju tožene stranke iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi nakazovali, da Maroko zanj ni varna izvorna država, zaradi česar je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

7Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je njegova prošnja očitno neutemeljena zato, ker temelji na slabi ekonomski situaciji (revščini) in slabih pogojih za življenje. Prepričan je, da mu iz tega razloga grozi resna škoda. Trdi, da mu ni bilo pojasnjeno, da prihaja iz varne države. Pojasnjuje, da mu v izvorni državi niso zagotovljeni minimalni standardi za dostojno življenje in da je smiselno zatrjeval, da mu je onemogočen dostop do socialnih storitev, do česar se tožena stranka ni opredelila ali ga pozvala na dopolnitev trditev. Trdi, da mu zaradi revščine grozi lakota in izpostavlja svoje izjave glede astme, zaradi česar naj bi bile njegove možnosti za delo manjše. Poleg tega tožena stranka naj ne bi ugotavljala okoliščin glede njegove bolezni. Priznava, da je sicer povedal, da je prišel do zdravnika, vendar tožena stranka naj ne bi presojala, ali je njegova stiska posledica bolezni ali nedostopnosti zdravstvenih storitev, s čimer tožniku naj ne bi omogočila dopolnitve trditvene podlage.

9Z nadaljnjimi tožbenimi trditvami se tožnik ne strinja s stališčem, da ni navedel, da je njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročila država. Meni, da mora država omogočiti minimalni socialni standard. Trdi, da ni bil seznanjen z dokazno oceno svojih izjav in da mu ni bila dana možnost njihove dopolnitve v zvezi z okoliščinami svoje socialne stiske in zdravstvene oskrbe, zaradi česar je kršena njegova pravica do izjave. Poleg tega naj bi bila zaradi ravnanja oziroma pasivnosti države kršena njegova pravica do dostojnega življenja in zdravstvene oskrbe.

10V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je v skladu z 21. členom ZMZ-1 odločala v okviru tožnikovih izjav, iz katerih je razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi finančne stiske, vanjo pa se ne more vrniti zaradi dolgov in kredita. Izpostavlja še tožnikovo izjavo, da v izvorni državi ni bil ogrožen. Poleg tega opozarja, da je tožnika ob vložitvi prošnje poučila, da je bila njegova izvorna država z Odlokom Vlade Republike Slovenije uvrščena na seznam varnih izvornih držav in da tožnik ni izkazal, da Maroko zaradi njegovih posebnih okoliščin zanj ni varen.

11V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.¹ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

15V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.² Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES³ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁴ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.⁵ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.⁶

16Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁷

18Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.⁸ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁹ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.¹⁰

19S tem v zvezi sodišče zgolj pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.¹¹ Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 12. 1. 2023 in ob sprejemu prošnje podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb ne na zapisnik o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito ne na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.

20Zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala tožnikov zdravstvenih težav. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna bolezen (astma) pa sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), česar tožnik ni storil.

21Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element¹², ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.¹³ S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

22Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

23Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II¹⁴ državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.¹⁵ Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.¹⁶ Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.¹⁷ Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

24Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v okviru 29. razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.¹⁸

25Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
² Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
³ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁴ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
⁸ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
⁹ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
¹⁰ S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
¹¹ V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.
¹² Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.
¹³ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).
¹⁴ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
¹⁵ 40. uvodna izjava Procesne direktive II.
¹⁶ Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
¹⁷ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
¹⁸ Prav tam, 16. točka obrazložitve.