VSL Sodba II Cp 649/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se rok za prostovoljno izpolnitev, določen v I. točki izpodbijane sodbe, podaljša na 60 dni. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna v 15 dneh povrniti 141,36 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne od vročitve te sodbe dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da (I.) v 15 dneh izprazni nepremičnino katastrska občina ... parcela ..., na kateri leži stavba št. 11, v naravi stanovanje v enostanovanjski stavbi in pomožno kmetijski del stavbe ter stavba št. 113, v naravi garaža, vse na naslovu Ulica 100, ter jo prosto oseb in stvari izročiti tožniku; (II.) povrne tožniku pravdne stroške 1.093,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (III.) kar je zahteval več pa je zavrnilo.¹

2V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba meni, da so bili izpolnjeni pogoji elementi posodbene pogodbe, saj je razmerje obsegalo izročitev stvari v neodplačno rabo s strani posodnika izposojevalcu. Toženec je to zatrjeval na prvem naroku za glavno obravnavo in poudaril pomembnost primernega odpovednega roka, a se sodišče prve stopnje do teh trditev ni opredelilo. Ni res, da bi toženec ob svojem zaslišanju zanikal obstoj kakršnega koli dogovora, saj je zatrjeval dogovor. Nelogična je ugotovitev, da je toženec pavšalno zatrjeval obstoj posodbene pogodbe, saj gre za materialno pravno vprašanje in je naloga sodišča, da pri izdaji sodbe uporabi pravilno pravno podlago. Toženec meni, da je podal ustrezno trditveno podlago za zaključek, da gre za posodbeno pogodbo. Na podlagi konkretne posodbene pogodbe je šlo med pravdnima strankama za trajno dolžniško – upniško razmerje, katero lahko preneha le z odpovedjo tega razmerja, to pa je vezano na zakonsko določene zahteve po 333. členu Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ). Tožnik posodbenega razmerja ni odpovedal. Za zahtevo tožnika po izselitvi je toženec izvedel šele po prejemu tožbe. Tožnik tožencu tudi ni določil primernega odpovednega roka. Ker toženec ni mogel pričakovati, da se bo moral nenadno odseliti (upoštevaje trenutno nepremičninsko situacijo s povišanimi najemninami in visokimi cenami nepremičnin), 7 ali 15 dni ni primeren odpovedni rok. Kot primeren odpovedni rok pritožba šteje 6 mesecev. Tožencu bi moralo biti omogočeno, da v primernem roku izprazne nepremičnino, v kateri je bival 30 let, in si v tem času najde drugo dostojno stanovanje. Odpoved posodbenega razmerja je zato nezakonita. Nadalje se pritožba sklicuje na zadevi VSL II Cp 670/2017 in VSL I Cp 2293/2016 in pojasnjuje, da na trajnost pogodbenega razmerja v obravnavanem primeru kaže iz spisa in toženčevega zaslišanja razvidno dejstvo, da je redno vlagal v nepremičnino.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in ponovno zanika, da bi med pravdnima strankama obstajalo kakšno pogodbeno razmerje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec ni dokazal, da bi pravdni stranki sklenili ustno najemno pogodbo, tega namreč ne potrjuje noben dokaz, prav tako pa toženec tudi ni podal ustreznih trditev o bistvenih sestavinah takšne pogodbe.

6Pritožba pravilno opozori, da je na strankah, da zatrjujejo dejansko stanje, da pa je nato sodišče tisto, ki na takšno dejansko stanje uporabi pravo. Sodišče mora torej za konkreten dejanski stan najti ustrezno pravno pravilo. Res je, kar tudi opozarja pritožba, da je toženec med svojimi trditvami podal tudi trditev o obstoju posodbene pogodbe, ki je v OZ urejena v 579. do 586. členu. Vendar pa posodbena pogodba ne nastane sama po sebi, kot nadaljevanje nekega zatečenega stanja, brez ustreznega dogovora, sporazuma, ki je lahko tudi usten.³ Ko se toženec sklicuje na zadevi VSL II Cp 670/2017 in VSL I Cp 2293/2016, je treba opozoriti, da v obeh navedenih zadevah obstoji med strankami nek dogovor. V zadevi II Cp 670/2017 je bilo tako dogovorjeno, da toženca uporabljata mansardo, da si tam ustvarita družino (sporno je bilo ali je šlo zgolj za prekarij ali za trajno pogodbeno razmerje), v zadevi VSL I Cp 2293/2016 pa je šlo za ustni dogovor, da toženca lahko uporabljata vikend (tudi v tem primeru je bilo sporno ali gre za prekarij ali za trajno pogodbeno razmerje). Če torej primerjamo obe zadevi z obravnavano, ugotovimo razliko, da je v konkretni zadevi toženec sicer trdil, da je bil med strankama dosežen dogovor, ki naj bi po prvi varianti predstavljala ustno najemno pogodbo, kar se je izkazalo, da ne drži. Po drugi varianti naj bi šlo za soglasje, ki bi privedlo do posodbene pogodbe in sicer trajnega pogodbenega razmerja, ki se ga po 333. členu OZ prekine le z odpovedjo. Vendar pa samo dejstvo, da je toženec kot otrok prebival pri starših (tožniku in njegovi ženi), pa se je potem to bivanje podaljšalo v toženčevo odraslo dobo (na način, da starša pač nista nasprotovala temu, da biva v hiši), ne more pomeniti dogovora (sporazuma), ki bi ustanovil posodbeno (ali kakršno koli drugačno pogodbeno) razmerje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izrecno izpostavilo, da je bil, ko je bil zaslišan, toženec kar devetkrat vprašan glede morebitnega dogovora (ustnega ali pisnega) s tožnikom, pa je obstoj takega dogovora vedno zanikal - le enkrat je rekel, da je dogovor bil in da je normalno, da je tožnik soglašal, da toženec živi na spornem naslovu. Ker toženec že sam ni prepričljivo potrdil svojih trditev o dogovoru, ki bi bil podlaga za njegovo bivanje v hiši Ulica 100, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da (kakršnega koli) dogovora ni bilo. Pomembno je tudi to, da toženec ni podal trditev, kdaj naj bi bil dogovor sklenjen in kakšna naj bi bila njegova vsebina. Zato dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo kot priče predlagane B. B., ne pomeni vnaprejšnje dokazne oscene in s tem procesne kršitve. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, manjkajočih trditev (o času in vsebini pravnega posla, ki naj bi pripeljal do ustanovitve trajne posodbene pogodbe) ne more nadomestiti dokaz z zaslišanjem priče. Tudi če bi namreč ta izpovedovala o sklenitvi dogovora, času in vsebini le-tega, sodišče te njene izpovedbe zaradi izostalih dejanskih trditev tožene stranke ne bi moglo upoštevati.

7Vlaganja v nepremičnino, o kateri govori toženec, bi sicer lahko pomenila element trajnega dolžniškega razmerja (prim. 333. člen OZ)⁴, a vendar takšno trajno dolžniško razmerje (kot je bilo pojasnjeno) brez dogovora ni moglo nastati. Če dolžniškega razmerja ni, pa tudi ni treba ugotavljati ali je trajno ali ne, posledično pa seveda tudi ni potrebno ničesar odpovedovati. Pomembno je še, da tudi za to, da je toženec pomagal pri določenih investicijah v nepremičnini, ni bil dosežen sporazum med pravdnima strankama (tega tudi toženec sam ni potrdil).

8Če povzamemo: dejstvo, da je toženec pri starših bival tudi v odrasli dobi, ne pomeni, da bi bilo med njimi ustanovljeno kakršno koli pravno razmerje, ki bi kot tako pomenilo pravno podlago za prebivanje v hiši staršev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da gre za situacijo, ko toženec v tožnikovi nepremičnini prebiva brez pravnega naslova, zaradi česar so podani razlogi, da se mora iz nepremičnine izseliti (drugi v zvezi s prvim odstavkom 111. člena SZ-1).

9Sodišče prve stopnje je v tožbi zahtevani rok za prostovoljno izselitev že podaljšalo: v tožbi je tožnik zahteval, da se toženec izseli v 8 dneh, sodišče prve stopnje pa je kot primeren rok določilo 15 dni, pri tem se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 313. člena ZPP, ki pa ne določa, da je rok za izpolnitev dajatve v vseh primerih 15 dni. Določba namreč pove, da lahko sodišče določi za dajatve, ki niso denarne, daljši rok. Da je 15 dnevni rok prekratek, izrecno opozarja pritožba, pritožbeno sodišče pa takšnemu opozorilu pritrjuje. Toženec je v nepremičnini živel od svojega otroštva (to je potrdil tudi tožnik), očitno je tudi, da ne glede na trajanje pravdnega postopka ni mogel pričakovati, da bo moral stanovanje zapustiti v tako kratkem času, kot je 8 oz. 15 dni. Zato pritožbeno sodišče glede na okoliščine tega primera,⁵ šteje kot primeren rok, v katerem se bo toženec lahko izselil in si našel drugo primerno stanovanje, 60 dni. V tem obsegu je zato treba pritožbi delno ugoditi in sodbo ustrezno spremeniti (prvi odstavek 351. člena ZPP).

10Toženec je s pritožbo uspel v manjšem delu, pritožbeno sodišče njegov uspeh ovrednoti kot ¼, na drugi strani pa je uspeh tožnika ¾. V tem razmerju sta drug drugemu dolžna povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku,⁶ v nadaljevanju: ZPP). Tožniku gre 375 točk za pritožbo in 22 % DDV, kar znaša 274,50 EUR, ¼ od tega je 68,63 EUR. Tožencu pa gre 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znaša 279,99 EUR, ¾ od tega je 209,99 EUR. Po pobotanju je dolžan toženec tožniku povrniti 141,36 EUR, ob zamudi, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

¹ Iz 21. točke obrazložitve je razvidno, da je tožnik zahteval, da toženec izprazni nepremičnino in mu jo izroči v 8 dneh, sodišče prve stopnje pa je kot primeren rok štelo 15 dni in je tožbeni zahtevek glede krajšega paricijskega roka zavrnilo.
² Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
³ S. Ilovar Gradišar v Obligacijski zakonik s komentarjem, Uvodni komentar k IX. Poglavju o posodbeni pogodbi, 3. knjiga, str. 619, GV založba, Ljubljana 2004.
⁴ Glej VSL II Cp 670/2017 in VSL I Cp 2293/2016.
⁵ Upoštevaje tudi, da se bo moral toženec izseliti iz nepremičnine, ki je od otroštva predstavljala njegov dom.
⁶ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.