UPRS Sodba II U 349/2020-9

I. Tožba se zavrne glede točke 1, 3 in 4 izreka odločbe Agencije za energijo, št. 434-22/2020-10/380 z dne 22. 9. 2020.

II. Tožbi se ugodi v točki 2 izreka odločbe Agencije za energijo, št. 434-22/2020-10/380 z dne 22. 9. 2020. Odločba Agencije za energijo, št. 434-22/2020-10/380 z dne 22. 9. 2020 se odpravi v točki 2 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija, tudi toženka) zaradi odprave ugotovljene kršitve v postopku nadzora na podlagi drugega odstavka 432. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 431. člena in petim odstavkom 375. člena EZ-1 po uradni dolžnosti z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnik spremenil proizvodno napravo A., ..., tako, da jo je dogradil, in sicer je v obdobju med leti 2012 in 2013 dodatno namestil 5 modulov, od začetka leta 2013 do dneva ogleda dne 9. 1. 2020 pa je imel dodatno nameščenih 7 modulov enake nazivne električne moči, torej skupno 59 modulov ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave, glede na odločbo o dodelitvi podpore, št. 136-050056/0057/2012/0220/2012 z dne 26. 4. 2012 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 3.935,18 EUR brez DDV (1. točka izreka). Tožnik je dolžan v roku 30 dni od prejema te odločbe odpraviti kršitev tako, da vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo proizvedeno iz obnovljivih virov v višini 3.935,18 EUR (vrednost brez DDV) in znesek DDV (865,74 EUR), v skupni višini 4.800,92 EUR, in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore na račun B. (2. točka izreka). Tožnik je dolžan Agencijo obvestiti o odpravi kršitve ter priložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti (3. točka izreka). V postopku stroški niso nastali (4. točka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija uvedla zoper tožnika na podlagi četrtega odstavka 365. člena EZ-1 postopek nadzora in ugotavljala ali predmetna proizvodna naprava izpolnjuje pogoje in zahteve, določene z odločbo o pridobitvi deklaracije, št. 312-611/2017-4/311 z dne 9. 8. 2017 ter ali je tožnik upravičen do podpore v višini, kot mu je bila določena z odločbo o dodelitvi podpore, št. 136-05-0056/0057/2012/0220/2012 z dne 26. 4. 2012. Pooblaščena oseba Agencije si je predmetno proizvodno napravo ogledala in pridobila podatke o njeni proizvodni moči od elektrooperaterja C., d.d. (v nadaljevanju elektrooperater) ter ugotovila, da je tožnik dogradil proizvodno napravo tako, da jo sestavlja 59 fotonapetostnih modulov nazivne električne moči 260 W, s tem pa je realiziral večjo količino proizvedene električne energije kot bi jo, če bi proizvodna naprava obratovala z 52 moduli, kot izhaja iz veljavne deklaracije. Tožnik je upoštevajoč navedeno neupravičeno prejel večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo. Agencija je o ugotovitvah tožnika obvestila z zapisnikom, št. 434-22/2020-1/380 z dne 13. 1. 2020 in ga pozvala, da v roku 15 dni od prejema zapisnika posreduje dokumentacijo in izjavo v zvezi z vsebino zapisnika ter pojasnilo v zvezi z razhajanjem med podatki o stanju in sestavnih komponentah proizvodne naprave, kot so bili izkazani v vlogi za dodelitev deklaracije in podpore ter naj pojasni, kdaj je bilo 7 fotonapetostnih modulov dodatno nameščenih. Tožnik se je strinjal z vsebino zapisnika in podal pojasnila v zvezi z ugotovitvami ob ogledu proizvodne naprave. Pojasnil je, da je elektrarna pričela z obratovanjem dne 27. 12. 2011 z razsmernikom moči 12 KW in ne 15 kW, kot je bilo prvotno predvideno. Posledično je bilo zmanjšano število modulov iz 60 na 52, so pa bili kasneje iz praktičnih razlogov nameščeni še dodatni moduli. Poudaril je, da podatki o številu in moči modulov niso bili navedeni ne na deklaraciji kot tudi ne v odločbi o podpori, prav tako pa s strani Agencije ni prejel nobenega poziva, da bi moral te podatke javljati. V obrazcu vloge za izdajo deklaracije v letu 2017 je pri navedbi karakteristik proizvodne naprave prišlo do napake, saj so bili podatki samo skopirani iz prvotne vloge. Agencija se strinja s trditvami tožnika, da prva odločba o dodelitvi deklaracije in odločba o dodelitvi podpore nista vsebovali podatka o moči in številu modulov, vendar pa bi tožnik moral in mogel vedeti, da je soglasje elektrooperaterja vezano na moč proizvodne naprave določene glede na število in moč nameščenih modulov. Glede sporočanja sprememb na proizvodni napravi je bilo tožniku pojasnjeno, da Agencija sama ne poziva proizvajalcev električne energije k sporočanju sprememb na proizvodni napravi, ampak jih k temu zavezuje EZ-1, ki v petem odstavku 365. člena določa, da je proizvajalec električne energije dolžan obveščati Agencijo o vseh spremembah na proizvodni napravi, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije. Agencija z odločbo odvzame deklaracijo, če naprava za proizvodnjo električne energije ne obratuje ali ni vzdrževana in obnovljena tako, da izpolnjuje pogoje iz deklaracije, ter v primeru, da je bila spremenjena tako, da to vpliva na pogoje in zahteve iz deklaracije.

3Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija po pregledu posredovanih podatkov s strani elektrooperaterja ugotovila, da proizvodna naprava sicer ne presega deklarirane nazivne moči 13,52 kW, saj je električna izhodna moč omejena z razsmernikom na 12 kW, kljub temu pa je tožnik, ko je dodatno namestil 7 modulov realiziral večjo količino proizvedene energije. Posledično je tožnik zato neupravičeno prejemal večji znesek podpore za proizvedeno električno energijo od začetka obratovanja elektrarne, po prvem izplačilu z dne 28. 6. 2012 do konca leta 2012, ko je dodatno namestil 5 modulov ter od leta 2013, ko je dodatno namestil še 2 modula, skupno torej 7 nedovoljeno dodatno nameščenih modulov nazivne moči 260 W. Tako je obdobje kršitve, ki je upoštevano v predmetni zadevi od prvega izplačila do vključno novembra leta 2019 oziroma zadnjega izplačila podpore.

4V nadaljevanju obrazložitve Agencija pojasni obračun neupravičeno prejete podpore za proizvedeno električno energijo. V obdobju kršitve je razmerje med doseženo proizvodnjo in dovoljeno proizvodnjo električne energije enako razmerju med številom dejansko nameščenih modulov (59) in dovoljenim številom modulov (52), pri čemer je potrebno upoštevati, da je od maja 2012 do leta 2013 razmerje med številom dejansko nameščenih modulov in dovoljenim številom modulov znašalo 57:52. Od začetka leta 2013 do konca leta 2019 pa to razmerje znaša 59:52. Podpora za proizvedeno električno energijo se izplačuje glede na količino proizvedene električne energije. Agencija je med postopkom s strani B. pridobila količine in zneske izplačanih podpor za proizvedeno električno energijo v proizvodni napravi. Zneski neupravičeno prejete podpore v obdobju kršitve so razvidni iz Tabele 1 v izpodbijani odločbi.

5O vsem navedenem je bil tožnik obveščen z obvestilom o ugotovljenih kršitvah, št. 434-22/2020-07/380 z dne 7. 2. 2020. Z navedenim obvestilom je Agencija tožnika pozvala, da se o ugotovitvah izjasni in odpravi kršitev tako, da B. nakaže neupravičeno prejeto podporo, skupaj z DDV in zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati mu je bilo z obvestilom naloženo, da odklopi vse dodatno nameščene fotonapetostne module in vzpostavi stanje proizvodne naprave, kot je bilo ob vstopu v podporno shemo. Bil je tudi opozorjen, da bo Agencija ravnala v skladu z drugim odstavkom 432. člena EZ-1, če Agenciji ne bo v roku 30 dni od vročitve obvestila posredoval dokazila o vračilu neupravičeno prejete državne pomoči. Tožnik je dne 17. 2. 2020 Agencijo pisno obvestil o odklopu dodatno nameščenih modulov. Ker pa vse do izteka 30 dnevnega roka od vročitve obvestila neupravičeno prejete podpore skupaj z DDV in zakonitimi zamudnimi obrestmi ni vrnil, je Agencija izdala izpodbijano odločbo.

6Tožnik v tožbi navaja, da je bila v osnovi mišljena elektrarna z razsmernikom moči 15 kW, ki pa v času postavitve elektrarne ni bil dobavljiv, zato je posledično prišlo tudi do zmanjšanja števila modulov iz 60 na 52. Elektrarna je dne 27. 12. 2011 pričela z obratovanjem z 52 moduli in razsmernikom moči 12 kW. Januarja 2012 je vložil vlogo za pridobitev deklaracije. Zaradi nedoseganja želenih rezultatov proizvodne naprave MFE je najprej dodal še 5 modulov, v letu 2013 pa še 2 modula. Elektrarna tudi po dograditvi z dodatnimi moduli ni nikoli dosegla oziroma presegla moči 12 kW, ker to ni mogoče zaradi vgrajenega razsmernika moči 12 kW. Moč elektrarne tako nikoli ni presegla moči določene v soglasju elektrooperaterja in v odločbi o dodelitvi podpore. Glede očitanih kršitev petega odstavka 365. člena EZ-1, ker o spremembi ni obvestil Agencije in prvega odstavka 375. člena EZ-1 zaradi nedovoljenega povečanja količine proizvedene električne energije, pa tožnik izpostavlja, da se Agencija sklicuje na določbe EZ-1, ki je začel veljati 22. 3. 2014, zato meni, da gre v izpodbijani odločbi za retroaktivno rabo določil navedenega zakona in kršitev 155. člena Ustave RS. Očitanih kršitev namreč prejšnji Energetski zakon (EZ), ki je veljal v času očitanih kršitev, ni določal. Na podlagi novega EZ-1 pa Agencija izdaja odločbe, ki imajo razširjeno določnost v primerjavi z odločbo o dodelitvi podpore z dne 26. 4. 2012, ki je bila tožniku izdana samo z določeno navedbo nazivne moči proizvodne naprave 13,52 kW, ki pa je tožnik ni nikoli presegel. Glede očitka toženke, da bi tožnik lahko v kolikor bi vgradil močnejši razsmernik, dosegel nazivno bruto moč naprave 15,37 kW, tožnik poudarja, da tega ni izvedel in pri tem opozarja, da termina nazivna bruto moč EZ-1 ne pozna. Pojasnjuje, da EZ-1 jasno določa, da je nazivna električna moč najvišja trajna električna moč (brez časovnih omejitev) proizvodne naprave, za katero je ta izdelana in je navedena na napisni ploščici na proizvodni napravi oziroma jo je mogoče razbrati iz proizvajalčevih specifikacij ali pa je določena na podlagi prevzemnih meritev. Ker nazivna električna moč proizvodne naprave 13,52 kW ni bila v celotnem delovanju elektrarne presežena, tožnik tako ni kršil določb odločbe o dodelitvi podpore.

7Tožnik še navaja, da se je v času delovanja elektrarne spremenil tudi Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona na dodatno vrednost (ZDDV-1l) se je namreč spremenila stopnja DDV iz 20 % na 22 %. Kot izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je namreč toženka obračunala 865,74 EUR DDV po enotni davčni stopnji 22 % za celotno obdobje prejete podpore. Toženka bi tako morala za obdobje od 1. 5. 2012 do 30. 6. 2012 obračunati 20 % DDV ter v obdobju od 1. 7. 2013 do 30. 11. 2019 22 % DDV. Ugotavlja še, da je toženka v 2. točki izreka izpodbijane odločbe ločeno neto vrednost prejete podpore in znesek davka v izpodbijani odločbi seštela v bruto vrednost in na celotno vsoto zahteva vračilo zakonitih zamudnih obresti B., d.o.o.. Skladno z veljavnim sistemom obračuna DDV to pomeni, da si je B., d.o.o. ob plačilu obratovalne podpore tožniku znesek v odločbi preplačanega DDV poračunal v mesečnem obračunu DDV v celotnem znesku 855,37 EUR. Posledično je B., d.o.o. v proračun odvedel DDV zmanjšan za obračunano vrednost 855,37 EUR prejetih računov toženke, obratno pa je moral tožnik odvesti DDV v vrednosti 855,37 EUR iz naslova prejetih obratovalnih podpor v proračun. Tožnik zato meni, da je upravičenost do zamudnih obresti lahko samo izražena na neto vrednost. Tožnik zatrjuje še, da mu je B., d.o.o. že 6. 3. 2020 sporočil ugotovljene napake pri obračunu DDV, naknadno pa mu je bilo glede obračuna zamudnih obresti še sporočeno, da se B., d.o.o. glede vsebine izpodbijane odločbe ne bo opredeljeval ter da ima tožnik na voljo upravni spor. Tožnik sodišču predlaga da izpodbijano odločbo odpravi ter zahteva plačilo stroškov postopka.

8Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku prvo deklaracijo za proizvodno napravo izdala dne 13. 3. 2012 z odločbo št. 135-05-0056/0057/2012 na podlagi podatkov posredovanih s strani tožnika. Iz vloge tožnika za pridobitev deklaracije in priloženih dokazil je izhajalo, da proizvodno napravo sestavlja 52 fotovoltaičnih modulov moči 260 W in 12 kW razsmernik. Upoštevaje navedene podatke in predložena dokazila se je deklaracija glasila na nazivno moč 13,52 kw, saj je bila ta določljiva s številom modulov in nazivno močjo le-teh. Na podlagi vloge tožnika je bila še dne 26. 4. 2012 izdana odločba o dodelitvi podpore, št. 136-05-056/057/2012/020/2012. Upoštevaje navedbe tožnika, da je bilo v začetku leta 2012 (v mesecu marcu) dodatno nameščenih 5 modulov in da sta bila v letu 2013 še dodatno nameščena 2 modula, toženka ugotavlja, da je bila prva sprememba proizvodne naprave izvedena po vložitvi vloge za pridobitev deklaracije in pred še pred izdajo odločbe. Če bi tožnik ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, bi moral toženko o izvedeni spremembi obvestiti. Četudi EZ, ki je veljal v času spremembe proizvodne naprave ni določal obveznosti sporočanja sprememb proizvodne naprave, pa je v času spremembe proizvodne naprave veljala Uredba o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije, ki je v 15. členu imetniku proizvodne naprave nalagala obveznost, da Agenciji v roku 8 dni sporoči vsako spremembo na proizvodni napravi, ki spreminja podatke navedene v deklaraciji in vloži novo vlogo za deklaracijo. Tožnik je tako kršil načelo govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice, kršitev tega načela pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je tožnik tudi v postopku pridobitve deklaracije zaradi izteka veljavnosti deklaracije izdane dne 13. 3. 2012, dne 9. 6. 2017 v vlogi navedel, da proizvodno napravo sestavlja 52 modulov in jamčil, da na proizvodni napravi ni prišlo do sprememb.

9Toženka poudarja, da tožniku ne očita, da je z namestitvijo dodatnih modulov spremenil proizvodno napravo tako, da ta pri obratovanju presega nazivno moč naprave, določene z deklaracijo. Očita pa mu, da je proizvodno napravo nedovoljeno spremenil ter da o tem ni obvestil toženke, hkrati pa je zaradi te spremembe proizvodna naprava proizvedla več električne energije, posledično temu pa je tožniku bilo izplačano več državne pomoči oziroma podpore. Dejstvo je, da je podpora bila dodeljena za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi sestavljeni iz 52 modulov ter da naprava sestavljena iz 59 modulov proizvede več električne energije, čeprav zaradi omejitev razsmernika ne more biti presežena njena nazivna moč. Tako ugovor tožnika, da je proizvodno napravo dogradil zato, ker prvotno izgrajena proizvodna naprava ni dosegala želenih rezultatov, ni sprejemljiv. Dodeljena pravica do podpore namreč predstavlja državno pomoč, ki je skladno z 2. členom Uredbe Sveta 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo 93. člena Pogodbe ES¹ priglašena in nato potrjena s strani Evropske komisije, v nacionalni zakonodaji pa je urejena z EZ-1 in podzakonskimi akti. Kadar imetnik deklaracije proizvodno napravo spremeni tako, da to vpliva na pogoje in zahteve iz deklaracije, Agencija skladno z določilom petega odstavka 365. člena EZ-1 odvzame deklaracijo za proizvodno napravo. Enako je določal EZ v petem odstavku 64.f člena. Ker je veljavna deklaracija eden izmed pogojev za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore za električno energijo, odločba o dodelitvi podpore preneha veljati, če preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo, kot to določa tretji odstavek 374. člena EZ-1. Smiselno enako pa je določal tudi drugi odstavek 64.o člena EZ. Glede na navedeno, bi lahko toženka na podlagi petega odstavka 365. člena in tretjega odstavka 374. člena EZ-1 tožniku odvzela deklaracijo za proizvodno napravo, vendar je tožniku izrekla zgolj milejši ukrep, torej vračilo neupravičeno izplačane podpore, saj je tožnik odstranil dodatno nameščene module.

10Nadalje toženka navaja, da je bil tožnik z obvestilom o ugotovljenih kršitvah, št. 434-22/2020-07/390 z dne 7. 2. 2020 seznanjen tako z višino neupravičeno izplačane podpore, kot tudi, da je za odpravo kršitve treba neupravičeno izplačana sredstva vrniti skupaj z obračunanim DDV in zakonitimi zamudnimi obrestmi, na kar pa se tožnik ni odzval. Ob tem še dodaja, da družba B.. d.o.o. morebitnih napak pri obračunu DDV ni mogla ugotoviti že 6. 3. 2020, kot to trdi tožnik, saj takrat izpodbijana odločba še ni bila izdana. Tožnik lahko ob pogojih, ki so predpisani v ZDDV-1, doseže popravek obračunanega DDV in zahteva vračilo presežka od prejemnika navedenega davka, to je od države oziroma iz proračuna. Dodaja še, da je tožnik izpolnil obveznost naloženo z izpodbijano odločbo, saj je dne 30. 9. 2020 in 1. 10. 2020 vrnil neupravičeno izplačano podporo z zakonitimi zamudnimi obrestmi v celoti. Pritrjuje pa toženka navedbam tožnika, ki se nanašajo na obračun DDV v obdobju od 1. 5. 2012 do 30. 6. 2013 (in ne 30. 6. 2012 kot navaja tožnik), saj je v tem obdobju stopnja DDV znašala 20 % in ne 22 %, kot je bilo upoštevano v izpodbijani odločbi. Toženka sodišču predlaga, da s sodbo spremeni izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na obračun DDV v obdobju od 1. 5. 2020 do 30. 6. 2020, v preostalem pa potrdi izpodbijano odločbo in tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

11Tožba se v delu, v katerem izpodbija točko 1, 3 in 4 izreka odločbe Agencije za energijo, št. 434-22/2020-10/380 z dne 22. 9. 2020, kot neutemeljena zavrne.

12Kot izhaja iz predloženega upravnega spisa je toženka v postopku dodeljevanja podpore tožniku po 64.f členu tedaj veljavnega EZ najprej dne 13. 3. 2012 izdala deklaracijo, št. 135-05-0056/0057/2012 za proizvodno napravo na podlagi tožnikove vloge, kateri je med drugim priložil tudi soglasje elektrooperaterja za priključitev, iz katerega je razvidno število in vršna moč fotonapetostnih modulov (52 modulov x 260 W). Na podlagi te deklaracije je bila nato tožniku z odločbo, št. 136-05-0056/0057/2012/0220/2012 z dne 26. 4. 2012, ki je bila izdana na podlagi 64.o člena tedaj veljavnega EZ, dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje po drugi alineji četrtega odstavka 64.n člena EZ, in sicer za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A. z nazivno električno močjo 13,52 kW.

13Iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru izhaja, da je tožnik spremenil proizvodno napravo tako, da jo je dogradil v letu 2012 z 5 dodatnimi moduli in v letu 2013 še z 2 dodatnima moduloma. V postopku nadzora je toženka ugotovila, da tožnik, ki s predmetno proizvodno napravo proizvaja električno energijo iz obnovljivih virov in je prejemnik podpore za električno energijo iz obnovljivih virov, toženki ni sporočil sprememb proizvodne naprave, ki lahko vplivajo na veljavnost deklaracije oziroma ki vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino in obdobje prejemanja. S tem je tožnik kršil določbe petega odstavka 365. člena in prvega odstavka 375. člena EZ-1. Posledično mu je toženka na podlagi petega odstavka 375. člena EZ-1 naložila, da mora neupravičeno prejeta sredstva podpore v znesku 4.800,92 EUR in zakonite zamudne obresti od posameznega zneska podpore za električno energijo iz obnovljivih virov vrniti v 30 dneh od prejema izpodbijane odločbe.

14Toženka svojo odločitev opira na določbe drugega odstavka 432. člena EZ-1 v zvezi s četrto alinejo 431. člena in petim odstavkom 375. člena EZ-1, ker je tožnik kršil določbe petega odstavka 365. člena in prvega odstavka 375. člena EZ-1.² Sodišče zato najprej odgovarja na tožnikov ugovor, da gre v izpodbijani odločbi za retroaktivno rabo določil EZ-1, saj je navedeni zakon začel veljati 22. 3. 2014, torej po tem, ko je bila izdana deklaracija za proizvodno napravo in odločba o dodelitvi podpore.

15Sodišče ugotavlja, da je tožnik z dodeljeno podporo prejel državno pomoč v okviru sheme državne pomoči v Evropski uniji (EU). Državna pomoč je dovoljena, če je v skladu s 107. in 108. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije³ (PDEU). Podrobneje je bila državna pomoč v letu 2012 urejena z Uredbo Sveta (ES) 659/1999⁴ z dne 22. 3. 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo 93. člena Pogodbe ES (zdajšnjega 108. člena PDEU).

16Ker Uredba 659/199 določa samo obveznosti držav članic glede priglasitve državnih pomoči Komisiji in opredeljuje pristojnosti Komisije, ko odloča o združljivosti državnih pomoči z notranjim trgom, je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti Direktivo 2009/28/ES⁵ o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki se je uporabljala do 30. 6. 2021, je v petem odstavku 15. člena določala, da mora država članica vzpostaviti potrebne mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna, zanesljiva in zaščitena pred goljufijami. V EZ-1 je ta zahteva implementirana⁶ v petem odstavku 365. člena in prvem odstavku 375. člena v skladu s katerima mora proizvajalec obvestiti Agencijo o vsakršni spremembi proizvodne naprave. Pravo EU se v skladu z načelom lojalne razlage, ki izhaja iz sodbe Von Colson and Kamann⁷ uporabi za razlago nacionalnega prava v luči prava EU. Dolžnost tožnika o obvestitvi Agencije glede sprememb proizvodne naprave je v skladu s petim odstavkom 15. člena Direktive 2009/28/ES, saj morajo države članice zagotoviti učinkovite mehanizme, da so potrdila o izvoru natančna in zanesljiva.

17Glede očitka tožnika, da se je Agencija v izpodbijani odločbi napačno oprla na določbe EZ-1, saj je začel veljati šele 22. 3. 2014, pa sodišče pojasnjuje, da EZ v prehodnih določbah ne določa, da se za že dodeljene podpore uporabljajo pravila EZ, ampak določa, da se prekrškovni, inšpekcijski in upravni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. V obravnavani zadevi je Agencija upravni postopek nadzora uvedla dne 9. 1. 2020, EZ-1 pa je stopil v veljavo 22. 3. 2014. Pri tem sodišče še pripominja, da je Upravno sodišče v letu 2020 odločalo v podobni zadevi, v kateri je tožnik prav tako nadomestil dodatne panele oziroma module med letoma 2009 in 2010, torej pred začetkom veljavnosti EZ-1 in tega ni sporočil Agenciji ter posledično prejel preveč državne podpore. Agencija se je tako kot v obravnavanem primeru sklicevala 365. in 375. člen EZ-1, čemur je sodišče pritrdilo in se postavilo na stališče, da je Agencija pravilno uporabila materialno pravo, saj se je kršitev nadaljevala tudi, ko je bil sprejet EZ-1.⁸

18Ker med strankama pravno relevantno dejansko stanje ni sporno, tožnik namreč ne nasprotuje ugotovitvam Agencije za energijo, da je proizvodni napravi namestil 7 dodatnih modulov (5 dodatnih modulov letu 2012 in nato še 2 dodatna modula v letu 2013) ter da je teh 7 dodatnih modulov odklopil dne 13. 2. 2020 po prejemu obvestila o ugotovljenih kršitvah, št. 434-22/2020-07/380 z dne 7. 2. 2020, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na seji⁹.

19V tem delu je torej sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20Tožba je v delu, v katerem izpodbija točko 2 izreka odločbe Agencije za energijo, št. 434-22/2020-10/380 z dne 22. 9. 2020 utemeljena.

21Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov ugovor, ki se nanaša na obračun DDV. Tako iz navedb tožnika, kot izpodbijane odločbe in navedb toženke v odgovoru na tožbo je razvidno, da je toženka obračunala DDV po enotni davčni stopnji 22 % za celotno obdobje prejete podpore, torej od 1. 5. 2012 do 30. 11. 2019, čeprav je stopnja DDV v obdobju prejemanja podpore od 1. 5. 2012 do 1. 7. 2013 znašala 20 %. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A) je bila od 1. julija 2013 dalje splošna davčna stopnja DDV zvišana na 22 %.

22Po prvem odstavku 41. člena ZDDV-1 se DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22% od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. V skladu s 40. členom ZDDV-1 se DDV obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Po 32. členu ZDDV-1 obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV (prvi odstavek). Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). Po 33. členu ZDDV-1 nastane obdavčljivi dogodek, in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek).

23Glede na navedeno, torej da se od vključno 1. julija 2013 dalje DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % od davčne osnove, pred 1. julijem 2013 pa se je DDV obračunaval in plačeval po splošni stopnji 20 %, bi toženka morala za prejeto podporo v obdobju od 1. 5. 2012 do 30. 6. 2013 obračunati DDV po stopnji 20 %, v obdobju od 1. 7. 2013 do 30. 11. 2019 pa po stopnji 22 %. V konkretnem primeru pri obračunu DDV zakon ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.

24Sodišče nadalje ugotavlja, da se toženka ni opredelila do tožnikovega ugovora glede zakonitih zamudnih obresti. Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dolžan v roku 30 dni od prejema te odločbe odpraviti kršitev tako, da vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo proizvedeno iz obnovljivih virov v višini 3.935,18 EUR brez DDV in znesek DDV (865,74 EUR), v skupni višini 4.800,92 EUR, in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore na račun Centra za podpore. Glede na to, da tečejo zakonite zamudne obresti od dne prejema sredstev oziroma od izplačila posameznega zneska podpore, kot to smiselno izhaja iz petega odstavka 375. člena EZ-1, je toženka pravilno zahtevala zakonite zamudne obresti od posameznega zneska podpore.

25Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo glede stopnje obračuna DDV, je sodišče izpodbijani akt na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v 2. točki izreka odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) o tem ponovno odločiti.

K III. točki izreka:

26Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 15 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

27Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

28Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

¹ Uradni list Evropske unije, št. L 083.
² Del EZ-1, ki je urejal obnovljive vire energije, kamor sta spadala tudi 365. in 375. člen EZ-1, je bil leta 2021 nadomeščen z Zakonom o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (v nadaljevanju ZSROVE), vendar se v skladu z 80. členom ZSROVE v prekrškovnih, inšpekcijskih in upravnih postopkih v zadevah s področja tega zakona, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih.
³ Uradni list Evropske unije , C 326, oktober 2012.
⁴ Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES.
⁵ Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES.
⁶ Direktiva 2009/28/ES je bila v slovenski pravni red implementirana z novelama EZ-C iz leta 2008 in EZ-D iz leta 2010.
⁷ C-14/83 Von Colson and Kamann, EU:C:1984:153.
⁸ UPRS sodba I U 1957/2018-12 z dne 5. 3. 2020.
⁹ Po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.