UPRS Sodba II U 408/2020-13

Tožbi se ugodi. Dopolnilna odločba Upravne enote Maribor št. 36205-108/1993-319 z dne 17. 6. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo A. A. (v tej zadevi tožnice), B. B. in C. C. iz Avstrije za plačilo odškodnine za zmanjšanje vrednosti stanovanjske stavbe v Mariboru, ..., parc. št. 1479, k.o. ..., ki je bila vrnjena s pravnomočno delno odločbo št. 362-05-108/93-72 (7304) z dne 28. 5. 2009 (1. točka izreka). Odločila je, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (2. točka izreka) ter ugotovila, da je bilo z izdajo dopolnilne odločbe o vloženem zahtevku v celoti odločeno (3. točka izreka).

2V obrazložitvi odločbe organ na prvi stopnji pojasnjuje, da je tožnica skupaj z B. B. in C. C. dne 1. 6. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno D. D. Ker je bilo ugotovljeno, da B. B., roj. ..., ne izpolnjuje pogoja iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), je na njegovo mesto na podlagi 12. člena ZDen vstopila tožnica kot njegova hčerka.

3O vloženem zahtevku za denacionalizacijo je bilo odločeno z več odločbami. O delu zahtevka, ki se nanaša na vrnitev stanovanjske stavbe na naslovu ..., je bilo odločeno z delno odločbo št. 362-05-108/93-72 (7304) z dne 28. 5. 2009.

4Predmet dopolnilne odločbe pa je zahtevek, ki se obravnava v ponovljenem postopku, in se nanaša na izplačilo odškodnine za zmanjšanje vrednosti vrnjene stavbe na naslovu ... Upravni organ je o tem zahtevku že odločil z dopolnilo odločbo št. 36205-108/1993/270 (7304) z dne 29. 6. 2012, s katero je tožnici za zmanjšanje vrednosti stavbe na navedenem naslovu določil odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju: SDH d.d.). Zoper navedeno odločbo je SDH d.d. vložil pritožbo, nato pa tudi tožbo v upravnem sporu, o kateri je Upravno sodišče RS odločilo s sodbo opr. št. I U 769/2018 z dne 7. 11. 2019, s katero je tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugodilo in vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče RS navedlo, da je za odločitev pomembna razlaga določbe 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen-B), ki določa rok za vložitev zahteve za priznanje odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine. Navedeni rok po ustaljeni sodni praksi predstavlja materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da po izteku tega roka pravica preneha in je ni več mogoče uveljavljati. Po mnenju Upravnega sodišča RS okoliščine obravnavane zadeve ne utemeljujejo odstopa od ustaljene sodne prakse. Ker ob uveljavitvi ZDen-B o zahtevi tožnice za vrnitev nepremičnine še ni bilo odločeno, je bila tožnica glede vložitve odškodninskega zahtevka vezana na 60-dnevni rok, ki se je iztekel dne 5. 1. 1999. Zahtevek za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine, ki je bil vložen v letu 2009, je zato po mnenju sodišča prepozen.

5V ponovljenem postopku, v katerem je upravni organ vezan na ugotovitve in napotila sodišča, je tako sporno le vprašanje, ali je bil zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine vložen pravočasno. Po ugotovitvi upravnega organa je nesporno, da je bil zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine vložen v letu 2009 in je torej prepozen.

6Prvostopenjski organ dodaja še, da je tožnica v ponovljenem postopku zatrjevala, da je obravnavani primer enak primeru, na katerega se nanaša sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. 266/2014 z dne 23. 3. 2016, in da je zato upravičena vsaj do odškodnine zaradi manjvrednosti vrnjene hiše, ki je nastala zaradi njenega popolnega zanemarjanja v obdobju več kot 10 let od uveljavitve spremembe ZDen-B dne 5. 1. 1999 do dne 16. 6. 2009, ko je postala delna odločba o vrnitvi pravnomočna. Predlagala je, da upravni organ sodnemu izvedencu E. E. naloži, da ugotovi višino te manjvrednosti. Glede navedenega upravni organ v obrazložitvi ugotavlja, da tožnica s svojimi navedbami zgolj ponavlja svoje dotedanje navedbe in stališča ter zaključuje, da je bil organ pri odločanju v ponovljenem postopku dolžan slediti navodilom, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS z dne 7. 11. 2019, zaradi česar je bil dolžan zahtevo tožnice za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti stanovanjske stavbe zavrniti.

7Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ministrstvo ugotavlja, da je organ na prvi stopnji pri odločanju v ponovljenem postopku v celoti sledil napotilu Upravnega sodišča RS, kot izhaja to iz sodbe opr. št. I U 769/2018 z dne 7. 11. 2019. Ugotavlja, da je bila zahteva tožnice zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin v letu 2009 že po ugotovitvi sodišča vložena prepozno, saj je bila vložena po poteku materialnega prekluzivnega roka, ki se je iztekel dne 5. 1. 1999. Napačno pa je tudi stališče tožnice, da je upravičena vsaj do odškodnine zaradi manjvrednosti stanovanjske stavbe, ki je nastalo zaradi njenega popolnega zanemarjenja v obdobju od dne 5. 1. 1999 do dne 16. 6. 2009, saj bi tožnica takšen zahtevek morala postaviti že v postopku denacionalizacije, torej še pred izdajo odločbe Upravne enote Maribor z dne 28. 5. 2009.

Tožbene navedbe

8Tožnica se z odločitvijo izpodbijane odločbe ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je zahtevo za odškodnino vložila bistveno kasneje zaradi dolgotrajnega odločanja upravnega organa, torej ne po svoji krivdi. Navaja, da je upravni organ po sprejemu novele ZDen ni opozoril na rok za vložitev zahteve zaradi manjvrednosti, kar je po njenem mnenju sicer razumljivo, saj ji vse do izdaje sodbe Vrhovnega sodišča RS št. U 2421/2005-22 z dne 22. 10. 2008 status denacionalizacijske upravičenke ni bil priznan. Upravni organ je izvedenca, strokovnjaka gradbene stroke, imenoval šele dne 9. 3. 2009 z namenom, da se ugotovi vrednost hiše ob podržavljenju ter vrednost ob denacionalizaciji. Kot navaja, je takoj, ko je izvedenec opravil svojo nalogo, zahtevala odškodnino zaradi manjvrednosti, ki ji pred tem, predvsem zaradi bivanja v Republiki Avstriji, ni bila znana. Meni, da namen ZDen-B ni bil privilegirati tiste denacionalizacijske upravičence, katerim so bile nepremičnine ob uveljavitvi novele že pravnomočno vrnjene, v primerjavi z upravičenci, pri katerih je denacionalizacijski postopek (ne po njihovi krivdi) še vedno potekal. Namen zakonodajalca tudi ni bil, da bi zaradi pospešitve denacionalizacijskega postopka morali denacionalizacijski upravičenci vlagati odškodninske zahtevke še preden sta bila ugotovljena obstoj in višina škode. Tožnica zato nasprotuje razlagi 26. člena ZDen-B na način, kot ga razlagajo sodišče in upravni organi in meni, da zato ni mogoče šteti, da je rok za vložitev zahteve za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine v primerih, kakršen je obravnavani, potekel dne 5. 1. 1999. Takšna razlaga namreč po njenem mnenju predstavlja neustavno diskriminacijo, zlasti v primerjavi s tistimi upravičenci, ki so ob znanih podatkih o manjvrednosti vrnjenega premoženja za vložitev zahtevka imeli na razpolago rok enega leta, pa tudi v primerjavi z najemojemalci nepremičnin, ki so imeli na razpolago 60-dnevni rok in so razpolagali s podatki o vlaganju v nepremičnine. Denacionalizacijski upravičenci, ki jim v času uveljavitve spremembe ZDen-B status denacionalizacijskega upravičenca še ni bil priznan in upravni organ takrat tudi še ni pritegnil sodnega cenilca (kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru), so bili ob takšni razlagi 26. člena ZDen prekludirani, če v roku 6o dni od uveljavitve spremembe zakona niso zahtevali odškodnine. Po mnenju tožnice sta obstoj manjvrednosti in njena višina relevantna podatka, brez katerih vložitev zahtevka ni bila mogoča, kar izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016. Z vprašanjem primernosti oziroma ustavnosti dolžine roka, določenega za vložitev zahtevka zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, se Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-326/98 ni ukvarjalo.

9Ne glede na navedeno pa tožnica meni, da je upravičena vsaj do odškodnine zaradi manjvrednosti vrnjene hiše, ki je nastala zaradi njenega popolnega zanemarjenja v obdobju več kot desetih let, to je v času od dne 5. 1. 1999 (od uveljavitve spremembe ZDen-B) do dne 16. 6. 2009 (do pravnomočnosti delne odločbe o vrnitvi). Obravnavani primer je namreč enak primeru iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016. V ta namen je organu na prvi stopnji tudi predlagala, naj sodnemu izvedencu, E. E., naroči oceno višine te manjvrednosti. O predlogu se upravni organ na prvi stopnji sploh ni izjasnil, pritožbeni organ pa je v svoji odločbi zapisal le, da je bila tudi zahteva za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, ki je nastala v obdobju od dne 5. 1. 1999 do dne 16. 6. 2009, vložena prepozno. Takšnemu postopanju upravnih organov tožnica nasprotuje in navaja, da je iz spisa jasno razvidno, da je zahtevo za odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine podala že na obravnavi, torej še pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine.

10Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, upravni odločbi odpravi ter ji prizna odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene stanovanjske hiše na naslovu ... v višini 101.077,89 DEM. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče po odpravi drugostopenjske odločbe zadevo vrne organu na drugi stopnji v ponovni postopek.

11Toženka ter SDH d.d. kot stranka z interesom na tožbo nista odgovorili.

Sodna presoja

12Tožba je utemeljena.

13Med strankami v postopku je sporno vprašanje, ali je bila zahteva tožnice za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine vložena pravočasno.

14Pravno podlago za priznanje pravice do odškodnine, ki je predmet odločanja v obravnavani zadevi, predstavlja določba 26. člena ZDen, po kateri se upravičencu nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, vrne skupaj z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (prvi odstavek). Za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine se po zakonu šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine. Upravičenec lahko od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine zahteva razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo (tretji odstavek). Če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, o zahtevku odloči organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo (četrti odstavek).

15Ureditev v ZDen je dopolnil 26. člen ZDen-B, ki je pričel veljati dne 7. 11. 1998, in po katerem je bil organ, ki je vodil postopek, dolžan pozvati vse upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve ZDen-B priglasijo svoje zahtevke iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Ta zakonska določba je bila (skupaj z nekaterimi drugimi določbami ZDen-B) predmet postopka za oceno ustavnosti, v katerem je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS,¹ saj je z ureditvijo, ki jo določata 24. in 26. člen ZDen-B, vzpostavljeno enako obravnavanje med upravičenci in drugimi osebami, ki imajo na podlagi teh določb premoženjskopravna upravičenja, kot tudi med upravičenci samimi. Ker je zakon za vse udeležence denacionalizacije določil enoten prekluzivni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, je enotno obravnavanje, kot ga zagotavljajo navedene določbe, po presoji Ustavnega sodišča RS v skladu z načelom enakosti iz 14. člena Ustave.² Ustavno sodišče RS je v navedeni odločbi določilo tudi način njene izvršitve, po katerem je 60-dnevni rok za vložitev zahteve za odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin pričel teči z dnem prenehanja začasnega zadržanja izvrševanja zakona, torej dne 7. 11. 1998, kar pomeni, da se je ta rok iztekel s 5. 1. 1999.

16Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS³ se 60-dnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B šteje za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da materialna pravica do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine iz 26. člena ZDen-B po izteku tega roka preneha ter je ni mogoče več uveljavljati. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS,⁴ ta ureditev, ki je strankam v še odprtih postopkih nalagala, da v roku 60 dni postavijo odškodninske zahtevke, odraža potrebo po pospešitvi denacionalizacijskih postopkov, ki so bili ob uveljavitvi ZDen-B še v teku. Takšna ureditev izhaja iz predpostavke, da so glede na iztek prekluzivnega roka za vložitev zahteve denacionalizacijski postopki, ki so bili ob uveljavitvi novele še v teku, takrat tekli že približno pet let, ter da so bili zato denacionalizacijskim udeležencem relevantni podatki znani v tolikšni meri, da so z zahtevki v smislu 26. člen ZDen-B lahko razpolagali oziroma jih uveljavljali ob potrebnem zavedanju o pravni naravi tega roka in posledicah njegove zamude. Pravna ureditev, ki je denacionalizacijskim upravičencem v takrat še odprtih postopkih postavljala krajši rok za vložitev zahteve za odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine v primerjavi z nekaterimi drugimi udeleženci v postopkih (npr. v primerjavi z denacionalizacijskimi upravičenci v že pravnomočno zaključenih postopkih denacionalizacije),⁵ po presoji sodišča glede na namen ureditve ni neustavna, saj zasleduje legitimen cilj pospešitve odprtih denacionalizacijskih postopkov in s tem utemeljeno za posamezne udeležence določa različno dolge roke za vložitev zahtevkov.

17V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da se zahtevek za zmanjšanje vrednosti nepremičnine nanaša na stanovanjsko stavbo na naslovu ..., ki je bila tožnici vrnjena v naravi s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor z dne 28. 5. 2009. Prav tako ni sporno, da je v času od podržavljenja prišlo do zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine, in da je tožnica zahtevek za odškodnino, na podlagi 26. člena ZDen, vložila v postopku denacionalizacije v letu 2009, in sicer še pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine, ko se je seznanila z izvedenskim mnenjem E. E., s katerim je bilo to zmanjšanje ugotovljeno.

18Izpodbijano odločbo je upravni organ na prvi stopnji izdal v ponovljenem upravnem postopku, ki je sledil upravnemu sporu v zadevi opr. št. I U 769/2018, v katerem je sodišče pojasnilo, da je treba določbo 26. člena ZDen-B, ki določa rok za vložitev zahteve za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine (do 5. 1. 1999), uporabiti v vseh denacionalizacijskih postopkih, ki so bili v teku v času uveljavitve novele, ne glede na posebne okoliščine, ki jih v obravnavani zadevi zatrjuje tožnica.⁶ Sodišče je prav tako pojasnilo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, da omenjena ureditev z vidika načela enakosti iz 14. člena Ustave RS ni neustavna.⁷

19Glede sklicevanja tožnice (stranke z interesom v zadevi opr. št. I U 769/2018) na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. X Ips 266/2014, ki se nanaša na zmanjšanje vrednosti nepremičnine po izteku roka iz 26. člena ZDen-B (torej po 5. 1. 1999), pa je sodišče v upravnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I U 769/2018 ugotovilo, da iz izpodbijane odločbe, iz tožbe ali iz odgovora na tožbo ne izhaja, da se zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine nanaša tudi na tako škodo.⁸ Da vložen odškodninski zahtevek zajema (med drugim) tudi tovrstno škodo (torej škodo, nastalo po izteku roka iz 26. člena ZDen-B), pa je tožnica izrecno zatrjevala v ponovljenem upravnem postopku, to pa ponavlja tudi v tožbi v tem upravnem sporu.

20Po stališču Vrhovnega sodišča RS, v sodbi opr. št. X Ips 266/2014, je z vidika vprašanja pravočasnosti vložitve odškodninskega zahtevka po 26. členu ZDen-B relevanten tudi čas nastanka manjvrednosti nepremičnine. Kot je navedlo sodišče, je namreč treba razlikovati med bistveno manjvrednostjo, ki je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B (torej dne 5. 1. 1999) in za katero se šteje, da bi jo upravičenec moral in mogel predvideti in uveljavljati do izteka roka tega dne, in bistveno manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je lahko prišlo v nadaljnjem obdobju, torej po izteku roka iz 26. člena ZDen-B. Za to drugo manjvrednost po mnenju Vrhovnega sodišča RS ni mogoče šteti, da bi jo upravičenec lahko pričakoval in uveljavljal že do izteka roka iz 26. člena ZDen-B, jo je pa po stališču Vrhovnega sodišča RS zato lahko uveljavljal do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Z razlago ZDen, ki bi v takšni situaciji onemogočala vložitev zahtevka po poteku roka iz 26. člena ZDen-B, bi se namreč upravičencu odreklo sodno varstvo pričakovanega lastninskega upravičenja. V takšnih okoliščinah zato po stališču Vrhovnega sodišča RS zadostuje, da je zahtevek vložen do izdaje odločbe o denacionalizaciji.⁹

21V ponovljenem upravnem postopku je tožnica zatrjevala, da je upravičena (med drugim) tudi do odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine zaradi njenega popolnega zanemarjanja v obdobju od 5. 1. 1999 (od uveljavitve ZDen-B) do 16. 6. 2009 (do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi nepremičnine). V ta namen je upravnemu organu tudi predlagala, naj izvedencu v ponovljenem postopku naloži ugotovitev te manjvrednosti, svoje trditve o propadanju nepremičnine v tem obdobju pa je podkrepila tudi z listinskimi dokazili.

22Do te trditve in predlaganih dokazov se upravni organ na prvi stopnji v obrazložitvi izpodbijane ni z ničemer opredelil. Ugotovil je le, da tožnica v tem delu ponavlja svoje dosedanje navedbe. Drugostopni organ pa je glede navedenega v obrazložitvi odločbe navedel, da bi tožnica takšen zahtevek morala postaviti že v postopku denacionalizacije, pred izdajo odločbe z dne 28. 5. 2009. Ker tožnica v tožbi zatrjuje, da je tak zahtevek postavila, in to pravočasno (še pred izdajo odločbe o vračilu nepremičnine v naravi), upravna organa pa se v obrazložitvah odločb do navedb tožnice, ki jih je podala že v upravnem postopku, nista (nedvoumno in argumentirano) opredelila, sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ne more preizkusiti. Iz zapisa v obrazložitvi drugostopenjske odločbe (da bi tožnica takšen zahtevek morala postaviti že v postopku denacionalizacije) bi bilo sicer mogoče sklepati, da je ministrstvo mnenja, da vloženi zahtevek, ki ga je tožnica vložila še pred izdajo odločbe, z dne 28. 5. 2009, ne vsebuje tudi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine, ki je nastalo po 5. 1. 1999, vendar pa organ v obrazložitvi odločbe svojega sklepanja ni z ničemer utemeljil.

23V kolikor bi bilo namreč mogoče glede na vsebino vloženega zahtevka šteti, da je z njim tožnica uveljavlja tudi odškodnino za bistveno zmanjšanje vrednostni nepremičnine, do katerega je prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen (torej po 5. 1. 1999), bi moral upravni organ v ponovljenem postopku, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v opr. št. X Ips 266/2014, šteti zahtevek tožnice v tem delu za pravočasnega, kar pomeni, da bi moral o zahtevku odločiti po vsebini in ugotoviti, za odločitev pomembno, dejansko stanje. Po potrebi bi moral dokazni postopek tudi dopolniti in ugotoviti, ali zatrjevano zmanjšanje vrednosti nepremičnine, do katerega naj bi po zatrjevanju tožnice prišlo v času po 5. 1. 1999, ustreza pravnemu standardu bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine, kot ga opredeljuje tretji odstavek 26. člena ZDen.

24Ker je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločbe v tem delu pomanjkljiva (ugotovljene pomanjkljivosti pa v obrazložitvi odločbe ni odpravil niti drugostopenjski upravni organ), izpodbijanega akta v tem delu ni mogoče preizkusiti, in je sodišče tožbi, zaradi bistvene kršitve pravil postopka, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo treba v skladu z napotki sodišča odločitev ustrezno obrazložiti, pri odločanju pa je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

25Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval udeleženec z nasprotnim interesom.

¹ Točka 5 izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998.
² Odstavek 126 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998.,
³ Primerjaj odločbe VSRS I Up 42/2004 z dne 19. 5. 2005, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, II Ips 300/2013 z dne 22. 10. 2015, Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017 in druge.
⁴ Sodba VSRS X Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017.
⁵ V prehodnih določbah novele ZDen-B sta v zvezi s 25. in 26. členom ZDen določena dva roka. V zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, so lahko stranke iz 60. člena zakona podale zahtevo iz 25. in 26. člena zakona v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (24. člen novele ZDen-B). Organ, ki je vodil postopek, je bil dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin (26. člen novele ZDen-B). Sodna praksa, ki se je razvila po uveljavitvi novele ZDen-B, je navedeni določbi novele razlagala tako, da se je enoletni rok iz 24. člena ZDen-B nanašal na zadeve, v katerih je bilo do začetka veljavnosti novele že odločeno s pravnomočno odločbo, 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B pa na vse druge zadeve.
⁶ Točka 14 obrazložitve sodbe I U 769/2018 z dne 7. 11. 2019.
⁷ Prav tam, točka 15 obrazložitve.
⁸ Prav tam, točka 13 obrazložitve.
⁹ Sodba VSRS X Ips 266/2014, 15. točka obrazložitve.