24. člen ZDen-B

Spornega pravnega vprašanja, ki naj bi bilo predmet revizijskega postopka, predlagatelja ne ponudita. Obravnavani predlog vsebuje le povzetek dosedanjega poteka postopka in smiselno zatrjevanje, da je napačna odločitev sodišč o poteku roka za uveljavljanje odmene za manjvrednost stanovanj.

ZDen pred novelo ZDen-B ni poznal posebnih rokov za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Z novelo, s katero je dodatno opredelil pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti, pa je v prehodnih določbah določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele.

Z razlago 26. člena ZDen-B, ki bi upravičencu, ki je za zmanjšanje vrednosti nepremičnine izvedel šele po poteku roka iz tega člena - onemogočal vložitev zahtevka, se odreka sodno varstvo pričakovanega lastninskega upravičenja.

Odškodninskih zahtevkov zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja po zaplembi ni bilo treba podati hkrati z vrnitvenimi zahtevki, ampak je bila (ne glede na to, ali so bili postopki že zaključeni ali ne) možnost njihove uveljavitve omejena le z objektivnim rokom, ki je začel teči po uveljavitvi novele ZDen-B. Odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen je akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi. Gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) takšne odškodnine je tako lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine.

Šestdesetdnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče v svoji praksi razlagalo, da gre za materialni prekluzivni rok, to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine), po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Glede enoletnega roka iz 24. člena ZDen-B, ki se tudi nanaša na istovrstne zahtevke, s tem da velja za zadeve, v katerih je do uveljavitve tega zakona že bilo odločeno s pravnomočno odločbo (ta določba bi za denacionalizacijskega upravičenca lahko prišla v poštev za uveljavljanje odškodnine v zvezi z manjvrednostjo, kolikor zahtevka pred tem ni postavil), pa ima tudi naravo prekluzivnega roka, ki pa se je tudi že iztekel. Iz uveljavljene sodne prakse (tudi te, na katero se je skliceval tožnik v upravnem postopku sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 300/2013 z dne 23. 10. 2015) izhaja, da so zahtevki za odškodnino iz 24. in 26. člena ZDen-B v dispoziciji stranke, torej da jih je morala uveljavljati.

Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. O taki naravi rokov iz 24. in 26. člena ZDen je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v več svojih odločbah in gre torej za že ustaljeno stališče sodne prakse (prim. II Ips 689/2006, I Ip 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004, X Ips 179/2005 idr.). V sodni praksi je bilo tudi že poudarjeno, da je zakonodajalec začetek teka obeh rokov določil z objektivnim kriterijem, in sicer z dnevom uveljavitve novele.

Ker o zahtevi za denacionalizacijo v času uveljavitve ZDen – B še ni bilo odločeno, je za vložitev zahteve za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti odvzete nepremičnine veljal 60 dnevni rok, ki se je iztekel 5. 1. 1999. Ker so predlagatelji ta rok zamudili, z zahtevkom za plačilo odškodnine ne morejo uspeti.

Roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena ZDen sta opredeljena kot materialna prekluzivna roka. V zadevah, o katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, je določen rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen ZDen-B), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen Zden-B). Glede na vse okoliščine je zato prvostopni organ pravilno odločil, ko je zahtevek za manjvrednost vrnjene nepremičnine, vložen 5. 7. 2011, kot prepoznega zavrnil. Nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni zadevi se tudi z novo postavitvijo samostojnega zahtevka – za odmero dodatne odškodnine za nepremičnino kulturne dediščine ne more sanirati in je imel zato prvostopenjski organ prav, da je štel postavljen zahtevek za prepozen. Zahtevek za odmero dodatne odškodnine za nepremičnino kulturne dediščine tudi v nepravnomočno končanem postopku ni samostojen zahtevek, saj je vprašanje statusa nepremičnine v zvezi s kulturno dediščino del dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku.

Tožeča stranka ni mogla uspeti niti s podrejenim predlogom za izdajo dopolnilne odločbe. Tovrstno, dopolnilno, odločbo predvideva šesti odstavek 25. člena ZDen, po katerem se v primeru, če se nepremičnina vrne pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti, o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, odloči naknadno z dopolnilno odločbo. Zahtevek za povečano vrednost je treba vložiti v teku upravnega postopka, kot izhaja iz 25. člena ZDen (le v primerih, ko so bile ob uveljavitvi ZDen-B tj. 3. 10. 1998 s pravnomočno odločbo nepremičnine že vrnjene, je zakonodajalec s 24. členom ZDen-B določil naknadni rok za vložitev zahtevka).

Tožnice iz naslova vlaganj v stanovanja ne morejo biti stranke oziroma stranske udeleženke v tistem delu denacionalizacijskem postopku v katerem se odloča le o vračanju podržavljenega premoženja.

Če zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnin ni bil postavljen že v zahtevi za denacionalizacijo niti v enoletnem roku po Zden-B (v času od 7.11.1998 do 7.11.1999), temveč kasneje, je tak zahtevek vložen prepozno.

Odškodnina, ki jo ureja 26. člen Zakona o denacionalizaciji ni oblika denacionalizacije, ampak doplačilo vrnitvi v naravi v primeru, da se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno zmanjšala, to je nad 30%. Njen namen je v odpravi oškodovanja, ki je nastalo z vrnitvijo bistveno manj vredne nepremičnine. Le če je vrednost po podržavljenju bistveno zmanjšana, ima upravičenec možnost, da zahteva polno odškodnino (2. odstavek 26. člena ZDen). Pogoj za prisoditev odškodnine pa je ugoditev zahtevku za vrnitev nepremičnin v naravi.

Upravičenec mora odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti premoženja ob vrnitvi uveljavljati v postopku pred izdajo odločbe o vračilu konkretnega premoženja v naravi. Organ pa lahko v takem primeru, če se upravičenec in zavezanec pred izdajo odločbe ne sporazumeta o odškodnini, odloči o odškodnini z dopolnilno odločbo. Odločanje po 24. členu ZDen-B je bilo mogoče le v primerih, ki so bili pravnomočno končani pred uveljavitvijo ZDen-B.

Denacionalizacijski postopek je bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZDen-B. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da v času, ko je bilo odločeno o tožničinem predlogu za obnovo postopka, ZDen najemnikom, ki so vlagali sredstva v nepremičnine, ni priznaval statusa stranke v postopku.

Določba 24. člena ZDen-B odpira možnost novega zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti premoženja ob vračilu le v tistih primerih, ko v pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih večja ali manjša vrednost sploh ni bila ugotovljena oz. takrat, kadar je bila manjša vrednost sicer ugotovljena, vendar ta ni bila bistvena (30%).

Odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine je na podlagi 24. člena ZDen-B v zvezi s 7. členom istega zakona mogoče uveljavljati le v primerih, ko v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku zmanjšanje vrednosti ni bilo ugotavljano ali pa je bilo ugotovljeno, vendar kot nebistveno (pod 30 %) in se zato ni upoštevalo.

Povečana vrednost in zato obstoj terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino nista ovira za vzpostavitev lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca na celi nepremičnini. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino torej na podlagi dopolnjene določbe 25. člena ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč obligacijsko terjatev. Tako stališče je že zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000 (OdlUS IX/1). Že iz samega besedila 26. člena ZDen-B, ki ga je v tej določbi uporabil zakonodajalec "organ, ki vodi postopek", izhaja, da se nanaša na postopke, ki ob uveljavitvi ZDen-B še niso bili pravnomočno končani, pa tudi sicer je naslovljena na najemojemalce in upravičence do vrnitve. Do povrnitve vlaganj je zavezanec za denacionalizacijo upravičen le, če je zaradi njegovih vlaganj prišlo do povečane vrednosti nepremičnine. Ker se upošteva le dejanski učinek vlaganj niti ni nujno, da je povečana vrednost enaka vloženim sredstvom. Če je zaradi vlaganj prišlo do večvrednosti nepremičnine, je zavezanec po petem odstavku 25. člena ZDen upravičen le do razlike v vrednosti.