26. člen ZDen-B

Spornega pravnega vprašanja, ki naj bi bilo predmet revizijskega postopka, predlagatelja ne ponudita. Obravnavani predlog vsebuje le povzetek dosedanjega poteka postopka in smiselno zatrjevanje, da je napačna odločitev sodišč o poteku roka za uveljavljanje odmene za manjvrednost stanovanj.

Po presoji sodišča se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo nepremičnin v naravi. ZDen-B je s 6. členom dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nov 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi ne določata nobenega materialno-prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem.

Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. Če so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevo za doplačilo odškodnine do polne vrednosti, ki jo je imela nepremičnina ob podržavljenju, uveljavljali že pred uveljavitvijo oziroma učinkovanjem 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999, torej ponovna zahteva ni bila potrebna. Toženka je v ponovljenem postopku glede nepremičnin iz 1. točke izreka preračunala vrednosti in ugotovila, da v času vračanja niso bile vredne bistveno manj, kot v času podržavljenja, tako da je zahtevo tožnice za plačilo odškodnine zavrnila tudi iz tega razloga. Tožnica teh ugotovitev za nobeno od navedenih nepremičnin v tožbi ne izpodbija. Zahtevo za plačilo odškodnine za bistveno manjvredne denacionalizirane nepremičnine, navedene v 2. točki izreka, pa je zavrnila, ker je ugotovila, da tožnica v materialnem prekluzivnem roku ni postavila zahtevka za plačilo odš

Določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostuje javno naznanilo. Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah (npr. odločbe I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I U 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014 in II Ips 317/2016 z dne 6. 4. 2017) zavzelo enotno stališče, da je 60-dnevni rok za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok. V navedenih odločitvah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odstopilo od prvotnega drugačnega stališča, zavzetega (le) v sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Stališče, da gre za materialni procesni rok, zato predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse.

Z vidika vprašanja pravočasnosti vložitve odškodninskega zahtevka je po 26. členu ZDen-B relevanten tudi čas nastanka manjvrednosti nepremičnine. Treba je namreč razlikovati med bistveno manjvrednostjo, ki je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B (torej dne 5. 1. 1999) in za katero se šteje, da bi jo upravičenec moral in mogel predvideti in uveljavljati do izteka roka tega dne, in bistveno manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je lahko prišlo v nadaljnjem obdobju, torej po izteku roka iz 26. člena ZDen-B.

ZDen pred novelo ZDen-B ni poznal posebnih rokov za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Z novelo, s katero je dodatno opredelil pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti, pa je v prehodnih določbah določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele.

Sodna praksa, ki se je razvila po uveljavitvi novele ZDen-B, 60 dnevni rok iz določbe 26. člena tega zakona enotno šteje za materialni prekluzivni rok; to pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine) po izteku tega roka preneha ter je ni mogoče več uveljavljati.

Z razlago 26. člena ZDen-B, ki bi upravičencu, ki je za zmanjšanje vrednosti nepremičnine izvedel šele po poteku roka iz tega člena - onemogočal vložitev zahtevka, se odreka sodno varstvo pričakovanega lastninskega upravičenja.

Odškodninskih zahtevkov zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja po zaplembi ni bilo treba podati hkrati z vrnitvenimi zahtevki, ampak je bila (ne glede na to, ali so bili postopki že zaključeni ali ne) možnost njihove uveljavitve omejena le z objektivnim rokom, ki je začel teči po uveljavitvi novele ZDen-B. Odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen je akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi. Gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) takšne odškodnine je tako lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine.

V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

Šestdesetdnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče v svoji praksi razlagalo, da gre za materialni prekluzivni rok, to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine), po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Glede enoletnega roka iz 24. člena ZDen-B, ki se tudi nanaša na istovrstne zahtevke, s tem da velja za zadeve, v katerih je do uveljavitve tega zakona že bilo odločeno s pravnomočno odločbo (ta določba bi za denacionalizacijskega upravičenca lahko prišla v poštev za uveljavljanje odškodnine v zvezi z manjvrednostjo, kolikor zahtevka pred tem ni postavil), pa ima tudi naravo prekluzivnega roka, ki pa se je tudi že iztekel. Iz uveljavljene sodne prakse (tudi te, na katero se je skliceval tožnik v upravnem postopku sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 300/2013 z dne 23. 10. 2015) izhaja, da so zahtevki za odškodnino iz 24. in 26. člena ZDen-B v dispoziciji stranke, torej da jih je morala uveljavljati.

Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja čas nastanka manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (iztekel se je s 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.

Rok iz 26. člena ZDen-B se ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo v naravi. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev v naravi ne določata nobenega materialno prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem. Razlaga, da velja določba 26. člena ZDen-B glede roka za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj tudi za zavezance, kljub temu, da zakon tega izrecno ne navaja, in sicer ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, po mnenju sodišča ni utemeljena. Zakonske roke je namreč treba razlagati restriktivno.

Določbe SZ-1 urejajo razmerja med lastnikom stanovanja, ki ga pridobi vrnjenega v postopku denacionalizacije ter najemnikom tega stanovanja, to je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, torej urejajo razmerja za čas, ko je v denacionalizacijskem postopku odločeno o vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za sodelovanje v postopku denacionalizacije treba izhajati iz določb ZDen in ne SZ-1. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi trditvi v tožbi, da je upravičen do sodelovanja v postopku, ker je zaradi nične pogodbe izgubil lastninsko pravico na stanovanju in ker je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanja v postopku denacionalizacije, saj so zahtevki, ki izhajajo iz takih zatrjevanj, predmet civilnopravnih postopkov in ne predmet postopka denacionalizacije. Sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da je tožnikova zahteva za vstop v postopek denacionalizacije prepozna in da tožnik tudi ni izkazal vlaganj v stanovanje. ZDen-B je kot skrajni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov (

Določbe 26. člena ZDen-B je treba razlagati tako, da določa 60-dnevni rok za uveljavljanje odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene podržavljene nepremičnine, ki teče od uveljavitve tega zakona, kot materialni prekluzivni rok. Zato ni pravilno razlogovanje drugostopenjskega organa, da sploh ne gre za materialni rok in tudi ne argumentacija prvostopenjskega organa in navedb upravičenk kot strank z interesom, da upravičenk 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B ne veže, ker do izteka tega roka manjvrednost nepremičnine še ni bila ugotovljena (zaradi česar naj ne bi imeli ne dejanske ne pravne podlage za zahtevek). Zakonsko besedilo določbe 26. člena ZDen-B namreč ne daje podlage za razlago, da naj bi se določba ne nanašala na vse denacionalizacijske postopke v teku ter da naj bi bili posamični primeri, kot npr. primer strank z interesom, glede na posebne okoliščine primera, izvzeti. Do razlage, da se določba 26. člena ZDen-B nanaša na vse denacionalizacijske postopke v teku, vodi uporaba gramatikalne metode, ki jo podpirata vsaj sistematična in namenska razlaga.

Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. O taki naravi rokov iz 24. in 26. člena ZDen je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v več svojih odločbah in gre torej za že ustaljeno stališče sodne prakse (prim. II Ips 689/2006, I Ip 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004, X Ips 179/2005 idr.). V sodni praksi je bilo tudi že poudarjeno, da je zakonodajalec začetek teka obeh rokov določil z objektivnim kriterijem, in sicer z dnevom uveljavitve novele.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Vrhovno sodišče je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako stališče, sprejeto v zgoraj naštetih odločbah Vrhovnega sodišča, tako predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse. Drugačno stališče, ki je bilo sprejeto samo v eni (prvi) odločbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne terja ponovne presoje tega vprašanja, saj je kasnejša sodna praksa glede tega vprašanja sprejela enotno stališče, ki je tudi že ustaljeno v sodni praksi. Zato vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja in o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo ter glede katerega obstaja ustaljena sodna praksa, ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že

60 - dnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B je materialni prekluzivni rok; to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine) po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Zakonsko besedilo določbe 26. člena ZDen-B namreč ne daje podlage za razlago, da naj bi se določba ne nanašala na vse denacionalizacijske postopke v teku (v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno) ter da naj bi bili posamični primeri, kot npr. primer stranke z interesom, glede na posebne okoliščine primera, izvzeti.

Ker o zahtevi za denacionalizacijo v času uveljavitve ZDen – B še ni bilo odločeno, je za vložitev zahteve za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti odvzete nepremičnine veljal 60 dnevni rok, ki se je iztekel 5. 1. 1999. Ker so predlagatelji ta rok zamudili, z zahtevkom za plačilo odškodnine ne morejo uspeti.