VSM Sodba I Cp 133/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) na plačilo odškodnine v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2019 dalje in stroškov postopka (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v celoti povrniti stroške pravdnega postopka.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zadostno pojasnilo, zakaj v celoti verjame pričam toženke, ker naj ne bi imele nobenega interesa za izid pravde, saj se te priče konkretne luknje sploh niso spomnile, po drugi strani pa sodišče ne verjame pričam tožnika, ki so bolj ali manj vse enako in smiselno potrdile obstoj navedenega dogodka. Sodišče je napravilo t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno katerim pričam bo verjelo in katerim ne, kar je nedopustno. Sicer pa je kršilo načelo neposrednosti, saj se je tekom postopka zamenjal razpravljajoči sodnik. Sodnik, ki je izdal sodbo pa ni bil neposredno prisoten na ogledu kraja dogodka in tudi ne pri zaslišanju prič na kraju, ker je vse vplivalo na odločitev v zadevi. Sodišče je peljalo postopek v napačno smer, saj je nebistveno ali gre pri fotografijah za t.i. surovce fotografij, ali za screen-shot. Tožnikove priče so izpovedale in potrdile tožnikovo izpovedbo, kar je bilo izkazano tudi s fotografijami, ki jih je predložil tožnik, da je luknja v času škodnega dogodka dejansko obstajala. Dnevnik oziroma listinski dokazi, ki jih je predložila toženka pa v ničemer ne izkazujejo, da je prišlo do sanacije dotične luknje, saj se takšen zapis lahko naredi kadarkoli. Tožnik je tekom predmetnega postopka na prvi pregled telefona čakal celih devet mesecev, ga izrecno za ta primer hranil, saj bi ga v nasprotnem primeru že prodal. Trenutno ima v lasti tri telefone, ki pa jih fizično ne posreduje, saj je njegova stalna praksa, da kupuje telefone na obroke in jih naprej prodaja. Če bi karkoli želel prikrivati ali predrugačiti v zvezi z dejanskim stanjem, kot to skuša prikazati toženka, ne bi dal sam pobude, da se mu telefon pregleda. Predvsem življenjsko izkustveno in logično sprejemljivo pa je, da se telefon po več mesecih več ne hrani in tudi ni mogoče pričakovati, da bo prišlo do tovrstne odločitve sodišča, da se naj telefon s strani izvedenca ponovno pregleda. Sodišče je s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča je arbitrarna, samovoljna, ignorira vsa zatrjevanja in dokaze tožnika ter daje prednost dokazom in trditvam toženke. Tožnik je želel, da se opravi pregled telefona v njegovi navzočnosti, vendar mu takrat to ni bilo omogočeno in zgolj zato, ker je v vmesnem času nadalje telefon prodal, slednje še nikakor ne pomeni, da v konkretnem primeru naj ne bi zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Predlaga, da sodišče druge stopnje razpiše pritožbeno obravnavo, pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba le pavšalno uveljavlja, ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni, razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se kršitev iz 15. točke nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar pritožba ne opiše konkretizirano, je tudi navedeni očitek neutemeljen.

5Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ki po spremembi razpravljajočega sodnika ni ponovno opravilo ogleda kraja dogodka, niti ni ponovno zaslišalo prič in tožnika. V skladu s 302. členom ZPP se mora glavna obravnava začeti znova v kolikor pride so spremembe senata, vendar sme senat potem, ko se stranke o tem izjavijo odločiti, da se priče, izvedence, stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (tretji odstavek 302 člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je po spremembi razpravljajočega sodnika, na naroku dne 20. 9. 2022, sprejelo sklep s katerim je ponovil vse do tedaj sprejete in izvedene dokazne sklepa. V soglasju s strankami so se vse listine štele za vpogledane in prebrane, prav tako so se štele vse izpovedbe prič in strank za prebrane. Pravdni stranki sprejetemu sklepu sodišča nista ugovarjali in sta s tem soglašali z posrednim izvajanjem dokazov v predmetnem postopku, s tem pa očitana relativna kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 302. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana.¹

7Tožnik v predmetnem postopku vtožuje odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko škodo, ki bi jo naj utrpel dne 19. 8. 2018, ko je s prijatelji na prehodu za pešce na križišču C. in D. ulice v E., zaradi slabe osvetljave in zaradi luknje na cestišču padel in se poškodoval. Luknja v asfaltu pa predstavlja nevarno stvar. Toženka je po vložitvi odškodninskega zahtevka luknjo sanirala. Toženka se je zahtevku protivila in navajala, da je udarna jama bila sanirana dne 14. 8. 2018, torej pred škodnim dogodkom.

8Odškodninsko odgovornost ureja 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda pa je podana kadar je povzročena namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Udeleženci morajo v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka v skladu s 6. členom OZ).

9V predmetnem postopku oškodovanec zahteva škodo neposredno od zavarovalnice pri kateri ima odgovorna oseba sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti (965. člen OZ).

10Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogoji za objektivno odgovornost v skladu s 131. členom OZ niso podani, saj luknja v pločniku ni nevarna stvar,² zato je nadalje ugotavljalo elemente krivdne odgovornosti, in sicer morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: nastanek škode, škoda mora izvirat iz nedopustnega ravnanja, obstajat mora vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstajati mora odgovornost na strani povzročitelja škode.

11Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju pravilno ukvarjalo s temeljem zahtevka, saj je toženka trdila, da je bil njen zavarovanec pri vzdrževanju cest dovolj skrben in mu ni mogoče očitati malomarnosti, sicer pa je cestišče v času škodnega dogodka bilo sanirano. Tožnik in z njegove strani predlagane priče so potrdili, da so se odpravljali na praznovanje rojstnega dne, pri vračanju pa je tožnik padel v luknjo na prehodu za pešce, ki takrat še ni bil zarisan, luknja pa se nahaja približno en meter od robnika. Sicer pa nobena priča samega padca ni videla, videli so le tožnika na tleh.

12Toženka je dokazovala, in sicer z zaslišanjem pri njenem zavarovancu zaposlenih prič, da je bila luknja na dan škodnega dogodka že zakrpana in je v ta namen tudi predložila dnevnik izvajanja rednega vzdrževanja z dne 14. 8. 2018 (B1 priloga). S tem je zatrjevala, da je bila kritičnega dne 19. 8. 2018, zaradi vzdrževalnih del, luknja že sanirana. Priče toženke so potrdile, da se je ta del cestišča saniral, slednje pa izhaja tudi iz dnevnika izvajanja vzdrževalnih del.

13Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, zaslišanja tožnika in prič, dnevnika opravljenih del, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila sporna luknja sanirana že 14. 8. 2018, torej nekaj dni pred padcem tožnika. Sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 17. in 18. točke v celoti povzema kot pravilno.

14Nenazadnje je sodišče prve stopnje presojalo tudi verodostojnost fotografij, ki jih je predložil toženec in je v ta namen angažiralo izvedenca, ki bi pregledal fotografije kraja škodnega dogodka in na katerih je zapisan datum 8. 9. 2018, fotografije pa bi naj napravil prijatelj tožnika, A. A., saj je tožnik takrat še hodil z berglami. Toženka je namreč v spis predloženim fotografijam ugovarjala, da niso mogle nastati po 14. 8. 2018, ker je bila takrat luknja že sanirana.

15Izvedenec B. B., ki je pogledal fotografije je ugotovil, da slednje niso originali oziroma surovci, temveč zgolj posnetki zaslonov z datumom in uro. V pisnem mnenju z dne 2. 1. 2022, je zaključil, da brez pregleda osnovnih meta podatkov posamezne datoteke, dejanskega datuma nastanka fotografij ne more določiti. Za slednje potrebuje napravo s katero so bile fotografije posnete. Iz dopolnitve mnenja z dne 24. 1. 2022 izhaja, da izvedenec dejanske časovnice (nastanek posamezne fotografije), ne more določiti brez podrobne analize naprave, s katero so bile primerjalne fotografije izdelane, sam tožnik pa z izročitvijo mobitela v ta namen ni soglašal. Prav tako iz korespondence med izvedencem in tožnikom izhaja, da slednji telefona ne želi predložiti oziroma ga je pripravljen predložiti samo tako, da bo ves čas prisoten pri pregledu telefona. Tožnik je namreč zahteval, da se telefon pregleda pred njim in se ga takoj vrne. Iz korespondence z dne 18. 1. 2022 med tožnikom in izvedencem B. B. pa izhaja, da slednji potrebuje telefon vsaj za par ur. Iz korespondence tako izhaja, da tožnik telefona izvedencu 18. 1. 2022 ni želel predložiti, zato tudi izvedenec slednjega ni mogel pregledati.

16Tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja v vlogi z dne 3. 3. 2022 predlagal, da izvedenec njegov telefon pregleda na naroku. Na narok dne 20. 9. 2022 je tožnik pojasnil, da telefona več nima, prav tako ni telefona, s katerim so bile fotografije narejene. Glede na dejstvo, da je v samem postopku bilo sporno kdaj so nastale fotografije, je vsekakor bilo dokazno breme na tožniku, da dokaže, da so fotografije bile posnete po škodnem dogodku in da sanacija cestišča dejansko takrat še ni bila opravljena. Ker tožnik telefona s katerim so bili posnetki opravljeni ni hotel predložiti oziroma je potem pričel zatrjevati, da je telefon že prodal, čeprav se je v vlogi z dne 7. 3. 2022 sam zavezal, telefon predložiti na naroku, ni uspel dokazati, da fotografije ne izvirajo izpred časa, ko je bila sanacija opravljena.

17Sodišče prve stopnje je naredilo temeljito dokazno oceno, skladno z 8. točko ZPP in ni opravljalo vnaprejšnje dokazne ocene kot ji to očita tožnik, saj je ne le zaslišalo priče tožnika ter priče toženca, opravilo ogled ter vpogledalo v dnevnik opravljenih del zavarovanke toženke, ampak je v postopek pritegnilo tudi izvedenca računalniške stroke in na podlagi prevalitve dokaznega bremena na tožnika, ki pa svojega dokaznega bremena ni zmogel, pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na način kot to zatrjuje. Ves čas postopka so namreč bile sporne fotografije, ki jih je predložil tožnik. Še po prejetju izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja, je tožnik zatrjeval, da je pripravljen telefon predložiti izvedencu na naroku. Na samem naroku, pa je potem pojasnil, da telefona nima več. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek po temelju zavrnilo, saj tožnik obstoja samega škodnega dogodka ni uspel dokazati.

18Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).

¹ N. Betetto, pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, komentar k členu 302, str. 645 in 646, GV Založba 2010.
² 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.