UPRS Sodba I U 1025/2020-16

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na tožnikove denarne prejemke DT-4934-153442/2019-1 z dne 10. 10. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 240. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju člena ZUP) opravil predhodni preizkus pritožbe (dovoljenost, pravočasnost in ali jo je vložila upravičena oseba). Ugotovil je, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 10. 10. 2019 tožniku vročen 29. 10. 2019. Tožnik je zoper naveden sklep vložil pritožbo 12. 11. 2019 oz. jo je s priporočeno pošiljko poslal po pošti 11. 11. 2019. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik zamudil 8-dnevni rok za pritožbo, ki ga določa drugi odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker je bila tožnikova pritožba prepozna, jo je davčni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP z izpodbijanim sklepom zavrgel.

2Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbo zoper sklep o zavrženju tožnikove pritožbe z dne 13. 11. 2019, zavrnilo. Navaja drugi odstavek 2. člena ZDavP-2, ki napotuje na uporabo ZUP za vprašanja, ki jih ZDavP-2 ne ureja. Sklicuje se na 68. člen, 87. člen, 100. člen, 101. člen in 240. člen ZUP, ki jih navaja. V nadaljevanju pojasnjuje konkretni postopek vročitve sklepa o davčni izvršbi z dne 10. 10. 2019 tožniku. Osebna vročitev v skladu z določbo 87. člena ZUP se ni dala opraviti, zato je bila vročitev izvedena v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP. Tožnik je bil obveščen, da pisanje v roku, ki začne teči 15. 10. 2019, prevzame na pošti. Vročitev se je štela za opravljeno v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP 29. 10. 2019 (fikcija vročitve). Na podlagi 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok. Tožnik je sklep o davčni izvršbi prejel s fikcijo 29. 10. 2019, 8-dnevni rok za pritožbo se je iztekel 6. 11. 2019, tožnik pa je pritožbo vložil 11. 11. 2019 po pošti, kar pa je prepozno. Z izpodbijanim sklepom se ne izvaja postopek davčne izvršbe, marveč gre za postopkovni sklep o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi z dne 10. 10. 2019 kot prepozne. Zato pritožbeni organ ni presojal tožnikovih navedb, ki se vsebinsko nanašajo na sklep o davčni izvršbi, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Meni, da bi moral davčni organ vsebinsko presojati njegovo pritožbo. Določba 25. člena Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Davčni organ ni izvedel nobenega poštenega postopka. Tožnik tudi v postopku ni bil zaslišan in ni imel možnosti, da se izjasni. Gre za kršitev ZUP. Po mnenju tožnika zakonski 8-dnevni rok ni primeren, saj je prekratek. Ni podlage za izvršbo na tožnikovo pokojnino v višini 195,00 EUR. S tem je kršena enakost pred zakonom. V nadaljevanju navaja 3. člen, 23. člen, 25. člen in 33. člen Ustave RS. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2 in poudarja, da toženka ni izvedla zakonitega postopka in tožnika ni zaslišala, kot to določa 9. člen ZUP. Tako mu ni omogočila, da se o relevantnih dejstvih pred izdajo upravnega akta tudi izreče. Grožnja v primeru neplačila z zaporno kaznijo pomeni kršitev 1. člena 4. Protokola k EKČP, ki prepoveduje zaporno kazen zaradi dolgov. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Sklicuje se na kršitev 1. člena 1. protokola h EKČP. Navaja 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen, 29. člen, 33. člen in 155. člen Ustave RS. Sklicuje se na 6. člen in 13. člen EKČP in 1. člen 1. Protokola k EKČP. Sodišču predlaga, da naj tožbi v celoti ugodi in upošteva, pravico iz 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva brez vsakršnih omejitev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi v celoti in se postopke FURS razveljavi oziroma ustavi. Predlaga tudi, da sodišče upošteva, da je potrebno zaradi prenizke pokojnine davčnemu organu naložiti, da v skladu z določbo 155. člena ZDavP-2 davčno izvršbo na tožnikove denarne prejemke ustavi. Predlaga tudi, da sodišče upošteva, da davčni organ ni izvedel postopkov v skladu z zakoni in Ustavo RS. Predlaga tudi, da se upošteva, da ni bil izveden noben zakonit postopek in da davčni organ ne predstavlja sodne oblasti. Davčni organ naj upošteva vse sodbe ESČP v skladu s 46. členom EKČP, v katerih Slovenija nastopa kot stranka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri dosedanjih navedbah in prereka navedbe toženke.

6Ker gre za procesni sklep je zadevo obravnavala sodnica posameznica na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjenimi z razlogi pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep, s katerim je kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije na dolžnikova denarne prejemke DT-4934-153442/2019-1 z dne 10. 10. 2019.

10Tožnik v tožbi niti ne ugovarja, da 8-dnevnega roka iz drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni zamudil. Prav tako ne ugovarja navedbam davčnega organa, da je sklep o izvršbi, izdan dne 10. 10. 2019, prejel s fikcijo vročitve 29. 10. 2019 in da je pritožbo vložil 11. 11. 2019 priporočeno po pošti. Po povedanem tožnik glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove pritožbe konkretnih ugovorov v tožbi ne navaja. Sodišče tožbo presoja v mejah tožbenega zahtevka. Sodišče preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Na podlagi drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Zakonski rok za vložitev pritožbe iz drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 je materialen rok, prekoračitev tega roka pa ima za stranko posledico prekluzijo, torej izgubo pravice do vložitve pritožbe. V konkretnem primeru je tožnik sklep o izvršbi z dne 10. 10. 2019, zoper katerega je vložil pritožbo, prejel s fikcijo vročitve 29. 10. 2019. Pritožbeni rok 8 dni je začel teči naslednji dan po vročitvi, torej 30. 10. 2019 in se je iztekel 6. 11. 2019. Tožnik pa je vložil pritožbo po pošti vložil 11. 11. 2019, kar pa je tudi po presoji sodišča prepozno. Ko organ prve stopnje prejme pritožbo mora najprej preizkusiti ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če je pritožba prepozna, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP tožnikovo pritožbo kot prepozno z izpodbijanim sklepom zavrgel.

11Neutemeljen je po presoji sodišča tožnikov tožbeni ugovor, da v postopku ni bil zaslišan in ni imel možnosti, da se izjasni. Davčni organ je tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgel v okviru predhodnega preizkusa tožbe na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP in tožnikove pritožbe sploh ni vsebinsko obravnaval. Da do zamude pritožbenega roka ni prišlo, pa tožnik v pritožbi in tudi v tožbi niti ne ugovarja. Tudi po presoji sodišča v postopku predhodnega preizkusa pritožbe davčni organ ni dolžan opraviti zaslišanje tožnika in ne gre za očitano kršitev določb postopka, kot to zatrjuje tožnik.

12Na odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo stališče, da zakonski 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o izvršbi (157. člen ZDavP-2) ni primeren, ker je prekratek. Pri odločanju davčni organ veže načelo zakonitosti in mora ravnati v skladu z zakonom. Ni v pristojnosti davčnega organa in tudi ni v pristojnost sodišča presojanje ali je zakonodajalec v določbi drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 določil primeren rok za pritožbo ali pa je ta rok prekratek.

13Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah, 1. in 4. Protokola h EKČP, pri čemer pa teh kršitev v ničemer ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

14Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih načel in določb postopka ter tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi ne ugovarja dejstvu, da je zamudil 8-dnevni rok iz drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi z dne 10. 10. 2019.