VSL Sodba I Cpg 277/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka na ugotovitev ničnosti dogovora k Pogodbi, sklenjeni dne 29. 2. 2012, ki je bil med prvo tožnico in toženko sklenjen 31. 3. 2018, in plačilo 125.234,40 EUR s pripadki. Tožnicama je naložilo še povračilo pravdnih stroškov toženke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnici in višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Toženka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbo izhaja naslednje bistveno dejansko stanje:
• Druga tožnica (občina) je ustanoviteljica in imetnica celotnega poslovnega deleža prve tožnice kot energetskega podjetja, ki je bila tudi koncesionar za dejavnost upravljanja in vzdrževanja toplovodnega omrežja in dejavnost oskrbe s toploto.
• 29. 2. 2012 je bila sklenjena Pogodba o proizvodnji in odkupu toplote (v nadaljevanju Pogodba), s katero je toženka od prve tožnice najela objekt s kotlovnico na biomaso in se zavezala proizvajati toplotno energijo za potrebe ogrevanja občine, prva tožnica pa se je zavezala proizvedeno energijo odkupovati od toženke. Pogodba je urejala tudi razmerje glede presežka proizvedene toplotne energije nad prodano energijo (jalova energija). Neto odkupna cena za 1 MWh tople vode je znašala 0,60 EUR.
• Toženka je bila dolžna na svoje stroške zagotavljati 22,22% presežka jalove energije, prva tožnica pa 77,78%.
• Na pogodbi, ki je bila sklenjena med prvo tožnico in toženko, je bil na koncu pogodbe naveden župan druge tožnice ob pripisu „Prebrano, se strinjamo“.
• Med leti 2012 in 2018 toženka prvi tožnici ni obračunala stroška jalove energije.
• 31. 3. 2018 sta prva tožnica in toženka sklenili dogovor k Pogodbi (v nadaljevanju Dogovor). Z njim sta določili, da bo prva tožnica toženki plačala 361.754,40 EUR iz naslova jalove energije, ki je bila obračunana za nazaj do leta 2012. Prva tožnica je na podlagi Dogovora plačala 125.234,40 EUR.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v razmerju med drugo tožnico in toženko zavrnilo že zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije. Druga tožnica ni bila pogodbena stranka, niti zapis „prebrano, se strinjamo“ na koncu pogodbe ne pomeni, da gre za posebno obliko. Tožnici nista uspeli dokazati, da je toženka vedela oziroma bi morala vedeti, da je dolžna pogodbene dogovore, ki zavezujejo prvo tožnico, skleniti tudi z drugo tožnico.

7Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da Dogovor ni ničen, saj niso izpolnjeni pogoji iz 86. člena OZ (nasprotovanje ustavi, prislinim predpisom ali moralnim načelom). Določba 330. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, na katero se je sklicevala tožeča stranka, se uporablja za delniške družbe in ne družbe z omejeno odgovornostjo. Prav tako ničnost ne more biti utemeljena s pripoznanjem zastarane obveznosti, saj to možnost OZ celo predvideva. Prav tako sodišče ni našlo elementov oškodovalnega namena in nedopustne poslovne podlage, saj gre pri dogovoru za način poplačila že proizvedene jalove energije. Ničnost ni utemeljena niti s sklicevanjem na šesti odstavek 515. člena ZGD-1 v zvezi z 263. členom ZGD-1 in 240. členom KZ-1, saj gre pri tem za razmerje med prvo tožnico in njenim nekdanjim poslovodjem. Prav tako ničnost ni utemeljena, če je bil v Dogovoru priznan višji znesek stroška kot v osnovni Pogodbi.

8Pritožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo širše presoje celotnega Dodatka v luči moralnih načel in vprašanja dopustnosti kavze. Navaja, da bi sodišče lahko ugotovilo nedopusten namen sklenitve dogovora, ki je v nezakonitem okoriščanju na račun tožeče stranke, če bi celotno dogajanje presojalo kot sintezo posamičnih ravnanj. Osnovna Pogodba je že sama določala način plačila presežka proizvedene energije, zato bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, zakaj je bil potem Dogovor sploh sklenjen.

9Posamezna ravnanja in dejstva, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala ničnost Dogovora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in v zadostni meri obrazložilo, zato se višje sodišče v tem delu ne bo ponavljalo in se sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Pritožnica poskuša predstaviti, da je toženka izkoristila mandat takratnega direktorja prve tožnice A. A. (ki je trajal med 31. 12. 2016 in 16. 11. 2019), ki je sklenil sporni Dogovor, tako da si je pridobila premoženjsko korist. V zvezi s tem navaja tudi, da do konca leta 2017 toženka ni obračunavala jalove energije, nato pa sklenila Dogovor, s katerim ji je direktor nezakonito pripoznal dolg. Navajanje, da na to kažejo neustrezne količine (pritožba v tem delu količin ne specificira), cena, ki za dvakratnik presega osnovni pogodbeni dogovor, in da gre za zastarane obveznosti, ne utemeljuje ničnosti Dogovora. Tudi če bi te navedbe tožnic držale (cena, količina in zastarane obveznosti), bi se to na koncu lahko odrazilo v odškodninski odgovornosti poslovodstva, ki takšen dogovor sklene (263. člen ZGD-1). Gospodarska nesmotrnost pogodbe pa ničnosti sama po sebi ne utemeljuje. Višje sodišče sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da z navedenimi očitki tožeča stranka ne more doseči ugotovitve ničnosti dogovora. OZ predvideva možnost pripoznanja zastarane obveznosti (341. člen OZ), prav tako ni nedopustna sprememba cene, kar spada v polje pogodbene svobode.

10Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na ničnost zaradi nedopustne poslovne podlage (drugi odstavek 39. člena OZ). Za utemeljitev ničnosti zaradi nedopustne podlage (kavze) bi morala tožnica izkazati skupni namen obeh strank Dogovora o zavestnem oškodovanju prve tožnice v korist toženke. Pritožbene navedbe v tej smeri v pretežni meri spadajo pod pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Za uspeh s pritožbo bi tožnica morala navesti, katerih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo in katerih dokazov v tej smeri ni izvedlo. Tem zahtevam pa pritožba ne zadosti. Pritožbeni očitek bi bil konkretiziran, če bi pritožnica podala navedbe, da do jalove energije sploh ni prišlo (ali da so količine očitno pretirane) in sta obe stranki Dogovora to vedeli ter v zvezi s tem predlagala ustrezne dokaze. V naraciji pritožnice namreč manjka utemeljitev o skupnem oškodovalnem namenu, to je zavestnem obojestranskem delovanju obeh strank. Zato pritožbene navedbe ne presežejo ravni špekulacije ali posameznih indicev, ki pa med seboj niso toliko povezani, da bi tvorili zaokroženo celoto, ki bi z zadostno stopnjo verjetnosti potrjevali navedbe pritožnice.

11Pritožnica vztraja tudi pri ničnosti Dogovora, ker njegova sopodpisnica ni bila druga tožnica – občina. Višje sodišče se tudi v tem pogledu strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je to vprašanje sicer presojalo v okviru aktivne legitimacije druge tožnice. Pritožnici ni mogoče slediti, da bi druga tožnica imela položaj stranke Pogodbe. Položaj stranke pri pogodbi ima oseba, ki s pogodbo prevzema pravice ali obveznosti, kar pa za drugo tožnico ne drži. Kaj takšnega iz Pogodbe ne izhaja. Niti v njej ni kot pogoj določeno, da bi za spremembo ali pripoznanje obveznosti bilo potrebno soglasje druge tožnice. V okviru pogodbene svobode bi stranki Pogodbe takšen pogoj lahko določili, vendar ga v Pogodbi ni. Samo dejstvo, da je bil na koncu Pogodbe župan podpisan pri pristavku „Prebrano, se strinjamo“, nima takšnih pravnih posledic, kot navaja tožeča stranka. Zato je bil zakoniti zastopnik prve tožnice (direktor) tisti, ki je lahko samostojno sklenil Dogovor. Tudi če bi med obema tožnicama obstajal dogovor, da mora prva tožnica pred vsako spremembo Pogodbe ali pripoznanjem obveznosti pridobiti soglasje druge tožnice, bi takšen dogovor učinkoval le med njima v notranjem razmerju. Direktor prve tožnice je tisti, ki samostojno zastopa družbo in zanjo izraža pravnoposlovno voljo. Kot tak lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam (32. člen ZGD-1). Navedbe tožeče stranke so v tem delu v bistvu nesklepčne. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo B. B., bivšega župana druge tožnice. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki bi služili dokazovanju dejstev, ki niso pravno pomembna in iz njih ne izhaja pravno pomembna posledica. Iz istega razloga so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o dokazni oceni v zvezi z zaslišanjem prokurista toženke in prevalitvi procesnega trditvenega bremena na toženko. Iz trditev tožeče stranke namreč ne izhaja pravna posledica, ki jo ta zatrjuje. Zato se višje sodišče do teh pritožbenih očitkov tudi ne bo podrobneje opredeljevalo, ker so nerelvantna za odločitev o pritožbi.

12S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. (353. člen ZPP)

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe, zato je višje sodišče odločilo, da vsaka stran nosi svoje stroške pritožbenega postopka.