330. člen ZGD-1

Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku. Tako stranko (kot tudi priče) zasliši sodišče le o tistih dejstvih, ki so bile pravočasno zatrjevane, saj je zaslišanje dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti pred tem pravočasno zatrjevanih dejstev in ne širjenju trditvene podlage. Pravica delničarja do obveščenosti izhaja kot temeljna pravica delničarja iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, ki določa, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda, na vprašanja delničarjev z isto vsebino lahko da podatke v skupnem odgovoru, pravica do obveščenosti pa velja tudi za pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami. Informacija, ki jo zahtevajo deln

Iz zapisnika skupščine ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na dejstvo, da je tožeča stranka sploh podala svoj nasprotni predlog. Zgolj navodilo delničarja dano pooblaščencu še ne pomeni, da je bilo na skupščini to navodilo izpolnjeno tako, da je pooblaščenec nasprotni predlog sklepa tudi dejansko izjavil in ga s tem na skupščini podal. Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu, zato ureja le odnos med pooblastiteljem in pooblaščencem. Če iz dokaznih listin ne izhaja, da je tožeča stranka na skupščini sploh podala svoj nasprotni predlog sklepa k 2. točki dnevnega reda, je v razmerju do tožene stranke povsem irelevantno kakšno je bilo navodilo tožeče stranke dano njenemu pooblaščencu. Ker je potrebno število glasov za sprejetje sklepa oz. potrebna večina določena s samim zakonom, je ni mogoče spreminjati, predvsem ne v smislu nižje, navadne večine. Zato morebitna nepravilna navedba v sklicu skupščine ne more pomeniti, da bi skupščina morala sklep sprejeti z večino, ki bi izhajala iz sklica skupščine, a bi bila v nasprotju s samim zakonom. Morebitna napaka v sklicu skupščine glede navedbe večine, potrebne

Pri prenosu premoženja se pri ugotavljanju deleža upošteva bilančna (knjigovodska) vrednost premoženja, ki se prenaša v primerjavi s celotno bilančno (knjigovodsko) vrednostjo premoženja. Določba drugega odstavka 87. člena OZ sankcionira tisto stranko, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno. (Ne)poštenost stranke je torej potrebno presojati v sklenitveni fazi pogodbe. V obravnavanih primerih sklenitve ničnih pogodb pa je tožečo stranko kot njen zakoniti zastopnik zastopal prav pritožnik, ki je v njenem imenu izjavljal njeno voljo. Sklicevanje na nepoštenost tožeče stranke ob sklepanju ničnih pogodb pa je zato v obravnavani situaciji sklicevanje na lastno nepoštenost pritožnika, zato z uveljavljanjem neupravičenosti tožeče stranke do sodnega varstva, sklicujoč se na drugi odstavek 87. člena OZ, pritožnik ne more uspeti.

Ker ZGD-1 ne določa kaj drugega, kot je določeno v prvem odstavku 19. člena OZ, velja, da je soglasje skupščine k pogodbi, s katero se delniška družba zaveže prenesti najmanj 25 % premoženja družbe, lahko dano kot dovoljenje (pred sklenitvijo pogodbe) ali kot odobritev (po sklenitvi pogodbe). V prvem primeru začne pogodba učinkovati, ko stranki izjavita soglasje za sklenitev pogodbe in ko se izpolnijo druge (splošne) predpostavke za njeno veljavno sklenitev, v drugem primeru pa takrat, ko je soglasje dano.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali bi moralo biti soglasje skupščine iz prvega odstavka 330. člena ZGD-1 (pred novelo ZGD-1A) dano pred sklenitvijo pogodbe o prenosu najmanj 25% premoženja družbe oziroma ali bi lahko bilo dano tudi naknadno? Ali bi morala biti v primeru, če je bilo soglasje dano naknadno, pogodba sklenjena pod odložnim oziroma razveznim pogojem?

Zakon ne določa, da bi v primeru koristnosti sklepa za družbo delničar moral glasovati za določen sklep, temveč delničarjem prepušča avtonomno odločitev, za katero ni pomembno, ali je tudi racionalna. Škodni dogodek predstavlja to, da je bila Pogodba sklenjena brez vnaprejšnje ekonomske ocene in brez soglasja skupščine delničarjev, pri čemer ni bila vezana na odložni ali razvezni pogoj, mnenji pa sta bili zahtevani šele po sklenitvi pogodbe, ko so za izdelavo mnenj in ocen že poskrbeli tudi delničarji. Mnenja že po logiki stvari niso bila naročena zato, da bi se uprava in nadzorni svet prepričala o koristnosti posla in potrebnosti soglasja skupščine, kar bi bilo odgovorno in skrbno ravnanje tako uprave kot nadzornega sveta. V fazi po sklenitvi Pogodbe so bila ta mnenja lahko namenjena le opravičevanju že sprejete odločitve, za interese družbe so bili brez pomena, bilo pa so v prid le opravičevanju odločitve uprave in nadzornega sveta za sklenitev Pogodbe. Četrti toženec je bil tisti, ki je najprej nasprotoval, da je nadzorni svet imenoval prvega toženca za direktorja, nasprotoval je sklenitvi Pogodbe, opozarjal je na to, da bi za sklenitev pogodbe potrebovali

Uprava je s sklicem skupščine izpolnila svojo posebej opredeljeno dolžnost, povezano z vodenjem delniške družbe. ZGD-1 je v prvem odstavku 296. členu (v zvezi s prvim odstavkom 295. člena) namreč smiselno določal, da uprava mora v takem primeru sklicati skupščino. V nasprotju s smislom dolžnosti sklica skupščine s strani uprave za tak primer pa bi bilo, da bi imela uprava kot (formalni) sklicatelj samo zato tudi neomejeno pooblastilo, da lahko skupščino nato po svoji presoji prekliče. ZGD-1 v sedmem odstavku 395. člena daje upravičenje za izpodbojni tožbeni zahtevek (med drugim) »poslovodstvu.« Upravičenje »poslovodstva« je utemeljeno s kontrolno funkcijo tega organa delniške družbe. Zato gre organu, ki ima dolžnost kontrolne funkcije. Posamezni član tega organa po 2. alineji sedmega odstavka 395. člena ZGD-1 nima subjektivne pravice do izpodbojnega tožbenega zahtevka. Če je zakonodajalec vezal (i) veljavnost določenih pogodb na soglasje delničarjev (prvi odstavek 330. člena ZGD-1, ki je veljal ob sklicu sporne skupščine) oziroma je z uveljavitvijo novele ZGD-1A (ii) za sklenitev tovrstnih pogodb zakonodajalec zapovedal sprejetje sklepa skupščine delniške družbe (4

Sklic skupščine je pravica manjšinskih delničarjev, katerih skupni deleži dosegajo (vsaj) 20-ino osnovnega kapitala, če navedejo namen in razloge zanj ter upravi posredujejo pisno zahtevo. V taki situaciji uprava mora sklicati skupščino (1. odstavek 296. člena ZGD-1) in ne gre za diskrecijsko pravico uprave, ali bo skupščino sklicala ali ne. Če namreč zahtevi manjšinskih delničarjev ne sledi, imajo slednji sodno varstvo za uveljavitev pravice do sklica skupščine (3. odstavek 296. člena ZGD-1). Čim pa uprava mora sklicati skupščino na zahtevo manjšinskih delničarjev, je logično, da je preklicati po svoji presoji ne more.

Pravno odločilno dejstvo je, da je na strani prvotožeče stranke šlo za prenos najmanj 25 % njenega premoženja. O slednjem skupščina ni odločala. Zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v 330. členu ZGD-1.