VSL Sodba I Cp 402/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je solastnica nepremičnine parc. št. 338 k. o. ... (ID ...) v deležu do 62/100, toženec pa solastnik te nepremičnine do 38/100 (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica v roku 15 dni tožencu plačati stroške pravdnega postopka v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se laično pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je dokazni postopek vodilo pristransko, arbitrarno in izključno v korist toženca. V dokaznem sklepu je navedlo, da je vpogledalo v vse listine v prilogah (A1 do A20 in B do B10), ostale dokaze pa je zavrnilo. V nasprotju s sprejetim dokaznim sklepom pa je izpustilo vpogled in izvedbo dokaza v prilogi A1 ter s tem povzročilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja (točka 6) o vsebini listin in med vsebino zapisnika o izvedenem dokazu ter samimi temi listinami oz. zapisnikom. Glede na vsebino sodbe bi moralo sodišče natančno navesti, katerih dokazov ni izvedlo, sicer tožnica pravilnosti sodbe ne more preveriti. Tožnica tako uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov. Sodišče je iz zapisnika izpustilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnice, ki bi pojasnila, kako je potekalo samo dedovanje s sprejemom pisne oporoke, kako si je tožnica oporoko razlagala. Tožnica je namreč ob sprejemu oporoke zmotno mislila, da njen delež v naravi predstavlja polovični solastniški delež, vendar je šele sodni izvedenec nepravdnem postopku A. A. ugotovil, da delež tožnice znaša 62/100. Sodišče je spregledalo določila ZD, saj zapuščinsko sodišče s sklepom določi, v kakšnem razmerju dediči dedujejo, zato je dedni dogovor odpadel in je neveljaven oz. ničen. Ker je zapustnica z oporoko že določila, katere stvari dobi kateri izmed dedičev, je sodišče na takšno določilo vezano. Zato je dedni dogovor neveljaven in nepotreben. Sodišče bi moralo z zaslišanjem pravdnih strank ugotoviti, zakaj sta dediča sploh sklepala dedni dogovor. Tožnica v tožbi trdi, da je bil dedni dogovor nedopusten in nepotreben ter da je bil sklenjen v zmoti oz. pod vplivom sile in zvijače. To pa so razlogi za razveljavitev sodne poravnave oz. dednega dogovora. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali ima dedni dogovor dopustno podlago ali ne, zaradi česar je potrebno preučiti vsebino oporoke, pri tej pa dedne deleže glede na obseg podedovanih nepremičnin. Vpis v zemljiško knjigo je bil posledično izveden na podlagi neobstoječega dednega dogovora. Sodišče bi moralo preveriti dopustnost razpolaganja strank (7. člen ZPP) in sklenitve dednega dogovora ne bi smelo dovoliti. Sodna poravnava, kot je bila sklenjena, je nična, na ničnost pa sodišče pazi po uradni dolžnosti (3. člen ZPP). Tožnica je bila zaradi dednega dogovora glede na ugotovitve sodnega izvedenca prikrajšana za 12 % delež, kar predstavlja oderuško pogodbo in obnovitveni razlog (224. člen ZPP). Ker sodišče navedenih določb materialnega prava ni uporabilo, je materialno pravo kršilo, zato je sodba nezakonita. Prav tako je sodišče zavrnilo zaslišanje pravdnih strank, s čimer je prekršilo določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prav tako napačno navedlo, da iz oporoke izhaja, da pravdni stranki dedujeta vsak polovični solastniški delež. Tistega, kar je bilo dejansko v oporoki napisano, sklep o dedovanju ne vsebuje. Dediča sta dejansko šele z dednim dogovorom določila, da bosta dedovala vsak polovični delež solastne stvari. Sklep o dedovanju ne izraža tistega, kar je sodišče v sklepu o dedovanju najprej ugotovilo, namreč da oporoka določa polovično solastniško dedovanje, kar pa predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev v 14. in 15. točki obrazložitve ni razumljiva, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakaj je nepravdno sodišče tožnico napotilo na pravdo, če je sodišče v tem postopku ugotovilo, da se tožnica ne more sklicevati ne na vsebino oporoke, niti na zmoto pri sklepanju dednega dogovora, niti izpodbijati pravilnosti sklepa o dedovanju. Sodišče ni upoštevalo legitimnega interesa tožnice, saj je po veljavni praksi tožba dopustna, dokler je odprt rok za obnovo postopka. Prav tako ni razumljivo, ali sodišče trdi, da je dedni dogovor oporoko in sprejem oporočnih določil razveljavil ali ne, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče odločilno dejstvo v tem postopku, in sicer način dedovanja v zapuščinskem postopku napačno ugotovilo oz. tega sploh ni ugotovilo.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih trditev pravdnih strank ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnici nepremičnine parc. št. 338 k. o. ..., vsaka do ½. Pravdni stranki sta dediča po zapustnici, pokojni materi B. B. V zapuščinskem postopku je sodišče izdalo sklep o dedovanju II D 650/2017 z dne 25. 10. 2017, v katerem sta bila pravdni stranki razglašena za oporočna dediča vsak z dednim deležem do ½, pri čemer sta dediča v nadaljevanju sklenila dedni dogovor, v okviru katerega sta se dogovorila, da zapuščino nepremičnino parc. št. 338 k. o. ... prejmeta vsak do ½ in tudi, kako bosta na nepremični izvrševala posest¹. Na podlagi sklepa o dedovanju sta se pravdni stranki vpisali v zemljiško knjigo kot solastnici nepremičnine parc. št. 338 k. o. ..., vsaka do ½.

6Pritožbene navedbe, da je sodišče vodilo dokazni postopek pristransko, arbitrarno in izključno v korist toženca, so nekonkretizirane, zato jih pritožbeno sodišče kot pavšalne zavrača.

7Pravica do dokaza ni absolutna, saj lahko na podlagi določila drugega odstavka 287. člena ZPP sodišče zavrne dokaze, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, dokaze, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Iz vsebine dokaznega sklepa sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve jasno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in v njih vpogledalo, prav tako pa je obrazložilo, da je vse ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo, torej tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica pravilnosti sodbe ne more preveriti, ker sodišče ni natančno navedlo, katerih dokazov ni izvedlo, saj je zavrnilo vse dokaze. Tudi sicer je ta očitek neutemeljen, saj v nadaljevanju pritožnica konkretno navaja, z zavrnitvijo katerega dokaznega predloga se ne strinja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogom sodišča prve stopnje, da je dokazni predlog z zaslišanjem pravdnih strank nepotreben, saj je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, o zahtevku odločilo že na podlagi trditev tožnice, iz katerih pa sklepčnost tožbenega zahtevka ne izhaja. Če je tožba nesklepčna, dokazov sploh ni treba izvajati.

8Glede na to, da je sklep o dedovanju II D 650/2017 z dne 25. 10. 2017 pravnomočen, dokazni predlog z zaslišanjem tožnice, ki bi pojasnila, kako je potekalo dedovanje s sprejemom pisne oporoke, na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanja namreč ne more vplivati, zato je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice oz. pravdnih strank kot nepotrebnega, pravilna iz razloga nerelevantnosti dokaza.

9Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izpustilo dokaz z vpogledom in izvedbo dokaza v prilogi A1, ni utemeljen. V prilogi A1 je oporoka zapustnice, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka pritožba uveljavlja zgolj pavšalno. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana tedaj, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in samo listino, česar pa pritožba ne navaja, niti ni sodišče prve stopnje ugotavljalo vsebine oporoke sodišče prve stopnje, saj je bil v zapuščinskem postopku izdan pravnomočen sklep o dedovanju, ki pravdni stranki veže in ga tožnica zato s sklicevanjem na vsebino oporoke, ki je bila sicer podlaga za izdajo sklepa o dedovanju, ne more izpodbiti.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je dedni dogovor, ki sta ga pravdni stranki kot dediča sklenila v zapuščinskem postopku, neveljaven, ničen in zanj ni bilo podlage, ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, podlago za sklenitev dednega dogovora dedičev predstavlja določilo tretjega odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sama odločitev dedičev, ali bodo dedni dogovor sklenili, ali ne, pa sodi v pogodbeno avtonomijo dedičev. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče v zapuščinskem postopku preveriti, ali je razpolaganje strank, s katerim sta se dogovorili o solastninskem deležu na podedovani nepremičnini, dopustno po 7. členu ZPP. Glede na to, da sta pravdni stranki v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor, so navedbe pritožbe o nepotrebnosti dednega dogovora neutemeljene. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da za sklenitev dednega dogovora ni pravne podlage, saj je ta izrecno predvidena v 214. členu ZD. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sklenjeni dedni dogovor ničen, saj tožnica v tožbi ni navajala ničnostih razlogov, temveč je trdila, da je bila ob sklenitvi dednega dogovora v zmoti, ker vrednost podedovanih nepremičnin ni bila izmerjena, zaradi česar je bila posledično napačna ocena dedičev, da sta dediča solastnika podedovane nepremičnine vsak do ½. Navedeno pa predstavlja izpodbojni razlog. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v 13. in 14. točki obrazložitve, dedni dogovor, kot je bil povzet v sklepu o dedovanju, pravdni stranki zavezuje, saj ga tožnica ni izpodbijala v rokih in na način, kot to predvidevata 392. in 393. člen ZPP. Pravnomočen sklep o dedovanju, katerega sestavni del je tudi dedni dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili, pravdni stranki na podlagi določila 220. člena ZD veže. Zato so neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku preučiti vsebino oporoke ter ponovno ugotoviti višino dednih deležev, ker je bila tožnica pri sklepanju dednega dogovora v zmoti glede višine podedovanega premoženja.

11Tožnica navedb, ki se nanašajo na oderuško pogodbo, v postopku ni konkretizirano uveljavljala, zato so pritožbene navedbe v tej smeri nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v 14. in 15. točki obrazložitve ni razumljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasni, razumljivi in med njimi ni nasprotij.

13Pritožbena navedba, da je po veljavni praksi tožba tožnice dopustna, dokler je dopusten rok za obnovo postopka, ni utemeljena, saj ZPP v določilu 393. člena ZPP izrecno določa subjektivni in objektivni rok za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave.

14Prav tako ne drži pritožbeno navajanje, da iz razlogov sodbe ni razvidno, ali je dedni dogovor oporoko razveljavil ali ne, s čimer pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v razlogih izrecno pojasnilo, da pravnomočen sklep o dedovanju, ki vsebuje tudi dedni dogovor pravdnih strank, pravdni stranki veže, zaradi česar sklicevanje na oporoko zapustnice, ki je bila podlaga za izdajo sklep o dedovanju, ki ga tožnica v zapuščinskem postopku ni izpodbijala, ni utemeljeno. Razlogi sodišča so jasni in razumljivi, zato očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

15Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno ugotovilo način dedovanja v zapuščinskem postopku, ni utemeljena, saj je bilo o dedovanju, kot že prej izpostavljeno, odločeno na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, katerega vsebino je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V primeru nesklepčnosti tožbe tudi sicer sodišče dejanskega stanja sploh ne ugotavlja.

16Na pritožbeno navedbo, zakaj je bila tožnica napotena na pravdo, če višjega solastniškega deleža ne more utemeljevati s sklicevanjem na oporoko niti na zmoto pri sklepanju dednega dogovora ter izpodbiti sklepa o dedovanju, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožnica na pravdni postopek napotena zaradi spora glede velikosti solastninskega deleža na podlagi tretjega odstavka 155. člena ZNP-1 v zvezi s 9. členom ZNP-1, vendar pa mora tožnica utemeljenost svojega zahtevka v pravdnem postopku tudi izkazati (7. in 212. člen ZPP), kar pa tožnici v obravnavanem postopku iz predhodno navedenih razlogov ni uspelo.

17Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Ker pritožba ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19Tožnica s pritožbo ni uspela, tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk ter materialni izdatki v višini 5 točk, skupno tako 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV 186,66 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (299. člen OZ).

¹ V dednem dogovoru sta se pravdni stranki dogovorili, da bo imel toženec v izključni posesti posamezen del 1, ki v naravi predstavlja visoko pritlično stanovanje v etaži 2, tožnica pa bo imela v izključni posesti posamezni del, ki v naravi predstavlja celotno podstrešno stanovanje s podstreho in vse kletne prostore, ki predstavljajo posamezni del št. 3. Na skupnih delih, ki so vhod s stopniščem, izvršujeta posest skupno, na okolici stanovanjske hiše, ki predstavlja vrt in sadovnjak, pa izvršujeta soposest.