9. člen ZNP-1

DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.

Sodišče prve stopnje je o predlogu predlagatelja za sodni depozit z izpodbijanim sklepom sicer res odločilo, brez da bi nasprotnemu udeležencu predhodno vročilo predlog z namenom, da se o njem izjavi. Glede na dikcijo 211. člena ZNP-11 pa zaradi navedenega ni zašlo v že zgoraj navedeno procesno kršitev.

ZZK-1 sicer nima izrecne določbe o prekinitvi postopka, vendar že iz temeljnih določb zakona izhaja, da prekinitev, kakršno predlaga predlagateljica ne bi vplivala na možnost dovolitve vpisa. Po določbi 147. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen). Posledica povedanega je, da zemljiškoknjižno sodišče ne more upoštevati naknadno spremenjenega stanja vpisov, ki bi temeljilo na kasneje izdanem dodatnem sklepu o dedovanju.

Sklep o napotitvi na pravdo je pomemben za presojo v primeru, v kolikor na pravdo napoteni udeleženec tožbe ne vloži. Zato mora iz izreka napotitvenega sklepa jasno izhajati, glede katerega predmeta delitve je udeleženec na pravdo napoten, ali je upošteval sklep o napotitvi in ali je vložil tožbo glede spornega vprašanja.

Ker že teče nepravdni postopek za razdružitev skupnega premoženja, ki vključuje tudi sporno nepremičnino, kasneje začeti pravdni postopek glede zahtevka za delitev te nepremičnine ni dovoljen.

Pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja je treba pripadnost skupnemu premoženju ugotoviti za vsako premoženjsko enoto posebej in sta zato glede dokazovanja obsega skupnega premoženja na pravdo lahko napotena oba udeleženca. Napotitev udeležencev glede dokazovanja obsega skupnega premoženja temelji tudi na pravilu, da ima tisti, ki trdi, da neko premoženje, s katerim naj bi razpolagal drugi udeleženec, sodi v skupno premoženje, večji interes za rešitev tega vprašanja in je zato pravilno, da se na pravdo napoti njega.

Njegovo pravico je štelo za manj verjetno, ker zatrjuje drugačno lastniško stanje te nepremičnine, kot sicer izhaja iz zemljiške knjige kot javne nepremičninske evidence. Iz grafičnega prikaza parcel v evidencah GURS, v katere je ob reševanju pritožbe vpogledalo pritožbeno sodišče, je razvidno, da gre pri vseh treh parcelah za strnjen in medsebojno povezan kompleks nepremičnin, kar narekuje enotno in hkratno urejanje lastninskih razmerij na teh nepremičninah, posledično pa je pravilna tudi odločitev o prekinitvi postopka v celoti.

Sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava sicer ugotavlja, da je točka I izreka izpodbijanega sklepa materialno napačna, ker izhaja iz zmotnega stališča, da lahko imata bivša izvenzakonska partnerja na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, različne deleže. To ne drži. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev zahteva, da se enotno obravnava celotno skupno premoženje in da se določijo enotni deleži na vseh predmetih skupnega premoženja. To pomeni, da v slovenskem pravnem redu velja enoten režim skupnega premoženja ter njegovi posamezni deli nimajo lastne pravne eksistence, prav tako velikost posebnega vložka v skupno premoženje (kot v primeru zatrjevanja nasprotne udeleženke glede vložka v nepremičnino parc. št. 757/1 k.o. ...) ne more biti razlog za odstop od enotnega obravnavanja skupnega premoženja.

Med udeležencema je sporno, kaj je predmet delitve (celotna nepremičnina ali zgolj njen del), kakor tudi višina deležev na nepremičnini, ki je zemljiškoknjižno v solastnini. Gre torej za primer, ko nepravdno sodišče spornih dejanskih vprašanj ne more presojati samo.

Po določbi drugega odstavka 155. člena ZNP-1 odloči sodišče o delitvi skupnega premoženja v nepravdnem postopku, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. Če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve ali velikosti njihovih deležev, sodišče v skladu z 9. členom ZNP-1 prekine nepravdni postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo pravdni postopek za rešitev tega vprašanja.

Ker je predlagatelj po podatkih zemljiške knjige vknjižen kot lastnik hiše v BiH, kar pritožbeno ni sporno, je manj verjetna pravica nasprotne udeleženke.

Za prekinitev postopka vzpostavitve etažne lastnine ni zakonskih pogojev. Izvršilni (niti znotraj njega pravdni) postopek v zvezi s sporno nepremičnino ne predstavlja ovire za tek predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Spor o tem, ali nepremičnina dejansko predstavlja premoženje v izključni lasti drugega nasprotnega udeleženca, namreč v izvršilnem postopku ne bo rešen, končna odločitev sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine pa tudi ne predstavlja ovire za kasnejše uveljavljanje stvarnih pravic v pravdnem postopku.

Nepravdno sodišče v postopku delitve solastnine nima pooblastila presojati med udeleženci spornega vprašanja velikosti solastnega deleža posameznega solastnika na predmetu delitve. Presoja o tem je pridržana pravdnemu sodišču, če je po prekinitvi nepravdnega postopka v postavljenem roku vložena ustrezna tožba. Prekinitev postopka in napotitev na pravdno ni pogojena s posebnim predlogom katerega od udeležencev nepravdnega postopka, sodišče mora takšno odločitev na podlagi tretjega odstavka 155. člena ZNP-1 sprejeti vedno, ko je podan eden od dejanskih stanov iz te določbe. Prekinitev nepravdnega postopka in napotitev na pravdo tudi nista vezani le na določeno fazo postopka, prekluzije v tem smislu ni.

Ker iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da so nepremičnine vpisane kot solastno premoženje udeležencev, na katerem imata vsak 1/2 solastni delež, je zato pravica predlagatelja, ki temu oporeka in trdi, da ne gre za solastno temveč za skupno premoženje udeležencev, manj verjetna.

Vprašanje višine deleža je povezano z obsegom skupnega premoženja, glede česar pa je bila na pot pravde napotena predlagateljica. Šele ko bo predlagateljica vložila tožbo zaradi ugotavljanja obsega skupnega premoženja, bo nasprotni udeleženec lahko svoj zatrjevani večji delež uveljavljal v sproženi pravdi.

Pogoj za prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari je v skladu z zakonsko določbo spor med udeleženci o velikosti njihovih deležev na njej. In to je v tem postopku izpolnjeno. Obstoj pogodbe, s katero sta se po mnenju predlagatelja udeleženca postopka dogovorila o višini deležev na skupnem premoženju, pridobljenem v trajanju njune zunajzakonske življenjske skupnosti, ne pomeni, da med udeležencema o tem ne more biti več spora. Obstoj sporazuma, ob dvomu kakšne pravne narave je ta, ne izključuje tega, da je med njima (po razpadu skupnosti) spor o velikosti deležev. Obstoj spora pa je pogoj za prekinitev postopka in napotitev določenega udeleženca na pravdo.

Ker ZVEtL-1 kot specialni zakon ne izključuje možnosti za ugotovitev pripadajočega zemljišča v pravdnem postopku, predmet presoje pa bo sporno razmerje v zvezi z lastništvom parcele kot predhodno vprašanje v postopku delitve solastne nepremičnine, je odločitev sodišča o napotitvi udeležencev na pravdo po določilu 155. člena ZNP-1 pravilna.

Glede na zakonsko izhodišče mora sodišče v sklepu poleg odločitve o prekinitvi postopka in odločitve, koga se napoti na pravdo in v kakšnem roku mora tožbo vložiti, določno opredeliti sporni predmet delitve.

V obravnavani zadevi je med udeležencema postopka sporno, ali tri nepremičnine sodijo v njuno skupno premoženje. Obstaja torej spor glede predmeta delitve. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predmetni nepravdni postopek prekinilo in predlagateljico, katere pravico je štelo za manj verjetno, napotilo na pravdo.

Iz obrazložitve jasno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in v njih vpogledalo, prav tako pa je obrazložilo, da je vse ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo, torej tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Sama odločitev dedičev, ali bodo dedni dogovor sklenili, ali ne, sodi v pogodbeno avtonomijo dedičev. Pravnomočen sklep o dedovanju, katerega sestavni del je tudi dedni dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili, pravdni stranki veže. Zato so neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v postopku preučiti vsebino oporoke ter ponovno ugotoviti višino dednih deležev, ker je bila tožnica pri sklepanju dednega dogovora v zmoti glede višine podedovanega premoženja.