VSRS Sodba I Ips 25713/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 400,00 evrov.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 25713/2017 z dne 31. 3. 2021 zoper obdolženo A. A. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP za ta del kazenskega postopka sklenilo, da stroški, vključno s potrebnimi izdatki in nagrado obdolženkinega zagovornika obremenjujejo proračun. V drugem delu sodbe pa je bila obsojena B. B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, za kar ji je bila po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 45. členu KZ-1 je bila obsojenki izrečena še denarna kazen v višini sto dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 2.000,00 EUR, ki bo izvršena tako, da jo je obsojenka dolžna plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo na način, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 40,00 EUR določilo en dan zapora. Obsojenka mora po 75. v zvezi s 74. členom KZ-1 plačati še 813,93 EUR, preostali prejemnici koristi C. C. in D. D. pa 644,18 EUR oziroma 633,92 EUR. Končno, obsojenka je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso.

2Zoper sodbo so se pritožili obsojenkin zagovornik in navedeni prejemnici koristi. S pritožbami niso uspeli, saj jih je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 25713/2017 z dne 19. 5. 2022 zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenki in preostalima prejemnicama premoženjske koristi je bilo tedaj naloženo še plačilo sodne takse v višini 306,00 EUR oziroma vsaki od prejemnic po 50,00 EUR.

3V zadevi je nato obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadeni sodbi spremeni tako, da obsojenko obtožbe oprosti, ali da za obdobje od 1. 10. 2011 do 24. 3. 2012 po 4. točki prvega odstavka 357. člena ZKP izda zavrnilno sodbo.

4Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin. Zahtevi nasprotuje, ker se po obrazložitvi ne razlikuje veliko od pritožbe, ki jo je višje sodišče zavrnilo z ustreznimi razlogi, ker je v ostalem neutemeljena, in še, ker se vložnik v zahtevi sklicuje na izpodbojni razlog, ki ga je v pritožbi zoper sodbo uveljavljal znotraj izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ki ga sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojenki in zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6Vložnik je uveljavljani izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP najprej obrazložil z ugotovitvijo, da dekan ni uradna oseba iz tretjega odstavka 99. člena KZ-1 in ne po katerem koli drugem materialnem zakonu. Če je uradna oseba edini možni storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, bi morale biti v opisu dejanja navedene določbe Zakona o visokem šolstvu, Statuta F. in Pravil E., iz katerih bi izhajalo, da je obsojenka storila kaznivo dejanje kot takšna oseba. Še več, v opisu dejanja ni nikjer navedena E. in ne, kje naj bi bili javni uslužbenci, ki so prejeli dodatek za stalno pripravljenost zaposleni oziroma, na katero fakulteto so se nanašali sklepi o odreditvi stalne pripravljenosti. Podobno velja za očitek glede pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki bi moral biti za obsojenko in za druge posebej konkretiziran.

7V nadaljevanju vložnik zatrjuje, da dodatek za stalno pripravljenost ni bil izplačan v nasprotju z veljavno zakonodajo, saj v kolektivni pogodbi za javni sektor in ne v kateremkoli drugem predpisu, ni določeno, da je izplačilo možno le v posameznih delih javnega sektorja. Opiranje sodišč na retroaktivno stališče Komisije za etična vprašanja pri F., in na sodbo Pdp 909/2013 ni pravilno, kot ni pravilno sklicevanje na objavljeni prispevek v literaturi, ki zaradi avtorske vsebine nedovoljenosti navedenega izplačevanja ne potrjuje. Končno, kazenski pregon je za del kaznivega dejanja z obdobjem od 1. 10. 2011 do 24. 3. 2012, zastaral. S povzeto obrazložitvijo vložnik uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP.

8Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 lahko storita uradna oseba ali javni uslužbenec. Kdo vse je uradna oseba je določeno v prvem odstavku 99. člena KZ-1, medtem ko je pojem javni uslužbenec opredeljen v področnem zakonu o javnih uslužbencih (Valenčič B., Veliki znanstveni komentar Kazenskega zakonika, ur. Korošec D., Filipčič K. in Zdolšek S., III. knjiga, 257. do 374.a člen, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 47). Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev. Ker so obsojenkin uradni položaj, pooblastila in odgovornosti iz zakonskega opisa, v takšnem opisu dejanja vsebinsko opredeljena, formalna ali nominalna navajanja določb Zakona o visokem šolstvu, določb Statuta F. in Pravil E., za obsojenkino kaznivost, niti po oceni Vrhovnega sodišča niso nujna. Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.

9Kako naj bi navedbe: a) E., b) kraja kjer so bili javni uslužbenci, ki so prejemali dodatek, zaposleni, c) fakultete, na katero so se nanašali sklepi o odreditvi pripravljenosti ter d) protipravne premoženjske koristi za obsojenko, določale obsojenkino kaznivost kot uradne osebe ali protipravnost njenega ravnanja, iz obrazložitve v zahtevi ni razvidno, opozoriti pa je, da je že višje sodišče v zvezi z istovrstnimi zatrjevanji pravilno ugotovilo, da niso skladna z opisom dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, v katerem so vsa dejstva nedvomno zajeta in jih Vrhovno sodišče ni dolžno znova povzemati.

10Enako je treba pritrditi ugotovitvam višjega sodišča glede protipravnosti obsojenkinega ravnanja. Izhodišče v tretjem in četrtem odstavku 158. člena Zakona o delovnih razmerjih, z omejitvijo na dejavnosti, kjer narava dela terja stalno prisotnost in kontinuirano izvajanje storitev, je jasno. Da kaj takšnega za E. ni bilo ugotovljeno, prav tako. Nedvoumen je tudi 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor, s katerim je mogoče opravičiti zgolj pripravljenost za delo in ne še nenadejanih prihodov na delo ali nadurnega dela, kar sta nižji sodišči, kot zatrjevani možnosti utemeljeno zavrnili. Sklicevanje na kasneje sprejeta stališča Komisije za etična vprašanja, stališča v sodni praksi in literaturi utemeljenosti ugotovitev ne odpravlja, pri čemer iz razlogov obeh sodb določno izhaja, da sta nižji sodišči vsebino pripravljenosti samostojno ugotavljali in ne na način, da bi bili z navedenimi stališči kakorkoli vezani. Glede na to se tudi pripomba o njihovi „retroaktivni“ uporabi izkaže za obrobno, še zlasti, ker pri ugotovljeni vsebini ni šlo za ničesar specialnega oz. za nekaj, kar bi lahko ugotovili le posebej določeni organi ali posebej izvedeni avtorji.

11Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena, sklicevati, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih višje sodišče ni upoštevalo. Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. Pravi le, da je obsojenka storila kaznivo dejanje v obdobju od 1. 10. 2011 do 30. 9. 2012, da kazenski pregon zastara v desetih letih, da je bil ta rok na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 podaljšan za 64 dni, da je prvostopenjska sodba po 129. členu ZKP postala pravnomočna 26. 5. 2022, ko jo je sodišče prve stopnje prejelo s strani višjega sodišča ter da bi bilo treba za obdobje od 1. 10. 2011 do 24. 3. 2012 izdati zavrnilno sodbo. Ničesar pa ne navaja o ovirah, ki so mu neposredno preprečevale uveljavljanje navedenega izpodbojnega razloga v pritožbi. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.

12Vložnik je uveljavljani izpodbojni razlog iz 2. točke 420. člena ZKP obrazložil z neposredno zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem sodišče prve stopnje in ne višje sodišče nista navedli odločilnih dejstev na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da se je obsojenka zavedala protipravnosti dejanja in da naklepno ni preklicala odrejene stalne pripravljenosti z namenom, da bi sebi in drugim pridobila protipravno premoženjsko korist. Razen tega je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da bi obdolžena morala preveriti zakonitost določitve posameznih sestavin plač, kar pa ne izkazuje direktnega naklepa.

13Kršitev ni podana. Razlogi o obsojenkini zavesti o protipravnosti se nahajajo v 57. do 59. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, posredno pa so sklenjeni z razlogi o obsojenkinem namenu v 60. do 62. točki obrazložitve sodbe. Enako velja za razloge v sodbi višjega sodišča, ki se je v 24. do 28. točki sodbe opredelilo do zavesti o protipravnosti v kontekstu pritožbenega nasprotovanja ugotovljenim dejstvom, ki odločilnih dejstev v zvezi z obsojenkinimi nameni niso zajela. Pomeni, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka nima podlage v ugotovljenem stanju stvari po obeh sodbah, da se v delu nanaša na okoliščino, ki ni bila uveljavljana s pritožbo in še na okoliščino, ki je kot zmotno odločilno dejstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Ustreznost preverjanja zakonitosti določitve posameznih sestavin plače kot očitno dejanske podlage za tako imenovano izkazanost naklepa ni predmet nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in so vložnikova prizadevanja še v tem delu neuspešna.

C.

14Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in da je v delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

15Odločba o obsojenkini dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 98.a člena, prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Sodna taksa je bila odmerjena po tar. št. 7111, 7119, 71113 in 7152 Taksne tarife, glede na pridobljene podatke s strani sodišča prve stopnje, po katerih je obsojenka prejemnica pokojnine in lastnica nepremičnega premoženja.

16Odločitev je bila sprejeta soglasno.