UPRS Sodba I U 382/2021-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožnici, lastnici kmetijskega zemljišča s parc. št. 1111 k.o. ..., naložil, da mora zaradi rabe kmetijskega zemljišča za namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve prejšnjega stanja odstraniti z dela kmetijskega zemljišča s parc. št. 1111 k.o. ..., in sicer iz severnega in osrednjega dela odstraniti zasajene smreke, manjšo leseno konstrukcijo, betonski žar, iz skrajno južno osrednjega dela iste parcele pa leseni nadstrešek, manjšo leseno lopo in betonske točkovne temelje, počitniško prikolico in betonske tlakovce, ki so postavljeni neposredno na tla pod nadstreškom ter zagotoviti uporabo celotnega obravnavanega kmetijskega zemljišča v kmetijske namene (1. točka izreka). Rok izvršitve je 12. 4. 2021 (2. točka izreka). O možnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bil 15. 10. 2020 opravljen nadzor na omenjenem zemljišču. Med drugim se navaja, da so bile na osrednjem delu parcele posejane smreke, ob njih pa postavljena manjša lesena konstrukcija in betonski žar. Na skrajnem južnem osrednjem delu parcele je bil postavljen večji leseni nadstrešek, pod njim je bila parkirana počitniška prikolica, pred njo urejena veranda, lesena miza in dve klopi, tla so bila delno utrjena z betonskimi tlakovci, delno prekrita z lesom. Na južni strani nadstreška je bila postavljena lesena lopa, ki je bila konstrukcijsko povezana z nadstreškom in je imela lesena vrata. Lopa je bila postavljena na betonskih točkovnih temeljih. Vzhodno od nadstreška je bila urejena betonska škarpa. Na zahodnem delu parcele je bilo še odprto kurišče in odložen kup materiala. Inšpekcijski organ ugotavlja, da se del površine parcele, kjer je postavljen nadstrešek, betonski kamin ter odložen material, ne uporablja v kmetijske namene, kar ni v skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

3Pred nadzorom na terenu je organ pridobil Strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave, Območne enote Kranj za sosednjo parc. št. 2222 k.o ..., z dne 11. 9. 2020, ki po naravovarstvenem režimu spada v isto območje kot obravnavana parcela, iz katerega izhaja, da se območje nahaja v zavarovanem območju - naravni spomenik Povirje vzhodno od Bodešč, ki se nahaja v Naturi 2000, na območju naravne vrednote Bodešče - povirje in v ekološko pomembnem območju Sava Bohinjka in Sava Dolinka ter da je prepovedano na tem območju izvajati zemeljska dela, graditi kakršnekoli objekte ali poslopja, kakorkoli onesnaževati površinsko, talno in podzemno vodo, spreminjati kislost oz. alkalnost tal, izvajati regulacijska gradbena dela in spreminjati obstoječo vegetacijo. Sama kmetijska dejavnost pa se lahko izvaja v dosedanjem obsegu, brez umetnih gnojil in kemičnih sredstev, prepovedana je tudi pogozditev s smrekami. Tožnici je inšpekcijski organ poslal 19. 10. 2020 zapisnik o pregledu in jo pozval k pojasnilu. Tožnica v odgovoru nima pripomb na zapisnik, ter navaja, da s parcelo gospodari po najboljših močeh, da je po vetrolomu odstranila podrta drevesa, vrhove borovcev primerno skrajšala, smreke pa je posadila pred 7 leti zaradi meje, ki pa ne rastejo, na sredini parcele pa so se dobro zrasle in so bili posajene kot naravna pregrada proti vetru. Nadstrešek je v obliki toplarja in zgrajen v skladu z Lokacijsko informacijo Občine Bled v predpisanem gabaritu 30 m2 s predpisano višino kape in da gradbeno dovoljenje po takratnih predpisih ni bilo potrebno, odslužena prikolica pod nadstreškom služi kot shramba za orodje, lesena lopa pa kot drvarnica za shranjevanje drv, ki bi jih sicer pokradli. Streho in leseno konstrukcijo so zamenjali v tem letu, ker je bila poškodovana in ni uspela odpeljati odstranjenega materiala, ker nima ustreznega prevoza. Odprto kurišče je ostalo od sanacije objekta in čiščenja parcele, ki bo saniran in zatravljena spomladi. V zaključku je navedla, da se 30 + 5 m2 površine res ne uporablja v kmetijske namene, temveč za prostor za počitek, malico in umik pred vremenskimi neprilikami in da kmetijsko dejavnost ne more opravljati za približno 25 % površine parcele zaradi naravovarstvenih pogojev ter da je njena parcela bistveno bolje obdelana kot okoliške.

4V postopku je inšpektor ugotovil, da je bonitetna ocena navedene parcele 35 in pregledal prilogo 1 Lokacijske informacije Občine Bled glede možnosti dopustnih gradenj ter ugotovil, da se na kmetijskih zemljiščih K1 in K2 v Občini Bled na podlagi veljavnega Občinskega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPN) lahko gradi kozolec, rastlinjak, gnojišče, silos, zbiralnica gnojevke, vodni zbiralnik, poljska pot, čebelnjak, gozdna učna pot, ribnik, vodnjak, krmišče, zbiralnik za kapnico, molzišče, hlevski izpust in ograje za pašo živine. Inšpektor navaja, da saditev smrek in postavitev lesenih nadstreškov, lesenih lop, počitniških prikolic, betonskih plošč in betonskih žarov ni dovoljeno, ne samo na podlagi naravovarstvenih zahtev, temveč je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, saditev smrek pa je v nasprotju tudi z 4.a členom ZKZ, po katerem je na kmetijskih zemljiščih, ki so po namenski rabi kmetijska, nasade dopustno saditi le, če imajo boniteto manj kot 30. Tožnica v postopku ni predložila dokumentov, iz katerih bi bilo razvidno, da je postavitev lesenega nadstreška in lesene lope dovoljena. Tak poseg poseg v določilih veljavnega OPN ni dovoljen. Sklepno inšpektor zaključi, da se uporaba dela parcele 1111 k.o. ... ne uporablja v kmetijske namene. Pri določitvi roka za izvedbo naloženih del je upošteval obseg dela, ki ga je potrebno izvesti, brez dodatnega odlašanja in tudi letni čas, torej obdobje brez snega, v katerem bo možno izvesti vsa naložena dela.

5Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V svoji obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 4. člena ter 107. člen ZKZ. Iz dokumentov konkretne zadeve nesporno izhaja, da je prvostopenjski organ opravil ogled na predmetnem kmetijskem zemljišču 15. 10. 2020. Povzema ugotovitve organa in strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave z dne 11. 9. 2020. Ker tožnica ni bila prisotna na ogledu, ji je inšpekcijski organ 19. 10. 2020 posredoval zapisnik. Tožnica je podala pojasnilo 23. 10. 2020, kjer se je sklicevala na „lokacijsko dokumentacijo“, ki naj bi ji dovoljevala postavitev nadstreška v obliki kozolca toplarja. Inšpektor je v zvezi s tem dokaznim predlogom tožnice pridobil Lokacijsko informacijo. Ugotovil je, da je na predmetnem zemljišču dovoljena postavitev kozolca. Ker tožnica ni predložila te lokacijske informacije, ni štel njene izjave kot takšno dovoljenje. Toženka se zato opredeli do tega dokaza. Pojasni, da Lokacijska informacija ne dokazuje relevantnega dejstva t.j. dovoljenja za postavitev konkretnega objekta. Iz njega izhaja, da je dovoljena gradnja enojnega kozolca z lopo na eno brano, za kar ne gre v konkretnem primeru, saj iz zapisnika (in slike) izhaja, da gre za za nadstrešek, ki je oprt na lesene tramove iz štirih strani, pod katerim je postavljena kamp prikolica, leseni in betonski pod ter lesene klopi in miza, kar predstavlja dvojni kozolec. Kot utemeljenega dokaza toženka ne sprejema mnenja Kmetijske svetovalne službe z dne 15. 6. 2004, ki ga je tožnica dostavila s pritožbo, saj v njem ni navedeno pozitivno mnenje glede že izvedene postavitve kozolca, pač pa njegove bodoče postavitve.

6Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga kršitev pravil postopka, ker se toženka ni opredelila do njenih navedb v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava. Po Lokacijski informaciji št. 35009-0189/2004 z dne 1. 6. 2004 je po občinskih predpisih na parceli tožnice dopustno graditi kozolec oz. enostavne objekte - pomožno kmetijsko gozdarske objekte, kar je tudi storila, ter se sklicuje nanj in tudi na mnenje Kmetijske svetovalne službe. Izpostavlja, da iz mnenja izhaja, da bo navedeni objekt omogočal obdelanost zemljišča na območju, kar pomeni, da se postavljajo navedeni objekti zaradi zagotavljanja namena kmetijskega zemljišča, kar je izredno širok pojem. Postavitev lop in kozolcev, z namenom skladiščenja orodja, pridelka, vode, hrane, niso v nasprotju z zagotavljanjem kmetijske rabe zemljišča. Parcela tožnice je še vedno lepo obdelana, redno košena in vzdrževana, ne povzroča se nikakršna degradacija terena. Iz Lokacijske informacije izhaja, da so dovoljene kozolci z lopami ter enostavni objekti. To ni v nasprotju z ZKZ, saj je postavitev enostavnih objektov tudi na kmetijskih zemljiščih dovoljena. Toženka je presojala skladnost gradnje, kar presega njeno pristojnost, saj je to v pristojnosti gradbene inšpekcije. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Kamp prikolica je premična stvar, ki služi shranjevanju orodja in to ne predstavlja rabe v nasprotju z kmetijskim namenom. Enako velja za betonski žar, ki je namenjen pripravi hrane, ko se na nepremičnini opravlja delo. Ne gre za vikend, lope niso bivalne. Predlaga zaslišanje, kjer bo izpovedala, da ves čas za nepremičnino lepo skrbi in jo obdeluje, sanira škodo, premične stvari pa so namenjene temu, da se pri delu odpočije. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, da je objekt zgrajen v nasprotju z Lokacijsko informacijo. Enako velja glede nasada smrekic in ne gre za prepovedano zasaditev po drugem odstavku 4.a člena ZKZ in tudi ne gre za strjen nasad rastlin za gospodarsko rabo z gostoto 50 ali več rastlin na ha. S tem je kršeno materialno pravo.

7Navaja določbe 67. člen in drugega odstavka 71. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Meni, da gre za poseg v lastninsko pravico, saj iz predpisov, ki jih je navedel inšpekcijski organ, ni možno šteti, da ne gre za kmetijsko rabo. Pravic lastnikov ni mogoče omejevati v smislu izpodbijane odločbe. Nikjer ni določeno, da na kmetijskem zemljišču ne sme stati prikolica namesto lope za shranjevanje orodja. Tožnica s tem, da je opravila posege, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, ni kršila ZKZ. Tožnica redno obdeluje in vzdržuje zemljišče in ne povzroča nikakršnega onesnaževanja. Sodišče mora presoditi v vsakem konkretnem primeru, ali je predpisan način uresničevanja človekove pravice ter na zakonski podlagi izrečen inšpekcijski ukrep že prerasel v omejevanje ustavne pravice do zasebne lastnine. Upravni odločbi posegata v ustavne pravice, saj sta prekomerno omejevalni. Obravnavana zadeva odpira ključno vprašanje, ali je zakonodajalec sploh predpisal možnost, da pristojni inšpektor naloži vsakemu lastniku, da obdeluje kmetijsko zemljišče, četudi nima interesa, ali pa iz ZKZ izhaja razmejitev med tistimi, ki se dejansko ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (proizvodnjo) in tistimi obdelovalci, ki so lastniku, vendar le tako, da kmetijska zemljišča uporabljajo na način, da ne škodujejo potencialnemu namenu izvajanja kmetijske dejavnosti. Po stališču tožbe gre za poseg v lastninsko pravico, ki ga mora sodišče presojati preko načela sorazmernosti.

8Zakonodajalec z ukrepi inšpektorjev ni predpisal možnosti, da dejansko odrejajo lastnikom, da obdelujejo kmetijsko zemljišče. Sklicuje se na prvi odstavek 2. člena ZKZ, ki ga citira. Razmejevanje med „boljšimi kmetijskimi zemljišči“ in „drugimi kmetijski zemljišči“ je pomembno, ker mora biti ukrep inšpektorja tudi glede na to sorazmeren. Tudi iz prvega odstavka 4. člena ZKZ ne izhaja, da mora vsak lastnik kmetijskega zemljišča tudi dejansko izvajati kmetijsko pridelavo. Organ ni ugotavljal nikakršnih dejstev, da bi tožnica uporabljala zemljišče v nasprotju z njenim namenom, da bi ga onesnaževala in zavirala rast rastlin. Nadalje iz prvega odstavka 5. člena ZKZ izhaja, da so kmetijska zemljišča lahko tudi „neobdelovalna“ in da v teh primerih ne gre za lastnike, ki bi na kmetijskih zemljiščih dejansko opravljali kmetijsko proizvodnjo. Upravni organ ni ugotovil, da bi tožnica uporabljala predmetno zemljišče tako, da bi bila njena uporaba v nasprotju s primernostjo zemljišča (v smislu prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 3. člena ZKZ). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ustavi inšpekcijski postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

9Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločitve. Navedba, da iz prvega odstavka 4. člena ZKZ ne izhaja, da mora vsak lastnik (zakupnik ali uporabnik) kmetijskega zemljišča tudi dejansko izvajati kmetijsko pridelavo in da je med drugim zakonodajalec tudi določil za tiste, ki kmetijskega zemljišča ne obdelujejo za izvajanje kmetijske dejavnosti, da ga morajo uporabljati v skladu z namenom kmetijskih zemljišč, pomeni, da morajo preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje ali drugačno zaviranje rasti. To pomeni, da ga mora tožnica uporabljati glede na primernost zemljišča in kraja, tako da ne povzroča onesnaževanja tal, zbitosti tal, erozije, zaviranja rasti rastlin oziroma zagotavljati trajno rodovitnost tal. Tožnica ne zanika, da je na kmetijskem zemljišču posadila smreke, postavila manjšo leseno konstrukcijo in betonski žar ter lesen nadstrešek, manjšo leseno lopo in betonske točkovne temelje, počitniško prikolico in betonske tlakovce, s čimer je povzročila ravno to, česar ne bi smela, npr. zaviranje rasti rastlin. Tožnica pavšalno navaja, da je objekt postavljen v skladu z Lokacijsko informacijo z dne 1.6.2004. Tega dokumenta ni dostavila in ga je pridobil inšpekcijski organ. Ugotovil, da je dovoljena postavitev kozolca. Vendar iz pisne dokumentacije izhaja, da postavljeni objekt ni kozolec, ki je enostaven objekt in se lahko gradi brez gradbenega dovoljenja. Organ prve stopnje ni odločal o skladnosti gradnje z lokacijsko informacijo, temveč je ugotovil, da „objekt“ na predmetnem kmetijskem zemljišču ni dovoljeno postaviti in odredil odstranitev z namenom vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje zaradi rabe kmetijskega zemljišča v kmetijske namene skladno z prvo alinejo točke B) 107. člena ZKZ. Izrečen ukrep je dopusten in ne omejuje ustavne pravice do zasebne lastnine in sledi ustavno dopustnemu cilju varovanja kmetijskih zemljišč v smislu drugega odstavka 71. člena Ustave. Izraz „neobdelovalna“ kmetijska zemljišča po 5. členu ZKZ pomeni zgolj zemljišče, ki ni obdelano in se ta izraz tudi v preteklosti ni uporabljal za zemljišča, ki jih lastniki ne obdelujejo za izvajanje kmetijske dejavnosti in tudi v 5. členu ZKZ ni naveden v tem kontekstu, kar pojasni. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Tožnica v pripravljalni vlogi pojasnjuje svoje argumente proti izrečenemu ukrepu, med drugim navaja, da toženka ne pojasni, kakšno naj bi prejšnje stanje sploh bilo in da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, v čem zavira npr. prikolica rast rastlin in da gre za posplošeno navajanje. Lokacijska informacija je javno dostopen podatek, zato jo tožnica ni predložila. V zvezi s kozolcem se pavšalno navaja, da ga je tam lahko postaviti, vendar pa stališču toženke ne gre za takšen objekt. Za takšne ugotovitve je pristojna gradbena inšpekcija s strokovnim znanjem, ki je kmetijski inšpektor nima. Ni jasno, v čem je težava kozolca, saj ta ne more ovirati rasti rastlin, saj stoji le na majhnih točkah zemljišča. Betonski tlakovci in žar so v resnici premičnine, ki so enostavno odstranljive. Res je tožnica zasadila nekaj smrekic za uporabo nabiranja smrekovih vršičkov in gre za rabo kmetijskega zemljišča. Dejstvo je, da na tem območju rastejo smreke že več kot 30 let. Tožnica je izkazala, da nepremičnino uporablja v skladu z zakonom. Vrnitev v prejšnje stanje ne more biti zgolj dikcija, ki se vse povprek uporablja, pač pa mora biti jasno definirana.

11Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 382/2021-13 z dne 28. 2. 2023.

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno obrazložil tudi pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje, kot sledi.

14Uvodoma sodišče kot pravno nerelevantne za odločitev zavrača tožbene navedbe glede skrbno obdelane parcele, redne košnje in vzdrževanjem in glede neuporabe dela površine parcele zaradi naravovarstvenih pogojev in v tej zvezi predlagane dokaze (zaslišanje tožnice glede tega). Navedeno na samo odločitev ne vpliva. Pa tudi sicer to ni sporno, saj se tudi upravni organ strinja s trditvijo tožnice, da je površina (del kmetijskega zemljišča), ki je v uporabi, zgledno pokošena (npr. stran 3 obrazložitve), nespornih dejstev tudi sicer ni treba posebej dokazovati. Nerelevantno je tudi sklicevanje tožnice na dokazila za dovoljeno gradnjo, saj ne gre za vprašanje (ne)dovoljenosti oziroma skladnosti gradnje oziroma za vprašanje ali je lesena konstrukcija postavljena legalno, ker to ni predmet tega postopka. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana na podlagi prve alineje točke B) 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ, ker je ugotovljeno, da se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen, kar je tudi pojasnjeno.

15V prvem odstavku 4. člena ZKZ je predpisano, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Pri tem se je inšpektor oprl na svojo pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

16Sodišče prvenstveno ugotavlja, da tožnica v dejanskem pogledu ne nasprotuje ugotovitvam glede očitka o nenamenski rabi zadevnega zemljišča oz. celo sama priznava, da so se sporni predmeti na zadevnem kmetijskem zemljišču nahajali in se tudi še nahajajo; tožnica sicer sama navaja, da gre za premične stvari, ki se lahko odstranijo, npr. betonski žar, počitniško prikolico, betonski tlakovci, ne prereka pa niti ugotovitev, da gre za nasad smrek, manjšo leseno konstrukcijo za orodje, leseni nadstrešek in manjšo leseno lopo za orodje in shranjevanje stvari, tudi betonskih točkovnih temeljev ne zanika, za kar pa navaja svoje razloge glede njihove potrebne postavitve, ki se nanašajo na zatišje pred vetrom, nato nabiranje vršičkov, shranjevanje orodja in drv, počitku in hrani ob delu itd., s čimer zatrjuje, da ni kršila določb ZKZ glede namenske rabe kmetijskega zemljišča, kar pa sta upravni organ in nato tudi toženka argumentirano zavrnila. Z njunimi razlogi se strinja tudi sodišče.

17Da je dejansko stanje takšno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, po povedanem tožnica v tem upravnem sporu ne zanika, in tudi sama navaja, da je res opravila posege, ki jih je ugotovil upravni organ na kmetijskem zemljišču. Pri tem se med drugim sklicuje tudi na Lokacijsko dovoljenje, katerega presoja sicer ni predmet tega postopka, tožnica pa tudi v tožbi v tej zvezi ne navaja nič drugače kot v postopku. Glede tega dokumenta se je opredelila toženka, ki v svoji obrazložitvi (stran 3), pojasni, da ta ne dokazuje pravno relevantnega dejstva, t.j. dovoljenje za postavitev konkretnega objekta¹ in da je iz zapisnika o ogledu razvidno, da gre za nadstrešek, ki je oprt na lesene tramove iz štirih strani, pod katerim je postavljena kamp prikolica, leseni in betonski pod ter lesene klopi in miza, kar po oceni toženke ne predstavlja enojnega kozolca z lopo na eno brano, pač pa pogojno dvojni kozolec ter pojasni, da ne gre za takšen objekt, ki bi po ZKZ lahko bil postavljen na kmetijskem zemljišču. Toženka se je opredelila tudi do mnenja Kmetijske svetovalne službe z dne 15. 6. 2004, ki ga zavrne, ker gre za mnenje glede bodoče postavitve.² Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve strinja. Tožnica glede navedenega kaj drugega ne zatrjuje, niti v tožbi drugačnih dokazov ne ponuja. V zadevi tako ni sporno, da so na delu kmetijskega zemljišča, ki je v lasti tožnice, opravljeni posegi in sicer so postavljeni manjša lesena konstrukcija, betonski žar, leseni nadstrešek, manjša lesena lopa in betonski točkovni temelji, počitniška prikolica in betonski tlakovci ter zasejane smreke, kar tudi po presoji presoji sodišča ni skladno z uporabo kmetijskega zemljišča po ZKZ za namene kmetijske proizvodnje, kar sta upravni organ prve stopnje in toženka argumentirano pojasnila. Tožnica pa drugačnih dokazil ne ponudi.

18Materialno pravo, torej določbe ZKZ (prvi odstavek 4. člena³, 4.a člen⁴), ki se nanje sklicujeta oba upravna organa, je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni sporno, pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba vsebuje tudi vse obvezne sestavine po 214. členu ZUP in se jo da preizkusiti. Upravni organ in toženka sta se opredelila do vseh relevantnih okoliščin in argumentirano pojasnila razloge za svojo odločitev, ki jih sprejema kot pravilne tudi sodišče. Tožnica je v postopku sodelovala in je imela možnost predložiti vse dokaze in pojasniti svoje razloge, kar je tudi storila, organa pa sta njene razloge argumentirano zavrnila, kar sta pojasnila. Sodišče sledi njuni dokazni oceni kot pravilni.

19Pred izdajo izpodbijane odločbe v pripombah ter v pritožbi zoper izpodbijano odločbo tožnica ni uveljavljala ugovora nesorazmernosti, ki ga navaja sedaj v tožbi, ko trdi, da bi odstranitev spornih objektov pomenila nesorazmeren ukrep. Sodišče zato ta tožbeni ugovor zavrača kot neupošteven iz razloga materialne neizčrpanosti, saj možnost rednega pravnega sredstva glede tega vprašanja v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.⁵

20Očitki glede posega v lastninsko pravico tožnice po 67. členu Ustave niso utemeljeni, saj izpodbijani ukrep, ki je izrečen na pravni podlagi prve alineje točke B) 107. člena ZKZ⁶ sledi ustavno dopustnemu cilju varovanja kmetijskih zemljišč v smislu drugega odstavka 71. člena Ustave in na tej podlagi sprejetemu ZKZ. Tudi očitki tožnice, da o zadevi ni odločal stvarno pristojni organ, po povedanem niso utemeljeni, saj iz citirane določbe ZKZ izhaja pooblastilo kmetijskemu inšpektorju za prepoved uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen, kar je predmet izpodbijane odločitve.

21V zadevi pa ne gre za ukrep, s katerim bi se tožnici dejansko odrejalo, da obdeluje zemljo, kot meni tožnica, temveč za ukrep prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, ki pomeni, da mora tožnica kot lastnica kmetijskega zemljišča, ne glede na to, da kmetijskega zemljišča ne obdeluje za izvajanje kmetijske dejavnosti, le to uporabljati na način, da ne škoduje potencialnemu namenu izvajanja kmetijske dejavnosti, kar pomeni, da mora tudi preprečiti njihovo onesnaževanje ali degradiranje ali drugačno zaviranje rasti.

22Glede na navedeno sodišče meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnost), zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na povedano tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

23Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

24Ker relevantno dejansko stanje glede tožničine uporabe zadevnega kmetijskega zemljišča za druge namene ni sporno, saj v zadevi relevantne okoliščine, da so na kmetijskem zemljišču zasajene smreke, postavljena lesena konstrukcija, betonski žar, leseni nadstrešek z dodatno leseno lopo, kamp prikolica, betonski točkovni temelji in betonski tlakovci, tožnica pa s tožbo tozadevnega dejanskega stanja izpodbijane odločbe konkretizirano ne napada, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

¹ Iz tč.7 Lokacijske informacije je razvidno, da je na predmetnem kmetijskem zemljišču dovoljena gradnja enojnega kozolca z lopo na eno brano, kar ni obravnavani primer.
² Navaja, da v njem ni navedeno pozitivno mnenje glede že izvedene postavitve kozolca, pač pa do njegove bodoče postavitve (ki pa da mora biti sladna z OPN).
³ Ta določa, prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku; da je kmetijska je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.
⁴ Ta določa, da je na zemljiščih, ki so po namenski in dejanski rabi kmetijska, je nasade miskanta ter nasade lesnih, grmovnih in drevesnih vrst, ki niso namenjene pridelavi sadja in oljk, dopustno saditi le, če imajo boniteto manj od 30 (prvi odstavek). Za nasad po tem členu se šteje strnjen nasad rastlin za gospodarsko rabo z gostoto 50 ali več rastlin na ha (drugi odstavek). Za nasad po tem členu se šteje strnjen nasad rastlin za gospodarsko rabo z gostoto 50 ali več rastlin na ha (tretji odstavek).
⁵ Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.
⁶ Ki določa, da ima kmetijski inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev v prejšnje stanje v določenem roku.