VSM Sklep I Cp 971/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek ustavi (točka I izreka) in da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v roku osmih dni od vročitve sklepa povrniti pravdne stroške v višini 379,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev dalje do plačila (točka II izreka).

2Zoper odločitev o stroških (točko II izreka citiranega sklepa) vlaga tožnica pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo celotnih stroškov postopka. Posledice napake pri nakazilu oziroma izpolnitvi obveznosti, ki jo je storil toženec, mora nositi one, ne pa tožnica. Sklep v izpodbijanem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, saj se sodišče ni jasno opredelilo, zakaj je štelo, da niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede umika tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka. Kot izhaja iz potrdila o plačilu z dne 19. 11. 2021, toženec ob nakazilu ni izrecno navedel, da plačuje svojo obveznost, saj ni navedel ne sklica ne namena plačila, kot ga je tožnica določila na izdanem računu, zato je z zmotno navedbo sklica izpolnil tujo obveznost, tožnica pa je skladno z 271. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot upnica imela pravno podlago za zapiranje tuje obveznosti oziroma obveznosti drugega svojega naročnika, saj se je številka sklica, kot ga je navedel toženec, popolnoma ujemala s številko sklica obveznosti drugega naročnika. Do navedene bistvene okoliščine se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s tem pa je kršilo tožničino pravico do izjave. Tožnica je takoj, ko se je seznanila, da se sporno plačilo ne nanaša na drugega naročnika, temveč na toženca, tožbo umaknila. Za izpolnitev pogoja iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni relevanten le datum plačila, temveč predvsem, kdaj je bila tožnica seznanjena s tem, na kaj se plačilo nanaša. Navedba pravilnega sklica in namena plačila sta pri bančnih nakazilih bistvena pri vsakem plačilu dolga, saj plačnik na takšen način upniku izjavi, katero obveznost plačuje, udeleženci pa so dolžni pravilno izpolniti svoje obveznosti. Toženec je bil tisti, ki je s svojim neskrbnim ravnanjem pri tožnici povzročil utemeljeno zmoto, da vtoževani znesek ni plačan, saj ni navedel niti pravilnega sklica niti namena plačila niti ni navedel niti pravilnega zneska svojega dolga na dan izvedenega plačila (to je na dan 19. 11. 2021), zato tožnica ni mogla vedeti, da toženec poravnava svojo obveznost. Toženec je namreč plačal znesek 68,48 EUR, medtem ko je njegov dolg na ta dan znašal 78,48 EUR, saj je tožnica dobropis v znesku 10,00 EUR izstavila kasneje in sicer 23. 11. 2021. Tožnica je toženca tudi izrecno opozorila, da mora pri plačilu obvezno navesti pravilno sklicno številko. Toženec bi lahko dokaz za svoje trditve, da je obveznost poravnal (potrdilo o plačilu), predložil že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, s tem, ko pa ga je predložil šele kasneje v prvi pripravljalni vlogi, pa je po nepotrebnem zavlačeval postopek in povečeval pravdne stroške. Zato sodišče prve stopnje tožencu najmanj ne bi smelo priznati stroškov prve pripravljalne vloge. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencu naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR.¹ Po 458. členu ZPP se sme sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju povzema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ter sprejete pravilne zaključke, zato v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.

7Pregled zadeve pokaže, da je tožnica zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (in sicer izpiska odprtih postavk z dne 25.4.2022), sodišče je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 32173/2022 z dne 29. 4. 2022, ki je bil vsled pravočasnega ugovora toženca razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval pred pravdnim sodiščem. Tožnica je s prvo pripravljalno vlogo (dopolnitvijo tožbe) podala trditveno podlago glede svojega zahtevka, toženec pa je s svojo prvo pripravljalno vlogo navajal, da je vtoževano terjatev poravnal že pred vložitvijo predloga za izvršbo in predložil dokazilo o plačilu. Tožnica je takoj po prejemu toženčeve prve pripravljalne vloge umaknila tožbo in vztrajala pri povračilu stroškov, toženec pa je z umikom soglašal in priglasil svoje stroške. Na podlagi navedene je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo in plačilo stroškov postopka naložilo tožnici.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo glede tožničinih navedb, da so izpolnjeni pogoji za naložitev stroškov tožencu po po prvem odstavku 158. člena ZPP, ker ni izrecno navedel, da plačuje svojo obveznost, saj ni navedel ne sklica ne namena plačila, zato je tožnica štela, da gre za plačilo v korist drugega naročnika (številka sklica se je namreč ujemala s številko sklica obveznosti drugega naročnika), tožbo pa je umaknila nemudoma, ko je zvedela, da je toženec svoj dolg poravnal že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Pritožbeno sodišče po eni strani ugotavlja, da se tožnica v vlogi dne 23. 9. 2022, s katero je umaknila tožbo in vztrajala pri povrnitvi stroškov, sploh ni sklicevala na to, da so glede na zatrjevane okoliščine podani pogoji za naložitev stroškov tožencu po 158. členu ZPP.² To pomeni, da se sodišče prve stopnje sploh ni moglo opredeliti glede razlage 158. člena ZPP, ki jo tožnica uveljavlja šele v pritožbi. Po drugi strani je za ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da je upoštevaje določbo prvega odstavka 158. člena ZPP³ plačilo stroškov naložilo tožnici, ker umik tožbe ni bil posledica izpolnitve tožbenega zahtevka tekom pravde, saj je bila vtoževana terjatev poravnana še pred vložitvijo predloga za izvršbo, četudi z navedbo napačnega sklica ob plačilu. Ocenilo je, da mora tožnica v razmerju tožene stranke kot potrošnika ravnati kot profesionalec, zato se ne more sklicevati na to, da je napačen sklic o plačilu računa povzročil pri njej utemeljeno zmoto, da vtoževani račun ni bil plačan. Navedlo je še, da je toženec takoj po tem, ko je tožnica pojasnila, katero terjatev vtožuje, podal navedbe o plačilu dolga in predložil dokazilo o plačilu sporne terjatve, zato mu ni mogoče očitati, da je ravnal krivdno v smislu 156. člena ZPP.⁴ Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče meni, da se je sodišče prve stopnje do tožničinih navedb v umiku tožbe obrazloženo opredelilo, zato tožničina pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni bila kršena.

9Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da pri ugotavljanju predpostavk za povrnitev stroškov tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP ni relevanten le datum plačila, temveč predvsem, kdaj je bila tožnica seznanjena s tem, na kaj se plačilo nanaša. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da tožnica opravlja gospodarsko dejavnost na trgu,⁵ zato zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Tožnica bi pred sprožitvijo izvršilnega postopka morala kot dobra strokovnjakinja preveriti plačila in nakazane vsote s strani toženca.⁶ Če bi to storila, bi lahko kljub napačnemu sklicu ugotovila, da je toženec ob nakazilu 19. 11. 2021 navedel svoje ime in priimek in da je takrat tožnici nakazal 68,48 EUR, kar predstavlja točen znesek glavnice, ki naj bi ga toženec (po zmotnem prepričanju tožnice) dolgoval na dan vložitve predloga za izvršbo. Zatorej ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da je toženka utemeljeno štela, da toženec s plačilom 68,48 EUR dne 19. 11. 2021 poravnal obveznost drugega naročnika, in da ni mogla vedeti, da toženec poravnava svojo obveznost, ker je plačal znesek 68,48 EUR, medtem ko je njegov dolg na dan 19. 11. 2021 znašal 78,48 EUR, saj je tožnica dobropis v znesku 10,00 EUR tožencu izstavila štiri dni kasneje. Sodišče druge stopnje v tej zvezi še izpostavlja, da je toženec 18. 11. 2023 pri tožnici reklamiral izstavljen račun (v znesku 78,48 EUR) glede postavke 10,00 EUR iz naslova prekinitve naročniškega razmerja (kot izhaja iz priloge A11), in v isti reklamaciji zapisal, da je tega dne že poravnal nesporen del obveznosti v znesku 68,48 EUR, tožnica pa mu je v reklamiranem znesku čez nekaj dni izstavila dobropis. Navedeno kaže na to, da bi tožnica kot skrbna gospodarstvenica pred vložitvijo predloga za izvršbo lahko ugotovila, da je toženec poravnal vse odprte obveznosti, zato ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je do vložitve predloga za izvršbo prišlo izključno iz razloga, ker toženec ni navedel pravilnega sklica. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnica ni ravnala s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje,, zaradi česar sama odgovarja za dodatne, zaradi nepotrebno vloženega predloga za izvršbo nastale, sodne stroške.

10Tožnica tudi ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je toženec z zmotno navedbo sklica izpolnil tujo obveznost in da je tožnica skladno z 271. členom OZ kot upnica imela pravno podlago za zapiranje tuje obveznosti, ker se je številka sklica, kot ga je navedel toženec, popolnoma ujemala s številko sklica obveznosti drugega naročnika, zato je utemeljeno vknjižila plačilo v korist drugega naročnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil toženec na dan nakazila 19. 11. 2021 tožničina stranka (naročnik), da je takrat imel do nje odprt dolg, da je ob nakazilu navedel svoje ime in priimek, pri tem pa (kljub napačnemu sklicu) glede namena plačila ni navedel, da plačuje v korist drugega naročnika. Posledično razumen in skrben gospodarstvenik ne bi sklepal, da je toženec s spornim nakazilom hotel poravnati tuj dolg. Ker toženec ni imel namena izpolniti tuj dolg, so brezpredmetna pritožbena izvajanja, da so izpolnjeni pogoji za izpolnitev tujega dolga po 271. členu OZ.

11Pregled zadeve nadalje pokaže, da iz ugovora zoper sklep o izvršbi izhaja, da toženec ni vedel, katero terjatev vtožuje tožnica, saj je ugovarjal, da gre za neopredeljeno terjatev, ki naj bi zapadla v plačilo 22. 4. 2022, da z upnikom že od oktobra 2021 ni več v pogodbenem razmerju in da je vse svoje obveznosti iz spornega razmerja že poravnal. Iz predloga za izvršbo je razvidno, da se je tožnica pri oznaki zahtevka oziroma verodostojne listine sklicevala na izpisek odprtih postavk za naročniški pogodbi za telekomunikacije, kot datum verodostojne listine in zapadlost zahtevka navedla 25. 4. 2022, kot vtoževan znesek pa 71,07 EUR. Šele v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) je tožnica podala trditveno podlago glede temelja in višine svojega zahtevka in pojasnila, da 68,48 EUR predstavlja neplačano glavnico, preostanek v višini 2,59 EUR pa obresti, toženec pa je s svojo prvo pripravljalno vlogo obrazloženo ugovarjal, da je vtoževano terjatev poravnal že pred vložitvijo predloga za izvršbo, in predložil dokazilo o plačilu. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da se je toženec o samem tožbenem zahtevku lahko obrazloženo opredelil šele, ko je prejel prvo pripravljalno vlogo tožnice (dopolnitev tožbe). Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov pripravljalne vloge, ker bi lahko že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjal, da je vtoževano obveznost poravnal, in predložil potrdilo o plačilu.

12Glede na obrazloženo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica nosi sama nosi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno pripomogle k odločitvi sodišča prve stopnje, toženec sam nosi svoje pritožbene stroške (155. člen ZPP).

¹ Vrednost spornega predmeta je namreč 71,02 EUR.
² V navedeni vlogi se sploh ni sklicevala na nobeno določbo ZPP, kaj šele, da bi podala njeno razlago glede na okoliščine predmetnega primera.
³ Navedena določba se glasi: „Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.“
⁴ V skladu z navedeno določbo mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.
⁵ T.j. nudenje telekomunikacijskih storitev.
⁶ V tem smislu tudi VSM sodba I Cp 795/2019 z dne 3. 10. 2019.