VSL Sodba in sklep II Cp 1581/2022

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka (točka II izreka odločbe sodišča prve stopnje) se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v prvem odstavku točke III glede odločitve, da mora toženec tožniku izročiti v posest del nepremičnine parcela št. 277/2, k. o. X, ki je v skici, ki je priložena odločbi pritožbenega sodišča obarvan rumeno (t. i. pripadajoče zemljišče k stavbi 212);

- v drugem odstavku točke III glede odločitve, da se zavrne zahtevek za izročitev dela parcele 277/2, na katerem stoji stavba 212 ter stavbe 212, kolikor stoji na parceli 277/2, ki je v skici, ki je priložena odločbi pritožbenega sodišča obarvan modro;

- v prvem odstavku IV točke izreka za plačilo zneska 3.737,11 EUR s pripadki;

- v drugem odstavku IV točke izreka pa za plačilo zneska 20.506,09 EUR s pripadki;

- v točki V glede stroškov postopka,

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 277/2, k. o. X.¹ Ker ima del te nepremičnine v posesti toženec, tožnik s tožbo zahteva, da mu toženec ta del izroči v posest in plača uporabnino od 1. 4. 2005 dalje.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. dopustilo spremembo tožbe; II. zavrnilo predlog toženca za prekinitev postopka; III. tožencu naložilo, da tožniku v roku 60-tih dni od prejema sodbe izroči v posest del nepremičnine parc. št. 277/2 v obsegu, kakor je označen z modro šrafuro na geodetskem posnetku - uživalno zemljišče skica 1 sodnega izvedenca za geodezijo A. A. z dne 4. 12. 2018, ki je priloga in sestavni del te sodbe, vendar brez dveh delov objekta št. 212, dela, ki je označen z modro šrafuro - zabojnik ter dela, na katerem je stala stavba 213; v presežku (glede dveh delov objekta 212, dela parcele 277/2, ki je na skici označen z modrimi pikami in dela, ki je označen z modro šrafuro - zabojnik ter dela, na katerem je stala stavba 213 in glede krajšega paricijskega roka) pa je zahtevek zavrnilo; IV. tožencu naložilo, da tožniku plača 5.680,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov razvidnih iz izreka, v presežku (za plačilo 76.939,13 EUR s pripadki) pa je zahtevek zavrnilo; V. tožniku naložilo, da tožencu plača 1.748,76 EUR stroškov postopka s pripadki.

3Pritožujeta se obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve v točki III in točki IV ter stroškovno odločitev v točki V, toženec pa odločitev v točki II, ugodilni del odločitve v točkah III in IV ter stroškovno odločitev v točki V.

4Tako tožnik kot toženec sta na pritožbo druge stranke odgovorila.

5Podrobnejša vsebina posamezne odločitve, razlogi zanjo ter relevantne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

6Pritožba toženca zoper sklep o predlogu za prekinitev postopka je neutemeljena, pritožbi obeh strank zoper odločitev o glavni stvari pa sta delno utemeljeni.

GLEDE PREKINITVE POSTOPKA

7Toženec je 18. 1. 2022 vložil nasprotno tožbo (P 32/2022-II), s katero je zahteval ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine 277/2, ki je na geodetskem posnetku A. A. z dne 4. 12. 2018 občrtana z rumeno.² Gre za zemljišče, na katerem stoji del stavbe 212 (stavbišče) ter zemljišče, ki je po oceni toženca potrebno za redno rabo (celotne) stavbe 212. Zaradi nepristojnosti je bila zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču na Vrhniki.³ Toženec je 26. 1. 2022 predlagal, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve o tej tožbi.

8Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je za tožbo, ki jo je vložil toženec, pristojno drugo sodišče, prekinitev pa je tudi sicer nesmotrna, saj je ta postopek v teku že pet let in tik pred zaključkom. V opombi je dodalo, da se bo glede na ugovore toženca moralo o lastništvu sporne nepremičnine opredeliti tudi samo.

9Toženec v pritožbi navaja, da odločitev po tožbi, ki jo obravnava Okrajno sodišče na Vrhniki, v tej zadevi predstavlja predhodno vprašanje. Sodna praksa je naklonjena prekinitvam v vseh primerih, ko je postopek na matičnem področju že v teku, saj se na ta način prepreči različne odločitve. Če bo odločitev okrajnega sodišča drugačna, bo to razlog za obnovo postopka. Ne gre za nesorazmeren zastoj v postopku, poleg tega pa bi moralo sodišče k opredelitvi pozvati tožnika.

10Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in prekinitvi nasprotuje.

11Pritožba ni utemeljena.

12Odločitev o prekinitvi postopka je odvisna od 1. vprašanja, ali bo v pravdi, zaradi katere se predlaga prekinitev postopka, rešeno vprašanje, ki bi ga moralo kot predhodno vprašanje rešiti tudi sodišče v postopku, ki naj se prekine; in 2. od odločitve sodišča, ali bo predhodno vprašanje rešilo samo, ali pa tega ne bo storilo (1. odst. 13. čl. in 1. tč. 206. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Samo v drugem primeru mora postopek tudi prekiniti. Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, pa sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. čl. Ustave RS in 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah).

13Pritožbeno sodišče soglaša s tožencem, da je vprašanje, ali je lastnik dela nepremičnine parc. št. 277/2, kot je opredeljen v „nasprotni“ tožbi (sedaj tožbi, ki jo obravnava Okrajno sodišče na Vrhniki pod opr. št. P 6/2022), predhodno vprašanje za odločitev, a le za odločitev o delu zahtevka po tožbi, to je tistega dela, ki se nanaša na zahtevek za izročitev zemljišča 277/2 pod stavbo 212, stavbe 212, ki stoji na tem delu, k (celotni) stavbi pripadajočega zemljišča ter na zahtevek za plačilo uporabnine za ta del. Če je toženec lastnik, je tožnikov zahtevek neutemeljen.

14V konkretnem primeru je bila odločitev sodišča, da bo predhodno vprašanje reševalo samo in ne bo čakalo na odločitev Okrajnega sodišča na Vrhniki v zadevi P 6/2022, upoštevajoč zgoraj navedene kriterije, pravilna. Tožba je bila na matičnem področju vložena v letu 2022 in v trenutku, ko je sodišče odločalo o prekinitvi, tožba tožencu niti vročena še ni bila.⁴ Kdaj bo zadeva rešena, v trenutku odločanja o predlogu zato ni bilo mogoče napovedati. V tej zadevi pa je sodišče dokazni postopek že izpeljalo in je bilo tik pred odločitvijo. Smotrno je zato bilo, da je o vprašanju lastninske pravice odločilo samo, saj bi čakanje na zaključek pravde o toženčevi tožbi, pomenilo nesorazmeren zastoj v postopku. Ker je odločitev o prekinitvi postopka v dispoziciji sodišča in ne strank, stališče tožnika o tem vprašanju ni relevantno.

15Pritožba toženca je iz navedenih razlogov v tem delu neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje (točka II izreka) potrdilo.

GLEDE ODLOČITVE O GLAVNI STVARI

Glede razumljivosti izreka sodbe

16Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača očitek toženca o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga utemeljuje s trditvijo o nerazumljivosti (in neizvršljivosti) izreka sodbe. V skici (gre za geodetski posnetek), ki jo je sodišče prve stopnje priložilo odločbi, sta namreč vrisana tako objekt 212 kot odstranjen objekt 213. Res sicer nista označena s katastrsko številko, a to po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri številki posameznega objekta gre namreč za podatek iz katastra stavb⁵ in zato ne more biti dvoma, katera vrisana stavba je stavba 212 in na katerem delu zemljišča je stala stavba 213. Kje je stal zabojnik, pa je na skici označeno in zapisano. Iz III. točke izreka je zato mogoče brez težav ugotoviti, katere dele parcele 277/2 je toženec (še⁶) dolžan izročiti tožniku.

Glede sodne poravnave z dne 23. 6. 1976

17Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor, da je bilo o vprašanju lastninske pravice na parceli 277/2 že pravnomočno odločeno s poravnavo, ki je bila sklenjena med pravnimi predniki pravdnih strank v postopku P 103/1974, ki je tekel pred Občinskim sodiščem na Vrhniki. Presodilo je, da materialnopravni učinki poravnave, zaradi neizpolnitve pogoja (to je izbire ene od dogovorjenih opcij do 31. 1. 1977), niso nastali. Sodna poravnava zato ne razrešuje vprašanja lastninske pravice.

18Tožnik takemu zaključku nasprotuje. Navaja, da opcije v poravnavi predstavljajo alternativno obveznost s pravico izbire upnika, ne pa pogoj. Poravnava ni bila sklenjena pogojno. Nov spor o lastninski pravici zato ni mogoč.

19Pritožbeno sodišče po branju sklenjene poravnave soglaša s tožnikom, da poravnava v zadevi P 103/1974 ni bila sklenjena pogojno, saj iz njenega besedila ne izhaja, da bi bil rok, v katerem so morali pravni predniki tožnika izbrati eno od možnosti za rešitev spora, dogovorjen v smislu odložnega ali razveznega pogoja. Vendar pa dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.

Glede obsega uporabe

20Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec do odstranitve stavbe 213 (27. 1. 2020) in zabojnika (15. 1. 2020), uporabljal del parcele 277/2 in sicer: zemljišče pod stavbo 213 (163 m2), zemljišče pod stavbo 212 v delu, ki stoji na parceli 277/2 (189 m2), zemljišče pod zabojnikom (5 m2) ter k stavbam pripadajoče minimalno funkcionalno zemljišče (323 m2), skupaj 680 m2. Uporabljal je tudi vse tri zgoraj navedene objekte. Po odstranitvi dveh objektov (stavbe 213 in zabojnika), torej po 27. 1. 2020, pa toženec zemljišča, na katerem sta stala, ne uporablja več.

21Ni pa toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje uporabljal tistega dela parcele 277/2, ki je na v izpodbijani sodbi priloženi skici označen z modrimi pikami (332 m2). Na tem delu je toženec izvajal le občasne košnje na podlagi poravnave P 103/74, ni ga pa uporabljal za izvajanje dejavnosti ali kako drugače z njim gospodaril.

22Tožnik v pritožbi vztraja, da toženec dela parcele 277/2, ki je na skici označen z modrimi pikami, ni le kosil. To dokazuje stanje parcele ter dejstvo, da je na tem delu, po odstranitvi objekta 213, dva tedna skladiščil gradbene elemente.

23Toženec v pritožbi oporeka ugotovitvi, da zemljišče pod stavbo 212, v delu, ki stoji na parceli 277/2, meri 189 m2. Trdi, da je ta površina za 8 m2 večja kot to izhaja iz mnenja izvedenca gradbene stroke, ki se je oprl na ugotovitve izvedenca geodetske stroke.

Presoja pritožbenega sodišča

24Pritožbeno sodišče očitek obeh strank o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zavrača.

25Tožnikove trditve o stanju nepremičnine, ki naj bi izkazovalo toženčevo uporabo dela parcele 277/2, ki je v skici označen z modrimi pikami, so pavšalne, saj jih ne konkretizira, niti ne pojasni, kateri dokazi naj bi trditev dokazovali. Tudi morebitna (začasna) uporaba ob odstranitvi objekta 213 ne pomeni, da ima toženec ta del parcele vse od leta 2005 v posesti in uporabi. Površino zemljišča pod stavbo 212, v delu, ki stoji na parceli 277/2, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Iz mnenja izvedenca geodetske stroke, ki je zemljišče izmeril (stranki pa pripomb na izmere nista imeli), izhaja, da zemljišče pod celotno stavbo 212 meri 325 m2. Ker tisti del, ki stoji na parceli 6/2, meri 136 m2, preostali del stavbe pokriva 189 m2 (325 – 136 = 189) parcele 277/2 (glej izvedeniško mnenje na strani 3, list. št. 95 ter skico 2, priloga C1). Kako je izvedenec gradbene stroke, ki se je na ugotovitve geodeta skliceval, prišel do površine 181 m2, ni jasno, zelo verjetno pa gre za napako.

Glede zastaranja dela zahtevka za plačilo uporabnine

26Tožnik je tožbo vložil 31. 8. 2017, uporabnino pa zahteva od 1. 4. 2005 dalje. Do marca 2016 zahteva mesečno 400 EUR, od marca 2016 do vključno januarja 2020 pa 660 EUR mesečno. Zamudne obresti, zaradi upoštevanja tri letnega zastaralnega roka, uveljavlja od 6. 9. 2014 dalje.

27Sodišče prve stopnje je zahtevek, ki se nanaša na obdobje pred 1. 9. 2012 zavrnilo zaradi zastaranja (glej razloge v točki 82).

28Tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo za zastaranje uporabiti 2. odst. 96. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ne splošni zastaralni rok po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Toženec odločitvi sodišča pritrjuje.

Presoja pritožbenega sodišča

29Tožnikova graja uporabe določb OZ glede zastaranja je neutemeljena. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ,⁷⁸ ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom 2. odst. 96. člena SPZ,⁹ ki govori povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. čl., saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.

30Odločitev o zavrnitvi dela zahtevka zaradi zastaranja je zato pravilna. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek v višini 35.600 EUR (400 x 89 = 35.600 EUR). Od 1. 4. 2005 do 1. 9. 2012 (to je za 89 mesecev) je namreč tožnik zahteval po 400 EUR mesečno brez zamudnih obresti.

31Ker je bil zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje do 1. 9. 2012 pravilno zavrnjen že zaradi zastaranja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v nadaljevanju presoja le še pravilnost odločitve za obdobje po 1. 9. 2012.

Glede dela parcele 277/2, na skici označenega z modrimi pikami - izročitev in nadomestilo za uporabo

32Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo (del drugega odst. tč. III izreka). Zahtevek za izročitev je zavrnilo zato, ker toženec zemljišča ne uporablja oziroma ga nima v posesti. Ker ga tudi v obdobju, za katerega je tožnik zahteval uporabnino (od 1. 4. 2005 do vključno januarja 2020), ni uporabljal, niti ni dokazano, da bi nasprotoval ali tožniku preprečeval posest, je zavrnilo tudi ta zahtevek.

33Tožnik v pritožbi nasprotuje le dejanskim ugotovitvam sodišča glede uporabe.

Presoja pritožbenega sodišča

34Pritožbeno sodišče se je do teh očitkov opredelilo v točki 25 te odločbe in tega ne ponavlja.

35Odločitev je materialnopravno pravilna. Ker toženec tega dela nepremičnine nima v posesti in ga ne uporablja, ni v njegovi dejanski oblasti (2. odst. 92. čl. SPZ). Tožnikov zahtevek za vrnitev je zato neutemeljen, iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pa je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo za obdobje po 1. 9. 2012 (to je za 89 mesecev). Za občasno košnjo in urejanje je imel toženec podlago v sklenjeni poravnavi P 103/1974 Občinskega sodišča na Vrhniki.

Glede dela parcele 277/2 pod (že odstranjenim) objektom 213 in (že odstranjenim) zabojnikom - izročitev in nadomestilo za uporabo

36Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel toženec del parcele 277/2 pod (že odstranjenim) objektom 213 in pod (že odstranjenim) zabojnikom (v skupni površini 168 m2) v posesti do odstranitve objektov v januarju 2020. O njuni odstranitvi in opustitvi posesti je z vlogo z dne 29. 1. 2020 obvestil sodišče in tožnika (list. št. 145). Ker sodišče odloča po stanju ob zaključku obravnave, je zahtevek za izročitev zavrnilo (del drugega odst. tč. III izreka sodbe).

37V zvezi s plačilom uporabnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zemljišče, ki ga je toženec v relevantnem obdobju (od 1. 9. 2012 do januarja 2020) uporabljal, last tožnika,¹⁰ da toženec pri tem ni bil v dobri veri in da uporabnina za komunalno neopremljeno zemljišče znaša 0,13 EUR/m2 (in ne 0,40 oziroma 0,65 EUR/m2¹¹). Zahtevku je zato delno ugodilo, v preostanku pa zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo uporabnine za (že odstranjen) objekt 213, saj tožnik ni bil njegov lastnik.

38Tožnik v pritožbi navaja, da z odstranitvijo zabojnika in objekta 213 izvajanje toženčeve oblasti na zemljišču, kjer sta objekta stala, ni prenehalo in zato tožnikova pravica, da zahteva izročitev, ni prenehala. Tak zahtevek preneha le z izpolnitvijo. Toženec bi bil dolžan zemljišče tožniku izročiti, česar ni storil. Toženčeva uporaba tega dela se z odstranitvijo objektov tudi sicer ni končala. To izhaja iz dejstva, da je še dva tedna po odstranitvi objektov uporabljal zemljišče za skladiščenje gradbenih elementov. Oporeka metodi izračuna uporabnine.

39Toženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnik ni uspel dokazati, da toženec sporni del zemljišča po odstranitvi objektov še vedno uporablja. Vprašanje dejanske oblasti nad stvarjo je dejansko vprašanje. Toženec je v teku pravde navedel, da je objekte odstranil in se posesti odpovedal. Ker nima več posesti, zahtevka ne more več izpolniti. Metoda izračuna uporabnine je pravilna.

Presoja pritožbenega sodišča

40Pritožbeno sodišče glede na povzete pritožbene navedbe obeh strank ugotavlja, da tožnik zavrnitve zahtevka za plačilo uporabnine za objekt 213 ne izpodbija konkretizirano. V tem delu je odločitev zato preizkusilo le v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP in ugotovilo, da je pravilna. Ker med strankama v pritožbenem postopku ni sporno, da je bil (montažni) objekt 213 last toženca, je odločitev, da toženec za njegovo uporabo ni dolžan plačati, pravilna.

41Dokazni postopek tudi po presoji pritožbenega sodišča ni potrdil, da bi bil ta del parcele 277/2, po odstranitvi objektov in po tem, ko je toženec sodišče in tožnika z vlogo v tem postopku obvestil, da je prenehal z uporabo, še v toženčevi dejanski oblasti. Drugačna tožnikova trditev je pavšalna (tožnik je ne opre na izvedene dokaze) in zato ne vzbuja dvoma, da je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker je dejanska oblast tožene stranke pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. čl. SPZ, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izročitev pravilna.

42Metoda izračuna nadomestila za uporabo je pravilna. Pri spornem delu zemljišča (v površini 168 m2) gre za nezazidano stavbno zemljišče, zato tožnikovo vztrajanje, da bi moralo sodišče uporabiti izračun izvedenca po varianti 1 (z upoštevanjem cen za oddajanje poslovnih prostorov), ni utemeljeno. Na to je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v 85. točki razlogov. Del zahtevka za plačilo uporabnine je bil po višini zato utemeljeno zavrnjen.

Glede dela parcele 277/2 pod stavbo 212, dela parcele 277/2, ki predstavlja minimalno funkcionalno zemljišče k stavbi 212 ter dela stavbe 212 stoječe na parceli 277/2 – izročitev in nadomestilo za uporabo

43Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo: 1. zahtevek za izročitev dela parcele 277/2 pod stavbo 212; 2. zahtevek za izročitev dela stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2 ter 3. nadomestilo za uporabo dela stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2 ter zemljišča pod njo. Ugodilo pa je zahtevku za izročitev in delno tudi zahtevku za plačilo nadomestila za uporabo dela parcele 277/2, ki predstavlja minimalno funkcionalno zemljišče k stavbi 212.

44Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je odločitev oprlo na zaključek, da sta stavba 212 in zemljišče pod njo last toženca. V zvezi s tem je kot bistveno upoštevalo, da sta bili parcela 277/2 in parcela *6/2 (na kateri stoji preostali del stavbe 212), vključno s stavbo 212, nacionalizirani pravnim prednikom tožnika. Pravna prednika toženca sta s kupno pogodbo z dne 5. 4. 1974 kupila parcelo *6/2 ter celo stavbo 212,¹² ki deloma stoji tudi na parceli 277/2. Skupaj s stavbo sta na podlagi zakona (ZTLR, ZPN¹³, ZPDS¹⁴) pridobila pravico uporabe na zemljišču 277/2 pod stavbo 212. Ta pravica se je z uveljavitvijo ZLNDL¹⁵ pretvorila v lastninsko pravico. Nista pa po presoji sodišča prve stopnje pravna prednika toženca, kljub zakonskim določbam, da zemljišče sledi stavbi, pridobila pravice uporabe na k stavbi 212 pripadajočem funkcionalnem zemljišču in sicer zaradi zapisa v 5. čl. kupne pogodbe. Ta del parcele 277/2 je zato last tožnika in mu ga je toženec dolžan vrniti ter za njegovo uporabo plačati ustrezno nadomestilo. Tudi v tem delu je zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje po 1. 9. 2012 delno zavrnilo po višini, saj je ugotovilo, da znaša primerna uporabnina 0,13 EUR/m2.

45Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del odločitve sodišču prve stopnje očita, da je odločitev oprlo na ugotovitev o nacionalizaciji parcele 277/2, čeprav tega ni trdila nobena stranka. Parcela 277/2 je bila vse od leta 1947 dalje predmet lastninske pravice. Tožnik je le glede parcele 6/2 in stavbe 212, kolikor stoji na njej, navedel, da je bila nacionalizirana. Na izvedenčeve ugotovitve se sodišče ne bi smelo opreti. Sodišče je s tem kršilo določbe postopka, to pa je razlog za nepravilno in nezakonito sodbo. Strank v okviru programa vodenja postopka tudi ni opozorilo, da bo pri odločanju uporabilo ZPN ter ZLNDL. Sodba za tožnika predstavlja presenečenje, saj odločanja na tej pravni podlagi ni pričakoval in tudi ni mogel navajati dejstev in dokazov pomembnih za odločanje. Izrecno navaja, da parcela 277/2 ni bila nikoli nacionalizirana, niti ni bila nacionalizirana stavba 212, kolikor stoji na tej parceli. Nacionalizirana je bila le parcela *6/2 ter stavba 212, kolikor stoji na tej parceli. Nasprotuje zaključku, da je parcelo 277/2 uspel pridobiti nazaj v postopku denacionalizacije, objekt 212 pa je bil prodan in ga ni bilo mogoče vrniti. Ker parcela 277/2 ni bila v družbeni lastnini, na stavbi, ki je na njej stala, lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti. Toženec je lastnik stavbe 212 le v delu, ki stoji na parceli 6/2. Posledično je napačno zavrnjen tudi zahtevek za plačilo uporabnine.

46Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Opozarja, da v obdobju družbene lastnine ni veljalo načelo povezanosti zemljišča in objekta, ampak je zemljišče sledilo objektu. Meni tudi, da je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem oziroma na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču. Ali je bila parcela 277/2 nacionalizirana, ocenjuje za nerelevantno.

47Pritožbo, a zoper ugodilni del, vlaga tudi toženec. Soglaša, da je del parcele 277/2, na katerem stoji stavba 212, njegova last, zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo lastninsko pripadnost tistega dela, ki predstavlja funkcionalno zemljišče. V besedilu kupne pogodbe ni najti podlage za sprejeto odločitev. Ni pomembno, da sta bila pravna prednika toženca napotena, da si po sodni ali upravni poti izposlujeta zemljišče za kritje fundusa in za normalno uporabo prodanega objekta. Da to drži, kaže že odločitev sodišča, ki je v pogledu zemljišča pod stavbo ugotovilo, da sta pravna prednika pravico uporabe pridobila. Besedilo pogodbe kaže le na zavedanje strank o neskladju med dejanskim in evidentiranim stanjem. Odločitev glede fundusa in funkcionalnega zemljišča bi morala biti enaka. Toženec je ves čas štel, da je pridobil lastninsko pravico na tem zemljišču, čeprav zemljiškoknjižnega stanja doslej ni uspel uskladiti. Opozarja na sodno prakso povezano z uporabo ZVEtL-1.¹⁶ Ker zemljišča ni uporabljal brez pravnega naslova, je napačna odločitev glede uporabnine ter nedobrovernosti.

48Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je obseg pripadajočega zemljišča sporen in ne priznava, da je toženec lastnik kateregakoli dela parcele 277/2. V nadaljevanju se opredeli do vsebine kupne pogodbe, za katero meni, da izključuje zakonsko ureditev. Opozarja na to, da pravica uporabe s pogodbo ni bila prenesena in da je bila parcela 277/2 ves čas v zasebni lasti in zato podlage za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču ni bilo. Uporabnina je bila utemeljeno prisojena. Vsaj po sklenitvi poravnave sta kupca vedela, da nista lastnika tega zemljišča in sta bila zato v slabi veri. Navedbe toženca o pridobljeni pravici uporabe so prepozne.

Presoja pritožbenega sodišča

49Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z očitkom, da je bila v tem delu izdana sodba presenečenja. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.¹⁷

50Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da izpodbijana odločba v tem delu temelji na pravni podlagi,¹⁸ z vidika katere so pravno relevantna tudi dejstva, ki za pravdni stranki, glede na njuna pravna naziranja, niso bila odločilna. Tožniku glede na potek postopka (v katerem sodišče s strankama ni odprto razpravljalo o dejanskih in pravnih vidikih spora¹⁹) in vsebino vlog, ki sta si jih stranki izmenjali,²⁰ tudi ni mogoče očitati, da bi z možnostjo uporabe te pravne podlage moral oziroma mogel računati. To pa pomeni, da mu glede nove pravne podlage in pravno relevantnih dejstev, ki jih je kot bistvena upoštevalo sodišče prve stopnje, ni bila zagotovljena pravica do izjave. Že zaradi te kršitve (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) je bilo v tem delu treba pritožbi ugoditi in izpodbijani del odločitve v zavrnilnem delu, tako glede zahtevka za izročitev²¹ kot zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo, razveljaviti.

51Utemeljena pa je v tem delu tudi pritožba toženca. Ta sicer kršitve v zvezi z uporabo nove pravne podlage ne uveljavlja (saj mu je v korist), utemeljeno pa opozarja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v pogledu vsebine 5. čl. kupne pogodbe z dne 3. 4. 1974. Ta določba namreč ne vsebuje le zapisa, da si „kupovalka pridobi zemljišče, ki je nujno potrebno za normalno uporabo objekta“ (glej točko 40 izpodbijane sodbe), ampak sta v tej določbi pogodbenika ugotovila „da parcela 6/2 v izmeri 136 m2 ne zadostuje niti za kritje fundusa prodanega objekta in bo morala kupovalka izposlovati po sodni ali upravni poti še celo ali del parcele 277/2 zaradi kritja fundusa in pridobitve zemljišča, ki je nujno potrebno za normalno uporabo prodanega objekta.“ Kupovalka (to je pravna prednica toženca) torej ni bila izrecno napotena, da si pridobi le t. i. funkcionalno zemljišče h kupljeni stavbi (glej točko 74 izpodbijane sodbe), ampak se je ta napotitev nanašala tudi na pridobitev dela zemljišča pod kupljeno stavbo. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljilo zavrnitev zahtevka, ob sočasni ugotovitvi, da je kupovalka (kljub takemu pogodbenemu zapisu) z nakupom stavbe po samem zakonu pridobila pravico uporabe na zemljišču pod stavbo, zato ni mogoče slediti. Ker je ugotovitev, da toženec ni lastnik pripadajočega zemljišča vsaj preuranjena, je preuranjeno ugodeno tudi zahtevku za izročitev²² in za plačilo uporabnine.

52Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov obema pritožbama v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev razveljavilo. Za razveljavitev se je odločilo na podlagi 354. čl. ZPP, saj kršitve pravice do izjave, ki je bila storjena, v okoliščinah konkretnega primera ne more odpraviti samo. Obema strankama bo moralo namreč sodišče dati možnost, da se do novih pravnih vidikov spora opredelita, navedeta morebitna dodatna relevantna dejstva in po potrebi predlagata nove dokaze. V kolikor bi ju k temu pozvalo pritožbeno sodišče, ki bi nato nova dejstva tudi ugotavljalo, bi to pomenilo poseg v pravico do pritožbe. Na pritožbeni stopnji ugotovljenega dejanskega stanja namreč v okviru revizijskega postopka ni mogoče izpodbijati. Ob teh razlogih za razveljavitev pa je edino smiselno, da tudi zgoraj ugotovljeno napako glede vsebine kupne pogodbe, odpravi sodišče prve stopnje.

53Tožnik zahtevka za plačilo uporabnine za posamezne dele nepremičnine ni specificiral, ampak je uveljavljal enoten zahtevek. Kot je bilo že pojasnjeno (glej opombo 13), je za obdobje od 1. 9. 2012 do 1. 3. 2016 (to je za 42 mesecev) zahteval 400 EUR/mesečno, za čas od 1. 3. 2016 do 1. 2. 2020 (to je za 47 mesecev) pa 660 EUR/mesečno.²³ To pa ob upoštevanju skupne površine, ki jo je po trditvah tožnika toženec uporabljal (in znaša 1012 m2), pomeni, da je zahteval sprva 0,40 EUR/m2/mesec, od marca 2016 pa 0,65 EUR/m2/mesec. Za del zemljišča pod stavbo 212 (189 m2) in okoli nje (323 m2²⁴),²⁵ je torej tožnik za prvo obdobje zahteval mesečno 204,80 EUR (512 m2 x 0,40), oziroma skupaj 8.601,60 EUR (204,80 x 42), za drugo obdobje pa mesečno 332,80 EUR (512 m2 x 0,65) oziroma skupaj 15.641,60 EUR (332,80 EUR x 47). Celotna tožnikova vtoževana terjatev za ta del (za čas po 1. 9. 2012) tako znaša 24.243,20 EUR s pripadki od 6. 9. 2014.

54Sodišče prve stopnje je ugodilo samo zahtevku za plačilo uporabnine (v višini 0,13 EUR/m2) za t. i. pripadajoče zemljišče (323 m2), kar pomeni, da je ugodilo zahtevku v višini 3.737,11 EUR s pripadki (323 m2 x 0,13 EUR = 41,99 EUR x 89 = 3.737,11 EUR), zavrnilo pa zahtevek za plačilo zneska 20.506,09 EUR s pripadki (24.243,20 EUR – 3.737,11 EUR = 20.506,09 EUR). Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v ugodilnem delu (prvi odst. IV. točke izreka) za znesek 3.737,11 EUR s pripadki, v zavrnilnem delu (2. odst. IV. točke izreka) pa za znesek 20.506,09 EUR s pripadki. V ponovljenem sojenju bo zato sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zahtevku tožnika za plačilo 24.243,20 EUR s pripadki od 6. 9. 2014.

55V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v že nakazani smeri odpraviti storjeno postopkovno kršitev, nato pa po potrebi dopolniti izvedeni dokazni postopek in o zahtevku v tem delu ponovno odločiti. Podrobnejša navodila glede na predhodno obrazložitev niso potrebna. Pritožbeno sodišče opozarja le na to, da bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju paziti na to, katere predpise iz časa družbene lastnine bo uporabilo. V izpodbijani odločbi (glej razloge v točki 36) je namreč zaključek, da je pravna prednica toženca z nakupom stavbe 212 pridobila tudi pravico uporabe na stavbišču (katerega del predstavlja tudi parcela 277/2), oprlo na določbe ZTLR, ZPN in ZPDS, ki so vsi začeli veljati že po sklenitvi kupne pogodbe z dne 5. 4. 1974 in za presojo spornega razmerja ne pridejo v poštev.

56Do ostalih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne opredeljuje.

Sklepno

57Pritožbi sta glede na obrazloženo delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče jima je zato v zgoraj pojasnjenem obsegu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo v delu kot izhaja iz predhodne obrazložitve in izreka te odločbe. V ostalem je pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

58Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo za končno odločitev.

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju navedbo katastrske občine opušča, saj se obe nepremičnini, ki se v tem postopku omenjata, nahajata v isti k. o.
² Izvod tožbe je toženec priložil pritožbi in je v spis vpisana kot priloga B9, skica pa pod B11.
³ Iz podatkov elektronskega vpisnika izhaja, da to sodišče zadevo vodi pod P 6/2022.
⁴ Iz podatkov vpisnika izhaja, da je bila vročitev opravljena v juliju 2022.
⁵ Glej grafični prikaz parcele 277/2 (priloga A5) in mnenje izvedenca geodetske stroke z dne 7. 12. 2018, str. 2 (list. št. 94).
⁶ To je poleg že izročenega dela, na katerem sta stala stavba 213 in zabojnik.
⁷ 96. čl. SPZ glede uporabe stvari s strani nedobrovernega posestnika res molči, a lastnikovo upravičenje, da zahteva nadomestilo za uporabo, izhaja iz 2. odst. 95. čl. SPZ, po katerem dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo. Taka določba ne bi imela smisla, če zakonodajalec ne bi štel, da mora nedobroverni posestnik za uporabo plačati nadomestilo (več o tem glej v prispevku Z. Strajnarja, Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, 2012, št. 1, stran 11 do 32). Ker je tožnikov zahtevek utemeljen tako na podlagi določb OZ kot na podlagi določb SPZ, pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 82. tč. razlogov, zahtevek presojalo na podlagi OZ, na pravilnost odločitve ni vplivalo.
⁸ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da na vprašanje glede konkurence med restitucijskimi pravili iz OZ in SPZ tudi teoretiki ne odgovarjajo enotno. Poleg že v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljenega stališča Plavšakove in Vrenčurja, nekateri teoretiki menijo, da lahko upnik med zahtevki izbira (Cigoj, Teorija obligacij 2006, str. 272; Debevec, Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Revija Odvetnik, 2013, št. 5); drugi pa se za uporabo določb SPZ zavzemajo le v primeru vindikacijskega položaja (Lutman, Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 350 ter smiselno Finžgar, Temeljna lastninskopravna razmerja, zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem, ČZ UL SRS, 1980, str. 48).
⁹ Ker v 96. členu SPZ, ki se nanaša na nedobrovernega posestnika, ni določeno posebno pravilo o nadomestilu za uporabo, del teorije (glej N. Plavšak, R. Vrenčur, M. Juhart, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, str. 695) in sodne prakse (glej odločbe VSL I Cp 3260/2013, I Cp 3463/2014, I Cp 2409/2016, I Cp 994/2017, I Cp 1631/2017, VSC 248/2019 ter odločbi VS RS II Ips 100/2013) zastopa stališče, da se za ta položaj (in ne le za zastaranje) uporablja OZ.
¹⁰ Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem, zaključilo, da toženec oziroma njegovi pravni predniki lastninske pravice na zemljišču niso pridobili.
¹¹ Tožnik je za obdobje od 1. 9. 2012 do 1. 3. 2016 (to je za 42 mesecev) zahteval 400/mesečno, za čas od 1. 3. 2016 do 1. 2. 2020 (to je za 47 mesecev) pa 660 EUR/mesečno. To ob upoštevanju ugotovljene skupne površine, ki jo je po trditvah tožnika toženec uporabljal in znaša 1012 m2, pomeni, da je zahteval sprva 0,40 EUR/m2/mesec (400:1012), od marca 2016 pa 0,65 EUR/m2/mesec (660: 1012).
¹² Iz razlogov v točki 64 izhaja, da naj bi tožnik lastninsko pravico toženca na celi stavbi 212 priznaval. Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da to ne drži. Tožnik je v vlogi z dne 19. 2. 2018 (točka XI) res zapisal: „Drži, da B. B. v dopisu piše o stavbi št. 212, ki je sedaj pravno formalno res last toženca in ni bila vrnjena tožniku v naravi..“, a je ob upoštevanju drugih njegovih navedb in tožnikovega zahtevka, razumevanje te navedbe na način kot jo je razumelo sodišče prve stopnje, napačno. Tako tožnik s tožbo ne zahteva le izročitve zemljišča, ampak tudi izročitev tega dela stavbe. Že v tožbi je tudi navedel, da toženec, ko je postal lastnik parcele *6/2 ni pridobil tudi površine in stavb, ki jih zajema parcela 277/2. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja še na to, da se izraz „pravno formalno lastništvo“ lahko nanaša samo na lastništvo, ki ga izkazuje javna evidenca. Ker je toženec pravno formalno le lastnik parcele *6/2, je tožnikovo navedbo mogoče razumeti le kot priznanje lastninske pravice toženca na delu stavbe 212, ki stoji na parceli *6/2.
¹³ Zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS 19/1976, objava 23.7.1976, veljavnost od 31.7.1976),
¹⁴ Zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS 19/1976, objava 23.7.1976, veljavnost od od 31.7.1976).
¹⁵ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (UL RS RS 44-2418/1997).
¹⁶ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (Uradni list RS, št. 34/17).
¹⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-765/13 z dne 3. 12. 2015, 16. točka obrazložitve.
¹⁸ Sodišče prve stopnje je odločitev, da je toženec lastnik zemljišča pod stavbo, oprlo na ZLNDL, ki ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini ter na predpise, ki so v času družbene lastnine pravico na pripadajočem zemljišču kogentno akcesorno vezale na pravico na stavbi (ZPN, ZPDS, ZTLR).
¹⁹ Te obveznosti sodišču v tem postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo novele ZPP-E, ZPP sicer ni izrecno nalagal, a je izhajala že iz določbe o materialno procesnem vodstvu (285. čl. ZPP). Le-to se namreč nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja ter velja tudi, če ima stranka pooblaščenca, ki je odvetnik (glej odločbe VS RS II Ips 152/2003, II Ips 1213/2008, predvsem pa odločbi Ustavnega sodišča Up-312/03 in Up-108/04).
²⁰ Tako se je toženec zahtevku v tem delu upiral le s sklicevanjem na kupno pogodbo z dne 5. 4. 1974 ter v letu 1976 sklenjeno poravnavo, izpostavljal pa je še določbe ZTLR ter ODZ o gradnji na tujem, tožnik pa je na te navedbe odgovarjal. Tožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja tudi na to, da nobena od strank v teku postopka ni navajala, da je bila parcela 277/2 nacionalizirana (in zato družbena lastnina) ter kasneje predmet denacionalizacijskega postopka. Tožnik je to navedel le za parcelo *6/2. Za parcelo 277/2 je podal le navedbe o (so)lastninski pravici vse od leta 1947 dalje. Tudi toženec v svojih vlogah ni trdil, da bi bila parcela 277/2 nacionalizirana. Celo nasprotno, v vlogi z dne 9. 3. 2018 (list. št. 35) je navedel, da ni bila.
²¹ Zaradi jasnosti je tej odločbi dodana skica, ki jo je uporabilo že sodišče prve stopnje, del parcele 277/2, na katero se nanaša razveljavitev, pa je v njej obarvan modro.
²² Del parcele 277/2, na katero se nanaša ta del razveljavitve, je v priloženi skici obarvan rumeno.
²³ Z zahtevkom v tej višini tožnik sledi prvemu mnenju izvedenca gradbene stroke (glej mnenje z dne 30. 9. 2019, list. št. 121), v katerem je uporabnina izračunana tudi z upoštevanjem na nepremičnini stoječih stavb.
²⁴ To površino je pritožbeno sodišče ugotovilo tako, da je od površine 680 m2, odštelo površino zemljišča pod delom stavbe 212 (189 m2) in površino, ki sta jo zasedala odstranjena objekta (168 m2).
²⁵ Skupaj 512 m2.