VSL Sodba II Cpg 323/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"I. 1. V postopku stečaja družbe A., d. d. – v stečaju, se ugotovi, da ne obstoji ločitvena pravica v korist tožene stranke Republika Slovenija, na naslednjem premoženju:

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 11. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 12. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 6.635,19 EUR z datumom zapadlosti 25. 1. 2019 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

za zavarovanje terjatve v višini 799,95 EUR, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 000 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad družbo A., d. d. – v stečaju, objavljenem na spletnih straneh AJPES dne 20. 1. 2021 pod zaporedno številko 37.

2. V postopku stečaja družbe A., d. d. – v stečaju, se ugotovi, da ne obstoji ločitvena pravica v korist tožene stranke Republika Slovenija, na naslednjem premoženju:

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 11. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 12. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 6.635,19 EUR z datumom zapadlosti 25. 1. 2019 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

za zavarovanje terjatve v višini 1.758,67 EUR, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 000 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad družbo A., d. d. – v stečaju, objavljenem na spletnih straneh AJPES dne 20. 1. 2021 pod zaporedno številko 38.

3. V postopku stečaja družbe A., d. d. – v stečaju, se ugotovi, da ne obstoji ločitvena pravica v korist tožene stranke Republika Slovenija, na naslednjem premoženju:

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 11. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 12. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 6.635,19 EUR z datumom zapadlosti 25. 1. 2019 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

za zavarovanje terjatve v višini 11,66 EUR, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 000 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad družbo A., d. d. – v stečaju, objavljenem na spletnih straneh AJPES dne 20. 1. 2021 pod zaporedno številko 40.

4. V postopku stečaja družbe A., d. d. – v stečaju, se ugotovi, da ne obstoji ločitvena pravica v korist tožene stranke Republika Slovenija, na naslednjem premoženju:

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 11. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 8.300,00 EUR z datumom zapadlosti 25. 12. 2018 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

- terjatev v višini 6.635,19 EUR z datumom zapadlosti 25. 1. 2019 do dolžnika B., d. o. o., na podlagi najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018,

za zavarovanje terjatve v višini 34,49 EUR, ki je prijavljena in zavedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 000 z dne 18. 12. 2020, izdelanem v stečajnem postopku nad družbo A., d. d. – v stečaju, objavljenem na spletnih straneh AJPES dne 20. 1. 2021 pod zaporedno številko 41.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.191,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 474,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice v korist tožene stranke v postopku stečaja družbe A., d. d. – v stečaju (v nadaljevanju: stečajni dolžnik) na več terjatvah stečajnega dolžnika do tožeče stranke, in sicer v višini 3.800,00 EUR z zapadlostjo 25. 11. 2018, v višini 3.800,00 EUR z zapadlostjo 25. 12. 2018 in v višini 6.635,00 EUR z zapadlostjo 25. 1. 2019 (v nadaljevanju: terjatve stečajnega dolžnika do tožeče stranke), za zavarovanje terjatev v višini 799,95 EUR, 1.758,67 EUR, 11,66 EUR in 34,49 EUR, ki so prijavljene in zavedene v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izdelanem v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 244,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa prizna stroške odgovora na pritožbo z zakonskim zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. O pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti sicer odloči sodnik posameznik, vendar je v obravnavani zadevi sodnica posameznica zadevo v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odstopila v odločitev senatu, ker je ocenila, da gre za zapleteno zadevo glede pravnih vprašanj oziroma je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja naslednje:

- tožeča stranka je s stečajnim dolžnikom sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas z začetkom veljavnosti 1. 9. 2018, pri čemer se je od začetka najema zavezala plačevati mesečno najemnino, obratovalne stroške in stroške nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča;

- pogodba je dejansko veljala in je tožeča stranka prostore, dane v najem, uporabljala, kar dokazujejo odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2018, 2019 in 2020, ki jih je tožeča stranka tudi poravnala (priloge spisa B6-B9) in Pritožba zoper odločbo št. DT 0000-2018/2020-00184 z dne 19. 2. 2020 (priloga spisa B12), ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo stranko in v kateri je navedla, da je najemnik prostorov po navedeni pogodbi in da je prišlo med letom 2019 do spremembe in je novi najemnik Zavod C.;

- da je tožena stranka dne 14. 11. 2018 stečajnemu dolžniku izdala sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev stečajnega dolžnika do tožeče stranke (iz naslova najemne pogodbe), s katerim je zarubila to terjatev in z istim sklepom stečajnemu dolžniku prepovedala razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki pa naložila, da zarubljeni znesek plača na prehodni podračun FURS; zoper navedeni sklep niti stečajni dolžnik niti tožeča stranka nista vložila pritožbe.

7Ker v sporih majhne vrednosti izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb pritožnice, s katerimi prereka pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je uporabljala prostore, ki so bili predmet najemne pogodbe. Iz enakega razloga pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje ni izreklo glede dokaza, predlaganega v zvezi s tem. Pritožba sicer navaja, da naj se zaradi tega, ker se sodišče o dokazu ni izreklo, sodbe ne da preizkusiti, kar pa ne drži. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, temveč zgolj do tistih, ki so relevantni za odločitev v obravnavani zadevi.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno s tem, ko je pripravljalno vlogo tožeče stranke, podano na prvem naroku za glavno obravnavo, štelo kot prepozno. Drži, da je sodna praksa (ki sicer na tem področju ni enotna), zavzela stališče, da je treba pri uporabi določbe 286. a člena ZPP strankam ob pozivu postaviti tudi določne zavezujoče roke, pod grožnjo prekluzije. Opozorilo, v katerem sodišče zgolj citira zakonske določbe 286. a člena ZPP in postavi zahtevo, da mora biti pripravljalna vloga vložena pravočasno pred prvim narokom, da zaradi zagotovitve pravice nasprotni stranki do izjavljanja narok ne bo preložen, je premalo določeno, zato ne more povzročiti posledice, da se pripravljalna vloga ne upošteva. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tožeči stranki poslalo poziv s konkretno določenim rokom 30 dni¹ za podajo dodatnih navedb in dokaznih predlogov, z opozorilom, da kasnejše vloge sodišče v skladu z 286. a členom ZPP ne bo upoštevalo. Nato je na predlog tožeče stranke rok za vložitev omenjene pripravljalne vloge še enkrat podaljšalo za dodatnih 30 dni. Ker tožeča stranka pripravljalne vloge tudi v novo določenem roku 30 dni ni predložila, temveč jo je predložila šele na prvem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je bila prepozna. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih argumentov v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga je tožeča stranka podala v navedeni (prepozni) pripravljalni vlogi.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS), ker zavrnitve zaslišanja prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, ni ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da nedvoumnih listinskih dokazov ne morejo ovreči izpovedbe predlaganih prič. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedenemu stališču sodišča prve stopnje in dodaja, da je tožeča stranka priznala, da je bila najemna pogodba sklenjena, oporekala je zgolj ugotovitvi, da prostore, ki so bili predmet najemne pogodbe, uporablja. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča za obravnavano odločitev ni pomembno. Tožeča stranka se je s podpisom najemne pogodbe zavezala za plačilo najemnine, pri tem pa ni pomembno, ali je prostore tudi uporabljala. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič in zato ni prekršilo pravice tožeče stranke po 22. členu URS.

10V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v postopku XI Pg 294/2021, kjer je tožeča stranka predstavila enako dejansko podlago ter pravne argumente, odločilo, da ločitvena pravica ne obstaja, pritožbeno sodišče pojasnjuje sledeče. Temeljno pravilo pravdnega postopka je, da sodba učinkuje med strankama (subjektivne meje pravnomočnosti). Pravica do izjave in kontradiktornega postopka je namreč lahko spoštovana le, če je v polni meri zagotovljeno, da sodba veže le osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana, in s svojimi procesnimi dejanji vplivati na odločitev sodišča.² Sodišča prve stopnje zato niso vezana na svoje odločitve v zadevah, ki niso zaobsežene s subjektivnimi mejami pravnomočnosti. V zadevi, na katero se sklicuje pritožnica (XI Pg 294/2021), je kot tožena stranka nastopala druga stranka kot v obravnavani zadevi, zato ni nujno, da sta odločitvi sodišča prve stopnje v obeh obravnavanih zadevah enaki. Zaradi navedenega drugačna odločitev sodišča prve stopnje od tiste v postopku XI Pg 294/2021 ne predstavlja kršitve pravice iz 22. člena URS. Kljub vsemu pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s pridobitvijo ločitvene pravice.

11Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 19. členu določa, da je ločitvena pravica pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Drži, kar navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da ZFPPIPP ločitvenih pravic ne predpisuje taksativno. Vendar ima večina pravic, za katere ZFPPIPP uporablja skupni izraz ločitvena pravica, značilnost stvarnih pravic.³ Zato moramo pri pravilni uporabi posebnih pravil ZFPPIPP o ločitveni pravici ustrezno upoštevati tudi splošna pravila stvarnega prava, ki urejajo posamezne vrste pravic, ki vključujejo prednostno poplačilno upravičenje. Med pravice, ki vključujejo prednostno poplačilno upravičenje, spadajo: zastavna pravica (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ), pridržna (retencijska) pravica in pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje (prvi odstavek 204. člena in drugi odstavek 206. člena SPZ).⁴

12Za odločitev o tožbenem zahtevku je tako odločilna presoja, ali je tožena stranka na terjatvah stečajnega dolžnika do tožeče stranke pridobila katero izmed navedenih pravic, ki vključujejo prednostno poplačilno upravičenje.

13Kot izhaja iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožena stranka dne 14. 11. 2018 s sklepom o davčni izvršbi zarubila terjatve stečajnega dolžnika, stečajnemu dolžniku prepovedala razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki pa naložila, da zarubljeni znesek plača na prehodni podračun FURS. Navedeno ravnanje tožene stranke Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ureja v 4. podpoglavju: Davčna izvršba na druge denarne terjatve dolžnika (172. do 175. člen). V 173. členu določa, da se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek). Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune (prvi odstavek 175. člena).

14Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je treba v primeru izvršbe na denarno terjatev po ZDavP-2 smiselno upoštevati predpise, ki veljajo glede izvršbe na denarno terjatev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in tako toženi stranki priznati pravico, da se prednostno poplača iz posebne stečajne mase. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča (smiselna) uporaba ZIZ v primeru davčne izvršbe na denarno terjatev ne pride v poštev. ZDavP-2 v razmerju do ZIZ predstavlja specialni predpis, ki posebej ureja postopek izterjave in zavarovanja davčnih obveznosti. Na uporabo ZIZ-a zato napotuje le v primeru, ko sam ne vsebuje določb o zavarovanju in izvršbi. Na uporabo ZIZ na primer napotuje v drugem odstavku 208. člena, kjer izrecno določa, da davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju in deležu družbenika ter iz premoženjskih pravic opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Ker je davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva in na dolžnikove denarne terjatve v ZDavP-2 urejena v posebnem II. Poglavju (na druge denarne terjatve pa še natančneje v že omenjenem 4. podpoglavju), omenjeni drugi odstavek 208. člena ZDavP-2 pa spada v ločeno IV. Poglavje (z naslovom Posebna oblika davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje in delež družbenika v družbi ter iz premoženjskih pravic), določbe ni mogoče uporabiti pri davčni izvršbi za denarne terjatve. Tudi sicer ZDavP-2 v določbah o davčni izvršbi na druge denarne terjatve nikjer izrecno ne omenja, da bi tožena stranka z rubežem pridobila morebitno prednostno plačilno upravičenje. Za primerjavo, pri davčni izvršbi na premičnine ZDavP-2 v prvem odstavku 188. člena izrecno določa, da davčni organ na zarubljenih premičninah z rubežem pridobi zastavno pravico. Sistemska razlaga zakona, ki jo je treba uporabiti, če jezikovna razlaga ne zadostuje,⁵ torej govori v prid razlagi, da tožena stranka z davčno izvršbo na dolžnikovi denarni terjatvi ne more pridobiti zastavne pravice. Stališče, da z rubežem denarne terjatve davčni organ ne pridobi na njej zastavne pravice, pa je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah III Ips 30/2018⁶ in III Ips 104/2018⁷. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka na terjatvah stečajnega dolžnika do tožeče stranke ni pridobila ločitvene pravice.

15Pritožba tožeče stranke je glede na navedeno utemeljena, zato je bilo treba izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi, tako kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

16Ker je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke, nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 300 točk za sestavo tožbe (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za pristop na narok (tar. št. 21/1 OT), 40 točk za porabljen čas na poti (četrti odstavek 6. člena OT), 2 odstotka materialnih stroškov, 22-odstotni DDV na odvetniške storitve in sodna taksa v višini 395,00 EUR, skupaj torej 1.191,42 EUR. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato spremenilo tudi v II. točki izreka tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo navedene pravdne stroške tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP) upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Tudi te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z OT. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 375 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov, 22-odstotni DDV na odvetniške storitve in sodna taksa v višini 195,00 EUR, skupaj torej 474,99 EUR.

¹ Pritožbeno sodišče na tem mestu opominja, da je sicer v sporih majhne vrednosti rok za vložitev pripravljalne vloge tožeče stranke, kot odgovor na tožbo tožene stranke, v skladu s tretjim odstavkom 452. člena ZPP 8 dni.
² Glej na primer VSRS Sodba II Ips 33/2022.
³ Plavšak N., Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, ABC Nepremičnine, Ljubljana 2017, str. 135.
⁴ Prav tam, str. 161.
⁵ Glej na primer VSRS Sodba in sklep III Ips 27/2020 in druge.
⁶ Točka 14 obrazložitve.
⁷ Točka 10 obrazložitve.