VSC Sklep in sodba Cp 76/2023

I. SKLENILO:

1. Zadevi pod opr. št. Cp 76/2023 in I Cp 77/2023 se združita v skupno pritožbeno obravnavanje in se vodita pod opr. št. Cp 76/2023.

2. Pritožba zoper izpodbijani sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. RAZSODILO:

1. 1. Pritožba zoper izpodbijano sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo v višini 388,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

K izreku pod točko I/1:

1Pritožbeno sodišče obravnava dve pravdni zadevi med istima pravdnima strankama, pri čemer v zadevi Cp 76/2023 tožena stranka izpodbija meritorno odločitev prvostopnega sodišča, v zadevi I Cp 77/2023 pa prav tako tožena stranka izpodbija dopolnilni sklep o stroških postopka.

2Kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški, o vseh združenih pravdah pa lahko izda sodišče skupno sodbo (prvi odstavek 300. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Citirana določba je podlaga za odločitev tudi v konkretnem primeru, glede na posledično pospešenost obravnavanja obeh zadev, izmed katerih je pritožbena odločitev, s katero se izpodbija dopolnilni sklep z dne 16. 12. 2022 (I Cp 77/2023), tudi sicer neločljivo povezana s pritožbeno odločitvijo o pritožbi zoper sodbo (Cp 76/2023). Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se navedeni pravdni zadevi združita in se v okviru pritožbenega obravnavanja vodita pod opr. št. Cp 76/2023.

K izreku pod točko II.:

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh (izrek pod točko I) ter za 2.405,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako v roku 15 dni (izrek pod točko 2). Pod točko III izreka je zavrnilo obrestni del zahtevka od prisojenega zneska za čas od 26. 11. 2016 do 26. 4. 2019.

4Zoper sodbo pod točko I in II izreka se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, tako da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, oboje vključno s stroškovno posledico.

V pritožbi očita neupoštevanje določb 10. odstavka 15. člena in 13. odstavka 15. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-01/06, kot tudi uvodnih določil tabele invalidnosti, ki je sestavni del citiranih Splošnih pogojev NE-01/06. Ugovarja sprejeti odločitvi o dodatno priznani (celo) 35% invalidnosti, v zvezi s čimer izpostavlja tudi nejasnost obrazložitve v točki 24, kjer je ocena invalidnosti utemeljena za poškodbo glave po 3. točki I. poglavja v višini 20%, kakor tudi po 4. točki I. poglavja v višini 10%. V naslednji točki obrazložitve je sodišče navkljub njenim številnim ugovorom glede tožnikovih težav z ravnotežjem, in lastni ugotovitvi, da tožnik te dokaj dobro kompenzira, podalo zgolj skopo obrazložitev, opredelitev zavarovalnine po točki 4/3 v ugotovljeni najvišji možni stopnji, t.j. 15%, pa je nejasna. V točki 27 obrazložitve je drugače kot predhodno v točki 24 zapisano, da gre tožniku po tabelah trajne invalidnosti po nezgodah za glavo po poglavju I. - GLAVA po 3. točki do 30%, s čimer sodišče prihaja samo s seboj v nasprotja, saj določa invalidnost po različnih točkah in v različnih odstotkih, kar kaže na neutemeljenost in nepravilnost njegovih zaključkov.

Nadalje izpostavlja, da po izvedenki podana ocena 20% invalidnosti po poglavju I/3, ni možna, njeno mnenje in na podlagi tega sprejeta odločitev sodišča pa sta nesprejemljiva, ker objektivni dokazi (t.j. medicinska dokumentacija) takšne ocene ne dokazujejo. Poleg tega izvedenka in sodišče nista upoštevala določbe »Posebnih pogojev« v poglavju I. (Glava) tabele invalidnosti, kjer je zapisano, da se v primerih, ko gre za udarnino možganov, invalidnost iz točke 3 in točke 4 medsebojno izključuje. Sodišče je objektivne nevrološke posledice, zaradi katerih je invalidnost določalo po I/3 (t.j. motnje ravnotežja), nato ocenjevalo tudi po III. poglavju - Ušesa (točka 27. obrazložitve), in to celo z najvišjo, t.j. 15% stopnjo invalidnosti, kar je neobjektivizirano, saj je ugotovilo, da tožnik težave z ravnotežjem dokaj dobro kompenzira. Vzrok tožnikovih motenj z ravnotežjem je ostal neugotovljen, saj tožnik kljub ugotovitvam izvedenca dr. A. glede ugotavljanja pravega vzroka tozadevnih težav, ki bi zahtevale dodatne preiskave, ni podal nikakršnih dokaznih predlogov, pogojev za takšno oceno invalidnosti pa obstoječa medicinska dokumentacija, kot tudi vsebina zapisnika obravnave z dne 9. 6. 2022, ko je šlo za zaslišanje oz. soočenje obeh izvedencev, ki sta bila v svojih izpovedih zelo skopa in neverodostojna, ne dajeta. V zvezi s tožniku priznano oceno invalidnosti po poglavju III. - Ušesa, opozarja še na različne zaključke sodišča - iz 26. točke obrazložitve izhaja, da naj bi v zvezi z motnjo ravnotežja šlo za centralno okvaro (t.j. okvara sluha zaradi poškodbe centra v možganovini), medtem ko se v točki 25 izpostavljajo testi sledenja, ki pa naj bi izkazovali, da je tožnik utrpel periferno (in torej ne centralno) okvaro. Objektivna medicinska dokumentacija in tudi ugotovitve izvedenke ob opravljenem nevrološkem pregledu tožnika govorijo o centralni okvari sluha, in ne o okvari slušnega živca, kar bi bilo moč ocenjevati po poglavju III. tabele invalidnosti. Tudi sicer po izvedenki zatrjevana okvara okcipitalnega živca ne izhaja iz predložene objektivne medicinske dokumentacije, tudi sicer pa okvara takšnega živca ne povzroča funkcionalnih motenj (op.: povzroča le bolečine). Odločitev sodišča temelji na izvedenskih mnenjih, katera nimajo podlage v predloženi objektivni medicinski dokumentaciji, sodišče pa tudi ni upoštevalo pogodbenih določil sklenjenega zavarovanja, in je v pojasnilih tudi nejasno, saj ponekod navaja motnje ravnotežja centralno, drugje periferno, kakor tudi navaja različne ocene invalidnosti po točkah tabele invalidnosti. Edina osnova za oceno invalidnosti je poglavje I/4, saj je šlo pri tožniku za udarnino možganov z nevrološkim izpadom, kamor sodijo vse težave v smislu trajnih posledic, po kateri pa se lahko prizna največ 10% invalidnost, kar je toženka tožniku že priznala in izplačala. Sprejete odločitve sodišča prve stopnje odkazujejo (tudi) na to, da sodišče ni upoštevalo pogodbenega zavarovanja, ki je bilo sklenjeno na podlagi izrecno določenih, vnaprej pripravljenih pogojev zavarovanja, ki so jasna in razumljiva, ter s katerimi se je imela tožeča stranka možnost seznaniti pred sklenitvijo zavarovanja, in s katerimi je razpolagalo tudi sodišče.

Izpodbija tudi napačno stroškovno odločitev, glede na vsebinsko grajo sodbe, zaradi česar bo moralo ob morebitni ugoditvi pritožbe Višje sodišče na novo odmeriti tudi stroške.

5V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, sklicujoč se na pavšalnost njenih ugovorov in dejstvo, da tožena stranka z nejasnimi, nestrokovnimi in z ničemer dokazno podprtimi pripombami ni bila zmožna ovreči vsebine mnenja izvedencev. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Odločitev pod točko III izreka je tako že pravnomočna in ni predmet pritožbene presoje. Ob tem gre pojasniti, da tožena stranka v pritožbi sicer navaja tudi, da se prvostopno sodišče ni opredelilo glede številnih ugovorov tožene stranke, temelječih na objektivni medicinski dokumentaciji in na pogodbeni podlagi. Ker pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi le na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP¹, mora pritožba tiste postopkovne kršitve, ki jih uradni preizkus ne zajema, to so torej vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in tiste absolutne bistvene kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki niso zajete v drugem odstavku 350. člena ZPP, konkretno opredeliti in obrazložiti, da jih sodišče druge stopnje lahko preizkusi (tako glede njihove utemeljenosti po vsebini kot tudi pravočasnosti uveljavljanja – člen 286.b ZPP). Na tak način tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala.

8Najobsežnejši sklop pritožbene graje se nanaša na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka slednj0 izpodbija z grajo, ki predstavlja njeno lastno oceno, za katero zatrjuje, da temelji na medicinski dokumentaciji tožnika, ki pa jo razlaga sama,² kljub temu, da gre za laika na področju medicinske stroke. Prvostopno sodišče je o dejstvih, ki se nanašajo na ugotavljanje stopnje tožnikove invalidnosti, izvedlo temeljit dokazni postopek, v okviru katerega je ravno iz razloga, ker si pravdni stranki medicinsko dokumentacijo tožnika tolmačita različno, določilo izvedenca s področja nevrologije in otorinolaringologije. Imenovana sta pri svojih ocenah o obsegu posledic ter stopnje trajne invalidnosti, v skladu z določbami tabele trajne invalidnosti po nezgodah NE-01/06,³ upoštevala tudi medicinsko dokumentacijo tožnika. Njuni izdelani pisni mnenji z dopolnitvami, vključno z zadnjima v okviru njunega soočenja, predstavljajo podlago za celovito dokazno oceno sodišča, sprejeto na podlagi popolnega in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je prvostopno sodišče nato tudi obrazložilo. Tožena stranka je zato z grajo, da je ocena izvedenke nevrologinje o 20% invalidnosti po poglavju I/3 nesprejemljiva, ker objektivni dokazi (t.j. medicinska dokumentacija) takšne ocene ne dokazujejo, ne more uspešno omajati. Prvostopno sodišče je pri oceni trajne invalidnosti v celoti sledilo ocenama obeh izvedencev, in sicer upoštevaje področje specializacije vsakega od njiju, kot to izhaja iz točk 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je, sledeč izvedenki nevrologije, priznalo trajno invalidnost za glavo - točka I/3⁴ v višini 20 %, in točka I/4⁵ v višini v 10 %⁶ ter, sledeč izvedencu otorinolaringologije, za ušesa – točka III/4⁷ v višini 15 %, pri čemer tožena stranka zgolj s posplošenim dvomom ni uspela izpodbiti po izvedencu otorinolaringologu ugotovljene višine slednje. Slednja je bila ugotavljana po točki III/4 tabele invalidnosti, kot to izhaja iz k isti točki pripadajočega besednega opisa in celotnega konteksta obrazložitve, zato zgolj netočen zapis (kot točke 4/3) v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe še ne pomeni zatrjevane nejasnosti pri določanju trajne invalidnosti.⁸ Tudi ni nejasno, po katerih točkah je sodišče priznalo invalidnost, glede na v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe nahajajoče se opredelitve po poglavjih. Obe citirani točki obrazložitve vsebujeta tudi po sodišču določeni procent še ugotovljene trajne invalidnosti (poleg tiste po točki I/4), medtem ko je sodišče v točki 27 povzelo pravno podlago za dodatno ugotovljeno trajno invalidnost za „glavo“ in „ušesa“, in pri tem navedlo najvišjo možno stopnjo ugotovljene invalidnosti (po točki I/3 do 30% in po točki III/4 do 15%), kakor ta izhaja iz tabele trajne invalidnosti. Ob obrazloženem pritožbeno sodišče ne vidi zatrjevanega nasprotja oz. nejasnosti.

9Ocene izvedenke s področja nevrologije, kot izpostavlja pritožbeno sodišče ob njenih ugotovitvah o utrpelih poškodbah tožnika,⁹ so torej objektivizirane z medicinskega vidika, zato po izvedenki ocenjevana invalidnost, in nato povzeta tudi po sodišču, ne temelji na posttravmatski stresni motnji oz. psihičnih reakcijah na poškodbo (kar sicer res, kot to izpostavlja pritožba, ne predstavlja osnove za določanje invalidnosti; 10. odstavek 15. člena NE-01/06), niti niso bile upoštevane zavarovančeve individualne sposobnosti, socialni položaj, delovno področje (profesionalna sposobnost), bolečine in kozmetični defekti brez funkcionalnih motenj (kar sicer vse določa 13. odstavek 15. člena NE-01/06),¹⁰ kot je to zatrjevala tožena stranka. Prav tako ne gre za subjektivne težave v smislu zmanjšanja mišične moči, mišične atrofije, spremembe barve kože, subjektivne nedokumentirane spremembe občutka, bolečine in otekline na mestu poškodbe, v zvezi s katerimi tožena stranka sicer pravilno navaja, da se pri določanju odstotka trajne invalidnosti ne upoštevajo glede na uvodno določilo tabele invalidnosti. Kaj takšnega namreč iz izvedenskega mnenja niti iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

10Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da je prvostopno sodišče objektivne nevrološke posledice, zaradi katerih je invalidnost določalo po I/3, nato ocenjevalo tudi po III/4. Motnje ravnotežja, za katere je razumeti, da zanje pritožba zatrjuje, da so bile upoštevane pri določanju trajne invalidnosti po I/3, so bile nasprotno upoštevane le pri določanju trajne invalidnosti po III/4 (točki 24 in 25 obrazložitve), medtem ko so bile pri določanju trajne invalidnosti po I/3 upoštevane motnje sluha kot trajni nevrološki izpad (točki 24 in 26 obrazložitve). Pritožba prav tako spregleda, da sta se izvedenca ob soočenju po podanem mnenju izvedenca otorinolaringologa strinjala, da dodatne nevrofiziološke preiskave niso potrebne, kot je to obrazložilo prvostopno sodišče v točki 26 obrazložitve,¹¹ in torej neizvedba preiskav ne vpliva na po sodišču povzete ugotovitve izvedencev, ki jim kot objektiviziranim utemeljeno sledi. Da je šlo za skopo in posledično neverodostojno izpovedovanje obeh izvedencev ob soočenju, je zgolj pritožniku lastna ocena. V točki 26 je, povzemajoč oceno izvedenke ob soočenju, ki ji izvedenec ni nasprotoval, prvostopno sodišče nadalje najprej korektno obrazložilo, da je tožnik utrpel tako okvaro sluha v votlini srednjega in notranjega ušesa, kot v delu živca notranjega ušesa proti možganskemu deblu,¹² v nadaljevanju pa tudi, da je prišlo do okvare perifernega sluha zaradi okvare centra v možganovini, pri čemer se ta del obrazložitve glede na kontekst očitno ne nanaša na motnje ravnotežja, kot to zmotno meni pritožba, temveč na evidentno naglušnost desnega ušesa, zajeto v ugotovitvah glede ugotovljene invalidnosti po I/3. Obrazložitev v 25. točki se, kot je moč razbrati iz njene vsebine, nanaša na utrpeli vestibularni sindrom ter v zvezi z njim na motnje ravnotežja in naglušnost, pri čemer pa je izvedenec otorinolaringolog po točki III/4 nato ocenjeval le motnje ravnotežja, v čemer je sodišče njegovo mnenje kot mnenje strokovnjaka tudi povzelo.

11Pritožba ob obrazloženem neutemeljeno navaja, da so trditve tožene stranke ostale nerazjasnjene. Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit dokazni postopek in se v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh pravno pomembnih ugovorov tožene stranke.

12Drugi sklop pritožbene graje se nanaša na zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z njo pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da se pridružuje stališču prvostopnega sodišča, kot ga je nedvoumno razbrati iz obrazložitve pod točko 25 izpodbijane sodbe, in sicer, da se ugotovljeni trajni invalidnosti po točkah I/3 in I/4 ne izključujeta, pri čemer očitno ni sledilo stališču tožene stranke, ki se je opirala na določbo Posebnih pogojev, zapisano v Poglavju I. tabele. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je v citirani določbi zapisano, da se v primerih, ko gre za udarnino možganov, invalidnost iz točke 3 in točke 4 medsebojno izključuje. Glede na tožnikove številne utrpele poškodbe, povzete po izvedenki nevrologinji, in nato ugotovljene v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, uporaba Posebnih pogojev, ki so v tem delu dejansko jasni in razumljivi, kot to trdi tudi tožena stranka sama, in ne potrebujejo posebne razlage (čl. 82/1 Obligacijskega zakonika; OZ),¹³ ni uporabljiva, sodišče pa je pravilno sledilo oceni izvedenki o trajni invalidnosti zaradi posledic, ki jih je umestiti v točki poglavja I/3 in I/4, kateri se v obravnavanem primeru ne izključujeta. Tudi v tem delu pritožba ne omaje zaključkov prvostopnega sodišča.

13Prvostopno sodišče je zgornjo odločitev, kot tudi odločitev o že priznani zavarovalnini tudi po točki III/4, vključno z ugotovljenimi stopnjami trajne invalidnosti, pravilno oprlo na ocene obeh izvedencev in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavljajo določbe Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-01/06,¹⁴ katerih sestavni del je tudi tabela. Ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni bilo zaslediti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP), zaradi česar je bilo pritožbo tožene stranke zaradi neutemeljenosti zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Obrazložena stroškovna odločitev, ki je pritožba vsebinsko ne izpodbija, razen s trditvijo, da je glede na obrazložitev pritožbe napačna tudi odločitev o stroških, glede na uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti, pravilno temelji čl. 154/1 ZPP. Glede odmere potrebnih pravdnih stroškov po čl. 155 ZPP uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15Zaradi neuspeha s pritožbo mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje pritožbene stroške kriti sama. Tožeči stranki mora na podlagi istih zakonskih določb povrniti njene potrebne pravdne stroške. Te predstavljajo, upoštevaje prvi odstavek 163. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami), sledeče odvetniške stroške: za sestavo pritožbe (tar. št. 22 tč. 1 veljavne OT) vseh priglašenih 500 točk, 20 točk za poročilo tožniku o uspehu (tar. št. 43 tč. 4), materialne stroške v višini 10,4 točke (čl. 11), ne pa tudi 20 priglašenih točk za obvestilo tožniku o prejeti pritožbi, kar je postavka, vključena v že priznani strošek po sodišču prve stopnje za končno poročilo stranki, kot tudi ne 20 priglašenih točk za obvestilo tožniku o vložitvi odgovora na pritožbo, ki ni potreben strošek. Skupno gredo tožeči stranki stroški v višini 530,4 odvetniških točk oz. upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR), 318,24 EUR. Znesek je pritožbeno sodišče zvišalo za 22% DDV (čl. 12), kar skupno znaša 388,25 EUR, kar je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

K izreku pod točko I/2:

16Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo še o po tožeči stranki priglašenih stroških v okviru stroškovnika, predloženega na zadnji glavni obravnavi, o katerih ni odločalo v okviru izdane sodbe, temveč šele na pravočasen predlog tožeče stranke, da se izda dopolnilni sklep. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki še za 1.695,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. V njej se sklicuje na vse dosedanje ugovorne in pritožbene navedbe, ki jih je že podala tekom pravdnega postopka. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in ker materialnopravna podlaga za prisojo dodatne zavarovalnine ne obstoji, predlaga zavrnitev dopolnilnega sklepa.

18Pritožba ni utemeljena.

19Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo glede dopolnilne stroškovne odločitve.

20Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje,¹⁵ izdalo na podlagi ugotovitve, da je dne 31. 8. 2022 izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, in na podlagi člena 154/1 ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških, ki jih je v plačilo naložilo toženi stranki. Kot izhaja iz priložene povratnice, je tožeča stranka citirano sodbo prejela dne 13. 9. 2022.

21Tožeča stranka je nato še istega dne vložila predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o odmeri stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke, ki se nanaša na že priglašene stroške postopka, o katerih še ni odločilo, štelo za utemeljen, predlog za izdajo dopolnilnega sklepa pa za pravočasnega, vloženega v 15 dneh od prejema sodbe.

22Skladno s 325. členom ZPP se dopolnilna sodba ali sklep izda le na predlog, ki ga lahko stranka poda v 15 dneh od prejema sodbe. Če se predlog za dopolnitev sodbe nanaša samo na stroške postopka, po četrtem odstavku 326. člena ZPP odloči o njem predsednik senata brez naroka. Vse navedeno skladno s 332. členom ZPP velja tudi za sklepe.

23Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ugotavlja, da tožena stranka ne izpodbija zakonsko obstoječih pogojev za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, glede katerih je prvostopno sodišče materialno pravo sicer pravilno uporabilo. Prav tako obrazloženo ne izpodbija priznanih stroškov po vsebini oz. po višini. Obrazložena stroškovna odločitev zato, glede na uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti, kar je edini razlog, ki ga je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, sklicujoč se na s pritožbo izpodbijano meritorno odločitev o glavni stvari, s katero je zasledovala spremembo odločitve in posledično zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev, tudi v tem delu pravilno temelji na čl. 154/1 ZPP. Glede odmere potrebnih pravdnih stroškov po čl. 155 ZPP uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, kot izhaja iz točke 16 obrazložitve tega sklepa.

24Pritožbo tožene stranke je bilo zaradi neutemeljenosti potrebno zavrniti, glede na to, da se sodišču tudi niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350 v zvezi s čl. 366 ZPP), in izpodbijani sklep potrditi (člen 365/2 ZPP).

¹ To so absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
² Ko na primer navaja, da lečeči nevrologi, nevrokirurgi in psiholog z opravljenimi kliničnimi pregledi tožnika niso ugotavljali nobenega nevrološkega žariščnega izpada, kar izhaja iz številnih listin, ki izkazujejo: da je šlo za normalno akumetrijo (pregled na ORL dne 2. 6. 2016), da ni več abnormalnosti, in da je tako splošni kot tudi nevrološki in nevrokognitivni status pri tožniku normalen (nevrokirurška kontrola z dne 5. 10. 2017, ob upoštevanju opravljene EEG preiskave ugotovljeno), da v področju možganskih živcev izpada ni bilo, in da ni opisanih nikakršnih žariščnih izpadov (pregled pri nevrologu dne 22. 11. 2017), da je bil ob pregledu dne 2. 6. 2018 ugotovljen slabši sluh desno, vendar brez drugih nevroloških izpadov, ter da je bila istega dne zaključeno zdravljenje v nevrokirurški ambulanti.
³ Ki je sestavni del Splošnih pogojev.
⁴ Kontuzija možganov, pri tožniku torej desnega senčnega dela možganov z objektivizirano nevrološko simptomatiko - klinično zaznavno naglušnostjo, ki je bila ugotovljena že ob pregledu dne 2. 6. 2016, izvedenka pa jo je štela za dokazano trajni nevrološki izpad, s čimer je, kot je razbrati iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe, zadoščeno pogoju za priznanje trajne invalidnosti po I/3 tabele.
⁵ Za stanje po možganskem pretresu, ugotovljenem že v bolnišnici in stanju po zlomu baze lobanje z okvaro ravnotežnega aparata v notranjem ušesu.
⁶ Po tej točki invalidnina nesporno priznana in izplačana, kar je tožeča stranka upoštevala pri postavitvi zahtevka.
⁷ Motnje ravnotežja po poškodbi notranjega ušesa.
⁸ Tožena stranka sicer pravilno trdi, da je pod citirano točko določena invalidnost za izgubo celotne krone zdravega zoba ali cel zob.
⁹ Točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Da bi bilo karkoli od tega upoštevano pri ugotavljanju trajne invalidnosti, iz mnenja ne izhaja, izvedenka pa je tudi izrecno pojasnila, da ničesar od navedenega v mnenju ni upoštevala, kot tudi ni upoštevala posledic zaradi poškodbe zatilnega živca, medtem ko je z neobstojem motenj pri gibanju in znakov ohromelosti v okončinah, upoštevaje, da v poškodovanem področju ni centrov za gibanje, obrazložila tožnikov opisovan nevrološki status v mejah normale, pri čemer pa je bila tekom zdravljenja ves čas omenjana klinična evidentna naglušnost (desnega ušesa).
¹¹ Ker je bila okvara sluha v votlini srednjega in notranjega ušesa in v delu živca notranjega ušesa proti možganskemu deblu, ta živec pa je bil pri tožniku dokazano okvarjen, pri čemer je s testom sledenja v oktobru 2019 otolog ugotovil okvaro tega dela živca in tako potrdil, da gre za centralno okvaro, kar pomeni, da je tožnik utrpel okvaro sluha zaradi centra v možganovini, okvaro sluha zaradi okvare tega dela živca od notranjega ušesa do možganskega debla in okvaro sluha na osnovi okvare ravnotežnega sistema in slušnega sistema v votlini piramide, pri čemer je sodišče povzelo tudi njuno skladno oceno, da je ob poškodbi prišlo do zloma lobanjskega dna, oziroma do zloma piramide, kjer leži tudi organ za ravnotežje in sluh, zaradi česar se je kot posledica poškodbe pojavila krvavitev v notranje uho v predel bradavičastega nastavka mastoida za ušesom in je prišlo do okvare perifernega sluha.
¹² Izvedenka je namreč že v pisnem mnenju ocenjevala, da je ob zlomu, potekajočem preko piramide, prišlo do okvare slušno-ravnotežnega perifernega aparata v votlini notranjega ušesa in še do poškodbe slušno-ravnotežnega živca na desni strani.
¹³ Besedilo namreč ni sporno že iz razloga, če ga pogodbenici razumeta različno.
¹⁴ Z dogovorjeno zavarovalno vsoto za 100% trajno invalidnost v višini 20.000,00 EUR, upoštevaje tožniku po toženki med drugim že priznano in izplačano 10% invalidnost v znesku 2.000,00 EUR.
¹⁵ Kot je razbrati iz vsebine in spisovnih podatkov.