VSM Sodba I Cp 824/2022

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača 7.896,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2019 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.860,00 EUR od 18. 9. 2019 do 3. 12. 2020 (točka I izreka), v presežku (glede plačila zneska 3.243,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.896,34 EUR za obdobje od 10. 9. 2019 do 17. 9. 2019 ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.860,00 EUR za obdobje od 10. 9. 2019 do 17. 9. 2019) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in toženki naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker je tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, povrniti nastale pravdne stroške v višini 781,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka), tožnica pa je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v višini 11,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2Zoper citirano sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki in tudi stranski intervenient, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ji je prisodilo prenizko odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da izvedenec medicinske stroke pri oceni intenzitete in trajanja strahu ni upošteval tožničinih osebnih okoliščin, ki delajo njeno zaskrbljenost večjo, kot bi bila pri vsaki drugi osebi. Pravična denarna odškodnina za strah bi bila po mnenju tožnice 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ovrednotilo zmanjšanje tako profesionalne, kot tudi siceršnje vsakodnevne delovne zmožnosti tožnice, vendar je nato prisodilo prenizek znesek odškodnine. Iz točke 23 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, kako naporno je življenje tožnice in pritožba meni, da bi bila primerna odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti 6.000,00 EUR. Tožnica se pritožuje tudi glede stroškovne odločitve. Tožnica v predpravdnem postopku še ni imela brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da sodišče tega dela stroškov ne bi smelo šteti v okvir stroškov brezplačne pravne pomoči, ampak gre za strošek tožnice same. Napačna pa je tudi odločitev v delu, ko je sodišče stroške pobotalo tako, da je upoštevalo le 50% vrednost tožničinih stroškov, saj je s tem neutemeljeno priviligiralo toženko, tožnico pa prikrajšalo. Neupravičena je tudi odločitev glede stroškov stranskega intervenienta, saj bi moralo sodišče pobotati tudi stroške tožnice in stranskega intervenienta.

4Toženka se pritožuje zoper obsodilni del odločitve. Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost toženke, saj niso kumulativno izpolnjene vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti. Tožnica glede protipravnosti ravnanja toženke ni navedla nobenega predpisa, ki naj bi ga toženka kršila, ampak je podala zgolj pavšalne očitke, da toženka ni poskrbela, da bi bila tla v poslovalnici zadostno očiščena. Prav tako tožnica ni podala navedb o tem, da se toženki očita, da ni postavila opozorilne table, zato je sodišče prve stopnje o tem odločalo mimo trditvene podlage, saj zaključek, da toženka ni poskrbela za ustrezno varnost, ne temelji na navedbah tožnice. Dejstvo, da je toženka madež čistila, še ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja. Z ugotovitvijo, da bi morala toženka poleg učinkovitega čiščenja sprejeti še druge ukrepe, je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnice in kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Toženka je storila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila padec, upoštevaje, da ni pravila, ki bi določalo, kako je potrebno očistiti tla in jih zavarovati pred, med in po čiščenju. Ker sodišče prve stopnje ne navede predpisa, ki naj bi ga toženka kršila, v zvezi s čimer bi se šele lahko ugotovila protipravnost ravnanja, sodbe ni mogoče preizkusiti. Trditve tožnice v zvezi s protipravnostjo so presplošne in je tožba v tem delu nesklepčna, posledično pa tožnica ni izkazala niti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, zaradi česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Če bi sodišče druge stopnje ocenilo, da je tožba sklepčna, toženka meni, da je kritičnega dne storila vse, kar je bilo v njeni moči, da prepreči škodni dogodek, oziroma da omogoči varno hojo po poslovnem prostoru. Po tem, ko se je polil lak za nohte, so zaposleni pri toženki takoj začeli s sanacijo madeža in so postavili opozorilno tablo, čemur sodišče prve stopnje ne daje nobene teže. Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na verodostojno izpovedbo priče A. A. in izpostavlja neverodostojni izpovedbi tožnice in priče B. B. ter meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

5Stranski intervenient se pritožuje zoper obsodilni del odločitve. Zavzema se za ugoditev pritožbi, in za spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, saj je toženka ob madežu postavila opozorilno tablo in ravnala kot dober gospodar ter ji zaradi tega ni mogoče ničesar očitati. Do nezgode je prišlo zaradi tega, ker je tožnica imela težave z ravnotežjem in bi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da je temelj podan, moralo upoštevati tožničin 50% soprispevek. Stranski intervenient se pritožuje tudi zoper višino odškodnine. Meni, da je tožnici prisojena previsoka odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tožnici ni bila potrebna operacija, niti ni bila izvedena nobena specifična preiskava, ampak se je zdravila le z mirovanjem in jemanjem analgetikov. Pri njej so prisotna tudi degenerativna in bolezenska stanja. Strah je bil kratkotrajen in neintenziven, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa sploh ni podano, saj takšne poškodbe, kot jo je utrpela tožnica, ne zapuščajo posledic na zdravju.

6Tožnica je odgovorila na pritožbi toženke in stranskega intervenienta ter se zavzema za zavrnitev obeh pritožb. Toženka in stranski intervenient pa na pritožbo tožnice nista odgovorila.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbah grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna in jo je mogoče preizkusiti.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, ki sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka v pritožbi navaja, da je sodba obremenjena s to kršitvijo, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo (niti tožnica ni podala navedb v tej smeri), katero pravno pravilo naj bi kršila toženka, da je njeno ravnanje postalo protipravno.¹ Pritrditi je pritožbi toženke, da iz izpodbijane sodbe sicer ni razvidno, katero pravno pravilo je kršila toženka, da je postalo njeno ravnanje protipravno. Sodišče prve stopnje se ni oprlo na določeno pravno pravilo, saj takšno pravilo ne obstaja. Tega se zaveda tudi toženka, saj je iz nadaljevanja pritožbe razvidno, da toženka sama izpostavlja, da "ni pravila, ki bi določalo, kako je potrebno očistiti tla in jih zavarovati pred, med in po čiščenju". Kljub temu pa ni pritrditi pritožbi, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je podana krivdna odškodninska odgovornost toženke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), pri čemer je pojasnilo razloge za takšno odločitev, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju.

10Dejstvo, da se je padec zgodil na mestu, kjer se je polil kozmetični proizvod (toženka šele v pritožbi navaja, da se je polil lak za nohte), in da toženka ni izkazala, da je to mesto označila z opozorilno tablo, daje podlago za zaključek, da toženka ni storila vsega, kar bi lahko storila, da se padec ne bi zgodil. Sodišče druge stopnje takšnemu zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje.

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka madež čistila z različnimi čistili, vendar je na tleh kljub temu ostal masten madež. Sporno pa je bilo, ali je toženka izkazala, da je ob madežu postavila opozorilno tablo, s čimer bi se lahko razbremenila krivdne odgovornosti. Res je, da tožnica ni podala navedb v zvezi z opozorilno tablo. Toženka je bila namreč tista, ki se je sklicevala na izključitev svoje odgovornosti z navedbami, da je storila vse, kar je bilo možno, saj je najprej pristopila k čiščenju madeža, nato pa je, ko je na tleh kljub temu ostal masten madež, kraj označila z opozorilno tablo, ki je kupce seznanjala z nevarnostjo. Glede na določilo prvega odstavka 131. člena OZ je bilo materialno trditveno in dokazno breme glede izključitve odgovornosti na strani toženke, zato tožnici v zvezi s tem ni kaj očitati.

12Sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP), kot mu neutemeljeno očita pritožba toženke, saj se je oprlo le na navedbe strank in ni ugotavljalo morebitnih dejstev, ki jih stranke niso navajale. Navedbe v zvezi z opozorilno tablo je podala toženka², sodišče prve stopnje pa je tekom postopka ugotovilo, da toženka ni uspela izkazati, da je opozorilno tablo res postavila. Toženka je to dejstvo dokazovala z obrazcem prijave odgovornostne škode (priloga B3) in pisno izjavo priče A. A. (priloga B2)³ ter z zaslišanjem omenjene priče.

13Upoštevaje, da je bil obrazec sestavljen s strani osebe, ki v času škodnega dogodka ni bila prisotna in obrazca ni mogla izpolniti na podlagi lastnih zaznav, ter da tožnica pri sestavi obrazca ni mogla biti prisotna in ni imela možnosti na sestavljeno podati nobenih pripomb, ter da priča A. A. ni vedela izpovedati niti o tem, kdo je opozorilno tablo postavil, niti kje se je tabla po padcu tožnice nahajala (table ni videla niti tožnica, niti nobena izmed zaslišanih prič, čeprav so se kar nekaj časa zadržale na mestu padca) in je bila v svoji izpovedbi neprepričljiva, toženka pa ni predlagala zaslišanja kakšne druge priče (kljub temu da priča A. A. ni bila edina zaposlena toženke v času padca) oziroma osebe, ki je na dan škodnega dogodka postavila domnevno opozorilno tablo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, da je na mesto padca po tem, ko je neuspešno čistila madež, postavila opozorilno tablo. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe stranskega intervenienta v tej smeri.⁴

14Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje zaključek v zvezi z opozorilno tablo "zgradilo na izpovedbi tožnice in priče B. B." ter tudi, da sta izpovedbi tožnice in priče B. B. v zvezi s postavljeno opozorilno tablo neverodostojni. Do enakega zaključka (o neverodostojnosti izpovedbe priče A. A.) bi namreč lahko prišli tudi brez izpovedb tožnice in priče B. B., saj iz izpovedbe priče A. A. ni mogoče razbrati, da je bila opozorilna tabla postavljena, kdaj je bila postavljena, kje je bila postavljena, kdo jo je postavil in kje je bila po padcu tožnice. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, da v kolikor bi bila opozorilna tabla postavljena, bi jo prisotni po padcu tožnice (kjer so se dalj časa zadrževali) vsaj opazili, saj je glede na to, da je rumene barve in široka med 30 in 4m centimetrov ter visoka približno pol metra, zelo vpadljiva, do padca pa je prišlo med dvema policama, kar pomeni, da bi se tabla nahajala na tem prostorsko omejenem delu, kjer jo je mogoče še hitreje opaziti.

15Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je krivdna odgovornost toženke podana, saj je opustila dolžno skrbnost, ko ni storila vsega, kar bi bila dolžna storiti, da bi preprečila možnost zdrsa. Sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasni, da toženka spolzkega mastnega madeža ni dovolj učinkovito odstranila, da bi v trgovini omogočila varno gibanje strank, hkrati pa (glede na to, da med strankama ni bilo sporno, da je na tleh kljub čiščenju ostal masten madež) mesta z mastnim madežem ni ustrezno označila (opozorilna tabla) oziroma sprejela kakšnih drugih ukrepov, s katerimi bi stranke obvestila o morebitni nevarni in drsljivi talni površini, čeprav so njene zaposlene vedele, da madež ni bil v celoti odstranjen, da je brezbarven in ga stranke ob normalni skrbnosti zato niso bile sposobne predhodno zaznati in se mu izogniti.

16Glede na temeljno načelo obligacijskega prava prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ je namreč vsaka oseba dolžna skrbeti za to, da prepreči povzročitev škode, ki bi lahko izhajala iz njene sfere, toženka pa je zavezana za to poskrbeti še dodatno v skladu s standardom profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ).

17V zvezi s pritožbenimi navedbami toženke, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), ko ni upoštevalo navedb, ki jih je pravočasno podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2022, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da le-te niso utemeljene. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje namreč kot prepozne štelo le navedbe v zvezi s težavami tožnice z ravnotežjem (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pa tudi navedb, ki se nanašajo na tožničin padec z dne 2. 2. 2018, v zvezi s čimer se je izjasnilo v točki 17 obrazložitve (o čemer več v nadaljevanju). Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da se je toženka že s prejemom izvedenskega mnenja z dne 4. 3. 2022 (iz list št. 74 je razvidno, da je tožnica padla tudi dne 2. 2. 2018) in kasneje še s pripravljalno vlogo tožnice z dne 6. 4. 2022 seznanila z dejstvom, da je tožnica padla že pred škodnim dogodkom, pa navedb o težavah z ravnotežjem, kot vzroku padca, ni podala, zaradi česar je takšne navedbe, ki jih je podala šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2022, pravilno štelo kot prepozne. Toženka je že tekom postopka navajala, da je "tožnica sama kriva za padec", vendar kakšnih bolj konkretnih navedb v tej smeri ni podala.

18Iz pritožbe stranskega intervenienta je razvidno, da se zavzema še za tožničin 50% soprispevek k nastanku škode, vendar stranski intervenient slednjega z ničemer ne obrazloži, zato so pritožbena zatrjevanja v tej smeri neutemeljena.

19V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo.

20Tožnica se v pritožbi zavzema za zvišanje odškodnine⁵ iz naslova pretrpljenega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, toženka konkretnih pritožbenih navedb v zvezi z višino odškodnine ni podala, stranski intervenient pa se sklicuje na "zelo pretirano" odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in strahu, v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa meni, da tožnici odškodnina sploh ne pripada, saj poškodba, ki jo je utrpela v škodnem dogodku, ne pušča posledic.

21Pri prisoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati, da gre v konkretni zadevi za specifičen primer, saj ima tožnica anatomsko prirojeno obliko lopatice (akromium tipa 2), zaradi česar pri njej posledice udarnine desnega ramena niso izzvenele v šestih tednih, kot bi to pri ostalih osebah brez takšne prirojene posebnosti v obliki lopatice, kar je povzročilo telesne bolečine višje stopnje in daljšega trajanja, vplivalo pa je tudi na pretrpljen sekundarni strah in povzročilo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih drugače sploh ne bi bilo, saj poškodbe, kot jih je utrpela tožnica, v normalnem poteku zdravljenja ne povzročijo trajnih posledic.

22Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo teorijo jajčne lupine, saj so tožničine osebne lastnosti prispevale k nastanku škodne posledice, njenemu večjemu obsegu oziroma predstavljajo sprožilni element za utrpelo večjo (višje stopnje, dalj časa trajajočo) nepremoženjsko škodo. Posledično je dolžna po teoriji jajčne lupine odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile.⁶ Osebne lastnosti in stanja oškodovanca niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo.

23Tekom postopka na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožnica pred škodnim dogodkom zaradi degenerativnih sprememb in anatomskih posebnosti ni trpela neugodnih posledic, ampak jih je povzročil šele ta škodni dogodek, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

24Toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, ki se nanašajo na predhodno poškodbo tožnice z dne 2. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je te navedbe upoštevalo, a je nato, ker je izvedenec medicinske stroke ob ustni podaji mnenja jasno povedal, da zaradi pomanjkljive zdravstvene dokumentacije ne more podati mnenja o vplivu teh predhodnih poškodb na stanje in zdravljenje tožnice v povezavi s posledicami v konkretnem primeru, pravilno zaključilo, da dokazni postopek ni pokazal, da so tožničine sedanje težave posledica poškodbe iz februarja 2018.

25Izvedenec je poudaril, da so posledice poškodbe iz februarja 2018 v času predmetne poškodbe že izzvenele in niso vplivale na zdravljenje (ali morebitni večji obseg škode) v konkretnem škodnem dogodku. Prav tako pa je izrecno potrdil, da tožnica pred tem škodnim dogodkom, kljub anatomskim posebnostim in degenerativnim spremembam, ni imela težav ter so se njene težave pričele pojavljati šele od te poškodbe dalje (kar je razvidno tudi iz zdravstvene dokumentacije), toženka pa izvedbe dodatnih dokazov, s katerimi bi dokazovala, da so tožničine težave povezane tudi s poškodbo iz februarja 2018, ni predlagala.

26Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo celotno vtoževano odškodnino v znesku 5.000,00 EUR. Čeprav pri tožnici ni bila potrebna operacija in se je zdravila le z mirovanjem in analgetiki, kot to v pritožbi izpostavlja stranski intervenient, to še ne pomeni, da je prisojena odškodnina previsoka.

27Kot izhaja iz točk 18 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica bolečine trpela nekaj mesecev, fizioterapije ji stanja niso dokončno izboljšale, saj tudi po zaključenem zdravljenju trpi bolečine v hrbtenici in rami. Upoštevaje nevšečnosti med zdravljenjem, kot izhajajo iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, je po mnenju sodišča druge stopnje prisojena odškodnina povsem primerna ter ustreza okoliščinam konkretnega primera.

28Sodišče prve stopnje je tožnici za primarni in sekundarni strah prisodilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR (od vtoževanih 2.000,00 EUR). Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni pritrditi pritožbi tožnice, da je v takšnem znesku prisojena odškodnina prenizka, niti pritožbi stranskega intervenienta, da je odškodnina previsoka.

29Glede na to, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela primarni strah lažje stopnje, ki je trajal do ene ure in sekundarni strah lažje stopnje, ki je trajal do šest tednov (kot izhaja iz točke 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR ter pri tem upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne elemente pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo ter sodno prakso. Iz tožničine pritožbe izhaja, da je ona sama doživljala primarni in sekundarni strah zelo intenzivno, vendar gre za njena subjektivna doživljanja, izvedenec pa je ta strah ocenil glede na v škodnem dogodku utrpele poškodbe in ga je objektiviziral. Tožnica ne more biti uspešna s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je "izvedenec po svoji naravi take vrste, da vse težave pacientov minimizira".

30Prav tako ni pritrditi pritožbi stranskega intervenienta, da je tožnica utrpela le kratkotrajen primarni strah, ki ni bil intenziven, po zdravniški oskrbi pa ni bilo osnove, da bi tožnica sploh trpela sekundarni strah. Primarni strah v trajanju ene ure ni kratkotrajen strah, kot to navaja stranski intervenient, saj je pri določenih poškodbah primarni strah lahko bolj intenziven, a traja le nekaj minut, pri tožnici pa je bil manj intenziven in je trajal do ene ure, kar pomeni, da ne gre za kratkotrajni primarni strah. Prav tako ni pritrditi pritožbi stranskega intervenienta, da tožnica sploh ni utrpela sekundarnega strahu, ampak je treba upoštevati, da je tožnica zaradi njenih specifičnih lastnosti⁷ utrpela večji sekundarni strah od povprečnega oškodovanca (v trajanju do šest tednov), kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

31Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR (od vtoževanih 6.000,00 EUR).

32Sodišče prve stopnje je jasno in natančno opisalo, kako se pri tožnici kaže zmanjšanje življenjske aktivnosti. Upoštevalo je, da je pri tožnici podano zmanjšanje življenjske aktivnosti zmerne stopnje, da ima tožnica težave z dvigovanjem bremen, oblačenjem oblačil, ki se zapenjajo na hrbtu, pri delu nad višino ramena, prisotna pa je tudi omejena rotacija v ramenu. Prav tako je upoštevalo njeno starost, spol, socialnoekonomski položaj, da je omejena pri skrbi za moža in da mora pri fizičnih naporih vlagati več truda in prizadevanja za dosego enakih učinkov, kot pred nezgodo (pri izvajanju službenih obveznosti, kot tudi v prostem času).

33Tožnica se v pritožbi sklicuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z ovrednotenjem zmanjšanja njene profesionalne in vsakodnevne delovne zmožnosti ter povzema točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, kako se kaže zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katerega tožnica trpi duševne bolečine. Ne soglaša le s prisojeno odškodnino, saj meni, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine v znesku 6.000,00 EUR. Takšna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

34Čeprav tožnica navaja, da je "njeno življenje sestavljeno iz vsakodnevnih naporov in stresa zaradi skrbi za hudo bolnega moža", to ne pomeni, da je upravičena do višje odškodnine za škodo, ki jo predstavljajo telesni in psihični napori pri skrbi za bolnega moža, ampak se pri prisoji odškodnine upošteva le večji telesni napor tožnice, ki ga mora vložiti pri skrbi za moža zaradi svoje poškodbe, ne pa dejstvo, da mora tožnica skrbeti za bolnega moža (saj je zanj skrbela že pred nezgodo). Moževe zdravstvene težave namreč niso v vzročni zvezi s posledicami škodnega dogodka tožnice.

35Ker je dokazni postopek pokazal, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti podano, se stranski intervenient neutemeljeno zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

36Skupna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000,00 EUR⁸ oziroma 7,67 povprečnih mesečnih neto plač⁹ po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je v posledici škodnega dogodka utrpela tožnica. Odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kjer je upoštevan pomen prizadete dobrine in namen odškodnine.

37Odločitev glede povrnitve zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni bila sporna, zato se je sodišče druge stopnje ukvarjalo še s pritožbenimi navedbami tožnice, ki se nanašajo na stroškovno odločitev.

38Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo le polovično vrednost pravdnih stroškov tožnice v okviru brezplačne pravne pomoči (in pri tem ni priviligiralo nasprotne stranke, saj to določa peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv¹⁰)¹¹. Prav tako je pravilno upoštevalo, da tožnica v času pred vložitvijo tožbe v predpravdnem postopku še ni imela odobrene brezplačne pravne pomoči in ji je zato priznalo nagrado v celotni višini (in ne zgolj polovične vrednosti), kot jasno izhaja iz točke 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tožnica ne more biti uspešna niti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na stroške stranskega intervenienta, saj je sodišče prve stopnje tožnici naložilo je povrnitev stroškov slednjega v znesku 11,76 EUR glede na njen uspeh v postopku (in ne celotnih stroškov v znesku 40,40 EUR).

39Sodišče druge stopnje je zato pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

40Tožnica, toženka in stranski intervenient sami krijejo svoje pritožbene stroške, saj s pritožbami niso uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa z odgovori na pritožbi toženke in stranskega intervenienta ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Da je ravnanje določene osebe lahko vzrok za povzročitev škode, še ne pomeni, da je vedno možno ugotoviti, da je ta oseba kršila določena pravila ali zakonske določbe, saj vsa življenjska področja niso podrobneje pravno urejena. V takih primerih torej ni mogoče ugotoviti kršitev določenega pravila, ampak se upošteva temeljno načelo obligacijskega prava, to je prepoved povzročanja škode, kar je življenjsko sprejemljivo in nujno, da se prepreči morebitna škoda, ki lahko oškodovancem nastane zaradi protipravnega ravnanja drugih oseb.
² Strankama in stranskemu intervenientu je bila dana možnost, da se o vseh navedbah izjavijo. Dejstvo, da tožnica ni podala navedb v zvezi z opozorilno tablo, ampak je to storila toženka, pa ne pritrjuje pritožbenim navedbam toženke o nesklepčnosti tožbe.
³ Glede zapisa te izjave je priča A. A. izpovedala, da jo je sestavila več kakor leto po škodnem dogodku (na podlagi klica pooblaščencev toženke) in da se ob tem samega škodnega dogodka ni več podrobneje spominjala.
⁴ Upoštevaje, da dokazni postopek ni pokazal, da so "vse ostale priče izpovedale, da so bile tla očiščena, in da je bila postavljena opozorilna tabla o nevarnosti spolzkih tal", kot neutemeljeno izhaja iz pritožbe stranskega intervenienta.
⁵ Oziroma priznanje celotne vtoževane odškodnine.
⁶ VSRS Sodba in sklep II Ips 133/2016 z dne 16.11.2017.
⁷ Omejitve zaradi svoje osnovne bolezni porfirije in anatomsko drugačne oblike lopatice, prav tako pa večjo zaskrbljenost, ker ni vedela, ali bo lahko skrbela za bolnega moža.
⁸ Sodišče prve stopnje je upoštevalo revaloriziran nesporno plačan del odškodnine in odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati še odškodnino v znesku 7.896,34 EUR.
⁹ Povprečna mesečna neto plača julija 2022 je bila 1.304,01 EUR.
¹⁰ Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
¹¹ Kot izhaja iz 3. člena Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), se spremenjeni peti odstavek 17. člena zakona začne uporabljati šest mesecev od uveljavitve tega zakona (kar je 15. 4. 2023), do začetka uporabe pa se uporablja peti odstavek 17. člena ZOdv.