VSC Sodba Cp 382/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 692,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 101,48 EUR od 24. 3. 2018 dalje, od zenska 161,26 EUR od 21. 4. 2018 dalje, od zneska 122,45 EUR od 23. 5. 2018 dalje, od zneska 36,35 od 23. 6. 2018 dalje, od zneska 27,29 EUR od 21. 7. 2018 dalje, od zneska 29,01 EUR od 22. 8. 2018 dalje, od 26,10 EUR od 22. 9. 2018 dalje, od 21,21 EUR od 23. 10. 2018 dalje, od zneska 35,43 EUR od 23. 11. 2018 dalje, od zneska 92,52 EUR od 22. 12. 2018 dalje in od zneska 30,78 EUR od 22. 1. 2019 dalje ter ji povrniti 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2019 dalje, vse do plačila (I. točka izreka), kot tudi 78,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se tožena stranka (toženec) pravočasno pritožuje. Navaja, da sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, lažiranja navedb iz pripravljalnih vlog v nezakonitem postopku brez opravljenega naroka, na katerem bi se sploh lahko soočil s tožečo stranko v sodni dvorani ter v dokaznem delu zaslišal njo in ključno pričo pri projektiranju objektov na S. – odgovornega projektanta po ZGO, mag. A. A. Glede na to, da je zmotna uporaba materialnega prava možna samo zaradi po navedbah pritožbe sodniške nesposobnosti razumevanja le-tega, malomarnosti pri preizkusu le-tega ali naklepne zlorabe le-tega za potrebe politično dirigiranega sojenja v korist konkretne stranke v postopku, sicer kaznivega po 266. in 288. členu KZ-1, od pritožbenega sodišča zahteva in pričakuje, da namesto sprenevedanja in lažiranja pritožbenih razlogov, kot v sodbah v imenu ljudstva običajno počnejo poimensko navedeni štirje sodniki višjega sodišča, izpolni funkcijo pritožbenega sodišča, za katero je plačano ter po uradni dolžnosti dejansko pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je podjetje tožeče stranke bilo ustanovljeno leta 1993 in preoblikovano v letu 2015 na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), z občinskim odlokom Mestne občine Velenje (Uradni vestnik MO Velenje, št. 22/2015 z dne 22. 12. 2015). 28. člen ZGJS določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. V drugi alineji 66. člen ZGJS izrecno določa, da javni gospodarski zavod in javno podjetje vodita računovodstvo po določilih zakona, ki ureja gospodarske družbe. Glede na navedeno in dejstvo, da predlog tožnika za izvršbo z dne 14. 8. 2019 temelji izključno na podlagi verodostojne listine oziroma nezakonito izdanih računov na nepravi naslov, je smelo sodišče prve stopnje predmetno zadevo obravnavati zakonito zgolj po eni veljavni materialnopravni podlagi, ki jo predstavljata izključno Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Obligacijski zakonik (OZ-UPB-1), po kateri dolžniško upniško razmerje med strankama ne more nastati brez sklenjene pogodbe - 17/1 člen OZ. Obligatoren pogodbeni odnos pa skladno z navedeno zakonodajo v 288. členu predpisuje dodatno tako Energetski zakon (EZ-1, Ur. list, št. 17/14), po katerem tožeča stranka odjemalcem sploh sme distribuirati in zaračunati toplotno energijo, kot tudi 16. člen ZGJS, po katerem tožeča stranka uporabnikom javne službe sploh sme dobavljati in zaračunati mrzlo in toplo sanitarno vodo. Sodišče prve stopnje ob navedenem ne bi smelo slediti tožeči stranki, da je pogodbeni odnos nastal s priključitvijo objekta na oskrbovalni sistem v letu 1980. Da bi se predmetni tožbeni zahtevek po prvem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sploh lahko obravnaval in nadaljeval s pripravljalnim narokom in narokom za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti, je bila tožeča stranka sodišču prve stopnje kot dokaz regularno nastalega dolžniško upniškega razmerja po vsej navedeni zakonodaji dolžna predložiti najmanj zgoraj navedeni verificirani pogodbi (ali skupno), na temelju katerih bi lahko skupaj z ostalimi relevantnimi sekundarnimi dokazi svoj tožbeni zahtevek preko izdanih računov sploh opirala. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe ohranilo v veljavi oporekani sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34412/2019 z dne 19. 6. 2019 za zneske domnevnega dolga po neveljavnih računih tožeče stranke, izdanih v spornem obdobju nezakonito, na napačen naslov in brez vsakršne zakonske podlage. Pri presoji (ne)zakonitosti izdanih računov v predmetni zadevi se je sodišče povsem zmotno oprlo zgolj na s strani tožeče stranke podtaknjene podzakonske akte – Sistemska obratovalna navodila (Ur. list RS, št. 88/16) in Odlok o oskrbi s pitno vodo za območje Mestne občine Velenje, ki pa z določbami ZGD in OZ nimata nobene zveze. Bolj konkretizirane zahteve za izvedbo naroka, kot je zahteva za dokazno zaslišanje ključne priče na naroku, po navedbi pritožnika ne more biti. Materialnopravna osnova za izračunavanje priključne moči ogrevanja je Energetski zakon (EZ-1, Ur. list RS, št. 17/2014), ki v 288. členu določa pogodbeno razmerje med odjemalcem toplote in tožečo stranko, velikost priključne moči je pri tem temeljni pogodbeni element, ter na njem temelječi podzakonski akt tožeče stranke Sistemska obratovalna navodila (Ur. list RS, št. 88/16), ki priključno oziroma obračunsko moč ogrevanja opredeljujeta v 26. točki 3. člena. Edini, ki je do sedaj izdelal projektno dokumentacijo strojnih instalacij in strojne opreme internih toplotnih naprav S. 11-19 za potrebe pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja v skladu s tem aktom, je odgovorni projektant po ZGO mag. A. A. Sodišče prve stopnje zato povsem zmotno ugotavlja, da predstavlja s strani tožeče stranke vloženi dokument ″5.1 Naslovna stran z osnovnimi podatki o načrtu″ dipl. ing. B. B. projektno dokumentacijo po 3. členu 26. točke Sistemskih obratovalnih navodil. Sodnica ne razlikuje pojmov ″projekt″ in ″načrt″, zato sodišče pri obravnavani tega načrta po ZGO ni bilo sposobno zaznati nobenih nesmislov. Poudarja, da je po pravilih stroke možnost zmanjšati priključno moč posameznega ogrevalnega prostora in s tem celotnega objekta izključno in samo z zmanjšanjem nazivne ogrevalne temperature grelnih teles ali z rezanjem ali izločanjem grelnih teles iz prostorov. Navaja, da iz toženčeve stanovanjske enote ni bil izločen še niti en sam radiator od cca sedmih radiatorjev, kolikor bi jih moral izločiti za zmanjšanje priključne moči na 8416 W po ″načrtu″, v stanovanjih celotnega objekta pa še noben od cca 600 radiatorjev, kolikor bi jih bilo potrebno obligatorno izločiti za 808.862 W zmanjšane priključne moči celotnega objekta, da bi lahko tožeča stranka pravno formalno korektno izdala ″Soglasje za spremembo priključne moči za objekt S. 11-19 v V.″ Navedeno bi lahko tehnično verodostojno pojasnil na zaslišanju kot priča odgovorni projektant mag. A. A., seveda na naroku, ki bi ga sodnica v predmetni zadevi bila dolžna razpisati in za katerega je toženec plačal tudi sodno takso. Navaja še, da kot toženec do prejema sodbe od Okrajnega sodišča v Velenju ni prejel niti enega samega pisnega dokumenta o tem, da sodni postopek sploh poteka, niti opravilne številke niti komu je bil postopek dodeljen niti poziva na oddajo pripravljalnih vlog niti kopij pripravljalnih vlog tožeče stranke, na katere bi bilo možno odgovoriti, niti vabila na zaslišanje strank, pa tudi narok ni bil razpisan.

3V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Najprej je pojasniti, da je bilo o zahtevi za izločitev poimensko navedenih višjih sodnikov, ki jo je pritožnik podal v pritožbi, pravnomočno odločeno s sklepom, izdanim po predsedniku Višjega sodišča v Celju Su 104/2022-30 z dne 9. 12. 2022, s katerim je bila pritožnikova zahteva za izločitev štirih višjih sodnikov zavrnjena.¹

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru gre, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za spor majhne vrednosti.² V tovrstnih sporih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, določena v členih od 442 do 458 v 30. poglavju Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ena od posebnosti so tudi omejeni pritožbeni razlogi (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodbo v sporih majhne vrednosti se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka). Glede na takšno zakonsko omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more uspešno uveljavljati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je ob pravilnem materialnem pravu sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Pritožbeni razlog nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten.

7Sodišče druge stopnje je v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

8V konkretni zadevi je tožeča stranka kot dobavitelj komunalnih dobrin in storitev od toženca (ki je pritožbeno neizpodbijano lastnik stanovanja št. 3 v večstanovanjski stavbi na S. 11 v ...) kot odjemalca toplotne energije in uporabnika javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zahtevala plačilo svojih izdanih in neplačanih oziroma delno plačanih računov za dobavljene komunalne dobrine in storitve v obdobju od januarja do decembra 2018.

9Sodišče prve stopnje je ob pravno upoštevni trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je podrobno in v vsem bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe³, na podlagi izvedenih dokazov⁴ v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženca.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da glede na določilo prvega odstavka 180. člena ZPP (ki določa obvezne sestavine tožbe) ni imelo podlage za odločanje v pravdnem postopku.

Postopek je bil začet z vložitvijo predloga za izvršbo upnika, sedaj tožeče stranke, zoper dolžnika, sedaj toženca, na podlagi verodostojne listine (po tožeči stranki tožencu izstavljenih računov za plačilo komunalnih stroškov in dobrin). Po obrazloženem ugovoru dolžnika⁵ zoper izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34412/2019 z dne 18. 4. 2019 je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 6. 2019 sklenjeno, da se sklep o izvršbi razveljavi in da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listne, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se na podlagi določbe drugega odstavka 62. člena ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Kot skladno s spisovnimi podatki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožeča stranka na poziv sodišča tožbo dopolnila, nato je sodišče prve stopnje skladno s postopkovnimi pravili upoštevalo še pripravljalno vlogo toženca, s katero je odgovoril na dopolnitev tožbe in nato upoštevalo še po eno pripravljalno vlogo vsake od pravdnih strank.⁶

V kolikor pritožba s tem pritožbenim očitkom uveljavlja postopkovno kršitev, pa ta očitek kot relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni dopusten pritožbeni razlog v tovrstnem sporu.

11Spisovni podatki ne potrjujejo pavšalnega pritožbenega očitka, da toženec do prejema izpodbijane sodbe od sodišča prve stopnje ni prejel niti enega samega pisnega dokumenta o tem, da sodni postopek poteka, niti opravilne številke postopka niti komu je bila zadeva dodeljena niti poziva na oddajo pripravljalnih vlog niti kopij le-teh, na katere bi bilo možno odgovoriti.

Vročilnica (tudi obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno in predstavlja dokaz o vročitvi (149. člen ZPP v povezavi z 224. členom ZPP).

Vročilnice in obvestila sodišču o vročitvi v spisu izkazujejo, da je bil tožencu 21. 11. 2019 vročen poziv sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2019, da odgovori na vlogo tožeče stranke, z ustreznim pravnim poukom po ZPP, ter priložena tudi pripravljalna vloga tožeče stranke – dopolnitev tožbe s prilogami⁷. Na to vlogo je toženec odgovoril s svojo pripravljalno vlogo z dne 28. 11. 2019, kar tudi dokazuje, da je vlogo s pozivom prejel. Prav tako pa mu je bila vročena tudi pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 2. 3. 2021 (na sodišče poslana priporočeno po pošti 3. 3. 2021 in prispela na sodišče 4. 3. 2021) s prilogami ter s pozivom in poukom sodišča na odgovor z dne 23. 8. 2021, kar je prav tako izkazano z vročilnico – obvestilom sodišču o opravljeni vročitvi, pripeto k list. št. 79 v spisu. Tudi na to pripravljalno vlogo je toženec odgovoril s svojo pripravljalno vlogo, poslano priporočeno po pošti dne 16. 9. 2021. Oba poziva sodišča tožencu sta opremljena tudi z opravilno številko sodne zadeve ter z navedbo sodnika.

12Posebnost postopkov v sporih majhne vrednosti so tudi določbe 454. člena ZPP, ki uzakonjajo izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo⁸, da naroka v tej zadevi ni izvedlo, ker izvedba naroka s strani pravdnih strank ni bila predlagana, sodišče pa je po prejemu pripravljalnih vlog obeh pravdnih strank ocenilo, da lahko odloči že na podlagi predloženih dokazov, kot to omogoča drugi odstavek 454. člena ZPP. Pritožba ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, ki ga sicer potrjujejo tudi spisovni podatki, da sta bili na možnost izdaje odločbe brez naroka pravdni stranki v pozivih sodišča prve stopnje tudi opozorjeni. Zmotno je pritožbeno stališče, da predlog za izvedbo dokazov, v konkretnem primeru zaslišanje priče, pomeni tudi predlog za izvedbo naroka. Tako pravna teorija⁹ kot tudi sodna praksa zastopata enotno stališče, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni njuno, da jim bo sodišče ugodilo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo po tožencu predlagani dokaz z zaslišanjem priče A. A. Zavrnitev tega dokaza kot nepotrebnega je obrazložilo z razumnimi razlogi¹⁰, pravilno pa je tudi obrazložilo, da dokazni predlog za zaslišanje priče, ki naj bi po mnenju pritožbe predstavljal predlog za izvedbo naroka, ne predstavlja zahteve za opravo naroka in zato pravilno uporabilo določbo 454. člena ZPP. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo narok obligatorno razpisati in tako tudi ni podana s tem pritožbeno smiselno očitana postopkovna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke je sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago, ki jo je v točki 9 obrazložitve sodbe tudi povzelo in opredelilo, na kar se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

14Pritrditi je sicer pritožbi, da EZ-1 (Energetski zakon, Ur. list RS, št. 17/2014 s spremembami) predstavlja krovni zakon za distribucijo toplotne energije in pritrditi je tožencu tudi v tem, da je ta zakon, veljaven v času dobave obravnavanih storitev in dobrin, v prvem odstavku 288. člena določal sklenitev pogodbe o dobavi toplote med odjemalcem in distributerjem, ki mora biti sklenjena v pisni ali elektronski obliki skladno s predpisi o elektronskem poslovanju.

Vendar pa pritožnik ob tem spregleda Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Velenje in Občine Šoštanj (Ur. list RS, št. 88/2016 z dne 30. 12. 2016, v nadaljevanju: sistemska obratovalna navodila – SON), ki so bila izdana na podlagi 297. člena EZ-1, torej na podlagi zakona, ta pa v petem odstavku 61. člena določajo, da se v primeru, če pogodba ni sklenjena v pisni obliki in odjemalec toploto dejansko odjema, šteje, da je pogodbeno razmerje med distributerjem toplote in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote oziroma z dnem, ko je odjemalec postal lastnik nepremičnine.

15Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago upoštevalo tudi Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki ga izpostavlja pritožnik, pri čemer sicer pravilno opozarja na dolžnost sklenitve pogodbe, ki jo tožeči stranki kot izvajalcu gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode nalaga ZGJS. Pravilo prvega odstavka 17. člena OZ, ki ga navaja pritožnik, je predvsem pojasnjevalne narave in ne določa primerov, ko je nekdo zavezan skleniti pogodbo, 16. člen ZGJS, na katerega se sklicuje pritožnik, pa določa, da lahko v primeru kršitve dolžnosti sklenitve pogodbe s strani izvajalca gospodarske javne službe uporabnik od pristojnega organa republike ali lokalne skupnosti zahteva izdajo odločbe, s katero naj ta odloči o njegovi pravici, za katero meni, da je kršena, in naloži izvajalcu ustrezno ravnanje. Ta zakonska določba torej ureja način, kako lahko uporabnik zavaruje svoje pravice v primeru kršitve dolžnosti s strani izvajalca javne gospodarske službe. V kolikor pa toženec razume to določbo tako, da zato, ker pogodba med njim in tožečo stranko o oskrbi s pitno vodo, odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode, ki se zagotavljajo kot obvezne občinske gospodarske javne službe, ni bila sklenjena, tožeča stranka nima podlage za zaračunavanje teh dobrin in storitev, pa mu ni pritrditi. ZGJS namreč v 5. členu določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe natančno pojasnilo podlage za obračunavanje posameznih komunalnih dobrin in storitev tožencu kot odjemalcu le-teh.¹¹ Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava.

16Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve podrobno obrazložilo, da je tožnik distributer toplote, nadalje, da je obračunska moč zakupljena in nastavljena moč na toplotni postaji odjemalca toplote, ki je lahko enaka ali manjša od priključne moči toplotne postaje določene s projektno dokumentacijo, obračunska moč pa se potrdi z zapisom ob nastavitvi v toplotni postaji s strani pooblaščene osebe distributerja toplote. Pojasnilo je, kaj pomeni priključna moč in obširno obrazložilo in tudi pojasnilo, na kakšnih podlagah je bilo 6. 1. 2015 izdano soglasje za spremembo priključne moči večstanovanjskega objekta, v katerem stanuje toženec, kot tudi, da je bila sprememba priključne oz. obračunske moči izvedena v januarju 2015 in je bila glede na izvedena dela določena nova priključna moč toplotnih naprav objekta, ki se je zapisniško uskladila s Prijavnico z dne 2. 2. 2015.

17V pritožbi pritožnik ponovno izpostavlja po njegovem mnenju neustrezno delo projektanta B. B. in ponavlja, da njegovo delo ne bi smelo biti podlaga za soglasje za spremembo priključne moči. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede spremembe priključne moči predstavljajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik v pritožbenem postopku zaradi že obrazloženo omejenih pritožbenih razlogov ne more več izpodbijati. Sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, kar ni pritožbeno izpodbijano, da toženec za svoje trditve ni predlagal niti zaslišanja projektanta, ki je izdelal projekt oz. načrt, ki je osnova za spremembo, kot tudi ne angažiranja ustreznega sodnega izvedenca, ki bi lahko strokovno preveril izračune oziroma zatrjevane nepravilnosti projekta. Ob obrazloženem tako pritožnik tudi s pritožbenimi navedbami, s katerimi ponavlja trditve o tem, da je bila ta nepravilno ugotovljena, v pritožbenem postopku ne more biti uspešen.

18Sodišče prve stopnje se je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb obeh pravdnih strank in ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke kot utemeljenemu.

19Stroškovne odločitve pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija, ta pa pravilno temelji na določbi člena 155 ZPP (glede potrebnosti stroškov) in določbi prvega odstavka 154. člena ZPP (glede obveznosti povrnitve stroškov).

20Ob obrazloženem se tako pritožba tožene stranke pokaže za neutemeljeno. Očitki o postopkovnih kršitvah, kot je že obrazloženo, niso utemeljeni, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

21Stroškov pritožbenega postopka stranki nista priglasili.

¹ Sklep VSC Su 104/2022-30 z dne 9. 12. 2022 na list. št. 122-123 v spisu.
² Glej člen 443/I ZPP.
³ Primerjaj točko 2 in točke od 4 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ Primerjaj točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Primerjaj točko 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Glej določbi 452. in 453. člena ZPP.
⁷ Poziv sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2019 s pripeto vročilnico – list. št. 53 v spisu.
⁸ Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
⁹ Primerjaj N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 722.
¹⁰ Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
¹¹ Primerjaj zlasti točke 13, 15 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.