VSC Sodba II Kp 32390/2019

I. Pritožbi zagovornika obt. A. A. se delno ugodi v odločbi o kazni tako, da se obt. A. A. v izreku izpodbijane sodbe izrečena zaporna kazen zniža na 2 (dve) leti zapora.

II. Pritožbi zagovornice obt. B. B. se delno ugodi:

- v odločbi glede premoženjskopravnega zahtevka tako, da se oškodovano družbo B. - v stečaju, A., po določbi drugega odstavka člena 105 ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v obsegu, ki se nanaša na obt. B. B., napoti na pravdo

- v odločbi o stroških postopka pa tako, da se obt. B. B. v plačilo ne naložijo stroški kazenskega postopka v obsegu, ki se nanašajo na stroške oškodovane družbe in na stroške ter nagrado pooblaščencev oškodovane družbe.

III. V preostalem pa se pritožbi zagovornikov obt. A. A. in zagovornice obt. B. B., v celoti pa pritožbi zagovornika obt. C. C. in okrožnega državnega tožilca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Obt. C. C. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče pod točko I.) spoznalo obt. C. C. in obt. A. A. za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 240 KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom člena 20 istega zakona, pod točko II.) pa obt. B. B. kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 245 KZ-1. Vsem trem obtožencem je izreklo zaporne kazni in sicer obt. C. C. in obt. A. A. vsakemu v trajanju 2 (dveh) let in 6 (šest) mesecev zapora, obt. B. B. pa 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora. Obt. B. B. je poleg zaporne kazni izreklo še stransko denarno kazen v višini 9.000,00 EUR. Do odločitve prvega sodišča znane stroške kazenskega postopka v višini 1.403.09 EUR je v skladu z določbo prvega odstavka člena 95 ZKP sodišče naložilo v plačilo nerazdelno vsem trem obtožencem, prav tako tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščencev oškodovane družbe in sodno takso. Obt. C. C. in obt. B. B. pa je po prvem odstavku člena 94 ZKP naložilo v plačilo še krivdne stroške.

V skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP je prvostopno sodišče še odločilo, da so vsi trije obtoženci dolžni nerazdelno plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe Ž. d.o.o. - v stečaju (pravilno: V. d. d. - v stečaju! - v nadaljevanju oškodovana družba) v znesku 593.201,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za trinajst navedenih računov, za vsakega od zapadlosti dalje pa do plačila.

2Taki odločitvi nasprotujejo vsi trije obtoženci s pravočasno vloženimi pritožbami svojih zagovornikov in tudi okrožni državni tožilec E. E.

Zagovorniki obt. C. C. sodbo sodišča prve stopnje napadajo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki člena 370 ZKP in predlagajo, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni na način, da se obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zagovornik obt. A. A. izpodbijani sodbi nasprotuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki člena 370 ZKP, pritožuje pa se tudi zaradi odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku in predlaga, da se naj pritožbi ugodi tako, da se napadena sodba spremeni in se obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev le-te sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, posledično pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Zagovornica obt. B. B. izpodbijani sodbi prav tako nasprotuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki člena 370 ZKP, oporeka pa tudi odločitvi glede premoženjskopravnega zahtevka in posledično glede plačila stroškov pooblaščencev oškodovane družbe Ž. d.o.o. - v stečaju in prav tako predlaga, da se po ugoditvi pritožbi v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek pred drugim sodnikom.

Okrožni državni tožilec odločitev v izpodbijani sodbi napada iz pritožbenega razloga po 4. točki člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 371 ZKP, to je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se obt. C. C. in A. A. za očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 240 KZ-1 v povezavi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 na podlagi drugega odstavka člena 45 in člena 47 KZ-1 poleg že izrečenih zaporne kazni izreče še stranska denarna kazen in sicer C. C. 200 dnevnih zneskov po 65,00 EUR, torej skupaj 13.000,00 EUR, obt. A. A. pa 200 dnevnih zneskov po 55,00 EUR, skupaj 11.000,00 EUR.

3Zagovornik obt. C. C. je odgovoril na pritožbo okrožnega državnega tožilca, v kateri izraža nestrinjanje z zavzemanjem slednjega, da se bi obt. C. C. za očitano kaznivo dejanje, ki ga ni storil, izrekla še stranska denarna kazen in predlaga zavrnitev pritožbe. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril tudi zagovornik obt. A. A., ki prav tako izraža nestrinjanje s predlogom okrožnega državnega tožilca za izrek stranske denarne kazni obt. A. A. in pri tem opozarja, da okrožni državni tožilec pred sodiščem prve stopnje ni obrazložil predlagane sankcije, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko obt. A. A. ni izreklo stranske denarne kazni, zato predlaga zavrnitev tožilske pritožbe kot neutemeljene.

Na vse tri pritožbe obtoženčevih zagovornikov je odgovoril okrožni državni tožilec, ki oporeka utemeljevanju v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev zavrne kot neutemeljene.

4Pritožba okrožnega državnega tožilca je neutemeljena.

5Pritožba zagovornika obt. C. C. je neutemeljena.

6Pritožba zagovornika obt. A. A. je delno utemeljena (v odločbi o kazni).

7Pritožba zagovornice obt. B. B. je delno utemeljena (v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in glede plačila stroškov).

8Po pregledu celotnega kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb vseh štirih vloženih pritožb pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obsegu, kot je razviden iz izpodbijane sodbe v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je tudi vsa pravno odločilna in relevantna dejstva. Zbrane dokaze, zagovora vseh treh obtožencev, izpovedbe prič ter ostale dokaze (listinske dokaze, izvedensko mnenje …) je pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da sta obt. C. C. in obt. A. A. storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 240 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 istega zakona, obt. B. B. pa kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 245 KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša z vsemi dejanskimi ugotovitvami in posledično tudi z vsemi pravnimi zaključki v napadeni sodbi in v zvezi s pritožbenimi izvajanji v pritožbah obtoženčevih zagovornikov in v zvezi s pritožbo okrožnega državnega tožilca podaja odgovore, kot je navedeno v nadaljevanju tej sodbe.

O pritožbi, ki jo je vložil zagovornik obt. C. C.:

a) Glede kršitve kazenskega zakona

9Zagovornik v tem delu prvemu sodišču očita, da je napačno interpretiralo določbe OZ in ZGD-1, na katere se v izreku sodbe sklicuje, saj gre pri določbi člena 6 OZ za pravni standard oziroma načelo, ki ni namenjeno omejevanju prostega urejanja obligacijskih razmerij, pri čemer pa iz sodbe ne izhaja, v katerem obligacijskem razmerju obt. C. C. ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Med njim, kot direktorjem družbe Ž. d.o.o. pa je obstajalo mandatno razmerje z dnem nastopa funkcije direktorja, kar je korporativno razmerje, katerega značilnost pa je, da se direktor lastnikom družbe zavezuje, da bo opravil vse posle za vodenje družbe kot dober gospodar, torej so zanj ključna navodila lastnikov. Obt. C. C. po prepričanju pritožbe ni niti mogel izrabiti zaupanja družbenikov Ž. d.o.o., kot sta napačno njegovo ravnanje razumela sodišče in tožilstvo, saj gre za zlorabo lahko le v primeru, če direktor ne ravna v skladu s pričakovanji lastnikov, zato je očitek v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na neupoštevanje določb členov 6 OZ in 263 ZGD presplošen in je v sodbenem izreku nekonkretiziran.

10S takim naziranjem pritožbe se ni mogoče strinjati. Kaznivo dejanje zlorabe položaja velja za nosilno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo oziroma za menedžerski delikt, kjer je objekt varstva vselej interes družbe oziroma poslovna zvestoba, ki jo družba terja od poslovodje, saj je storilec tega delikta lahko le tisti, ki mu je kot nosilcu položaja, pravic ali dolžnosti zaupano tuje premoženje, torej premoženje družbe¹. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja očitek, da sta obt. C. C. in obt. A. A. z zavestnim sodelovanjem pri vodenju in nadzorstvu gospodarske dejavnosti zato, da bi družbi D. (v nadaljevanju: družba D.) pridobila premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in vodenjem gospodarske dejavnosti v družbi Ž. d.o.o. A. na način, da sta v inkriminiranem obdobju oba kot direktorja družbe Ž. d.o.o. s transakcijskega računa (TRR) te družbe na račun družbe D. z neopravičeno odobritvijo odredila plačilo fiktivnih računov, ki so bili izstavljeni s strani družbe Z., čeprav storitve - svetovanje po pogodbi in stroški posredovanja pri nakupu zračnega filtra, kar je družba D. v izdanih računih zaračunala, niso bile opravljene, kar je v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (člen 6 OZ) in skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika po določbah člena 263 v zvezi s členom 255 ZGD-1 in kar je bilo v nasprotju s pooblastili v zvezi z ravnanjem premoženja družbe Ž. d.o.o. (v nadaljevanju oškodovana družba), katera je bila na ta način oškodovana za 593.201,26 EUR, na drugi strani pa je družba Z. pridobila veliko premoženjsko korist v istem znesku. Prvo sodišče je v točkah 8) in 35) izpodbijane sodbe obrazložilo, da sta imela oba obtoženca vodstveni položaj v tej družbi (bila sta zakonita zastopnika), v tej zvezi torej tudi pooblastila za razpolaganje s premoženjem družbe, torej tudi za odrejanje plačil. Od njiju, kot direktorjev, ki sta imela takšna pooblastila se je po prepričanju prvega sodišče brez dvoma pričakovalo ravnanje skrbnega gospodarja, vestnega in poštenega gospodarstvenika. Plačilo fiktivnih računov, ki niso imeli podlage v opravljenih svetovalnih storitvah, kot sta zatrjevala oba obtoženca, pa je označilo kot tista ravnanja, ki so v nasprotju z določbami členov 263 in 515 ZGD, taka ravnanja pa nimajo podlage niti v členu 6 OZ. Zato je odveč razglabljanje pritožbe, da je prvo sodišče napačno razumelo navedena ravnanja med obt. C. C. in oškodovano družbo. Bistveno pri tem namreč je, da je obt. C. C. bil direktor, torej zakoniti zastopnik te družbe in kot tak v skladu z navedenimi določbami tudi zavezan ravnati v skladu z navedenimi določbami, kar je prvo sodišče tudi razumno pojasnilo.

Sicer pa se je o skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ga korporacijska zakonodaja opredeljuje v prvem odstavku člena 263 ZGD-1 izrekla že sodna praksa, iz katere izhaja, da je sklicevanje na to določbo in s tem povezano vsebinsko opredelitev obsojenčevega pričakovanega, vendar pa v posledici storitve kaznivega dejanja neizpolnjenega ravnanja dopustno, če je za tem tudi sam pomen te določbe glede protipravnosti ravnanja odločevalca ustrezno obrazložen², kar pa je prvo sodišče v navedenih točkah tudi ustrezno utemeljilo.

11Napačno je tudi prepričanje pritožbe, da v primeru, če direktor ravna v skladu s pričakovanji lastnikov družbe, ne gre za zlorabo, pri čemer pritožba izpostavlja, da sta obt. C. C. in obt. A. A. v inkriminiranem obdobju bila večinska lastnika družbe Ž. d.o.o., zato je zloraba že pojmovno nemogoča, saj motiva za tako dejanje ni, in da gre za zlorabo lahko le takrat, če so bili fiktivni računi plačani v breme družbe, kateri lastniki niso direktorji, kot tudi, da je pri plačilu teh računov šlo za upravičen poslovni odhodek, saj je osnovni rezultat, h kateremu se je zavezal F. F., to je k izgradnji G., bil dosežen. S takimi navedbami zagovornik meri na pravilo podjetniške presoje, kot merilo skrbnosti, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji očitka o zlorabi položaja in o katerem se je izrekla že tudi obstoječa sodna praksa, iz katere izhaja, da pravilo podjetniške presoje združuje tako izhodišča objektivne, kot tudi subjektivne narave in da je pri tem potrebno presojati, s kakšnimi informacijami je v konkretnem primeru odločevalec razpolagal, torej, ali je odločitev bila v korist družbe, kakšni interesi so prevladali pri posameznih odločitvah in ali je odločevalec ravnal v dobri veri³.

12Pritožba ne problematizira plačila računov, ki so navedeni v sodbenem izreku, kar je zanesljivo ugotovilo že prvo sodišče. V tej zvezi je prvo sodišče pravilno, kot nosilno vprašanje v navedeni kazenski zadevi označilo obstoj podlage za plačilo teh računov, ki pa je po izvedenem dokaznem postopku ni našlo, kar je posebej utemeljilo s prepričljivimi razlogi v točki 23) izpodbijane sodbe, kjer je obrazloženo, (-) da nobeden od računov ni specificiran, (-) da iz njih izhaja zgolj to, da se zaračunava svetovanje po pogodbi, ki je nikoli ni bilo mogoče najti, kljub opravljenim poizvedbam, (-) da pri posameznih računov ni navedene priloge, (-) da pri nobenem računu tudi ni specificirana storitev, iz česar je zaključilo, da te storitve nista opravila niti družba D., niti F. F. sam, o čemer se je prepričalo tudi na podlagi izpovedb posameznih prič (H. H., I. I., J. J.) in tudi podrobnega pregleda in analize izdanih računov, (-) ko iz nekaterih ni razviden niti dohodni žig (čeprav naj bi vsi prihajali s pošto), (-) da na nobenem računu ni potrditev s strani vodij projektov, kar je bila pri primerljivih projektih sicer praksa, (-) da je eden izmed računov bil plačan skoraj dva meseca pred prispetjem v družbo (račun št. 1210/08) kot tudi, (-) da so vsi računi bili plačani še celo isti dan ali najkasneje nekaj dni po prispetju, kar je že prvo sodišče označilo za nenavadno. Pri tem je še ugotovilo, da družba Z., nikoli ni opravila nobenih storitev za Ž. d.o.o., saj ni opravljala nobene dejavnosti (točka 39) obrazložitve), prav tako pa ni dajala nobenih kreditov, zato jo je označilo kot ″slamnato družbo″. V tej zvezi je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v točkah 9) in 17) ter 20) prepričljivo obrazložilo, zakaj so bili računi, ki so bili izdajani in plačani na neobičajen način, fiktivni, in da F. F. ni opravil nobenih logističnih storitev za oškodovano družbo, tega pa ni opravila niti družba Z. Slednje je prvemu sodišču služilo za prepričljivo utemeljitev, da je šlo v primeru plačevanja teh računov za tako razpolaganje s premoženjem družbe, ki ima značaj zlorabe in da v nobenem primeru ni šlo za vprašanje podjetniške presoje, ki naj bi bila pričakovana s strani lastnikov družbe, kot to napak razloguje pritožba.

13V tej zvezi je napačno tudi razlogovanje pritožbe, da za zlorabo ne gre tudi iz razlogov, ker so bila obt. C. C. in obt. A. A. večinska lastnika (več kot 70 %) družbe Ž. d.o.o. in da bi v teh primerih šlo lahko kvečjemu za storitev kaznivega dejanja davčne zatajitve.

Iz obstoječe sodne prakse in strokovne literature namreč jasno izhaja, da je premoženje družbe v pravnem smislu zbirni pojem premoženjskih pravic, vrednostnih papirjev in pravic intelektualne lastnine. Navedeno pomeni, da je v primeru zlorabe položaja vedno oškodovana družba, kot gospodarski subjekt⁴. Iz teh razlogov je potrebno ločiti premoženje družbe in družbenikov (lastnikov) in da je premoženje družbe, ne glede na razmerje družbenikov do družbe, torej njihovo lastništvo (celo v enoosebnih družbah) tuje premoženje, ki terja od poslovodje poslovno zvestobo ne glede na morebitni lastniški delež poslovodje v tej isti družbi. Kajti premoženje družbe je namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti, v tej zvezi pa so varovani tudi interesi ostalih dejavnikov (upnikov, države, delavcev …), ali povedano še drugače, napačno je pojmovanje družbe, da plačilo fiktivnih računov v obravnavanem primeru iz razloga, ker sta obt. C. C. in obt. A. A. bila večinska družbenika, ne omogoča zaključkov o njuni zlorabi, kot je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno obrazložilo že prvo sodišče v točki 37), saj gre tudi v takih primerih za zlorabo položaja tistega, ki poslov ne izvršuje vestno in pošteno in ravna v nasprotju z določbami člena 263 ZGD-1⁵. Slednje torej v nobenem primeru ne dopušča razlage, kot jo ponuja pritožba in sicer, da je bilo plačilo računov realizirano (zaradi pogodbe) z védenjem lastnikov, ker je bila izpolnitev vredna plačila in da ne gre za zlorabo. V tej zvezi pa pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenega stališča, da je šlo v tem primeru za plačevanje računov izključno v interesu zasebne gospodarske družbe, kajti takega subjekta ZGD-1 niti ne pozna. Ž. d.o.o. je bila namreč kapitalska družba, katere upravljalci so zavezani k spoštovanju načela vestnega gospodarjenja s premoženjem družbe, na drugačne zaključke prvega sodišča v tem delu pa ne vpliva niti pritožbeno izpostavljeni kasnejši stečaj družbe V. d.d., kateri se je v letu 2011 pripojila⁶ družba Ž. d.o.o. Nobenega dvoma ni, da je družba Ž. d.o.o., ki v letu 2007 in 2008 še ni bila insolventna, imela pravico sprejeti kakršnekoli strateške odločitve, tudi glede udeležbe v konzorcijalni pogodbi glede gradnje sežigalnice odpadkov, saj slednje tudi ni očitek, ki bi izhajal iz sodbenega izreka in iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Očitek se nanaša namreč izključno na plačilo fiktivnih računov za nekaj, ker družba D. nikoli ni opravila nobene storitve, zato je tudi očitek pritožbe, da v primeru, če družba ni insolventna, nima nihče od upnikov pravice kritizirati, kateri računi so bili plačani kdaj in zakaj, v tej zvezi povsem nerelevanten, enako pa je trditi tudi za navedbo pritožbe, da neodvisni revizor ni zaznal neupravičenega plačila teh računov, kajti prvo sodišče je v točki 33) obrazložilo aktivnosti Urada za preprečevanje pranja denarja v predkazenskem postopku v letu 2019, zaradi česar je tudi zahteva za preiskavo v tem kazenskem postopku bila vložena (šele) 7. 6. 2019.

b) Glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja

14V zavzemanju za ugotovitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba z navedbami, da ne držijo zaključki prvega sodišča, da med družbama D. in oškodovano družbo ni bilo nobene sklenjene pogodbe, saj noben dokaz tega ne potrjuje in da je obstajala in bila izvršena pogodba med Ž. d.o.o. in F. F., prihaja sama s seboj v nasprotje. Prvo sodišče namreč je, izhajajoč iz očitka o zlorabi položaja v oškodovani družbi s strani obeh obtožencev po vseh izvedenih dokazih zanesljivo ugotovilo, da pogodba med Ž. d.o.o. in D. ni obstajala. Vsi računi, ki so bili plačani in ki jih je izdala družba D. pa so bili fiktivni, zato so nerelevantne in protispisne navedbe, da pa je obstajala pogodba med družbo B. d.d. in F. F. Sodišče je, ne glede na izpostavljen zagovor obt. A. A. a, da je pogodbo videl, ob pravilni dokazni oceni vseh ostalih dokazov (listinski dokazi, izpovedbe prič H. H., K. K., I. I., J. J. in L. L.) v točkah 16) in 23) izpodbijane sodbe prepričljivo utemeljilo, da z nakazili družbi D. niso bile plačane nobene storitve, ki bi jih ta družba opravila, prav tako pa dokazni postopek ni pokazal nobenih povezav družbe Z. z F. F. Glede zatrjevanja obeh obtožencev, da bi se pogodba morala nahajati v arhivu, se je prvo sodišče tudi po naknadnih dodatnih poizvedbah z gotovostjo prepričalo, da taka pogodba nikoli ni obstajala, kot tudi, da v zvezi z nakazili iz TRR oškodovane družbe na družbo D. dokazni postopek ni pokazal nobene vloge F. F., ki je bil direktor družbe M. in kasneje konzorcijalni partner pogodbe, ki je bila s strani družbe M. podpisana 25. 8. 2006 in sicer po tistem, ko je N. izstopil iz tega posla in je vstopila družba M.

Sodišče prve stopnje je v tem svojstvu, kljub drugačnemu vztrajanju pritožbe o vlogi F. F. z družbo D. (točka 28.) pravilno dognalo, da F. F. z računi družbe D. ni imel ničesar. Prav ima sicer pritožba, da je F. F., kot direktor M. in konzorcijalni partner za izgradnjo G. imel interes za izvedbo tega projekta, nenazadnje, kot je ugotovilo prvo sodišče, so bili vsi trije konzorcijalni partnerji solidarno zavezani napram naročniku za izvedbo tega projekta. Zato vse aktivnosti F. F., ki jih pritožba na večih mestih izpostavlja, ne dokazujejo nasprotno od tega, kar je že ugotovilo prvo sodišče in sicer, da ni nobenega razloga, da bi F. F. deloval preko D., saj je vedno deloval v svojstvu družbe M., katero je tudi predstavljal.

Obramba zato neutemeljeno vztraja pri tem, da logistično vlogo F. F. v tem poslovnem odnosu dokazuje tudi protokol k pogodbi (listina B 127). Prvo sodišče je to listino v točki 28) natančno analiziralo in dokazno pravilno ocenilo in iz tam zapisanih razlogov in sicer, (-) da je ta dokument bil podpisan že 25. 8. 2006, torej še v fazi, ko še M. sploh ni vstopil v konzorcijalni dogovor, (-) da gre za dogovor v zvezi s konzorcijsko pogodbo glede vstopa M. namesto N. in (-) da se ti računi nanašajo na tabele, oziroma dogovore pri posameznem sklopu, ovrglo tudi zagovor obt. C. C., da naj bi prav ta listina dokazovala dogovor s F. F. glede njegove provizije. Nadalje je ob natančni analizi zapisov na tej listini, na kateri ni nobenih zapisov o proviziji, ampak se vsi zapisi skladajo z dogovori in zneski v sami konzorcijalni pogodbi za vstop družbe M. v konzorcij ter sklope, ki naj bi jih prevzela ta družba pri izgradnji G., dognalo, da se torej te tabele nanašajo izključno na te dogovore, s čemer se skladajo tudi ročni zapisi pod samimi sklopi, ko je na levi strani spodaj namreč znesek 605,930.000,00 SIT (ne pa 605.930,00 EUR, kot je sicer netočno zapisalo sodišče prve stopnje!), kar pa je znesek po konzorcijski pogodbi za družbo M. brez DDV, drug znesek na desni pa je za 50,000.000,00 SIT nižji, torej 555,930.000,00 SIT, s čemer se sklada tudi seštevek zneskov označenih s črko M. Za znesek pri spornem zapisu + 20 %, za katerega je obt. C. C. trdil, da gre za provizijo, pa je prvo sodišče ugotovilo, da ustreza znesku DDV, kar izhaja tudi iz aneksa št. 1 h konzorcijski pogodbi, kjer je prav tako obračunan 20 % DDV. Na podlagi take analize je prvo sodišče utemeljeno ovrglo v zagovor obt. C. C., ko je prvotno v svojem zagovoru trdil, da je provizija znašala 3 %, oziroma najprej celo 5 do 6 % celotne pogodbene vrednosti, ocenjena listina pa naj dokazovala 20 % provizije od vrednosti. Vse navedeno je v nasprotju s pritožbenimi navedbami po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče ustrezno utemeljilo v prepričanju, da zagovor obt. C. C. o posebnem dogovoru o plačilu logističnih storitev F. F. preko družbe D. nikakor ne vzdrži.

15Takih zaključkov ne morejo omajati tudi navedbe pritožbe o tem, da so vse priče vedele, da F. F. lobira in svetuje, kajti ključno relevantno dejstvo, ki pa ga je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo je, da ni obstajala nobena povezava med družbo D. in F. F. V tej zvezi pritožba tudi neuspešno take razloge napada s svojo dokazno oceno izpovedi priče J. J., vdove F. F., ki je v nasprotju s pritožbo pravilna, prav tako pa ne s svojim videnjem zagovora obt. B. B., kot bo obrazloženo v nadaljevanju in dokazno oceno priče L. L., ki je šele na posebno vprašanje na glavni obravnavi domnevno potrdila védenje o družbi D., do česar se je prvo sodišče dokazno prav tako opredelilo v točki 29). Tako dokazno oceno pa kot prepričljivo sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki se z naziranjem pritožbe, (-) da je navedena listina dokazovala, da bi F. F. bil upravičen zaradi opravljenih logističnih storitev do skupnega zneska 671.608,00 EUR in (-) da so za večino tega zneska bili očitno izdani računi družbe D. in (-) da naj bi ta znesek skupaj predstavlja dobre 3 % vrednosti celotnega projekta, zaradi prepričljivo zapisanih razlogov prvega sodišča v točki 28) izpodbijane sodbe, ne strinja.

16Pritožba problematizira tudi razloge prvega sodišča o obtoženčevi krivdi, pri čemer izpostavlja, da je bilo sprejetje F. F. v posel in s tem povezano plačilo računov D. nujno potrebno za izgradnjo G., kar bi v nadaljevanju zagotovo vodilo še do nadaljnje izgradnje istovrstnih objektov v tujini, saj je obt. C. C. bil ves čas prepričan, da dela v korist in v skladu z interesi oškodovane družbe, ki jo je vodil, stečaj družbe, ki pa se je zgodil, pa je preprečil realizacijo nadaljnjih projektov družbe v tujini, prav tak pa ni imel namena družbi Ž. d.o.o. škodovati in omogočiti pridobitev koristi družbi D. Tudi takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

O obtoženčevi krivdi se je s prepričljivimi razlogi sodišče izjasnilo v točki 38) izpodbijane sodbe iz katere izhajajo zanesljive predhodne ugotovitve, (-) da družba in F. F. D. za družbo A d.o.o. ni opravila nobenih storitev v povezavi s projektov C., zaradi česar so bila plačila računov neupravičena, (-) da je šlo za fiktivne račune visokih zneskov za svetovalne storitve družbe s sedežem v ZDA, ki pri teh projektih ni sodelovala, zaradi česar je pridobila premoženjsko korist v znesku 593.301,26 EUR, za isti znesek pa je na drugi strani družbi Ž. d.o.o. nastala škoda. Ob dejstvu, da je bil obt. C. C. zakoniti zastopnik družbe in je odredil plačilo fiktivnih računov tako, kot izhaja iz sodbenega izreka in pri tem po prepričanju prvega sodišča tudi vedel, da storitve družbe D. nikoli niso bile opravljene, kar je prvo sodišče utemeljilo tudi z neobičajnim načinom dinamike plačil računov, ki so prihajali s strani družbe D. v družbo Ž. d.o.o., ko nobeden izmed računov ni bil odobren s strani vodij projektov, računi pa so bili odrejeni v izplačilo računovodkinji L. L., prepričljivo zaključilo, da je obt. C. C. ravnal z direktnim naklepom. Tako zapisanih razlogov pa po prepričanju pritožbenega sodišča pritožba ne more izpodbiti z navedbami, da je bilo sprejetje F. F. v posel in plačilo računov D. nujno za izgradnjo G., saj prvo sodišče v izvedenih dokazih ni našlo nobene povezave med družbo D. in F. F., niti med družbo Ž. d.o.o. in družbo D., ki ni opravljala nobene gospodarske dejavnosti. Prisotnost in pomen družbe M. v konzorcijalni pogodbi ni nikoli bila sporna in je za potrebe tega postopka tudi nerelevantna. Glede na ugotovitve prvega sodišča, v kolikšnem znesku je bila zaradi plačila tako fiktivnih računov oškodovana družba Ž. d.o.o. in obogatena na drugi strani družba D., pa v tej zvezi tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je obt. C. C. v tem svojstvu deloval v korist in skladno z interesi družbe Ž. d.o.o., ki jo je vodil, zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

17S pritožbenimi navedbami, da bi škoda lahko nastala le družbi Ž. d.o.o., ki pa več ne obstaja, ker je bila pripojena k družbi V. d.d., kar je posledica prenosa celotnega premoženja ene družbe na drugo pritožba oporeka zaključkom prvega sodišča glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe in pravilno v skladu z listinskimi dokazi, ki so povzeti v točki 8) izpodbijane sodbe izpostavlja, da je družba Ž. d.o.o. bila pripojena v letu 2011 družbi B. d.d., torej gre v tem primeru za univerzalno pravno nasledstvo med družbami. Zato glede na čas pripojitve družbe Ž d.o.o. družbi V. d.d. ni mogla biti evidentirana še terjatev, ki jo je prvo sodišče z izpodbijano sodbo ugotovilo, saj je predkazenski postopek v tej zadevi stekel šele v letu 2014, zahteva za preiskavo pa je bila podana šele v letu 2019, nerelevantno pa je tudi, s kakšnim premoženjem je družba Ž. d.o.o. ob pripojitvi razpolagala, kajti za ugotavljanje višine premoženjske škode, oziroma koristi je odločilen čas storitve kaznivega dejanja, ne pa čas pripojitve, na katerega opozarja pritožba. Kolikor pa ima pritožba v mislih netočen zapis sodišča glede prisoje premoženjskopravnega zahtevka družbi Ž. d.o.o., za katero je sodišče sicer netočno navedlo, da je sedaj v stečaju, pa sodišče odgovarja, da tudi ta netočen zapis v sodbenem izreku pod točko 6.), ko se navaja, da so obtoženci dolžni premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe Ž. d.o.o. v stečaju plačati nerazdelno, na pravilnost odločitve glede prej navedenega univerzalnega pravnega nasledstva ne vpliva, čeprav ima pritožba prav, da Ž. d.o.o. formalno več ne ostaja, obstoječi gospodarski subjekt je na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva sedaj gospodarska družba V. d.d., - v stečaju, kot bo posebej obrazloženo v nadaljevanju.

c) Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

18S pritožbenimi navedbami, da v sodbenem izreku niso navedena dejstva, ki bi pomenila konkretizacijo obstoja pritožnikovega namena po pridobitvi velike premoženjske koristi oziroma škode, ker se obtožencu očitano kaznivo dejanje lahko stori samo z obarvanim naklepom in ni dovolj, da sodbeni izrek vsebuje le na abstraktni ravni zapisan zakonski znak iz drugega odstavka člena 240 KZ-1 zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč kršitev zakona, na tak očitek pa je podan celovit odgovor pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbo zagovornika obt. A. A., ki identično kršitev zakona uveljavlja z obsežnimi pritožbenimi navedbami.

19Nadalje zagovornik utemeljuje isti pritožbeni razlog v zvezi s pridobitvijo bančnih podatkov z očitkom, da, če je sodišče dovolilo pridobitev bančnih podatkov v času od določenega pa do določenega datuma, tega ni mogoče razlagati na način, da je podatke dovoljeno pridobivati zunaj tako določenega časovnega okvirja, ker je odredbi, ki je slednje dopuščala, ta časovna veljavnost potekla, saj gre pri pridobivanju podatkov o bančnih transakcijah za poseg v ustavno zavarovane pravice, zaradi česar realizacije odredbe ni dopustno raztegniti tudi na čas, ki ga odredba ne določa. Take pritožbene navedbe so presplošne in nekonkretizirane. Ker je identično kršitev obrazloženo zatrjevala tudi zagovornica obt. B. B., v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče napotuje na tam zapisana pritožbena izvajanja.

20Glede očitka o napačnem matematičnem izračunu dopisanih zneskov na dogovoru C. C. – F. F. z dne 25. 8. 2006 oziroma napačnih zapisov glede zneskov v SIT oziroma v EUR je podan odgovor pritožbenega sodišča že v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, poudarek verodostojnosti tako pomembni listini pa ne pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč znova uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, enako je mogoče trditi tudi glede razlogov prvega sodišča v točki 36) obrazložitve, kjer pritožba ponuja le lastne zaključke in videnja, ki je drugačno od tega, ki ga je v navedeni točki zapisalo prvo sodišče.

21Selektivno in netočno pritožba povzema zapisano obrazložitev v točki 30) obrazložitve, ko navaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila L. L. skupaj z obt. C. C. soobdolžena v drugih kazenskih postopkih in je zato neverodostojna. Natančno branje v tej točki ocenjenih izpovedi prič O. O. in L. L. pokaže, da je sodišče v tem delu zapisalo, da je navedena priča sicer imela motiv za svojo izpoved, povezan s sicer že pravnomočno končanim kazenskim postopkom, ki je tekel zoper njo (izdana je bila oprostilna sodba), prav tako pa je sodišče zapisalo, da je obt. C. C. še v drugih kazenskih postopkih po lastnih navedbah. V vseh teh postopkih pa se poleg obtožencev, bodisi kot priča, bodisi tudi kot obtoženka pojavlja L. L., zaradi česar je prvo sodišče sklepalo, da imajo vsi navedeni skupen interes za dosego ugodnih izidov teh postopkov. Navedena okoliščina pa ni bila ključna za takšno dokazno oceno izpovedi navedene priče, kot to napačno navaja pritožba, temveč je dokazno oceno te priče, kot izhaja iz točke 29) izpodbijane sodbe prvo sodišče gradilo predvsem na listinskih dokazih, kot tudi na izpovedi preostalih prič (O. O., H. H., I. I., …), zato ne drži očitek pritožbe, da je povezava z že končanim kazenskim postopkom bila odločilna pri presoji verodostojnosti te priče, sprejeta dokazna ocena pa tudi ni vplivala na pravilnost pravnih in dejanskih zaključkov, ki jih pritožba problematizira.

K pritožbi zagovornika obt. A. A.:

a) Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

22Pri utemeljevanju tega pritožbenega razloga zagovornik očita prvemu sodišču neobrazloženost do stališča obrambe v končni besedi glede izkazanega zastaranja kazenske zadeve, saj je v točkah 40) – 42) prvo sodišče odgovorilo le na v zaključni besedi podan ugovor zastaranja obrambe obt. C. C., ki pa je oporekala konstrukciji enovitega kaznivega dejanja, ni pa se opredelilo do izpostavljenega stališča obrambe obt. A. A., da glede računa št. 1210/08 z dne 10. 12. 2018 (pravilno: 16. 12. 2008) ni izkazano sodelovanje obt. A. A. pri potrjevanju tega računa in v tej zvezi posledično napačno uporabo zakona, ko bi po stališču pritožbe moral biti uporabljen KZ, ne pa KZ-1.

Drži sicer, da je prvo sodišče podalo odgovor na ugovor zastaranja v točkah 40) - 42) izpodbijane sodbe in je v tem delu tudi pravilno pojasnilo, zakaj je v tem kazenskem postopku potrebno uporabiti KZ-1 in ne KZ, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča ključno, v točki 42) (stran 66) sodbe) pa je izrecno zapisalo, da ne drži teza obrambe obt. C. C. in obt. A. A. o tem, da so izvršena dejanja, z izjemo zadnjega nakazila 16. 12. 2008 zastarala in pri tem pravilno izhajalo iz konstrukcije enovitega kaznivega dejanja, kar je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso ustrezno obrazložilo. V kolikor pa zagovornik pri institutu zastaranja vztraja na zadnjem računu št. 1210/08 z dne 16. 12. 2008, ki po prepričanju pritožbe ne dokazuje sodelovanja obt. A. A. pri potrjevanju tega računa, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz sodbenega izreka izrecno izhaja, da sta ta račun odobrila in potrdila njegovo izplačilo oba obtoženca, o čemer se je prvo sodišče prepričalo tudi na podlagi izpovedbe priče O. O., ki je izrecno pojasnila (točka 20), da posamezni računi sicer niso imeli žiga in ti niso prišli s pošto, na vseh računih, izrecno pa tudi na izpostavljenem računu pa je zapis o stroškovnem mestu 08, ta podatek, ki je bil eden najpomembnejših, pa ga je vedno pisal obt. A. A., ki je ta račun tudi podpisal. Zato je protispisna navedba pritožbe, da ta račun obt. A. A. ni podpisal, saj iz kopije slednjega (priloga C 9) določno izhaja, da se na računu nahajata podpisa obeh obtožencev. Zmotno pa je tudi prepričanje pritožbe, da se storitev kaznivega dejanja vedno dokazuje izključno le s podpisi računov. Prvo sodišče je namreč vlogo obt. A. A. pri potrjevanju in odobravanju računov obsežno pojasnilo na podlagi ocene njegovega zagovora in dokazne ocene ostalih dokazov v točkah 17) – 22) obrazložitve, tam zapisane pravne in dejanske zaključke pa brez pomislekov kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče.

23Z razlogi v točki 39) izpodbijane sodbe je prvo sodišče ob predočitvi listinskih dokazov - računov priči O. O., ki je izrecno povedala, (-) da je bila oznaka 08 na računu oznaka, ki je pomenila stroškovno mesto in se je nanašala na izgradnjo objekta G., najpomembnejša podlaga za plačilo računa (tako izhaja tudi iz zagovora obt. C. C.), (-) slednje pa je na račune vedno vnesel ravno obt. A. A. izpeljalo logičen zaključek, da je bila prav ta okoliščina odločilna za plačilo računov, ki je pogojevalo predhodno dobro poznavanje izstavitve računov in vse ostale okoliščine glede plačil. Glede sostorilstva, kot oblike udeležbe pa se je prvo sodišče izrecno opredelilo v točki 38) obrazložitve, kjer je z dovolj prepričljivimi razlogi skladno s sodbenim izrekom obrazložilo institut sostorilstva, zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

b) Glede kršitve zakona

24Ni oporekati zagovorniku, da mora opis v obtožnem aktu vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ni pa se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, da je sodbeni izrek v obravnavanem primeru invaliden iz razloga, ker v prvem odstavku člena 240 KZ-1 ne vsebuje očitka, da sta imela obtoženca namen komerkoli povzročiti premoženjsko škodo, zaradi česar je po stališču pritožbe nekonkretiziran in nezakonit tudi očitek, da sta storila kaznivo dejanje po določbi drugega odstavka člena 240 KZ-1, ko se jima očita povzročitev velike premoženjske škode, saj opis, da sta drugemu želela povzročiti veliko premoženjsko škodo oziroma korist, ni dovolj, izrek pa v nadaljevanju tudi ne vsebuje naveznih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj namena, prav tako pa ni konkretiziran tudi obarvan naklep.

25V obravnavanem primeru se obema obtožencema očita kvalificirana oblika storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku člena 240 KZ-1, za katero ima pritožba prav, da predpisuje krivdno obliko obarvanega naklepa, ki jo je mogoče prepoznati v določbi namena pridobivanja premoženjske koristi, kot subjektivnega zakonskega znaka. Res je tudi, da določba drugega odstavka člena 240 KZ-1 v opis ravnanja vključuje tudi pridobitev velike premoženjske koristi, kot voljno sestavino tega naklepa, ki je gibalo storilčevega subjektivnega ravnanja, katero je usmerjeno v pridobitev premoženjske koristi. Navezne okoliščine iz temeljne oblike namena pridobitve premoženjske koristi pa po obstoječi sodni praksi pri kvalificirani obliki preidejo v okoliščine, iz katerih je prepoznati voljno sestavino takega naklepa⁷.

26Vse te okoliščine, za katere pa pritožba trdi, da jih ni, pa po prepričanju pritožbenega sodišča izhajajo najprej iz sodbenega izreka in jih je tudi prvo sodišče prepoznalo v tem, da sta obtoženca v obdobju od 12. 10. 2007 pa do 16. 12. 2008 odobrila in izvršila 13 nakazil iz TRR oškodovane družbe na TRR družbe D., ki so se izvajala sukcesivno in ni se mogoče strinjati s pritožbo, da ob tako ugotovljenih okoliščinah dinamike teh plačil, ki izhajajo že iz sodbenega izreka in iz razlogov v tej zvezi v obrazložitvi sodbe (točke 8, 17, 18, 22, 31, 35 in 38) ni mogoče prepoznati obarvanega naklepa že v temeljni in nadalje tudi v kvalificirani obliki. Obtoženca z realizacijo vsakega nakazila posebej nista po prepričanju pritožbenega sodišča zasledovala cilj storiti le samostojno (temeljno) obliko tega kaznivega dejanja (pri čemer že tri nakazila presegajo znesek 50.000,00 EUR!), ampak sta odločno zasledovala izoblikovan cilj pridobiti veliko premoženjsko korist družbi D., čeprav nekatera izvršitvena ravnanja, če se jih presoja ločeno od namena, ki pa v tem primeru zagotovo je izkazan, imajo sicer zakonske znake temeljne oblike. Zato ni dvoma, da je tako opisano ravnanje obema obtožencema v sodbenem izreku glede očitanega kaznivega dejanja po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom člena 240 KZ-1 dovolj konkretizirano, ker izrek, iz katerega izhaja sukcesivno pridobivanje velike premoženjske koristi družbi D. (in premoženjske škode Ž. d.o.o.) je bil le način izvrševanja takega njunega ravnanja, ki je bilo od vsega začetka usmerjeno v postopno pridobivanje velike premoženjske koristi in s tem v izpolnitev biti kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja⁸.

27Prav tako pritožba nima prav, da je izrek nekonkretiziran tudi zato, ker iz njega ne izhaja konkretizacija očitka povzročitve premoženjske škode, temveč samo namen drugemu pridobiti premoženjsko (veliko) korist. Iz sodbenega izreka v nasprotju s pritožbo namreč določno izhaja, da je bila z ravnanjem obeh obtožencev povzročena velika premoženjska škoda in pridobljena velika premoženjska korist in sta oba obtoženca hotela drugemu pridobiti tako premoženjsko korist, kot nadalje izhaja iz objektivnih okoliščin v sodbenem izreku. Tudi o tem se je doslej izrekla sodna praksa⁹, ko je VS RS zavrnilo stališče, da je premoženjska korist protipravna le, če hkrati pomeni tudi oškodovanje gospodarskega subjekta. Ključno pri tem je, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju premoženjska korist protipravna že iz razloga, ker izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na to, ali vpliva na premoženje gospodarskega subjekta in temu povzroči premoženjsko škodo, kar pomeni, da je kaznivo dejanje ustrezno konkretizirano že takrat, če se zatrjuje zgolj nastanek premoženjske koristi, ki jo je prejel drug subjekt, zlasti, če iz sodbenega izreka tako, kot je tudi v obravnavanem primeru, izhaja opis prikrajšanja, ki ga utrpi gospodarska družba in ki na drugi strani ustreza prejeti koristi. To pa iz sodbenega izreka v nasprotju s pritožbo, ko je natančno navedena višina protipravno pridobljene škode za družbo Ž. d.o.o., določno izhaja.

28V kolikor pa zagovornik s tem meri na nepravilno uporabo KZ-1 in se zavzema za zastaranje kazenskega pregona po temeljni obliki, pa pritožbeno sodišče glede na predhodna izvajanja napotuje na pravilne razloge prvega sodišča v točkah 41) in 42) obrazložitve, da gre v obravnavanem primeru za enovito kaznivo dejanje, torej za ponavljajočo kriminalno dejavnost in ko posamično dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, temveč je del enotne kriminalne dejavnosti in ko pri tem zastaranje teče od dneva izvršitve zadnjega dejanja iz sklopa take dejavnosti¹⁰.

c) Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (in posledično glede kršitve zakona)

29Zagovornik z navedbami, da se je obt. A. A. seznanil z računom 1210/08 z dne 10. 12. 2008 (pravilni datum se glasi: 16. 12. 2008!), ko je bil ta račun že plačan (5. 2. 2009) in da s svojim podpisom tega računa ni mogel odobriti in odrediti njegovega izplačila, ker je bil ta plačan prej in da je ostalo nedokazano, da je ta račun obtoženec sploh odobril in da je iz tega razloga glede na čas plačila računa treba uporabiti KZ in ne KZ-1, saj je bilo ob takih ugotovitvah obtožencema očitano kaznivo dejanje storjeno 2. 10. 2008, ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč kršitev zakona.

O dinamiki odobritve in odreditve plačila posameznih računov je bilo odgovorjeno že v predhodnih pritožbenih izvajanjih, v katerih je pritrjeno prvemu sodišču o tem, kakšna je bila dinamika plačil posameznih računov v inkriminiranem obdobju in da se plačilo posameznih računov ne dokazuje le s podpisi na računih, temveč tudi z drugimi dokazi, kar je prvo sodišče tudi storilo. Pri tem je tudi pravilno obrazložilo, da je bilo plačilo v pritožbi izpostavljenega računa glede na čas prispetja v družbo in plačila računa sicer nenavadno, ta okoliščina pa je po oceni pritožbenega sodišča nerelevantna. Ključno namreč je, da se je obt. A. A. s tem računom, ki ga je tudi podpisal, seznanil in da je bil ta račun tudi plačan in da gre za zadnje dejanje obeh obtožencev v seriji enovite kriminalne dejavnosti, ki se je zaključila prav s plačilom tega računa 16. 12. 2008. Zato zagovornik ne more uspeti posledično s tezo, da ta račun zaradi nedokazanosti ne sodi v sklop očitanih ravnanj in da bi se moral uporabiti KZ, s čemer pa se neuspešno zavzema tudi za zastaranje kazenskega pregona in s tem za kršitev zakona.

30Zmotna ugotovitev dejanskega stanja zagovornik utemeljuje tudi z očitkom o enostranskem ocenjevanju dokazov, pri čemer izpostavlja, da je obt. A. A. na posameznih računih le označil stroškovna mesta (08), ni pa odrejal njihovih izplačil in pri tem opozarja na nepravilno dokazno oceno izpovedi prič O. O. in L. L.

31Prvo sodišče je način odobritve in plačevanja računov ugotavljalo ne le iz listinskih dokazov, temveč tudi na podlagi izpovedb posameznih prič, ki so povedale, (-) da nobeden vodja projekta (po sicer prvotnem dogovoru) ni bil seznanjen s plačili računov in ni označil odobritve takih plačil in (-) da je stroškovno mesto 08 vedno označil obt. A. A., ki je imel ″denarnico‶. Dokazna ocena izpovedb prič I. I., K. K., H. H. in P. P. je v nasprotju s pritožbo po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in nima pomanjkljivosti, ki jih kot bistvene ponuja zagovornik ob lastnem videnju njihovih izpovedb. Bistveno namreč je, da razen L. L. nobena od zaslišanih prič nikoli ni slišala za družbo D., kar je prvo sodišče utrdilo v prepričanju, da sta oba obtoženca odobrila in odredila plačilo posameznih računov, kot izhaja iz sodbenega izreka. V tej zvezi pa tudi ni mogoče pritožbi priznati uspeha glede dokazne ocene priče J. J., ki naj bi ji prvo sodišče enostransko sledilo, medtem, ko zdravstvenim težavam obt. A. A. naj ne bi namenilo ustrezne pozornosti.

32Zagovor obt. A. A. prvo sodišče prav tako ni ocenilo kot neprepričljiv le zaradi posameznih verzeli v spominu, ki so lahko posledica tudi bolezni, kot to pojmuje pritožba, temveč predvsem na podlagi vseh drugih izvedenih dokazov, kar je prepričljivo utemeljilo v točkah 4) in 17) - 20). Prav tako ne drži, da je napačno definiralo status obt. A. A. Iz listinskih dokazov, povzetih v točki 8) skladno z listinskimi dokazi¹¹ jasno izhaja, da sta bila oba obtoženca v inkriminiranem obdobju zakonita zastopnika družbe Ž. d.o.o., pri tem pa je nerelevantno, kako so sodelavci oziroma priče njun status dojemale (izvršni direktor, finančni direktor …). Bistven je namreč status zakonitega zastopnika in s tem zvezi pooblastila, ki sta jih v zvezi s tem imela (kar izhaja iz registra), ne pa naziv funkcije.

33Zagovornik skuša omajati dokazno oceno prvega sodišča in na njej temelječe zaključke tudi s tem, kar so izpovedale priče J. J., I. I., H. H., R. R. in S. S. in vztraja pri tem, da gre pri takih projektih, kot je bila G., za interne dogovore tudi o lobiranju in da zato J. J. tudi ni mogla biti seznanjena z lobistično vlogo pokojnega F. F. S tako ponujenimi stališči zagovornika, ki so hipotetična, se pritožbeno sodišče ne strinja in kot ključno izpostavlja, da noben dokument lobistično vlogo F. F. skladno z izpovedbami zaslišanih prič ni potrdil, prav tako tudi ne povezanosti F. F. z družbo D., kar je zanesljivo in kot ključno ugotovilo prvo sodišče in da je vloga F. F. bila prepoznavna le v okviru konzorcijalnega partnerstva, kjer pa je bil F. F. eden ključnih akterjev, kot zastopnik družbe M. Ob neobstoju svetovalne pogodbe pa je prvo sodišče lobiranje F. F. tudi zanesljivo izključilo in tudi prepričljivo obrazložilo, zato v tej zvezi ne more vzdržati pritožbeni očitek o nedokazanosti izkazanih odreditev in izplačil po spornih računih, kot to neutemeljeno šteje pritožba.

34Pritožbeno naziranje, da tudi noben dokaz ne potrjuje usklajenega delovanja obeh obtožencev in da ni dokazan njun predhodni dogovor, saj označitev stroškovnega mesta z 08, kar je v večini primerov na račune zapisal obt. A. A., ne more pomeniti, da je šlo za sostorilstvo, ni pravilno.

35Za obstoj sostorilstva je ključnega pomena skupna odločitev oziroma volja izvršiti dejanje, saj slednje omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor, da bi bila njegova, torej gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega delovanja vsakemu od sostorilcev. Subjektivni element sostorilstva je torej mogoče prepoznati v usklajenem, vzajemnem in dopolnjujočem se ravnanju storilcev¹².

36Očitek obema obtožencema, da sta pri vodenju in nadzorstvu gospodarske dejavnosti družbi D. pridobila premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem, ko je na eni strani družbi Ž. d.o.o. bila povzročena velika premoženjska škoda in družbi D. pridobljena velika premoženjska korist, je prvo sodišče na podlag izvedenega dokaznega postopka utemeljilo na večih mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko je zanesljivo ugotovilo in obrazložilo (-) status obeh obtožencev in v tej zvezi njuna pooblastilna razmerja v zvezi z razpolaganjem premoženja družbe, (-) ko je ugotovilo dinamiko prihajanja računov s strani družbe D. v družbo Ž. d.o.o. in način izplačevanja teh računov, (-) ko je analiziralo označitve teh računov, saj je na stroškovna mesta 08 vpisal obt. A. A. zaznamek, da gre za objekt G., (-) da so se ti računi odobravali in izplačevali brez sodelovanja vodij projektov in so bili nato odrejeni v izplačilo računovodskemu servisu Š. d.o.o. in (-) da sta šest od trinajstih izplačil odobrila in odredila s svojimi podpisi v izplačilo oba obtoženca, enega izmed računov (z dne 12. 10. 2007) je podpisal obt. A. A., preostalih šest pa obt. C. C. Slednje je prvemu sodišču nudilo vso podlago za pravilno ugotovitev o tem, da v obravnavanem primeru ni dvoma, da je šlo med obema obtožencema, ki sta bila oba zakonita zastopnika družbe, za usklajeno delovanje razpolaganja s premoženjem družbe Ž. d.o.o. z značajem zlorabe njunega položaja pri vodenju in nadzorstvu gospodarske dejavnosti družbe Ž. d.o.o. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da obt. A. A. ni mogoče očitati sostorilstva, kajti izplačilo računov s strani družbe Š. d.o.o. je bilo namreč tehnično realizirano šele po tem, ko je račun podpisal bodisi obt. A. A., bodisi obt. C. C. ali pa oba, kot je zanesljivo ugotovilo tudi prvo sodišče.

d) Glede odločbe o kazenski sankciji:

37Odločitev o kazni zagovornik problematizira z navedbami, da prvo sodišče pri odmeri zaporne kazni obt. A. A. ni upoštevalo njegove starosti (več kot 70 let), da živi urejeno življenje in da nikoli še ni bi obravnavan in kaznovan zaradi prekrškov, prav tako pa tudi ni upoštevalo časovnega odmika od storitve kaznivega dejanja, kar je nerazumno obrazložilo v točki 43) izpodbijane sodbe, čeprav je od storitve kaznivega dejanja minilo 14 let, časovni odmik pa ni nastal v nobenem primeru po obtoženčevi krivdi, prav tako pa pri odmeri tudi ni upoštevalo števila podpisanih računov s strani obt. A. A. Na drugi strani pa pritožba meni, da pa je sodišče pri odmeri kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo, da je dejanje bilo storjeno z direktnim naklepom, saj je slednje zakoniti znak tega kaznivega dejanja, zaradi česar se zavzema za izrek pogojne obsodbe oziroma za bistveno znižanje tako izrečene zaporne kazni, s čemer bi tudi zadostilo načelu individualizacije pri odmeri kazenske sankcije. V tem delu je pritožba delno utemeljena.

38Iz izpodbijane sodbe izhaja (točka 43) da je sodišče pri odmeri sankcije pri obeh obtožencih upoštevalo naravo in težo storjenih kaznivih dejanj in visoki znesek, ki je bil izplačan s strani družbe Ž. d.o.o., dobro premišljen in izdelan načrt storitve kaznivega dejanja, ki izkazuje vztrajnost in predrznost obeh obtožencev in dejstvo, da je kaznivo dejanje bilo storjeno z direktnim naklepom, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo nekaznovanost obeh obtožencev zaradi kaznivih dejanj, res pa se ni izrecno opredelilo do tega, da nobeden izmed obeh obtožencev še ni bil spoznan za odgovornega storitve prekrškov, glede časovne oddaljenosti pa je obrazložilo, da ta okoliščina ni upoštevna iz razloga, ker se oškodovana družbe, ki je sedaj v stečaju še vedno sooča s škodo v višini skoraj 600.000,00 EUR.

39Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da se je obt. A. A. ves čas udeleževal narokov v tej kazenski zadevi in da ni zaradi njegove krivde prišlo do časovnega odmika od storitve kaznivega dejanja, vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede neupoštevanja časovne odmaknjenosti, kot olajševalne okoliščine iz razloga, ker se oškodovana družba v stečaju še vedno sooča z visokim zneskom oškodovanja, zaradi česar je vprašljivo tudi poplačilo upnikov (tudi oškodovanih delavcev) v tem stečajnem postopku. Prav tako pritožba nima prav, da je obtožencema očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku člena 240 KZ-1 mogoče storiti le z direktnim naklepom in da tega sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino. Navedeno kaznivo dejanje, pri katerem gre z vidika njenega potencialnega storilca za takoimenovano pravo posebno kaznivo dejanje (delictum proprium) je mogoče storiti že zgolj z eventualnim naklepom¹³, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi storitev z direktnim naklepom, kot najvišjo stopnjo krivde.

40Ima pa pritožba prav, da so se pri odmeri zaporne kazni obt. A. A. premalo odrazile po zagovorniku izpostavljene okoliščine in sicer obtoženčevo zdravstveno stanje, starost, neobravnavanost za prekrške ter obseg kriminalne količine tako, kot izhaja iz sodbenega izreka izpodbijane sodbe, iz katerega pa je jasno razvidno, da je kriminalna količina, ki se očita obt. A. A. bistveno nižja kot pri obt. C. C. Obt. A. A. je namreč neposredno odobril in odredil plačilo enega računa, šest računov sta skupaj odobrila in odredila v izplačilo obt. C. C. in obt. A. A., medtem ko je preostalih šest računov odobril in odredil njihovo izplačilo obt. C. C. Slednja okoliščina je brez dvoma pomembna pri odmeri zaporne kazni tako, kot pravilno izpostavlja zagovornik, kateremu pa ni pritrditi v tezi, da je v obravnavanem primeru na mestu izrek pogojne obsodbe in da bi tudi z izrekom le-te bilo zadoščeno načelo individualizacije pri izreku kazenske sankcije. V obravnavanem primeru, kot je pritrditi sodišču prve stopnje v razlogih, zapisanih v točki 43) izpodbijane sodbe, gre za storitev kvalificirane oblike menedžerskega delikta, ki je eno najtežjih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, zato v nobenem primeru glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, ne pride v poštev izrek pogojne obsodbe. Glede na prej izpostavljene in spregledane okoliščine pa pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da je v konkretnem primeru potrebno izreči obt. A. A. nižjo zaporno kazen kot obt. C. C., zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 394 ZKP obt. A. A. izrečeno zaporno kazen znižalo iz dveh (2) let in šest (6) mesecev zapora na dve (2) leti zaporne kazni v prepričanju, da je tako izrečena zaporna kazen primerna in ustrezna sankcija vsem po sodišču prve stopnje ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, in tistim, ki jih izpostavlja zagovornik, skladna pa je tudi z načelom o individualizaciji pri izreku kazenskih sankcij, kateremu je sodišče, ki sankcijo izreka, zavezano.

e) Glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku:

41Odločitev v tem delu zagovornik izpodbija zaradi vztrajanja pri zastaranju kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje in zaradi nedokazanosti storitve očitanega kaznivega dejanja, odločitev pa je po njegovem prepričanju napačna tudi iz razlogov, povezanih s sostorilstvom. Takim pritožbenim navedbam, na katere je bilo že odgovorjeno in ki so v tem delu tudi nekonkretizirane, ni priznati uspeha.

42Prvo sodišče je v točkah 46) do 54) povzelo najprej predlog okrožnega državnega tožilca v zaključni besedi glede izreka sankcije in glede predloga za odvzem premoženjske koristi obt. B. B. Nato je izhajalo iz sodne prakse o tem, kdaj se izreka odvzem premoženjske koristi in kdaj se odloča o premoženjskopravnem zahtevku, ki je bil v konkretnem primeru priglašen zoper vse tri obtožence zaradi predhodno odrejenega začasnega zavarovanja na premoženju obt. B. B. po predlogu pooblaščencev oškodovane družbe V. d.d. - v stečaju v višini 593.201,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje pa do plačila tako, kot izhaja iz sodbenega izreka. Prvo sodišče se ni odločilo za ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je sicer obvezen ukrep, ki ga sodišče izreče tudi po uradni dolžnosti iz razloga, ker se ta ukrep izreče po prepričanju prvega sodišča le takrat, kadar ni konkretnega oškodovanca, oziroma oškodovanec ni znan, v konkretnem primeru pa je bila oškodovana družba Ž. d.o.o. (pravilno V. d.d. - v stečaju!), ki še vedno obstaja. Zaradi sekundarnosti ukrepa odvzema premoženjske koristi (člen 76 KZ-1) se je zato odločilo za prisojo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi tako, kot izhaja iz točke 54) izpodbijane sodbe, kar je obrazložilo še s tem, da podlaga za tako odločitev izhaja tudi iz določb členov 131 in 132 OZ, predvsem pa iz člena 186 OZ, iz katerega izhaja, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Ker je v konkretnem primeru škoda nastala v vzročni zvezi z v izreku sodbe opisanimi ravnanji obtožencev, torej s kaznivimi dejanji in ni več mogoča vrnitev stvari, je prvo sodišče pravilno odločilo, da sta obt. A. A. in obt. C. C. (za obt. B. B. je v tem delu odločitev spremenjena) dolžna solidarno oškodovani družbi v stečaju plačati znesek 593.201,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega računa pa do plačila. Taka odločitev prvega sodišča je v obsegu, ki se nanaša na obt. C. C. in obt. A. A., ne glede na nepravilen zapis naziva oškodovane družbe v stečaju, ki ni družba Ž. d.o.o., temveč V. d.d. - v stečaju, ob upoštevanju univerzalnega pravnega nasledstva, pravilna in zakonita, pritožba, ki je v tem delu splošna, pa je neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obt. B. B.:

a) Glede kršitev kazenskega zakona

43Kršitev kazenskega zakona zagovornica utemeljuje najprej z očitkom, da je sodbeni izrek pod točko II.) izpodbijane sodbe pomanjkljiv, ker iz njega ne izhaja obtožencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa zaradi te zatrjevane kršitve vztraja pri tem, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bilo storjeno v Republiki Sloveniji zato pod vprašaj postavlja vprašanje jurisdikcije Republike Slovenije. Take navedbe, na katere je na strani 15) izpodbijane sodbe izčrpno odgovorilo že prvo sodišče, niso utemeljene.

44Kraj storitve kaznivega dejanja poimensko iz sodbenega izreka pod točko II.) eksplicitno res ne izhaja, povsem jasno pa je, da so se vse transakcije in gotovinski dvigi s strani obt. B. B. pri Banki Raiffeisenbank Kärnten izvedle v času od 2. 11. 2007 do 17. 12. 2008, ko je kot pooblaščenec na TRR, odprtih pri Banki Raiffeisenbank Kärnten v Avstriji ravnal tako, kot se mu očita v izreku izpodbijane sodbe. Kraj storitve obt. B. B. očitanemu kaznivemu dejanju ni zakoniti znak tega kaznivega dejanja, je pa kraj storitve pri vseh kaznivih dejanjih pomemben toliko, da je kaznivo dejanje mogoče natančno identificirati kot ravnanje v določenem času in prostoru, kar pa sodbeni izrek v nasprotju s pritožbo vsekakor vsebuje. Prvo sodišče je v točki 3) pravilno obrazložilo, zakaj je podana pristojnost slovenskih sodišč in v tej zvezi uporaba KZ-1. Res je, da sam ugovor krajevne pristojnosti (stran 14 izpodbijane sodbe), na katerega je nepotrebno odgovarjalo prvo sodišče v tej zvezi ni relevanten. Relevantne pa so naslednje ugotovitve, ki jih je prvo sodišče pravilno povzelo v točki 3) in sicer, da je predikatno kaznivo dejanje bilo storjeno v Republiki Sloveniji, saj je oškodovana družba imela sedež in odprt TRR v Republiki Sloveniji, torej so se sredstva prenakazovala iz TRR te družbe na v izreku izpodbijane sodbe navedeni TRR družbe D. v Avstriji, kjer je nato obt. B. B. kot pooblaščenec dvigoval, oziroma prenakazoval ta sredstva iz TRR družbe D. naprej tako, kot iz sodbenega izreka izhaja in kar pritožbeno tudi ni problematizirano. Ob upoštevanju delovnostne teorije iz člena 19 KZ-1, je zato napačno razlogovanje zagovornice, da je bilo kaznivo dejanje pranja denarja storjeno izključno v Avstriji in da bi zato moralo sodišče upoštevati člen 12 KZ-1 in da morajo biti podani posebni pogoji, določeni v tretjem in četrtem odstavku člena 14 KZ-1, med katerimi izpostavlja, da v tujini kazenski postopek za istovrstno kaznivo dejanje ni bil izključen, česar pa sodišče tudi ni preverjalo.

45Prvo sodišče je namreč v isti točki prepričljivo utemeljilo, zakaj ni vprašljiva jurisdikcija Republike Slovenije. Z dvigi oziroma s prenakazili iz TRR družbe D. na TRR obt. B. B. in TRR obeh v izreku navedenih družb je namreč bilo kaznivo dejanje pranja denarja dokončano v tujini. V določbi člena 12 KZ-1 je opredeljeno t.i. aktivno personalitetno načelo, navezano na državljanstvo storilca glede veljave zakonika, če naš državljan stori kaznivo dejanje zunaj ozemlja RS in ne gre za dejanja, ki bi bila zajeta z realnim načelom iz člena 11 KZ-1. To personalitetno načelo je subsidiarno in nastopi šele, če kazenskopravna intervencija v tujini ni zadostna, ob upoštevanju načela ne bis in idem, tujih določb o zastaranju in posebnih pogojev za pregon. Obt. B. B. je slovenski državljan in zanj velja princip efektivnosti slovenskega državljanstva in določbe KZ-1, ki urejajo veljavnost KZ-1 za državljane RS, ki storijo kaznivo dejanje v tujini¹⁴. Slednje postavlja pritožba sicer pod vprašaj z navedbami, da je obt. B. B. že v zagovoru v preiskavi in tudi na glavni obravnavi trdil, da je Banka v Avstriji občasno zahtevala vpogled v poslovno dokumentacijo, ki je bila vedno ustrezna (tudi v pogodbo) in da misli, da ga je Banka tudi pozvala, da potrebujejo dokumentacijo zaradi prilivov na D., zaradi česar se ne ve, ali so sploh podane osnovne procesne predpostavke za vodenje kazenskega postopka v RS, čeprav istočasno pritožba sama ugotavlja, da obt. B. B. v tujini ni bil pravnomočno obsojen.

Res je, da iz zaprosila pristojnim pravosodnim organom v Republiki Avstriji, ko je prvo sodišče pribavljalo zaupne podatke in dokumentacijo o prometu na bančnih računih slednje eksplicitno ne izhaja, kot je ugotovilo že prvo sodišče. Drži tudi, da tega podatka ni dolžan pribavljati sam obtoženec in da mora to storiti sodišče. Vendar pa pritožbeno sodišče glede na takšne dejanske zaključke v izpodbijani sodbi in pritožbene navedbe, ko pritožba sama navaja, da obt. B. B. v tujini ni bil obsojen, upravičeno ni podvomilo, da do kazenskega postopka zoper obt. B. B. v tujini ni prišlo, pritožbene navedbe, da pa ni zanesljivo ugotovljeno, če je v Republiki Avstriji bil uveden kakšen postopek v zvezi s temi nakazili, torej izčrpanje jurisdikcije tuje države pa je zato označiti kot ugibanja, ki nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah in zaključkih prvega sodišča, iz katerih ne izhaja noben resen indic o teku kazenskega postopka v tujini.

b) Glede pridobitve zaupnih podatkov in dokumentacije o prometu na računih preko pristojnih organov v Republiki Avstriji

46Zagovornica v točki 8.) pritožbe s povzetki odgovora Državnega tožilstva iz Celovca št. 14HSt11/15 z dne 9. 6. 2020 glede izdanih odredb a) št. 2HSt3/18A z dne 12. 4. 2018, b) št. HSt3/18A z dne 12. 4. 2018, c) št. 14HSt13/16 z dne 18. 10. 2016 in d) št. 14HSt11/15M z dne 4. 1. 2016 (v prevodu 18. 10. 2016) in v njih zavedenih časovnic glede zajemanja bančnih podatkov ter zaključnih poročil z dne 29. 6. 2018, 4. 4. 2016, 15. 2. 2016 in 9. 1. 2017 pod vprašaj postavlja zakonitost tako pridobljenih bančnih podatkov iz razloga, ker sta odredbi št. 2HSt3/18 z dne 12. 4. 2018 bili izdani s časovno omejitvijo do 20. 5. 2018, zato bi do tega datuma morali biti realizirani, iz zaključnega poročila pa ta podatek ne izhaja, enako trdi tudi za odredbi št. 14HSt13/16 z dne 18. 10. 2016 in odredbo št. 14 HSt11/15 z dne 4. 1. 2016, obe s časovno omejitvijo do 30. 11. 2016, oziroma do 4. 1. 2016, oziroma do zaprtja računov. Zagovornica torej glede vseh izdanih odredb problematizira čas pridobitve bančnih podatkov in vztraja pri tem, da so bili pridobljeni po izteku časovnih omejitev, za katere so bile odredbe izdane, torej brez veljavnih odredb.

47V obravnavanem primeru gre namreč za presojo zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini s sodelovanjem slovenskih pravosodnih organov, saj zagovornica natančno povzema, da so avstrijski pravosodni organi zajemali bančne podatke na podlagi odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju v skladu s členom 156 ZKP. Zato ne drži, da bi moralo slovensko sodišče presojati zakonitost odredb avstrijskih pravosodnih organov z določbami Zakona o kazenskem postopku Avstrije. Vprašanje vrednotenja dokazov, pridobljenih v eni državi, uporabljajo pa se v kazenskem postopku v drugi državi, je sicer precej zahtevno, iz ustaljene sodne prakse pa namreč določno izhaja¹⁵, da presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago. V konkretnem primeru pa je to še bolj očitno, kajti tuji (avstrijski) pravosodni organi so imeli podlago za zajemanje bančnih podatkov v obrazloženih odredbah slovenskih pravosodnih organov in sicer v odredbah opr. št. II Kpd 17558/2015 z dne 15. 5. 2018, I Kpd 17558/2015 z dne 15. 6. 2016 in I Kpd 17558/2015 z dne 15. 6. 2016.

48Zato pritožbeno sodišče sprejema zapisane razloge prvega sodišča v točki II) obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede zakonitosti odredbe preiskovalne sodnice št. II Kpd 17558/2015 z dne 15. 2. 2018 pa je prvo sodišče odločilo že s sklepom opr. št. III K 32390/2019 z dne 10. 11. 2020, Višje sodišče v Celju pa je tako odločitev potrdilo s sklepom opr. št. III Kp 32390/2019 z dne 19. 1. 2021. Zato v zvezi z zakonitostjo navedene odredbe pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju napotuje na tam zapisane razloge. Glede preostalih v pritožbenih navedbah izpostavljenih odredb pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je ukrep v skladu s členom 156 ZKP manj invaziven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, kar izkazuje tudi nižja stopnja zahtevanega dokaznega standarda (razlogi za sum), ki še dopušča uporabo tega ukrepa, katerega značilnost pa je seveda tudi, da je sam po sebi celo najblažji možen ukrep, ker bančnih podatkov, potrebnih za kazenski postopek, v konkretnem primeru kaznivega dejanja pranja denarja na blažji način pravzaprav sploh ni mogoče pridobiti. Res je, da je časovni okvir, kot je obrazložilo že prvo sodišče bil nekoliko širši glede na časovno omejitev v prvih dveh odredbah, vendar pa v drugih dveh odredbah z dne 18. 10. 2016 in 4. 1. 2016 s časovno omejitvijo celo le do zaprtja računov, ki naj bi po trditvah pritožbe bili pridobljeni po izteku časovnih omejitev, za katere so bile odredbe izdane, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti sporen. Preiskovanje obt. B. B. očitanega kaznivega dejanja pranja denarja vsekakor zahteva tudi ugotavljanje okoliščin poslovanja tako v zvezi z njegovim TRR, odprtim v Avstriji, kot tudi glede TRR obeh, v izreku navedenih družb¹⁶.

Kot je že pravilno obrazložilo že prvo sodišče, ni dvoma v zakonitost posredovanih podatkov, ker so vse navedene odredbe bile izvršene za obdobje, za katera so bili podatki zahtevani, nerelevantno pa je tudi, če so banke posredovale podatke po datumu navedenem v odredbi, za katerega pritožba vztraja, da je skrajni rok, do katerega bi odredba lahko bila realizirana. Takim razlogom, ki jih je v izpodbijano sodbo zapisalo prvo sodišče pa pritožbeno sodišče pritrjuje še iz razloga, ker gre pri kaznivem dejanju pranja denarja za specifiko, pri kateri je ključna ugotovitev o tem, če in kdaj je sploh prišlo glede na čas storitve predikatnega kaznivega dejanja do razpolaganja s sredstvi nezakonitega izvora, saj se lahko posamezna določena prenakazila ali dvigi sredstev s posameznih računov opravijo bistveno kasneje, kot so sredstva prispela na določen TRR. Kot bistveno pa pritožbeno sodišče pri tem še izpostavlja, da ne gre pri zajemanju bančnih podatkov po členu 156 ZKP za trajajoč omejevalni ukrep, temveč za zajemanje bančnih podatkov na bančnih računih, na katere naj bi se stekala neupravičena pridobljena sredstva in s katerimi bi v nadaljevanju bančne transakcije lahko potekale v bistveno daljšem časovnem obdobju, torej tudi praktično do zaprtja posameznega računa, kot je bilo v obravnavanem primeru tudi po zadnjih dveh odredbah avstrijskih pravosodnih organov z dne 18. 10. 2016 in 4. 1. 2016 (podatkov o morebitnem zaprtju računov pa preiskovalni sodnik v času izdaje odredbe še ni imel na voljo).

Glede na naravo obravnavanega kaznivega dejanja, torej pranja denarja pa gre pritrditi prvemu sodišču, da je bil vpogled v bančne podatke za celotno navedeno obdobje brez dvoma primeren način za ugotovitev razpolaganja in ugotavljanja nadaljnjega toka neupravičeno pridobljenih sredstev. Zakonitosti tako pridobljenih bančnih podatkov pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni oporekati tudi iz razloga, ker gre pri zajemanju bančnih podatkov za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, torej ukrepom slovenskih, kot tudi tujih preiskovalnih organov, na voljo tudi po tem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Gre torej za ponovljive dokaze, ko bi pravosodni organi do istih podatkov neizogibno prišli tudi z vložitvijo enakega predloga po drugi od te neodvisni poti, kadarkoli v postopku, s predložitvijo nove odredbe po členu 156 ZKP. To pa odpira pot do doktrine neizogibnega odkritja, ki jo sprejema tudi slovenska sodna praksa, saj gre torej za ponovljive dokaze, tako zajemanje bančnih podatkov pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne presega okvira preiskovanja, kar je prvo sodišče z ustreznimi razlogi, upoštevajoč specifiko kaznivega dejanja pranja denarja, tudi ustrezno obrazložilo¹⁷. Po povedanem torej pritožbene navedbe o nezakonitosti pridobljenih bančnih podatkov o prometu na navedenih računih preko pristojnih organov Republike Avstrije niso nezakoniti dokazi, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

c) Opis – konkretizacija obt. B. B. očitanega kaznivega dejanja

49V tem delu pritožba problematizira opis obt. B. B. očitanega kaznivega dejanja pod točko II) izreka izpodbijane sodbe z navedbami, da iz takega opisa ne izhaja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega je vedel, ta očitek pa po prepričanju pritožbe ni, čeprav bi moral biti, konkretiziran in se pri tem sklicuje na sodno prakso in sicer odločbo VSL X Kp 50035/2019 z dne 19. 1. 2022. Meni, da zakonski znak, da je obt. B. B. vedel, da denar izvira iz kaznivega dejanja, ni konkretiziran, kar je kršitev načela zakonitosti, z navedbami, da tak očitek ne samo, da ni konkretiziran, tudi ni dokazan, prvo sodišče pa po prepričanju pritožbe tudi ni navedlo razlogov o tem, da je obt. B. B. vedel, da denar izvira iz kaznivega dejanja, kot je opisano v točki I) uveljavlja ne le kršitev zakona, temveč tudi pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, vendar neutemeljeno.

50Vrhovno sodišče je namreč v večih svojih odločitvah¹⁸ izrecno zapisalo, da za sklepčnost izreka v takem primeru, kot je obravnavani, zadošča, da so v opisu dejanja navedena vsa tista objektivna dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, subjektivni odnos storilca pa mora sodišče obrazložiti v razlogih sodbe, saj se ta dokazuje z drugimi dejstvi, ki sama zase niso element kaznivega dejanja in zato v sam sodbeni izrek ne spadajo. V opisu dejanja v sodbenem izreku morajo biti namreč s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami opisani objektivni znaki kaznivega dejanja, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano dejanje, pri subjektivnem odnosu storilca pa zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje v obrazložitev. Nobenega dvoma torej ni v tem, da je sodna praksa enotna pri tem, da torej v opis ne sodijo dejstva in okoliščine (indici) na podlagi katerih se dokazuje, oziroma sklepa na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (zavesti, volje, namen), saj je to stvar dokazne ocene, ki sodi v obrazložitev.

Iz sodbenega izreka, v katerega pritožba v tem delu naperja očitek, so določno razvidna objektivna dejstva, kako je obt. B. B. sprejel sredstva, ki so bila nakazana na račun družbe D., z njimi razpolagal in tako v nadaljevanju s prenakazili oziroma z dvigi prikril njihov izvor, kar je posebej konkretizirano s posameznimi nakazili in dvigi v gotovini v času od 2. 11. 2007 do 17. 12. 2008, ko je bil pooblaščenec na štirih TRR v Avstriji pri Banki Z., enega izmed teh TRR pa je bil imetnik tudi sam. Iz sodbenega izreka torej natančno izhaja, kdaj so se opravili posamezni gotovinski dvigi in kdaj so se opravila prenakazila na posamezne TRR navedenih družb in na račun, katerega imetnik je bil obt. B. B. Na podlagi takih objektivnih okoliščin, ki iz sodbenega izreka jasno izhajajo in kar je povzeto tudi v obrazložitev izpodbijane sodbe je prvo sodišče utemeljeno sklepalo, da je obt. B. B. védel, da je ta denar, ki ga je dvigoval oziroma prenakazoval iz TRR družbe D. in ga je kasneje razpršil na tri druge TRR, bil umazan, kar je prvo sodišče v prej navedenih točkah obrazložitve tudi prepričljivo utemeljilo. Takšnih razlogov prvega sodišča pa ne morejo omajati niti pritožbeno izpostavljen očitek o tem, da je obt. B. B. sprejel in razpolagal z denarjem v višini 492.541,00 EUR, medtem ko naj bi iz računa družbe Ž. d.o.o. na račun družbe D. bilo nakazano bistveno več denarja, torej znesek 593.201,26 EUR, saj namreč ni nujno, da je premoženjska škoda oziroma korist iz predikatnega kaznivega dejanja identična višini zneska iz kaznivega dejanja pranja denarja, v nobenem primeru pa ta okoliščina ne more vplivati na zanesljivo ugotovitev prvega sodišča o tem, da se je obt. B. B. ves čas zavedal, da je ta denar, ki ga je sprejel, dvigoval in z njim razpolagal, izviral iz kaznivega dejanja.

Prvo sodišče je razloge o tem, da je obt. B. B. védel, da je denar, ki je bil nakazan na račun družbe D. v Avstriji, pridobljen s kaznivimi dejanji in da je v nadaljevanju ta denar sprejel, z njim razpolagal in ga uporabil pri gospodarski dejavnosti, ustrezno pojasnilo še v točkah 31), 32), 33) in 35) obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede obtoženčevega védenja o tem, da je denar pridobljen na nezakonit način, pa je svoje razloge podrobno v nasprotju s pritožbenimi navedbami obrazložilo v točki 39) izpodbijane sodbe, iz katere izhaja celovita in prepričljiva dokazna ocena obtoženčevega zagovora o tem, da ni vedel, da je denar, ki je bil nakazan družbi D. izviral iz kaznivega dejanja, ki naj bi ga predhodno storila oba obtoženca. Prvo sodišče je namreč v tem delu pojasnilo, da se je obt. B. B. najprej zagovarjal, da je šlo v primerih nakazil za vrnitev kreditov, kasneje pa je svoj zagovor spremenil in trdil, da gre za denar, ki je bil nakazan za storitve F. F. pri projektu G. in ga je sam kot pooblaščenec na računih pri banki v Avstriji zgolj dvigoval in ga F. F. izročal. Prvo sodišče je v tej zvezi na podlagi ugotovitev, (-) da so sredstva iz računa družbe D. bila le v manjšem delu dvignjena v gotovini neposredno z računa družbe D., (-) pretežni del sredstev pa je bil naprej prenakazan, med drugim tudi na TRR obt. B. B. in računa drugih dveh družb, na katerih je bil prav tako pooblaščen, (-) da ravno takšen način dvigovanja sredstev oziroma prenakazil kaže na razpršitev sredstev, kar je tipično za kaznivo dejanje pranja denarja in zakrivanja sledi za denarjem nezakonitega izvora, (-) da je slamnata družba D. izkazovala več kot 3,000.000,00 EUR vseh nakazil ob tem, da pa ni opravljala nobene dejavnosti (torej je šlo za slamnato družbo, ki je bila ustanovljena z namenom omogočanja pranja denarja) pravilno dognalo, da se tudi niso potrdile trditve obt. B. B. in priče T. T. o trgovanju z delnicami v Bosni. Obt. B. B., kot je sam potrdil, je bil sproti seznanjen s tem, kdaj bodo sredstva nakazana s strani oškodovane družbe Ž. d.o.o. (to naj bi mu povedal pokojni F. F.) in da je šlo za načrtno nadaljnjo razpršitev na družbo D. nakazanih sredstev. Zato je prepričljivo utemeljilo, da je obt. B. B. zanesljivo védel, da izvirajo sredstva iz kaznivega dejanja, zaradi česar je ta sredstva tudi dvigoval, oziroma jih dvigoval in naprej prenakazal na druge račune, torej jih je sprejel in z njimi razpolagal, vse v skupnem znesku 492.541,00 EUR. Pritožbeni očitek o pomanjkljivem sodbenem izreku zato ni utemeljen. Nepravilno je pritožbeno naziranje, da iz obstoječe sodne prakse izhaja, da mora ta zakonski znak vedenja biti posebej konkretiziran, saj slednje ne izhaja niti iz v pritožbi izpostavljene odločbe VSL opr. št. X Kp 50035/2019 z dne 19. 1. 2022, ki z obravnavano ni primerljiva.

d) Glede dejanskega stanja

51V zavzemanju za zmotno ugotovitev dejanskega stanja je sicer najprej pritrditi pritožbi, da lahko obtoženec glede na svoj položaj v kazenskem postopku poda svoj zagovor kadarkoli tekom postopka in da mu slednje ne more biti v škodo. Ni pa se mogoče strinjati s tezo, da ni dokazano, da je obt. B. B. storil očitano mu kaznivo dejanje, ker mu subjektivni znak tega kaznivega dejanja (krivda) ni dokazan, kar pritožba gradi na trditvah, da obt. B. B. ni bil nikoli zaposlen v oškodovani družbi Ž. d.o.o., da je bil le pooblaščenec družbe D. (ne pa direktor), da je sicer opravil ugotovljene dvige, ni pa vedel, da se s takšnimi transakcijami prikriva izvor denarja.

Na identičen očitek je bilo odgovorjeno že v predhodnih pritožbenih izvajanjih, ko je prvo sodišče ob ugotovitvah, kakšne so bile značilnosti slamnate družbe D. (ni opravljala nobene dejavnosti, ustanovitelj je bil T. T., direktor pa U. U., …), na računu katere je obt. B. B. bil pooblaščen za razpolaganje s sredstvi in je v inkriminiranem obdobju opravljal očitane transakcije in dvige v točkah 34) do 39) izpodbijane sodbe prepričljivo utemeljilo, zakaj zagovoru obt. B. B. v tem delu, da ni védel za izvor umazanega denarja, ni verjelo. Take razloge v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je namreč v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. To dejanje je podano takrat, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve ali pa bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se pri tem zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi takega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja in da bo na ta način oteženo sledenju denarja, ki izvira iz predikatnega kaznivega dejanja. Za uresničitev znakov tega kaznivega dejanja pa tudi ni relevantno, da je znesek, s katerim storilec pri pranju denarja razpolaga, povsem identičen znesku iz predikatnega kaznivega dejanja, kot to problematizira pritožba, saj se lahko kaznivo dejanje pranja denarja izvaja že v času izvrševanje predikatnega kaznivega dejanja, s katerim se pridobiva denar ali premoženje, ta denar pa se nato plasira dalje ob zavedanju, da se prikriva njegov izvor.

52Kot izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe, se namreč časa izvrševanja obeh kaznivih dejanj, torej predikatnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja, v pretežnem delu prikrivata (12. 10. 2007 - 16. 12. 2008 in 2. 11. 2007 - 17. 12. 2008), kar izhaja tudi iz ugotovitev prvega sodišča, ko je natančno analiziralo vse dvige in transakcije, zato je tudi nerelevantno, da zneska transakcij, opravljenih v tujini in vseh nakazil na družbo D. nista povsem identična, kot je bilo že odgovorjeno.

53Pritožbeni očitek o nepravilni dokazni oceni priče J. J. in v tej zvezi tudi listinskega dokaza z dne 25. 8. 2006 (priloga B 127), s ponujanjem lastne dokazne ocene obeh dokazov in z vztrajanjem, da je ves denar bil namenjen F. F., je neutemeljen. Konzorcijska pogodba z dne 25. 8. 2006, ki jo je prvo sodišče v zadostni meri proučilo in dokazno ocenilo, izkazuje položaj vseh treh konzorcijalnih partnerjev v projektu G. Prepričanje pritožbe, da pa je bil vpliv in položaj družbe M. bistveno večji, kot je to povedala J. J., pa na pravilnost pravnih in dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi v nobenem primeru ne vpliva. Prvo sodišče je namreč zanesljivo izključilo vsakršno povezavo v zvezi z lobiranjem F. F., kot tudi njegovo povezavo z družbo D. , prav tako tudi obstoj kakršnegakoli dogovora med obt. C. C. in F. F., kar pa je v tej zadevi bistveno. Takih pravilnih dejanskih zaključkov pa pritožba ne more izpodbiti niti s poudarjanjem izsekov izpovedbe J. J. in v tej zvezi izpostavljenimi dvomi v njeno verodostojnost, ki jih gradi zopet na lastnih prepričanjih o tem, da je ta priča, kot žena pokojnega F. F., bila neverodostojna in ni izpovedala vsega, kar se je dogajalo, in z vztrajanjem, da je F. F. bil v tej zgodbi lobist in da je obt. B. B. z njim posloval tako, kot je ta trdil v svojem zagovoru, kar je bilo že pojasnjeno v predhodnih pritožbenih izvajanjih.

54Pritožba ne more uspeti tudi z vztrajanjem pri tem, da je obt. B. B. občasno dajal F. F. premostitvene kredite. Tudi na ta očitek je že prvo sodišče v izpodbijani sodbi (točka 36) ustrezno odgovorilo. Prepričljivo je pojasnilo, da njegov zagovor v tem delu, da je dajal F. F. premostitvene kredite iz drugih kontov in da je na te konte moral denar tudi vračati, premostitvene kredite pa je dajal na prošnjo F. F., ker je Ž. d.o.o. zamujal s plačili, ne more držati. Prvo sodišče je namreč iz bančnih podatkov ugotovilo, da so bili vsi dvigi in nadaljnja nakazila opravljeni izključno takoj po nakazilih Ž. d.o.o. na druge bančne račune (konte), A d.o.o. pa pri plačilih računov nikoli ni zamujal, načeloma pa so vsi računi bili poravnani še isti dan po prejetju oziroma celo pred zapadlostjo, pri čemer se je zato v tej zvezi prvo sodišče opredelilo tudi do prvotnega zagovora obt. B. B., da je šlo pri spornih nakazilih za plačilo kreditov, ki jih je dal družbi D., o premostitvenih kreditih F. F., pa je obtoženi B. B. zatrjeval šele kasneje, zato je tak njegov zagovor prvo sodišče utemeljeno štelo za neprepričljiv.

55Pri tem pa za obt. B. B. očitano kaznivo dejanje tudi ni relevantno, s katerimi računi, ki jih je izdala družba D., je obt. B. B. bil seznanjen. Relevantne so namreč le ugotovitve o dvigih in transakcijah, ki izhajajo iz sodbenega izreka (kar pritožbeno tudi ni problematizirano), saj se je s temi ravnanji obt. B. B. začelo izvrševanje prikrivanja izvora denarja, ki se je z nadaljnjimi transakcijami in dvigi razpršil na tri TRR in sicer na njegov osebni TRR in TRR obeh, v izreku navedenih družb pri Banki Raiffeisenbank Kärnten.

Taki zaključki prvega sodišča o nadaljnjih prenakazilih na različne TRR in gotovinskih dvigih, kar je obt. B. B. počel zato, da je prikril zakonit izvor sredstev, pa niso teza tožilstva, kot to neutemeljeno očita pritožba, temveč prepričljivi zaključki prvega sodišča, kar je prepričljivo utemeljilo v točki 38) izpodbijane sodbe po skrbni analizi in prepričljivi dokazni oceni vseh, v tem postopku izvedenih dokazov.

56Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da kaznivo dejanje pranja denarja obt. B. B. ni dokazano tudi v subjektivnem delu. Pritožba sicer pravilno povzema elemente krivde za to kaznivo dejanje, ne drži pa, da teh sestavin prvo sodišče ni obrazložilo. Ne le na strani 62 izpodbijane sodbe (ki jo izpostavlja pritožba), temveč tudi v točki 39) le-te je prvo sodišče obširno utemeljilo subjektivni del obtoženčevega ravnanja v povezavi z njegovim védenjem o izvoru (umazanega denarja), s katerim je ta naprej razpolagal. Tako njegovo zavedanje, kot tudi hôtenje, kot elementa direktnega naklepa, pa sta v tem delu zadostno in prepričljivo obrazložena z objektivnimi dejstvi in okoliščinami, ki zahtevajo pozorno branje celotne utemeljitve in ne le sklepnega dela na strani 62, kot to navaja pritožba, ki pa takih zaključkov ne more omajati tudi ne s kritiko razlogov prvega sodišča v tem delu o tem, da so bila ravnanja obt. B. B. vedno dobro načrtovana in premišljena, o čemer se je prvo sodišče zanesljivo prepričalo iz v tej točki pojasnjenih okoliščin o sami dinamiki plačevanja računov s strani oškodovane družbe na družbo D., kot tudi, da je obt. B. B. zanesljivo vedel, kdaj so bila sredstva nakazovana s strani družbe Ž. d.o.o., in da nikoli ni šlo za kakršnekoli premostitvene kredite, bodisi družbi D. oziroma F. F.

e) Glede odločbe o kazenskih sankcijah in o premoženjskopravnem zahtevku ter stroških postopka

57Odločitev prvega sodišča o izreku nepogojne zaporne kazni obt. B. B. v trajanju enega leta in osem mesecev zapora ter o izreku stranske denarne kazni v višini 9.000,00 EUR zagovornica problematizira z navedbami, da v obravnavanem primeru ni šlo za dobro premišljen načrt storitve kaznivih dejanj, da znesek, ki je bil izplačan s strani družbe Ž. d.o.o. na račun družbe D. ne more pomeniti obteževalne okoliščine pri obt. B. B., ki s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja ni imel prav ničesar, ves čas pred storitvijo in tudi pred upokojitvijo pa je opravljal celo vodilne funkcije v podjetjih in ni bil nikoli v kazenskem postopku, prav tako pa tudi ni posegal v varnost gospodarskega prometa. Takim pritožbenim navedbam ni pritrditi.

Prvo sodišče je izrek zapornih kazni za vse tri obtožence utemeljilo v točki 43) izpodbijane sodbe, ko je prepričljivo obrazložilo, v čem vidi vztrajnost in predrznost vseh treh obtožencev (čas izvrševanja kaznivih dejanj v obdobju več kot letu dni), da je šlo za večje oškodovanje družbe Ž. d.o.o., kar se očitno nanaša na obt. C. C. in obt. A. A., pri vseh treh obtožencih pa je upoštevalo tudi storitev očitanih kaznivih dejanj z direktnim naklepom. Prepričljivo je pojasnilo, da gre pri kaznivem dejanju, ki se očita obt. B. B. za eno izmed kaznivih dejanj, s katerim je poseženo v pravno varnost gospodarskega subjekta, kar je bila podlaga prvemu sodišču tudi zato, da je obt. B. B. izreklo nepogojno zaporno kazen in tudi obvezno stransko denarno kazen tako, kot izhaja iz obrazložitve v tem delu in kar nalaga tudi določba tretjega odstavka člena 245 KZ-1. Dosedanja nekaznovanost obt. B. B. in da je prejemnik pokojnine v znesku 1.400,00 EUR pa sta se po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno odrazili v izrečenih kaznih, zato pritožbeni predlog zagovornice, da je izrečena sankcija prestroga, ne vzdrži, ne glede na preračun, da stranska denarna kazen znaša kar 6,5 mesečnih pokojnin obtoženca. Vse po sodišču prve stopnje ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine in v pritožbi ponovljene okoliščine (nekaznovanost, predhodno večletno opravljanje vodilnih funkcij v podjetjih) so se po prepričanju pritožbenega sodišča zadostno odrazile v izreku tako zaporne, kot tudi stranske denarne kazni, zato v tem delu poseg v sodbeni izrek za izrek nižje zaporne in denarne kazni ni utemeljen.

58Ima pa pritožba prav, da odločitev prvega sodišča v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (točka VI izreka) v delu, ki se nanaša na obt. B. B. ni pravilna. Prvo sodišče je tako odločitev sicer utemeljilo s primarnostjo odločanja o premoženjskopravnem zahtevku napram ukrepu odvzema premoženjskopravne koristi v točkah 48) do 54) obrazložitve izpodbijane sodbe s poudarkom, (-) da ta denar obt. B. B. sicer ni bil zasežen, (-) da je oškodovanec (družba B. d.d. - v stečaju) znan, da je oškodovana družbi nastala škoda v vzročni zvezi z opisanimi ravnanji vseh treh obtožencev ter da je primarni upravičenec premoženjske koristi oškodovanec, ki je v obravnavani zadevi priglasil premoženjskopravni zahtevek, zato ima slednji prednost pred ukrepom odvzema protipravne premoženjske koristi. Taki razlogi pa zlasti glede na tožilčev predlog za odvzem premoženjske koristi, kateremu sodišče ni sledilo, niso pravilni.

59Pranje denarja je torej tisto ravnanje storilca, ki omogoči, da prejemnik nezakonite koristi prikrije njen pravi izvor, vsakršna razpolaganja z denarjem nezakonitega izvora pa samo po sebi prispeva k nadaljnjemu zakritju izvora denarja, saj zabriše za njim sledi. Povedano pomeni, da tudi storilec kaznivega dejanja pranja denarja ne more zadržati koristi, ki jo pridobi s takšnim ravnanjem. Pritožba ima prav, da je oškodovani družbi nastala škoda v višini 593.201,26 EUR zaradi storitve predikatnega kaznivega dejanja, ne pa zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Zato je v nadaljevanju utemeljena pritožba tudi glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ki se nanaša na obt. B. B., ki ni hkrati storilec predikatnega kaznivega dejanja¹⁹. V obravnavani zadevi je namreč umazan denar, ki je bil nakazan (zaradi predhodne storitve predikatnega kaznivega dejanja) družbi D. bil z nadaljnjimi transakcijami in dvigi obt. B. B. prenesen na njegov TRR in na TRR obeh v izreku navedenih družb, da bi se prikril njegov izvor. Zato bi prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča ob tem, da zneska v predikatnem kaznivem dejanju in pri kaznivem dejanju pranja denarja nista identična, kar tudi povsem pravilno opozarja pritožba, moralo najprej ugotoviti, kolikšna je bila s strani obt. B. B. pridobljena premoženjska korist in mu slednjo odvzeti ob uporabi določb o odvzemu premoženjske koristi (člen 75 KZ-1), ne pa, da mu je naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek kot solidarno zavezo z ostalima dvema obtožencema tako, kot izhaja iz sodbenega izreka v točki VI.) na podlagi določb, ki veljajo za civilno pravdo (člen 101 ZKP). Okrožni državni tožilec je v zaključni besedi prvemu sodišču pravilno predlagal izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi, čemur sodišče iz prej navedenih razlogov ni sledilo, vendar pa odločitve prvega sodišča o zavrnitvi njegovega predloga pritožbeno ni problematiziral, zaradi česar ukrepa odvzema premoženjske koristi v pritožbenem postopku ni več mogoče izreči. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe prvega odstavka 394. člena ZKP poseglo v sodbeni izrek v točki VI.) in je v tem delu pritožbi ugodilo ter na podlagi določbe drugega odstavka člena 105 ZKP oškodovano družbo B. d.d. v stečaju v obsegu, ki se nanaša na obt. B. B., napotilo na pravdo. Iz teh razlogov pa se tudi ni opredeljevalo do podrednega pritožbenega predloga zagovornice, da bi bilo mogoče obt. B. B. odvzeti premoženjsko korist na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1 le v višini 1.950,00 EUR (ne pa tudi za preostalih 150,00 EUR, ki naj bi jih obt. B. B. prejel vsakič kot potne stroške s strani F. F.).

60Posledično je pritožbeno sodišče zaradi takšne odločitve pritrdilo zagovornici tudi v delu, da obt. B. B. niso utemeljeno naloženi tudi stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na potrebne izdatke oškodovane družbe in potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, o čemer naj bi prvo sodišče odločalo šele s posebnim sklepom. Zato je poseglo tudi v stroškovni izrek v točki II.) izreka izpodbijane sodbe tako, da se ta v tem delu, ki se nanaša na obt. B. B. glede potrebnih izdatkov oškodovane družbe v stečaju ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca spremeni in se delu obt. B. B. potrebni izdatki oškodovane družbe v stečaju in potrebni izdatki in nagrada njenega pooblaščenca ne naložijo v nerazdelno plačilo.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

61Okrožni državni tožilec pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka člena 370 ZKP utemeljuje s tem, da se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča, ko obt. C. C. in obt. A. A. poleg zaporne kazni, ki jo pritožba sicer po višini ne problematizira, ni izreklo še stransko denarno kazen. Meni, da skopi razlogi prvega sodišča, da se obema obtožencema ne izreče stranske denarne kazni ne prepričajo, saj gre za kaznivo dejanje iz koristoljubnosti, za katerega v skladu z drugim odstavkom člena 45 KZ-1 se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi takrat, kadar ni posebej predpisana. Oporeka tudi razlogom prvega sodišča, da predlog okrožnega državnega tožilca v končni besedi ni bil obrazložen. Pri predlogu za izrek te sankcije je namreč bilo izrecno poudarjeno, da je stranska denarna sankcija utemeljena tudi iz razloga, ker gre za dobro premišljen načrt storitve kaznivega dejanja in da je podana visoka stopnja krivde obtožencev, kot tudi, da je šlo za več izvršitvenih ravnanj v okviru kolektivnega (enovitega) kaznivega dejanja, ki je bilo izvrševano v daljšem časovnem obdobju na škodo iste družbe, kar se očita obema obtožencema.

62Obrazložitev vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin za vse tri obtožence izhaja iz točke 43) obrazložitve izpodbijane sodbe, med v pritožbi izpostavljenimi obteževalnimi okoliščinami je tudi narava in teža storjenih kaznivih dejanj, vztrajnost in predrznost obeh obtožencev v oškodovani družbi Ž. d.o.o. in tudi najvišja stopnja krivde (direktni naklep). Pri kaznivem dejanju, ki se očita obt. A. A. in obt. C. C. izrek stranske denarne kazni res ni obligatoren, vendar jo sodišče kljub temu sme izreči takrat, kadar gre za kazniva dejanja, ki so storjena s koristoljubnosti, kot pravilno navaja državni tožilec. Vendar pa kljub poudarjanju že sicer upoštevanih obteževalnih okoliščin, premoženjskih razmer obeh obtožencev in da je šlo za izvrševanje kaznivega dejanja v daljšem časovnem obdobju na škodo iste družbe, kar je prav tako že upoštevalo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je v konkretnem primeru pri obeh obtožencih utemeljen izrek le zaporne kazni, pri odmeri katerih so se ustrezno odrazile vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in katere v pritožbi ponovno izpostavlja tudi državni tožilec. Pri obt. A. A. pa je pritožbeno sodišče tako, kot je bilo odgovorjeno že na pritožbo zagovornika obt. A. A., ki mu je prvo sodišče pritrdilo v tem, da gre pri njem za manjšo kriminalno količino, kot pri obt. C. C., izrečeno zaporno kazen znižalo na 2 (dve) leti zapora. Po povedanem torej pritožbeni očitek o tem, da prvo sodišče ni ravnalo pravilno, ker obema obtožencema ni izreklo poleg zaporne še stransko denarno kazen, ni utemeljen, zato je pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe člena 391 ZKP pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, saj so se namreč pri obt. C. C. in obt. A. A. vse ugotovljene obteževalne okoliščine v zadostni meri odrazile že pri odmeri izrečenih zapornih kazni, zato poleg navedenih izrek še stranskih denarnih kazni, kot to predlaga državni tožilec, ni utemeljen.

63Glede na navedeno je tako, kot izhaja iz izreka te sodbe pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama zagovornika obt. A. A. in zagovornici obt. B. B. in sicer je izpodbijano sodbo v odločbi o kazni, ki se nanaša na obt. A. A. spremenilo tako, da je obt. A. A. izrečeno zaporno kazen znižalo na dve leti zapora. Zagovornici obt. B. B. pa je pritrdilo v delu glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (točka VI izreka) tako, da je na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe prvega odstavka člena 394 ZKP oškodovano družbo Ž. d.o.o. - v stečaju s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se nanaša na obt. B. B. napotilo na pravdo, posledično pa je poseglo tudi v stroškovni del v tistem obsegu, ki se nanaša na stroške oškodovane družbe, oziroma na priglašene stroške in nagrado pooblaščencev oškodovane družbe B. d.d. v stečaju, ki se poslej obt. B. B. ne naložijo v plačilo. V vsem ostalem pa je pritožbe vseh treh zagovornikov in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene (določba člena 391 ZKP) in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (določba prvega odstavka člena 383 ZKP).

64Ker zagovornik obt. C. C. ni uspel s pritožbo, bo obt. C. C. v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP moral plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek. Ker pa je bilo pritožbama zagovornika obt. A. A. in zagovornice obt. B. B. delno ugodeno, se obema obtožencema v skladu z določbo drugega odstavka člena 98 ZKP sodna taksa, kot pritožbeni strošek, ne določi.

¹ Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika - KZ-1 (Korošec, Filipič in ostali, 2. knjiga, Ljubljana 2019, stran 275
² Prav tam, stran 1002 in sodba VS RS opr. št. I Ips 55294/2010 z dne 18. 6. 2015
³ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022
⁴ Primerjaj sodbi VS RS XI Ips 37499/2013 z dne 5. 9. 2013 in I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017
⁵ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 7935/2009 z dne 13. 3. 2012
⁶ Pripojitev k družbi B. d.d. je bila opravljena v letu 2011 - notarski zapis SV-131/11 z dne 10. 2. 2011
⁷ Tako sodba VS RS opr. št. I Ips 37451/2012 z dne 20. 2. 2022
⁸ Primerja sodbo VS RS I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016
⁹ Primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 37451/2012 z dne 20. 2. 2022
¹⁰ Primerjaj sodbi VSL opr. št. II Kp 91593/2010 z dne 3. 4. 2018 in sodbo VS RS opr. št. I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022
¹¹ Izpis iz sodnega registra list. št. 16 - 19
¹² Tako sodbi VS RS I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022 in opr. št. I Ips 26606/2016 z dne 10. 10. 2019
¹³ Več o tem Veliki znanstveni komentar KZ-1, Posebni del, avtorji Korošec, Filipčič in ostali, stran 968
¹⁴ Primerjaj sodbo VSL II Kp 91593/2010 z dne 3. 4. 2018 in Komentar KZ-1, Splošni del, GV založba, avtorji Miha Šepec in ostali, stran 180 in 181 in sodbo VS RS opr. št. I Ips 20498/2011 z dne 4. 10. 2012
¹⁵ Primerjaj sklep VS RS I Kp 50717/2017 z dne 10. 1. 2020
¹⁶ Primerjaj sklep VIS CE III Kp 2726/2015 z dne 23. 5. 2017
¹⁷ Primerjaj sklepa VSC III Kp 32390/2019 z dne 19. 1. 2021 in sklepa VSL V Kp 42619/2017 z dne 15. 10. 2020
¹⁸ Primerjaj sodbe VS RS I Ip 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014 in I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020.
¹⁹ Primerjaj sodbi VS RS opr. št. I Ips 75110/2010 in VSL II Kp 33477/2015 z dne 14. 5. 2019