VSRS Sodba I Ips 49427/2020

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 49427/2020 z dne 8. 9. 2021 spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) dolžan vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso, potrebne izdatke oškodovane gospodarske družbe in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke.

2Obsojenčev zagovornik se je zoper sodbo pritožil. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 49427/2020 z dne 14. 3. 2022 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR.

3Obsojenčev zagovornik je nato 31. 3. 2022 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi razlogov iz 427. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožile Hinko Jenull. V odgovoru nasprotuje izpodbojnim razlogom iz zahteve, v delu jih oceni kot nedovoljene ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovorniku, ki sta odgovor prejela. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik. Pri navedbah in predlogu iz zahteve vztraja.

B.

6Pred vsebinskim preizkusom zahteve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnik izrecno uveljavlja izpodbojni razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi napak v kazenskem postopku in zagotovitvi pravilne uporabe prava, kar posledično določa vsebino in obseg izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Teh s sklicevanjem na pooblastilo iz 427. člena ZKP ni dovoljeno širiti (Horvat Š., Zakon kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 923). Pooblastilo je namreč izključno namenjeno Vrhovnemu sodišču, pri katerem vzporedno z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočno sodbi in nikoli zato, ker so upravičenci za vložitev zahteve iz prvega odstavka 421. člena ZKP takšen dvom uveljavljali. Ugotovljeno je bilo še, da se v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljana izpodbojna razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420.člena ZKP, vsebinsko prekrivata in da ju v znatni meri določajo odločilna dejstva, kot bi po vložnikovi oceni morala biti ugotovljena. V ozadju je torej znova izpodbojni razlog, ki ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti in je Vrhovno sodišče v delih s takšno obrazložitvijo ni preizkušalo.

7Po stališču zahteve, obsojeni kaznivega dejanja že po naravi stvari ni mogel storiti, saj je zaradi delovne obveznosti moral biti na svojem delovnem mestu in se gibati v poslovno proizvodnih prostorih delodajalca ter pri tem, vključno s stoli znamke Spinalis prenašati delovne predmete in uporabljati delovna sredstva. V tem oziru so razlogi v izpodbijanih sodbah v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in zbranim procesnim gradivom ter se ne skladajo z zakonskimi znaki očitanega kaznivega dejanja, kar samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi zmotno uporabo materialnega prava. Gre za to, da z materialno pravnega vidika in same kvalifikacije niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 ali kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Še zlasti, ker stol ni zapustil prostorov oškodovane gospodarske družbe, ker ga obsojeni ni imel v protipravni posesti in ker je zgornja opredelitev kaznivega dejanja izključena z opredelitvijo kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, v smeri katerega se obsojeni ni mogel zagovarjati.

8Bistvo tako zastavljene obrazložitve zahteve je v trditvi, da obsojenčeva zaposlitev v oškodovani gospodarski družbi ter z zaposlitvijo povezane delovne obveznosti, onemogočajo opis in pravno opredelitev obsojenčevega ravnanja v izreku pravnomočno sodbe kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Zaradi navedenega bi lahko šlo za kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki pa obsojencu ni bilo očitano.

9Trditev je zmotna. Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je t.i. splošno kaznivo dejanje (delictum commune), ki po zakonskem opisu ni odvisno od storilčevih lastnosti ali drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno. Nasprotno, kot je v navedenem odstavku opisano, to kaznivo dejanje zajema največji možni nabor življenjskih primerov z razlikami, ki so stvar dokazovanja v posameznem kazenskem postopku in ne pravne opredelitve (kvalifikacije), ki je kljub razlikam ves čas enaka. Nič drugače ni, ko je bilo to kaznivo dejanje zgolj poskušeno, ko je torej storilec po prvem odstavku 34. člena KZ-1 s kaznivim dejanjem začel, pa ga ni dokončal. Opis obsojenčevega ravnanja v izreku pravnomočne sodbe povsem ustreza pravni opredelitvi poskusa kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Za pravno opredelitev po prvem odstavku 209. člena KZ-1 bo moralo biti predhodno ugotovljeno, da je bil stol iz opisa dejanja obsojencu neposredno zaupan, nakar bi moralo biti to dejstvo po pravilni oceni sodišča druge stopnje v opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe tudi posebej navedeno. Ker ni bilo, posredno uveljavljeni kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP v obrazložitvi zahteve nista podani.

10Glede na to, in ker uveljavljana bistvene kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po obrazložitvi zahteve ni bilo mogoče ločiti od uveljavljanih kršitev Kazenskega zakona in ne od nedovoljene graje ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11Odločba o dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98a. členu in prvem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica neuspeha vloženega izrednega pravnega sredstva ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih po sodišču prve stopnje. Sodna taksa je bila odmerjena po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife, določene v Zakonu o sodnih taksah.

12Odločitev je bila sprejeta soglasno.