VSL Sklep I Ip 3/2023

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnice za rubež predujma v znesku 56.400,00 EUR, ki se nahaja na računu Okrajnega sodišča v Ljubljani, in s prenosom denarnega zneska na upničin račun, podan v vlogah z dne 14. 9. 2022, 19. 9. 2022 in 27. 9. 2022, zavrnilo (I. točka izreka), ter odločilo, da upnica sama krije svoje stroške, priglašene v vlogah z dne 14. 9. 2022, 19. 9. 2022 in 27. 9. 2022 (II. točka izreka).

2Upnica je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb ZIZ in ZPP, zmotno uporabo materialnega prava in tudi kršitve 22., 23. ter 87. člena Ustave RS. Sodišče pravilno pojasnjuje, da je predujem založitev denarja, da so denarna sredstva, ki predstavljajo predujem, še vedno v lasti dolžnika, ter da predujem ni izvzet iz izvršbe po določbah ZIZ, in tudi ni predmet izvršbe skladno z določbami 149. člena ZIZ. Krši pa sodišče 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ugotovi, da ni zakonskih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nato pa samo brez zakonske podlage ugotovi poseben status, ki se lahko enači s statusom zarubljenih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. V ZIZ in v predpisih o plačilnem prometu bi zaman iskali določbo, ki bi bila podlaga za tako stališče. Glede na 87. člen Ustave pravice in obveznosti lahko Državni zbor določa samo z zakonom. Dejstvo, da je račun odprt pri Banki Slovenije, nima nikakršnega pravnega pomena. Banka Slovenije na podlagi 12. člena Zakona o Banki Slovenije vodi račune za osebe javnega prava. Glede računov oseb javnega prava pa je Banka Slovenije organizacija za plačilni promet v smislu 10. točke 16. člena ZIZ, saj je v skladu z zakonom pooblaščena za vodenje transakcijskih računov oziroma podračunov, poravnalnih računov ali za opravljanje storitev depozitov. Upravljanje z gotovinskimi sodnimi pologi ureja Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščino. Ta uredba ne določa, da bi depozit imel status, ki se enači s statusom zarubljenih sredstev. Sodni depoziti preidejo z dnem prejema v upravljanje Republike Slovenije in se vodijo na posebnem namenskem transakcijskem računu Republike Slovenije za sodne depozite. Vodijo se kot transakcijski računi, na katere se lahko poseže v izvršilnem postopku, saj je lastnik sredstev še vedno dolžnik. Denarna sredstva na računu sodišča pri Banki Slovenije in je nanj vplačan predujem, niso predmet rubeža in prenosa v izvršilnem postopku za uveljavitev nedenarne obveznosti. Vendar pa glede na zakonsko ureditev lahko sklepamo, da se lahko poseže nanje z rubežem in prenosom v izvršilnem postopku. Gre še vedno za sredstva v lasti dolžnika, ne gre pa niti za predmete, ki bi bili izvzeti iz izvršbe po 101. členu ali 149. členu ZIZ. Dolžnik je torej založil iz naslova predujma za uveljavitev nedenarne obveznosti, ki jo lahko opravi tudi kdo drug, znesek, ki bi do zneska 56.400,00 EUR lahko pokril terjatev upnika v tem izvršilnem postopku. V teoriji je jasno, da je „predujem določen samo za kritje stroškov dela, izvršba drugega nanj zoper osebo, ki naj izvršljivo dejanje opravi, je nedopustna (Rudolf Sajovic, Izvršilni postopek, tolmač k zakonu o izvršbi in zavarovanju, Ljubljana, Pravnik 1944, str. 457). Med osebo, ki neposredno izvrši nadomestno dejanje, in zavezancem (dolžnikom iz sklepa o izvršbi) ni kakšnega pravnoposlovnega razmerja, ki bi bil pravna podlaga za plačilo stroškov za delo. Z izjemo te osebe pa so torej a contrario izvršbe zoper dolžnika, ki je ta znesek založil, za založeni znesek na računu Okrajnega sodišča v Ljubljani, v celoti dovoljene. Zarubljena sredstva lahko nastanejo zgolj na podlagi sklepa o rubežu. Rubež je dejanje neposredne fizične prisile, zaradi tega zahteva izrecno podlago v zakonu in ga je treba razlagati ozko, ker je izjema od splošne avtonomije pravnih subjektov. Značilnost rubeža v pravni teoriji je, da sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku, da terjatve ne sme poravnati, in prepove dolžniku, da terjatve ne sme izterjati ali kako drugače razpolagati z njo. Rubež zahteva oboje, arrestatorium in inhibitorium, v drugačnem primeru ne moremo govoriti o rubežu. V postopku I 3764/2019 pa zaman iščemo, da bi bilo dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati kakšno terjatev glede predujma. Prav tako upnik s plačilom predujma ne pridobi zastavne pravice, saj sploh niso zarubljene dolžnikove terjatve. Na predujmu v konkretni zadevi sploh še ne obstaja kakšna zastavna pravica. Iz zakona ne izhaja, da bi imel učinek rubeža tudi predujem „zavarovanje pogojne terjatve upnika“ za uveljavitev nedenarne terjatve, ko sklep o plačilu stroškov še ni izdan, prednost pred sklepom o izvršbi za plačilo denarne terjatve. Sodišče je zmotno in nezakonito dalo prednost zavarovanju bodoče negotove terjatve pred obstoječo terjatvijo, ugotovljeno z izvršilnim naslovom. ZIZ je predpis procesnega prava. Zaradi enake uporabe prava se v procesnem pravu ne sme uporabiti kakšnih analogij in ugotavljati posebnega statusa, ki se lahko enači s statusom zarubljenih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Zakon je jasen, rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen. Tudi glede tega je zakon jasen, ko se določenemu dejanju sodišča da status rubeža, zakon izrecno pove, da gre za rubež. Ker pa noben predpis ne določa, da ima plačilo predujma učinek rubeža, se tudi sredstva ne morejo obravnavati, kot da bi imela status zarubljenih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče je z enako obravnavo statusa zarubljenih sredstev, ki nastanejo na podlagi sklepa o rubežu za izterjavo denarne terjatve, in statusa sredstev, ki so vplačana kot predujem, enako obravnavalo neenaka položaja in s tem kršilo 22. člen Ustave. Le-ta je kršen tudi zato, ker je sklep tudi očitno napačen. Poleg tega upnica uveljavlja kršitev 87. člen Ustave, saj je sodišče samo brez pravne podlage dalo predujmu poseben status. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6Za odločitev o pritožbi je bistveno pravno vprašanje, ali se v korist upnice v obravnavani izvršilni zadevi I 232/2019, A. A., ki zoper dolžnika B. d. o. o. teče zaradi izterjave denarne terjatve, lahko dovoli nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem in prenosom predujma v znesku 56.400,00 EUR, ki ga je isti dolžnik B. d. o. o. na podlagi drugega odstavka 225. člena ZIZ založil za opravo nadomestnega dejanja v izvršilni zadevi I 3764/2019 zaradi uveljavitve nedenarne terjatve upnika C. d. o. o. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presodilo, da navedeno ni dopustno. Ugotovilo je, da predujem oziroma založena sredstva sicer res še vedno predstavljajo premoženje nakazovalca (dolžnika) B. d. o. o., s katerimi upravlja Banka Slovenije na posebnem transakcijskem računu Republike Slovenije za sodne depozite. Vendar, kot navaja sodišče prve stopnje, s tem zneskom dolžnik ne more več prosto razpolagati, oziroma ne more zahtevati njegove vrnitve, razen v presežku nad potrebnimi stroški, kar je znano šele po pravnomočnosti sklepa o stroških, ki nastanejo v zvezi z opravo dejanj iz izvršilnega naslova, oziroma v primeru razveljavitve sklepa o izvršbi. Predujem predstavlja zavarovanje pogojne terjatve upnika C. d. o. o. v zadevi I 3764/2019 oziroma zagotovitev sredstev, ki bodo navedenemu upniku omogočala na dolžnikove stroške izvršitev tistega, kar od dolžnika zahteva izvršilni naslov. Tako ima po presoji sodišča prve stopnje predujem poseben status, ki se lahko enači s statusom zarubljenih sredstev pri organizacijah za plačilni promet oziroma plače, za katere je dovoljen prenos po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Do pravnomočnosti namreč prenos zarubljenih sredstev in prejemkov dolžnika ni dovoljen in tako upnik kot tudi dolžnik z zarubljenim premoženjem ne moreta razpolagati. Kot še izhaja iz izpodbijanega sklepa, na prenos denarnih sredstev ne more vplivati niti predloženo soglasje upnika v izvršilni zadevi I 3764/2019 C. d. o. o., da se sredstva založenega predujma prenesejo na račun upnice v obravnavani izvršilni zadevi I 232/2019 A. A., in sicer prav iz razloga, ker (tudi) upnik C. d. o. o. z založenim predujmom ne more razpolagati.

7V izvršbi za uveljavitev nadomestne nedenarne terjatve (225. člen ZIZ) se lahko s strani dolžnika založeni predujem za opravo nadomestnega dejanja na račun upnika nakaže šele, ko je višina stroškov, nastala z opravo nadomestnega dejanja, dokončno znana in so stroški pravnomočno odmerjeni.¹ Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, je sklep o izvršbi v zadevi I 3764/2019, s katerim je bilo dolžniku B. d. o. o. naloženo plačilo predujma za opravo nadomestne terjatve (prim. drugi v zvezi s prvim odstavkom 225. člena ZIZ), že pravnomočen, sklep o stroških po tretjem odstavku 225. člena ZIZ pa še ni bil izdan.

8Višje sodišče se strinja, da izvršba na založeni predujem ni mogoča, pri čemer je odločilna že sama narava pravnega razmerja med sodiščem in dolžnikom - nakazovalcem predujma ter (omejena) pooblastila sodišča s tem v zvezi.

9Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon.²

10Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati, temveč so ta sredstva namenjena izključno prisilni opravi po izvršilnem naslovu dolgovanega nadomestnega dejanja (225. člen ZIZ). Sodišče lahko zato založena sredstva uporabi izključno v ta namen, morebitni presežek, ki se pokaže šele po pravnomočnosti sklepa o dokončni višini stroškov, mora sodišče vrniti na račun dolžnika. Ko enkrat morebitni ostanek predujma prispe na dolžnikov račun, pa lahko vsak upnik, ki ima denarno terjatev do istega dolžnika, nanj tudi poseže z izvršbo. Tako kot to lahko stori tudi glede ostalih dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, za katera niso določena kakšna izvzetja ali omejitve izvršbe (prim. 32. člen in 137. člen ZIZ).³

11Upnica torej v konkretnem primeru spregleda bistveno okoliščino, da dolžnik od trenutka založitve predujma z le-tem ne more več razpolagati, ter da razmerje med sodiščem in dolžnikom – nakazovalcem ni civilnopravno razmerje, temveč strogo formalnopravno razmerje. V zvezi z založenimi sredstvi tako sodišče nima nobene diskrecijske pravice, temveč mora ravnati natančno tako, kot določajo predpisi. Glede na to pritožba zmotno obširno utemeljuje, da bi upnica v obravnavani zadevi na založeni predujem lahko posegla, češ da, ker sklep o dokončni višini stroškov po tretjem odstavku 225. člena ZIZ še ni bil izdan, založena sredstva še niso prešla v premoženje upnika v zadevi I 3764/2019. Kot je razvidno iz zgoraj obrazloženega, je namreč odločilno že, da dolžnik z založenimi sredstvi ne more razpolagati in bi drugi upniki dolžnika lahko posegli le na morebiten preostanek predujma. In sicer po pravnomočnosti sklepa o dokončni višini stroškov ter šele potem, ko bi sodišče preostanek predujma že vrnilo nazaj na bančni račun dolžnika, kot mu nalagajo predpisi.

12Po povedanem pritožba ni utemeljena. Višje sodišče, ki ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Glede na neuspeh s pritožbo upnica krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Prim. VSL sklep II Ip 1412/2022.
² Glej VSL sodba II Cp 1609/2013.
³ Prav tam.