87. člen URS

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 26. člena Ustave ni šlo za ugotavljanje pravilne vsebine spornih predpisov niti za presojo skladnosti Uredbe z ZVO-1 in Ustavo, pač pa za presojo o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer, ali je tožena stranka s sprejetjem in svojim tolmačenjem Uredbe ter z vzpostavitvijo sistema ravnanja z odpadno embalažo, kot je veljal v relevantnem obdobju, ravnala protipravno v smislu 26. člena Ustave, tj. ali je hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde. Uveljavitev spornega sistema ravnanja z odpadno embalažo ne dosega standarda najhujših kršitev ustavnih določb oziroma temeljnih civilizacijskih standardov na škodo tožeče stranke kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ker je teža odpadne embalaže, ki nastane po uporabi embalaže, ki so jo dali na trg zavezanci, s katerimi ima posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, večja od teže embalaže, ki so jo ti zavezanci dali na trg, in ker sistem ravnanja z odpadno embalažo v vtoževanem obdobju ni omogočal ugotavljanja natančnih količin odpa

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS). Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana.

Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja. V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema. Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.

Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon. Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati

Prvostopenjsko sodišče je spregledalo možnost, da bi pri razvrščanju otrok v enote vrtca lahko šlo tudi le za način izvrševanja zakonske pravice do sprejema v vrtec. ZVrt namreč že v okviru te pravice nasploh (20. člen), še posebej pa glede enotnega vpisa v vrtce na območju občine (drugi odstavek 20.f člena), daje občini relativno široko pooblastilo za urejanje pogojev in postopka vpisa, kamor bi lahko sodili tudi pogoji za vključitev v posamezne enote vrtca, s podzakonskimi akti. Zato ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da Pravilnik vendarle daje staršem pravni položaj, ki ga lahko ščitijo v upravnem sporu. Povsem neobrazloženo je ostalo, zakaj sodišče meni, da gre pri razporejanju otrok v enote vrtca za zakonsko materijo in posledično tudi, zakaj naj bi ZVrt občinam ne dajal pooblastila za urejanje te materije. Ta vprašanja niso zgolj načelne narave, temveč izhajajo neposredno iz besedila ZVrt, tako da je obrazložitev v zvezi z njimi toliko pomembnejša. Vse to pomeni, da je izpodbijani sklep v bistvenih elementih ostal neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta. Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upošt

Sodišče ugotavlja, da se je navedeni pravilnik pričel uporabljati 13. 5. 2017, torej po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila predmetni zahtevek oziroma stroškovnik. To pa pomeni, da tožnica utemeljeno ugovarja uporabi tega pravilnika za nazaj, torej za postopek, ki je bil nesporno pravnomočno končan pred njegovo uveljavitvijo. Skladno s 155. členom Ustave RS namreč zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Podzakonski predpis, to je Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, glede na to, da ZMZ-1 v 11. ali kateremkoli drugem členu ne določa roka za uveljavljanje pravice do povrnitve stroškov in nagrade za svetovalce za begunce, roka sploh ne bi smel določiti, saj zakon (ZMZ-1) te obveznosti ni opredelil.

Neposredne obveznosti naročnika podzakonski akt seveda ne more določiti, saj se v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko določijo samo z zakonom. Nakazančev sprejem nakazila mora biti izražen jasno in nedvoumno, saj je njegova posledica nastanek dolžniškega razmerja.

Določbe Zakona o igri na srečo dajejo ustrezen zakonski okvir za določanje pogojev za imenovanje za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave. Pravilnik s 5. členom, ki od institucij zahteva, da imajo kontaktno osebo, ki je vsaj dve leti zaposlena pri instituciji in ki ima opravljen izpit iz poznavanja splošnega upravnega postopka, teh zakonskih okvirov ni prekoračil.

Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede nepriznanja odhodkov iz naslova obresti in negativnih tečajnih razlik, vezanih na kredite, s katerimi je revidentka financirala pridobitev lastnega deleža v kapitalu. Ker je zakonodajalec razveljavljeno določbo prvega odstavka 12. člena ZDDPO že pred začetkom učinkovanja razveljavitve nadomestil z novo določbo, se lahko ta po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča uporabi tudi za presojo poslovne potrebnosti odhodkov v obravnavani zadevi. Povratna uporaba tako spremenjenega zakona je skladna tako z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS kot z odločbo Ustavnega sodišča.

Pravna razmerja poleg Ustave in ustreznih virov mednarodnega prava lahko urejajo le še zakoni. To izhaja iz 87. člena URS, ki določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb državni zbor določa samo z zakonom. Podzakonski predpis torej ne more urejati in določati pravnih razmerij.

Po stališču Ustavnega sodišča Upravno sodišče v upravnem sporu ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo navede tožnik v tožbi, zato mora sodišče, če tožnik smiselno navaja poseg oziroma kršitev kakšne druge pravice, ki jo v tožbi ne omenja, mora sodišče izpodbijani akt preizkusiti tudi z vidika te pravice, ki jo tožnik le smiselno navaja. Pravica voliti in biti izvoljen v svet zavoda, ne samo da ni politična pravica iz 43. člena Ustave, ampak tudi ni splošna pravica, saj imajo pravico voliti predstavnike zavoda le zaposleni, in ta pravica spada v okvir določila 75. člena Ustave. Pojmovna zveza „sestava, način imenovanja oziroma izvolitve“ iz 3. odstavka 29. člena ZZ ne more zajemati tudi možnosti, da ustanovitelj z aktom lokalne skupnosti določi način uresničevanja ali omejitve pravice do udeležbe zaposlenih pri upravljanju zavoda prek pasivne ali aktivne volilne pravice v svet zavoda, kajti določilo 1. odstavka 47. člena ZOFVI izrecno določa, da „delavci šole“ volijo svoje predstavnike neposredno in tajno, akt o ustanovitvi šole pa lahko določi le „postopek izvolitve predstavnikov delavcev“, poleg tega že iz 87. člena Ustave izhaja, da pravice državljanov in drugih

V razmerju med kolektivno organizacijo in njenimi člani, ki je po pravni naravi mandatno razmerje, predstavlja letno poročilo realizacijo dolžnosti prevzemnika naročila – kolektivne organizacije o dajanju računa iz opravljenih poslov na splošni ravni. Zato mora biti delitev zbranih sredstev, kar je zakonsko določena vsebina letnega poročila, prikazana tako, da je preverljiva. S tem se članom, tudi zunanjim, zagotavlja statutarna pravica do vpogleda v finančno poslovanje.

Metodologija bi bila nezakonita, če bi preko zakonskega okvira samostojno urejala razmerja med toženo stranko in izdajatelji tako, da bi uvajala povsem nove obveznosti. Oddaje določene programske vsebine ni mogoče deliti na več različnih programskih vsebin.

Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.

Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, ki je povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava. Gre za obveznost, za katero velja določilo 87. člena ustave RS, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Iz zakona in ne morebiti iz podzakonskega predpisa mora nedvomno izhajati, da mora upravni organ, ki na prvi stopnji odloča o upravičenosti vloge za znižanje plačila najemnine za neprofitno stanovanje, odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine.

ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia in lex posterior derogat legi priori. Edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu.

Določilo 1. odstavka 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču pravi, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Do dne 15. 3. 2003 o spornem razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno, kar pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu ne sme uporabiti ZUN. Ker ZGO ne predvideva uporabe določila 157. člena ZGO tudi za primere nedovoljene gradnje pred uveljavitvijo ZGO, v času odločanja v upravnem sporu ni zakonske podlage za tožnikovo obveznost plačila nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora.

Če ustavna odločba vsebinsko pomeni spremembo zakona jo mora sodišče obravnavati kot spremembo zakona, ki jo je sprejel DZ. Upoštevati mora torej tudi načelo o prepovedi njegove povratne veljave.