UPRS Sodba in sklep I U 198/2020-43

I. Tožba prve in druge tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-107/2019/6 z dne 27. 12. 2019 se zavrne.

II. V preostalem delu se tožba prve in druge tožeče stranke zavrže.

III. Tožba tretje tožeče stranke zoper šestnajsto in sedemnajsto alinejo 1. točke izreka odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, Geodetske pisarne Škofja Loka, št. 02112-87/2019-7 z dne 22. 5. 2019, to je v delu, v katerem se kot urejen evidentira del meje parcele 494/1 s sosednjo parcelo 494/3 in del meje parcele 503/34 s sosednjo parcelo 501/3 (vse k. o. A.), zavrne.

IV. V preostalem delu se tožba tretje tožeče stranke zavrže.

V. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je Geodetska uprava kot prvostopenjski organ kot urejen evidentirala del meje med parcelami v katastrski občini B., ki so naštete v 27-tih alinejah (1. točka izreka), v isti katastrski občini v postopku parcelacija ugotovila tam navedene spremembe, to je ukinjene in novo nastale parcele (2. točka izreka), ter odločila, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga izpodbijani odločbi (3. točka izreka) in da ni stroškov postopka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje in parcelacijo na podlagi 28. in 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) v zvezi s petim odstavkom 13. člena Zakona o cestah (ZCes-1) vložila Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, lastnikom oziroma upravljavcem nepremičnin pa je bila zagotovljena udeležba na mejni obravnavi. Iz obrazložitve izhaja tudi, da je tretja tožnica v postopku sodelovala kot lastnica osmih nepremičnin. Ugotavlja, da tretja tožnica ni soglašala s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, svoje meje pa ni pokazala, zato se na podlagi petega odstavka 31. člena ZEN šteje, da soglaša s potekom predlagane meje. Ugotavlja še, da se je parcelacija izvedla na podlagi Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za severno obvoznico Škofje Loke, kot preložitev dela regionalne ceste R2-403/1076 Češnjica–Škofja Loka skozi Škofjo Loko (v nadaljevanju OPPN), da je izvedena v skladu z načrtom parcelacije iz OPPN ter da soglasje lastnikov s parcelacijo, izvedeno na podlagi in v skladu z aktom organa samoupravne lokalne skupnosti, ni potrebno.

3Drugostopenjski organ je s sklepom zavrgel pritožbo prve tožnice in drugega tožnika. Z odločbo pa je o pritožbah tretje tožnice in drugih pritožnikov odločil, da se 2. točka izreka prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na evidentiranje parcelacije tam naštetih parcel, odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskem organu v ponoven postopek. V enakem obsegu je odpravil in v ponoven postopek vrnil zemljiškokatastrske točke in grafični prikaz. V preostalem delu je prvostopenjsko odločbo ohranil v veljavi. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je pritožbo prve tožnice in drugega tožnika zavrgel kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 246. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker s prvostopenjsko odločbo o nepremičnini navedenih tožnikov, to je parceli št. 503/29 k. o. A., ni bilo odločeno. Meni, da pravnega interesa za udeležbo v postopku nista izkazala niti z navedbami, da se njuna nepremičnina nahaja neposredno ob predvidenem pokritem vkopu „...“, in z navedbami o vplivih izgradnje in uporabe navedenega vkopa. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ pritožbi glede evidentiranja parcelacije parcel pritožnikov ugodil, ker prvostopenjske odločbe v tem delu ni mogel preizkusiti. Pritožbe glede evidentiranja urejene meje (med katerimi je tudi pritožba tretje tožnice) pa je zavrnil, ker je presodil, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil peti odstavek 31. člena ZEN.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožniki se z izpodbijano odločitvijo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo, v kateri sodišču predlagajo, naj odpravi odločbo prvostopenjskega organa v zvezi s sklepom in drugim odstavkom drugostopenjske odločbe. Uvodoma opozarjajo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 29/2016 in sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo presoja celovito, torej tudi v delu, v katerem je drugostopenjski organ zadevo vrnil v ponoven postopek. Uveljavljajo nezakonitost pravnega pouka drugostopenjskega sklepa in odločbe, po katerem upravni spor ni dovoljen, se sklicujejo na 1. in 2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter 22., 23., 25., 33., 67. in 69. člen Ustave RS ter navajajo, da izvedena ureditev mej in parcelacija nedvomno pomeni pripravljalna dejanja, ki bodo lahko podlaga za razlastitev na novonastalih parcelah. Trdijo, da se izpodbijana odločba nanaša na 185 nepremičnin v (so)lasti 116 različnih oseb in da kot celota pomeni odločitev prvostopenjskega organa. Menijo, da je zato nedopustno, da je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo razveljavil (pravilno: odpravil, op. sodišča) le v delu, ki se nanaša na parcele pritožnikov, saj so razlogi, ki jih je navedel, takšni, da zahtevajo razveljavitev (pravilno: odpravo, op. sodišča) celotne odločbe.

5Glede evidentiranja urejene parcelne meje za parc. št. 503/34 s parc. št. 501/3 in za parc. št. 494/1 s parc. št. 494/3, ki jo je s pritožbo izpodbijala tretja tožnica, opozarja, da sta se ureditev mej in parcelacija izvajali hkrati in da pri tem ni bilo razmejitve med obema postopkoma, pri čemer so se vse njene tri parcele (494/1, 503/34 in 501/3) ukinjale in ustanavljale nove parcele. Trdi, da se je od nje pričakovalo, da pokaže svojo mejo glede na novonastale parcele, česar pa ni mogla storiti, saj so se te tedaj šele odmerjale. Meni, da zato ni podlage za uporabo domneve iz petega odstavka 31. člena ZEN in da ni dopustno meje, ki se določa na novo, obravnavati kot predlagano mejo. Meni tudi, da je izrek izpodbijane odločbe sam s seboj v nasprotju, saj ugotavlja urejene meje istočasno ali celo (zaradi nepreglednosti postopka) že pred ukinjanjem parcel.

6Uveljavljajo, da je bila pritožba prve tožnice in drugega tožnika zavržena iz razlogov, s katerimi nista bila nikoli seznanjena, in da drugostopenjski organ ni upošteval odgovorov na pritožbo, ki sta ju podali Direkcija RS za infrastrukturo in Občina Škofja Loka, iz katerih izhaja, da je bila parcela št. 503/29 izvzeta iz postopka odmere in izločena iz elaborata. Prva tožnica in drugi tožnik trdita, da se je 25. 9. 2018 na njuni parceli izvedla mejna obravnava ter da sta glede na njeno vključitev v OPPN in izvedene aktivnosti upravičeno pričakovala, da bo zajeta v izpodbijani odločbi. Navajata, da iz grafičnega dela OPPN izhaja, da območje severne obvoznice pomembno posega v parc. št. 503/29. Pojasnjujeta, da uvoz v predvideni pokriti vkop „...“ poteka neposredno pod parc. 503/29 v lasti prve tožnice in drugega tožnika.

7Drugostopenjskemu organu očitajo, da se ni izrekel do očitanih nepravilnosti glede neskladnosti o navedbi organa, ki je izdal izpodbijano odločbo, ki se nanaša na katastrsko občino v pristojnosti Geodetske pisarne Škofja Loka. Uveljavljajo, da zahteve za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije ni podal upravičen predlagatelj. Ob sklicevanju na 48. člen ZEN in sodne odločbe tega sodišča I U 1823/2013 in I U 1564/2014 trdijo, da državni organ ne more predlagati parcelacije na podlagi akta organa samoupravne lokalne skupnosti. Ob sklicevanju na sodne odločbe tega sodišča I U 1851/2016, I U 859/2016, III U 344/2014 in I U 853/2016 menijo, da je neutemeljeno tudi sklicevanje prvostopenjskega organa na peti odstavek 13. člena ZCes-1 kot podlago za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje.

8Uveljavljajo, da je OPPN neizvedljiv, nezakonit in neustaven, v zvezi s čemer navajajo, da je na območju pokritega vkopa enota nepremične kulturne dediščine in da se okoljsko poročilo za OPPN naslanja na neveljavne smernice. Navajajo, da bo gradnja vkopa povzročila vibracije, hrup in prah, kar bo vplivalo na nepremičnine tožnikov. Parcelacija je po njihovem mnenju preuranjena tudi zato, ker tretji tožnici niso zagotovljena ustrezna nadomestna zemljišča in ker ji bodo ostali številni neuporabni manjši deli kmetijskih zemljišč brez dostopa, Uveljavljajo, da je OPPN neizvedljiv, nezakonit in neustaven, v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2020 pa tudi, da odmera ni bila izvedena v skladu z OPPN.

9Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravni spis zadeve.

10Stranka z interesom Direkcija RS za infrastrukturo v odgovoru sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je bilo zaradi istovrstnosti več postopkov združenih v eno zahtevo in da je mogoča njihova samostojna obravnava. Trdi, da so novonastale meje določene v OPPN, da je geodet z njimi seznanil lastnike zemljišč in od njih ni zahteval, naj jih pokažejo. Glede parc. št. 503/29 navaja, da se je naročnik odločil, da je ne vključi v upravni postopek. Meni, da je upravičen vlagatelj zahteve in da je parcelacija v skladu z mejo OPPN.

11Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2020 med drugim trdijo, da je iz zapisnika mejne obravnave razvidno, da se tretja tožnica ne strinja s parcelacijo, torej z bodočimi mejami, ne pa z obstoječo mejo.

12Stranka z interesom v odgovoru na pripravljalno vlogo meni, da izločitev posamezne parcele iz odmere ne pomeni, da preostali del odmere ni skladen z mejo iz OPPN.

Dokazni sklep

13Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v listine upravnega spisa zadeve in v listine v sodnem spisu na A4 do A29.

14Izvedbo dokaza z vpogledom v odgovor Direkcije RS za infrastrukturo z dne 10. 2. 2020 na A30 je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 28. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je bil predlagan po preteku roka za vložitev tožbe. Ker je tožba v upravnem sporu sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok, po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka.

15Izvedbo dokaza z zaslišanjem tožečih strank je sodišče zavrnilo kot nerelevanten iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve te sodbe in sklepa.

Uvodno k izreku sodbe in sklepa

16S prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ odločil o evidentiranju urejene meje med številnimi parcelami, ki so v lasti različnih lastnikov, ter prav tako o evidentiranju parcelacije večjega števila parcel v lasti različnih lastnikov.

17Drugostopenjski organ je prvostopenjsko odločbo odpravil v delu, v katerim je bilo odločeno o evidentiranju parcelacije tistih parcel, katerih lastniki so vložili pritožbo, med katerimi je bila tudi tretja tožnica (prvi odstavek drugostopenjske odločbe). Z drugim odstavkom svoje odločbe pa je v preostalem delu, to je glede evidentiranja parcelacije parcel, katerih lastniki pritožbe niso vložili, in glede evidentiranja urejene meje, prvostopenjsko odločbo ohranil v veljavi. S sklepom je drugostopenjski organ zavrgel pritožbo prvega in tretje tožnice.

18Tožniki s tožbo sodišču predlagajo, naj odpravi odločbo prvostopenjskega organa v zvezi s sklepom in drugim odstavkom odločbe drugostopenjskega organa. Na podlagi takega tožbenega predloga in tožbenih navedb, v katerih tožniki izrecno uveljavljajo, da je treba ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu X Ips 29/2016 odločitev prvostopenjskega organa obravnavati kot celoto in da bi morala biti v odločitev prvostopenjskega organa biti zajeta tudi parcela št. 503/29 v lasti prve tožnice in drugega tožnika, drugostopenjski organ pa bi moral iz razlogov, iz katerih je ugodil pritožbi tistih lastnikov, ki so vložili pritožbo, odpraviti prvostopenjsko odločbo tudi glede parcel, katerih lastniki niso vložili pritožbe, sodišče šteje, da vsi trije tožniki izpodbijajo neodpravljeni del prvostopenjske odločbe in drugostopenjski sklep in to upoštevalo pri izreku odločbe.

19Pri odločanju pa sodišče ni sledilo tožbenim navedbam, da je odločitev prvostopenjskega akta takšna celota, da o njej ne bi bilo mogoče odločati glede na posamezne lastnike in njihove nepremičnine. Tožniki se neutemeljeno sklicujejo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 29/2019, saj ne gre za pravno in dejansko primerljivo zadevo. Tam navedeno stališče Vrhovnega sodišča, da lahko ločeno obravnavanje upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, privede do kršitve temeljnih načel, kot sta načeli res iudicata in ne bis in idem, oziroma do kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena v zvezi s 25. členom Ustave RS, se nanaša na situacijo, ko je sodišče ločeno obravnavalo odločitev o izrednem pravnem sredstvu in novo (odmerno) odločbo v isti upravni stvari.

20V tej zadevi pa gre za povsem drugačen primer, saj je upravni organ z eno odločbo odločal o urejanju meje med več različnimi parcelami in parcelacijami več različnih parcel. V postopku urejanja meje se glede na določbe 27. člena ZEN ureja meja oziroma del meje posamezne parcele s sosednjimi parcelami. Ena upravna zadeva je torej ureditev meje oziroma dele meje posamezne parcele. Z izpodbijano odločbo je upravni organ v skupno obravnavanje združil urejanje mej oziroma dela mej več različnih parcel različnih lastnikov.

21Smiselno enako velja za parcelacijo. Po prvem odstavku 47. člena ZEN je parcelacija združitev parcel ali delitev parcele. Po drugem odstavku istega člena pa je delitev parcele oblikovanje dveh ali več parcel iz ene parcele. Ko gre torej za parcelacijo v obliki delitve parcele (kot v obravnavani zadevi), je upravnih zadev toliko, kolikor je parcel, ki se delijo.

22V določeni soodvisnosti sta samo postopka evidentiranja urejene meje in evidentiranja delitve iste parcele, ko meja pred delitvijo še ni urejena. Po prvem odstavku 49. člena ZEN mora namreč biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del parcele, ki se je dotika novi del meje, ki nastane delitvijo. Tretji odstavek istega člena pa dopušča, da se postopka evidentiranja urejene meje in evidentiranja parcelacije izvedeta skupaj na podlagi enotnega elaborata. Ker torej ni dopustna delitev parcele, če ni urejen relevanten del meje (gl. prvi odstavek 49. člena ZEN), je v primeru, ko meja pred parcelacijo (še) ni urejena, mogoče o parcelacijo odločiti le skupaj z evidentiranjem urejene meje. Obratno pa ne velja, saj je o urejeni meji mogoče odločiti tudi, če niso izpolnjeni pogoji za parcelacijo. Morebitna odprava odločitve evidentiranja urejene meje vpliva na odločitev o parcelaciji, enako pa ne velja, če se razlogi za odpravo nanašajo samo na parcelacijo.

23Na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na šesti odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 48. člena ZEN. Določba, da mora v primeru, ko se parcelacija izvede na podlagi akta državnega organa ali organa lokalne samoupravne skupnosti, elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta, ne pomeni, da je elaborat parcelacije skladen z navedenim aktom le, če zajema vse parcele iz takega akta. Za tako razlago, glede na to, da je upravna zadeva delitev posamezne parcele, ni podlage v zakonu. Navedeno pravilo iz šestega odstavka 48. člena ZEN pomeni le, da mora elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz akta državnega organa ali organa lokalne samoupravne skupnosti za vsako posamezno parcelo. To pa je potrebno zato, ker šesti odstavek 48. člena ZEN določa, da soglasje lastnikov za tako izvedeno parcelacijo ni potrebno. Ravno zato, ker do parcelacije na podlagi šestega odstavka v zvezi s četrtim in petim odstavkom 48. člena ZEN pride tudi, če se lastnik z njo in njenim potekom ne strinja, mora biti izvedena v skladu s aktom državnega ali občinskega organa, ki je podlaga za parcelacijo, to pa mora biti ustrezno izkazano v elaboratu parcelacije.

K I. točki izreka

24Tožba prve tožnice in drugega tožnika zoper sklep drugostopenjskega organa ni utemeljena.

25S tem sklepom je drugostopenjski organ zavrgel pritožbo prve tožnice in drugega tožnika, ker z njo ni bilo odločeno o njuni nepremičnini parc. št. 503/29 k. o. A.

26Da nepremičnina prve tožnice in drugega tožnika ni zajeta v izreku izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno. Med njimi tudi ni sporno, da je bila njuna nepremičnina predmet mejne obravnave. Sporno pa je, da je predlagatelj parcelacije ni vključil v zahtevo za evidentiranje, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

27Kot že pojasnjeno, je posamezna upravna zadeva evidentiranje meje posamezne parcele in njena parcelacija oziroma samo parcelacija, če ima parcela meje že urejene. Upravni postopek se z začne s predlogom upravičenega predlagatelja (28. oziroma 48. člen ZEN). Če tak predlog za parcelo prve tožnice in drugega tožnika ni bil vložen ter zato o njuni parceli ni bilo odločeno, ni prišlo do posega v njun pravni položaj.

28Na drugačno presojo ne vpliva okoliščina, da je bila parc. št. 503/29 vključena v mejno obravnavo. Mejna obravnava (31. člen ZEN) je del geodetske storitve za izdelavo elaborata (tretji odstavek 6. člena ZEN), ki jo izvaja pooblaščeno geodetsko podjetje (prvi odstavek 6. člena ZEN). Upravni postopek, ki ga vodi in v njem odloči Geodetska uprava Republike Slovenije, se (kot rečeno) začne na zahtevo upravičenega predlagatelja, tej zahtevi pa mora biti priložen elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje (29. člen oziroma četrti odstavek 45. člena ZEN). Mejna obravnava torej ni del upravnega postopka, geodetska uprava pa v upravnem postopku odloči le o zahtevi upravičenega predlagatelja.

29Ker torej o nepremičnini prve tožnice in drugega tožnika s prvostopenjsko odločbo ni bilo odločeno, na drugačno presojo ne vplivajo niti njune navedbe o vplivih predvidene gradnje na njuno nepremičnino ter o neizvedljivosti, nezakonitosti in neustavnosti OPPN. Te ugovore bosta tožnika ob izpolnjenih predpostavkah za udeležbo lahko uveljavljala v ustreznih postopkih pridobivanja upravnih aktov, potrebnih za gradnjo.

30Glede na navedeno je odločitev drugostopenjskega organa, da pritožbo prve tožnice in drugega tožnika na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna in zakonita. Sodišče je zato njuno tožbo zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne da bi se opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb, saj te po povedanem za odločitev niso relevantne. Iz enakih razlogov sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ki naj bi izpovedale o poteku mejne obravnave, saj to za odločitev o tožbi prve tožnice in drugega tožnika zoper izpodbijani sklep ni pravno pomembno.

K II. točki izreka

31Ker torej, kot izhaja iz doslej navedenega, z izpodbijano prvostopenjsko odločbo ni bilo odločeno o evidentiranju urejene meje in parcelacije nepremičnin v lasti prve tožnice in drugega tožnika, temveč v lasti drugih pravnih subjektov, z jo ni bilo poseženo v njun pravni položaj. Njuna tožba je zato v tem delu nedopustna iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in jo je sodišče v tem delu zavrglo.

K III. točki izreka

32V šestnajsti alineji 1. točke izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe je prvostopenjski organ v k. o. A. kot urejen evidentiral del meje parcele 494/1 s sosednjo parcelo 494/3, v sedemnajsti alineji iste točke pa je kot urejen evidentiral del meje parcele 503/34 s sosednjo parcelo 501/3. Po ugotovitvah upravnega organa so parcele 494/1, 501/3 in 503/34 v lasti tretje tožnice, parcela 494/3 pa v lasti C. (5. in 6. stran prvostopenjske odločbe), čemur tretja tožnica ne ugovarja.

33Iz njenih navedb v pripravljalni vlogi 17. 8. 2020 (prvi odstavek na 4. strani) izhaja, da se ne strinja s parcelacijo in s tem z bodočimi (novimi) mejami, ureditev obstoječih mej pa zanjo ni sporna. To je potrdila tudi njena pooblaščenka na naroku za glavno obravnavo.

34Ker torej evidentiranje urejenega dela meje obstoječih parcel za tretjo tožnico ni sporno, izpodbijana odločba pa je bila v delu, ki se nanaša na parcelacijo njenih parcel z drugostopenjsko odločbo odpravljena, za odločitev niso relevantne navedbe o poteku novih mej, nastalih s parcelacijo, in s tem povezano dogajanje na mejni obravnavi. Sodišče zato ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj to za odločitev o tožbi zoper neodpravljen del prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na nepremičnine tretje tožnice (to je za evidentiranje urejene meje parcel 494/1, 501/3 in 503/34), ni pravno relevantno.

35Tožbenega očitka, da se glede podlage za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje prvostopenjski organ neutemeljeno sklicuje na peti odstavek 13. člena ZCes-1, s čimer tretja tožnica uveljavlja, da zahteve za postopek ni podal upravičen predlagatelj, sodišče ni vsebinsko obravnavalo, saj iz razloga po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 ni upošteven.

36Tretja tožnica je namreč ta ugovor prvič podala šele v tožbi, čeprav ga je imela možnost podati že v upravnem postopku, kakor tudi v pritožbi. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila v vabilu na mejno obravnavo kot naročnik in s tem predlagatelj postopka označena stranka z interesom Direkcija RS za infrastrukturo. Kot predlagatelj je bila Direkcija RS za infrastrukturo izrecno označena v uvodu prvostopenjske odločbe in v prvem stavku obrazložitve (4. stran prvostopenjske odločbe). Tretji tožnici za postavitev tega ugovora zato ni bilo treba vpogledati v upravni spis zadeve, zaradi česar z navedbami o tem, kdaj in kje je lahko v roku za pritožbo vpogledala v upravni spis zadeve, ne more upravičiti dejstva, da je ta ugovor postavila šele v tožbi.

37Tretja tožnica pa ne more uspeti niti s sklicevanjem, da je ugovor o tem, da stranka z interesom ni upravičen predlagatelj, v svoji pritožbi podal D. D. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da D. D. v postopku ni sodeloval v položaju, ko bi bilo odločitev mogoče sprejeti enotno le zanj in za tretjo tožnico, saj je v postopku sodeloval v zvezi s povsem drugo nepremičnino, to je parc. št. 503/17 k. o. A., zato njegovega ugovora ni mogoče upoštevati v korist tretje tožnice.

38Navedeno pomeni, da tretja tožnica ni izkoristila vseh pravnih sredstev in je zato prekludirana z uveljavljanjem navedenega tožbenega razloga. Dolžnost materialnega izčrpanja pravnih sredstev vzpostavlja prvi odstavek 6. člena ZUS-1. Takšno je tudi stališče, sprejeto v praksi Vrhovnega sodišča (prim. sklep X Ips 40/2019). Če namreč tožnik kršitve, ki jo uveljavlja v tožbi, ni uveljavljal že v pritožbi, gre za enako situacijo, kot da pravnega sredstva ne bi uporabil.¹

39Za odločitev v temu delu (evidentiranje urejene meje v 32. točki te obrazložitve navedenih nepremičnin) je nepomemben tudi tožbeni ugovor o preuranjeni parcelaciji, saj je odločitev o evidentiranju parcelacije nepremičnin v lasti tretje tožnice odpravil že drugostopenjski organ. Prav tako so za odločitev nepomembni ugovori o vplivih predvidene gradnje na njeno nepremičnino ter o neizvedljivosti, nezakonitosti in neustavnosti OPPN, saj ti ugovori ne vplivajo na odločitev o evidentiranju urejene meje navedenih obstoječih parcel.

40Ker je po ZEN za odločanje v upravnem postopku pristojna Geodetska uprava RS (3., 35., 51. člen), ki je kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za okolje in prostor, v funkciji upravnega organa (3. točka prvega odstavka 14. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev), za odločitev ni pomembno, katera od organizacijskih enot uprave je izdala odločbo, zato je za odločitev nepomemben tudi tožbeni očitek o neskladnosti odločbe v navedbi organa.

41Glede na navedeno je sodišče tožbo tretje tožnice v delu, ki se nanaša na šestnajsto in sedemnajsto alinejo 1. točke izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K IV. točki izreka:

42Tretja tožnica v preostalem delu svoje tožbe izpodbija neodpravljeni del prvostopenjske odločbe v delu, ki se ne nanaša na nepremičnine v njeni lasti (glede parcelacije njenih nepremičnin je bila prvostopenjska odločba odpravljena že s prvim odstavkom odločbe drugostopenjskega organa), in sklep o zavrženju pritožbe prve tožnice in drugega tožnika, ki se prav tako ne nanaša na njene nepremičnine. Ker torej v preostalem neodpravljenem delu prvostopenjska odločba (to je brez šestnajste in sedemnajste alineje 1. točke izreka) in sklep drugostopenjskega organa ne posegata v pravni položaj tretje tožnice, je sodišče njeno tožbo v temu delu zavrglo kot nedopustno iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Sklepno k I. in III. točki izreka:

43Na drugačno odločitev pa ne vpliva niti tožbeni očitek o nezakonitosti pravnega pouka drugostopenjske odločbe in sklepa, po katerem zoper odločbo ni dopusten upravni spor. Tožniki so kljub takemu pravnemu pouku vložili tožbo, ki jo je sodišče v delu, v katerem je bila izpodbijana odločitev o pravicah tožnikov (sklep o zavrženju pritožbe za prvo tožnico in drugega tožnika ter neodpravljeni del prvostopenjske odločbe, v katerem je odločeno o nepremičninah tretje tožnice), tudi vsebinsko obravnavalo.

K V. točki izreka

44Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Prim tudi. N. Smrekar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 56 in 310.