VSL Sodba in sklep II Cp 1888/2022

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba tožencev se zavrže.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I.) zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek za znesek 252,92 EUR, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.718,43 EUR s pripadajočimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od umaknjenega dela glavnice 252,92 EUR za čas od 16. 9. 2021 do plačila ter (III.) odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.

O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE:

2V pravočasni pritožbi zoper sodbo (zoper II. in III. točko izpodijane odločbe) tožeča stranka uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencema pa naložijo vsi stroški postopka, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, pri čemer povzema besedilo iz svoje druge vloge, iz katerega izhaja to nasprotovanje. Tožeča stranka navaja, da se je v navedeni vlogi sklicevala tudi na 73. člen Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ) in sodno prakso,³ pogodbo je s podpisi etažnih lastnikov predložila kot dokaz s prvo vlogo. Sodišče bi moralo izvesti dokaz in vpogledati v pogodbo. Ker tega ni storilo je po prepričanju pritožbe prišlo do nasprotja med razlogi sodbe in listinami.

Tožeča stranka nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 5. točke 50. člena Stanovanjskega zakona⁴ (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je upravnik z zakonom pooblaščen, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb sklenjenih s tretjimi osebami. Toženca sta dolžna plačati obveznosti ogrevanja tožeči stranki, ta pa to naprej plačuje dobavitelju. Drugače bi bilo le, če bi tožeča stranka kot upravnik terjatev po 71. členu SZ-1 že odstopila dobavitelju, vendar v tem postopku ni bilo tako. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je založila svoja sredstva za plačilo dobavitelja. Toženca nista ugovarjala, da se ne bi ogrevala ali da tožeča stranka ne bi založila sredstev za plačilo ogrevanja. Ugovarjala sta le, da sta plačala za ogrevanje z akontacijami, vendar nista niti konkretno navedla kaj in kdaj naj bi plačala niti nista predložila za to nobenih dokazil. Prav tako nista trdila in tudi ne dokazala, da bi karkoli plačala iz naslova stroškov za stanovanje. Stališče sodišča, da bi toženca to ugovarjala, je za tožečo stranko presenečenje, zato je izpodbijana sodba za tožečo stranko sodba presenečenja.

Med letom bi toženca morala plačati akontacijo za ogrevanje in ostale stroške, a tega nista storila. V tej pravdi nista ugovarjala, da bi karkoli plačala, v izvršilnem postopku pa sta navedla, da »s to izvršbo skuša upravnik na goljufiv način pridobiti neupravičena sredstva. Upravnik je za kurilno sezono izstavljal akontacije. Izstavljenih je bilo 9 akontacij, Pri obračunu kurilne sezone ni bil obračun zmanjšan za zneske akontacij.« Pritožba opozarja, da toženca niti v navedeni vlogi nista trdila in dokazala, da bi plačala akontacije. Neplačilo akontacij je tožeča stranka upoštevala pri poračunu, ki ga toženca prav tako nista plačala (in tega, da bi ga plačala, tudi nista trdila). V smislu 244. člena ZPP bi moralo biti ugotovljeno, da toženca nista ugovarjala, da se ne bi ogrevala, niti da bi kaj plačala. Sodišče bi zato po mnenju tožeče stranke moralo ugotoviti, da obveznost plačila za ogrevanje ni prerekana.

V nadaljevanju tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče opravi obravnavo in samo izvede dokaze, ali pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, s čimer bo omogočena kontradiktornost postopka, in pojasnjuje posamezne vtoževane obračune.

3Toženca sta v roku za odgovor na pritožbo sodišču poslala vlogo, vendar v njej ne navajata ničesar s čimer bi odgovarila na pritožbo, zato pritožbeno sodišče navedb te vloge ne povzema.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožba se med drugim sklicuje na 5. točko 50. člena SZ-1, ki določa, da je upravnik z zakonom pooblaščen, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb sklenjenih s tretjimi osebami, in da je drugače le v primeru, če bi tožeča stranka kot upravnik terjatev po 71. členu SZ-1 že odstopila dobavitelju. Ravno to, da je tožena stranka v že ugovoru zoper sklep o izvršbi (po razveljavitvi katerega se je potem nadaljevala ta pravda) navedla, da je za vtoževane terjatve od tožeče stranke dobila obvestilo o odstopljenih terjatvah dobaviteljem (B2) in da je bilo zato na tožeči stranki breme, da dokaže katere in zakaj je te zneske (še vedno) upravičena terjati od tožene stranke, je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tej ugotovitvi je sledil pravilen zaključek, da tožeča stranka takšnega bremena ni zmogla. Iz ugovora z dne 2. 11. 2021⁵ je namreč razvidno, da sta v njem toženca res navajala tudi to, da sta prejela od tožeče stranke obvestilo o odstopu terjatev, v katerem so toženi zneski. In takšni trditvi tožencev tožeča stranka ni nasprotovala.⁶ Logično je, da je posledica odstopa upravnikovega terjatve dobavitelju, da se s tem vzpostavi dolžniško upniško razmerje za plačilo (v konkretnem primeru) dobavljene toplotne energije med dolžnikom (tožencema) in dobaviteljem. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je bilo od odstopa terjatve dobavitelju na strani tožeče stranke (kot upravnika) dokazno breme, zakaj bi bila ona še vedno upravičena zahtevati plačilo vtoževanih terjatev od tožencev.^{7, 8} Od odstopa terjatve dobavitelju namreč tožeča stranka kot upravnik ni bila več upravičena, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb sklenjenih s tretjimi osebam.⁹ Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska glavnice 1.601,50 EUR, zakonskih zamudnih obresti od tega zneska in zakonskih zamudnih obresti od 252,92 EUR, za kolikor je tožeča stranka tožbo umaknila.

6Pravilno pa je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo preostalih 116,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožeča stranka po delnem umiku tožbe ni pojasnila, zakaj je na eni strani zapisala v razpredelnici pod red. št. 14, da naj bi bil neplačani znesek po fakturi (ki je zajeta v navedeni red. št.) 893,38 EUR, odprto stanje na dan 12. 4. 2022 pa le še 776,54 EUR. Za razliko med tema zneskoma tožeča stranka tožbe ni umaknila in prav tako ne pojasnila zakaj, kljub dejstvu da je odprto stanje za 116,93 EUR nižje od vtoževanega, od tožencev zahteva več od odprtega stanja. V tem delu ostaja vtoževani znesek 116,93 EUR nedokazan.

7Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz v prejšnjih dveh točkah obrazložitve navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe, saj ne vplivajo na odločitev.

8Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

9Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).

O PRITOŽBI TOŽENCEV:

10Toženca v pritožbi ponavljata navedbe iz svojih pripravljalnih vlog, zaradi narave odločitve pa teh navedb pritožbeno sodišče ne povzema.

11Pritožba tožencev ni dovoljena.

12Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes.¹⁰ Pravni interes za vložitev pritožbe ima le tista stranka, za katero je izdana odločba neugodna. Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek zoper oba toženca v celoti zavrnjen, kar jima je v korist in zanju ne predstavlja neugodne odločitve. Zato za pritožbo zoper izpodbijano sodbo in sklep nimata pravnega interesa, kar pomeni, da ta ni dovoljena in jo je treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
³ VSL I Cp 2363/2018.
⁴ Uradni list RS, št. 69/2003, s spremembami.
⁵ Prim. 4. alineja ugovora.
⁶ Ne gre torej za ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne bi nasprotovala trditvi tožencev, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena (o čemer obširno govori pritožba). Glede vprašanja pogodbe o upravljanju je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni zatrjevala kolikšen je skupni delež podpisnikov.
⁷ Da bi šlo torej za zahtevek iz naslova verzije, zakonite subrogacije, ali na podlagi izdatka za drugega (271. člen OZ).
⁸ Ker je na to opozorila že tožena stranka, materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno (tako npr. VSRS sodba III Ips 34/2013 in druge).
⁹ Za kar upravnika sicer pooblašča 5. točka 50. člena SZ-1.
¹⁰ Četrti odstavek 343. člena ZPP.