UPRS Sodba I U 1145/2020-19

Tožbi se ugodi, odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2019 Radiotelevizije Slovenija št. 70025339-02787915-01 z dne 5. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Potek upravnega postopka

1Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2019 odločil, da je tožnik kot zavezanec za plačilo prispevka za programe RTV Slovenija dolžan plačati zapadle neplačane prispevke za programe RTV Slovenija za obdobje od januar 2019 do december 2019, in sicer 153 EUR glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 12,81 EUR, skupaj 165,81 EUR. Organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na prvi in četrti odstavek 31. člena Zakona o radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) ter 17. člen Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programa RTV Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik/2019) ter prvi odstavek 389. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 96. člen tega zakona. Sklicuje se tudi na 38. in 39. člen ZRTVS-1.

2Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 1. 7. 2020 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik v tožbi navaja, da ni lastnik nobenega radijskega ali televizijskega aparata, niti ne izpolnjuje pogojev za pravno zakonsko domnevo, da ima električni ali komunikacijski priključek, kar bi imelo pravno podlago za plačilo prispevka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka postopek vodila na podlagi 16 let starega zakona in pravil glede pobiranja RTV prispevka. Dejansko stanje, ali je tožnik leta 2019, to je v času, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, izpolnjeval zakonske pogoje za plačilo RTV prispevka, se je torej preverjalo za nazaj. Toženka ni vodila ugotovitvenega postopka za čas izdaje odločbe, torej leto 2019. Glede na to je izpodbijana odločba nezakonita in se jo tudi ne da preizkusiti. Toženka se je sklicevala v odločbi na dokument iz leta 2004, pri tem pa odjemno mesto na naslovu ..., leta 2004 sploh ni bilo aktualno, ker je bil tožnik takrat prijavljen na naslovu ... Zato tudi kakršenkoli obrazec naj bi že bil priložen dopisu z dne 23. 9. 2004, ni mogel imeti za tožnika nikakršnih pravnih učinkov tudi glede seznanjanja z zakonskimi oziroma pravnimi posledicami. Tožnik je prijavil svoj sedanji naslov šele leta 2015. Nenavadno je, da se toženka leta 2020 sklicuje na listino oziroma dokument, ki naj bi ga tožnik prejel leta 2004. Tožnik se niti ne more spomniti, ali je mu je bila taka listina (poziv za prijavo radijskega ali TV sprejemnika) v resnici vročena. Poleg tega toženka v izpodbijani odločbi izrecno navaja, da je bila ta listina tožniku vročena na naslovu ..., kar pa glede na povedano ne more biti res, saj tožnik tedaj ni imel stalnega bivališča na tem naslovu. Vse navedeno vzbuja dvom o vročitvi poziva tožniku.

Tožnik uveljavlja tudi kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka navaja, da po 15. členu Pravilnika zavezanec lahko odjavi svoje sprejemnike, kolikor na območju Republike Slovenije nima več svojega sprejemnika in ne uporablja tujih sprejemnikov. Vendar v tem primeru ne gre za vprašanje, da bi moral tožnik RTV sprejemnike na območju Republike Slovenije odjaviti, pač pa gre za vprašanje, ali je v času, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, imel RTV sprejemnik ali ne oziroma ali je izpolnjeval pogoje za pravno domnevo, ki jo določa zakon. Tožnik navaja, da je bilo kršeno načelo materialne resnice, zato je izpodbijana odločba nezakonita, tožniku pa v postopku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih.

Tožnik dalje navaja, da se toženka v izpodbijani odločbi sklicuje na 3. poglavje ZDavP-2 in prvi odstavek 73. člena tega zakona, ki nalaga organu v postopku prosto presojo dokazov. Vendar glede na povedano v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni šlo za nikakršno vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Z izdajo izpodbijane odločbe sta bili tožniku kršeni njegovi pravici iz 7. in 8. člena ZUP.

Tožnik dalje očita kršitev materialnopravnih ter ustavnih pravic. Navaja, da so se v letu 2020 okoliščine in način delovanja javnega zavoda Radiotelevizija Slovenije tako spremenile, da to terja presojo usklajenosti delovanja tega zavoda z zakonom oziroma ugotavljanje, ali je delovanje zavoda še v javnem interesu ter v skladu z Ustavo Republike Slovenije pri zagotavljanju objektivnih informacij, do katerih imamo pravico državljani Republike Slovenije. Meni, da je sedanje delovanje Radiotelevizije Slovenija zlasti od aprila 2020 dalje v nasprotju z Zakonom o radioteleviziji Slovenija, in sicer v nasprotju s členi 5, 10, 11 in 12. Meni, da pobiranje javne davščine za delovanje javnega zavoda, ki je v nasprotju z javnim interesom, ni primerno in smiselno ter predstavlja breme za državljane Republike Slovenije. Pravno vprašanje usklajenosti delovanja javnega zavoda Radiotelevizije Slovenija s temeljnimi določbami ZRTVS-1 je po mnenju tožnika predhodno vprašanje. Sodišču predlaga, da kolikor meni, da ne more samo vsebinsko odločiti o tem predhodnem vprašanju, pred Ustavnim sodiščem vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti delovanja javnega zavoda v zvezi s členi 5, 10, 11 in 12 ZRTVS-1. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na utemeljitev odločitve. Navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljila, kdaj je tožnik postal zavezanec za plačilo RTV prispevka, to je novembra 2004, in sicer na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 15. člena ZRTVS ter 3. člena Pravilnika/2004. Toženka je tudi jasno utemeljila, da po novembru 2004 pri tožniku ni nastopil noben razlog, ki bi bil pravno relevanten za prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka. Toženka je svojo odločitev utemeljila tudi s sklicevanjem na 14. člen Pravilnika/2019, ki taksativno določa primere, v katerih primerih zavezanec ni dolžan plačevati RTV prispevka; do takšnih primerov razbremenitve v obravnavani zadevi ni prišlo. Toženka je tudi utemeljila, da pavšalna izjava, ki jo podaja tožnik, ne ustreza predpisanemu načinu odjave sprejemnikov po 15. členu Pravilnika/2019 ter se sklicevala na 17. člen tega pravilnika, ki določa, da zavezanec plačuje RTV prispevek do vključno meseca, v katerem je podal popolno izjavo na odjavnem obrazcu. Toženka dalje navaja, da nikjer v izpodbijani odločbi ni navedeno, da se je predmetni poziv vročil tožniku na naslovu ... Glede vročitve poziva je toženka podala zgolj ugotovitev, da je glede na vročilnico razvidno, da je bil poziv vročen tožniku 27. 9. 2004, ni pa posebej navedla, na katerem naslovu. Glede na podane očitke o nepravilni vročitvi pa toženka utemeljuje, da je iz vročilnice poziva jasno razvidno, da je bil poziv tožniku vročen naslovu ..., torej na takratnem pravilnem naslovu prebivališča tožnika. Iz same vročilnice je razviden tudi podpis prejemnika in zaznamek vročevalca, da je bila ta pošiljka v redu vročena.

Tožnik neutemeljeno izpodbija veljavnost pravne domneve, po kateri se je štelo, da je imel kot plačnik električne energije v letu 2004 sprejemnik. Po tem, ko je bila ta domneva v zakonitem postopku veljavno potrjena, bi obveznost plačila RTV prispevka prenehala samo v primeru, če bi tožnik na veljaven način odjavil svoj sprejemnik, kot določa 15. člen Pravilnika/2019. Ker gre za že potrjeno pravno domnevo, je posledično nerelevantno vprašanje, ali tožnik v resnici ima sprejemnik ali ga nima. Ker je bila tako že v letu 2004 v postopku potrjena pravna domneva, po kateri se je štelo, da tožnik ima sprejemnik, in ker tega sprejemnika tožnik pozneje tudi ni nikoli odjavil, velja posledično za nesporno dejstvo, da je imel tožnik tudi v letu 2019 sprejemnik. RTV Slovenija je podatke o imetništvu sprejemnika in o tožniku kot zavezancu za RTV prispevek tudi vodila v uradni evidenci na podlagi 34. do 39. člena ZRTVS-1. Tožnik zmotno sklepa, da bi mu morala RTV Slovenija v postopku izdaje izpodbijane odločbe ponovno dokazati, da ima sprejemnik oziroma mu vsaj omogočiti da (ponovno) poda izjavo o posedovanju oziroma imetništvu sprejemnikov. Po veljavnih določilih (peti odstavek 31. člena ZRTVS-1, 8. člen Pravilnika/2019) je namreč dolžnost zavezanca, da sporoči vse morebitne spremembe, ki se tičejo RTV prispevka, v nasprotnem primeru morebitna sprememba ne učinkuje. Tudi podaja odjave sprejemnika, če ga zavezanec nima več, je dolžnost zavezanca. Po 17. členu Pravilnika/2019 zavezanec plačuje RTV prispevek do vključno meseca, v katerem je podal popolno izjavo na odjavnem obrazcu oziroma do vključno meseca, v katerem je RTV Slovenija odločila o razbremenitvi obveznosti plačila RTV prispevka na podlagi 14. člena navedenega pravilnika. Vsak zavezanec je izključno sam odgovoren za uveljavljanje svojih materialnih pravic in za sporočanje sprememb v zvezi s plačilom RTV prispevka.

V zvezi z očitanimi kršitvami materialnopravnih in ustavnih pravic toženka odgovarja, da podani tožbeni razlogi in navedbe v zvezi s samim delovanjem RTV Slovenija in kvaliteto njenih programov niso relevantni za obveznost plačila RTV prispevka po prvem odstavku 31. člena ZRTVS-1. V zvezi z vprašanjem ustavne skladnosti delovanja RTV Slovenija ter dopustnosti plačevanja RTV prispevka se toženka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-106/01-27 z dne 5. 2. 2004.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

5V naknadni pripravljalni vlogi tožnik v celoti prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Navaja, da je v vsaki svoji vlogi, bodisi pritožbi zoper odločitev o obveznosti plačila prispevka, kakor tudi v vseh drugih vlogah jasno podal svojo izjavo, da ne izpolnjuje pogojev, na podlagi katerih bi veljala pravna domneva, da je tožnik dolžan plačevati RTV prispevek. Vztrajanje pri podpisani izjavi na obrazcu iz leta 2004 je glede na določbe ZUP nepravilno. Dejansko stanje bi namreč moral organ ugotoviti v postopku po uradni dolžnosti.

RTV Slovenija v nobenem postopku ni mogla potrditi pravne domneve, da je tožnik plačnik električne energije, ker tožnik nima nikakršnega električnega priključka oziroma nima nepremičnine, ki bi imela električni priključek in bi bil tožnik plačnik električne energije. Ne drži, kar navaja toženka v odgovoru na tožbo, da pri tožniku nikoli ni nastopil noben zakonski razlog, ki pomeni prenehanje obveznosti plačila RTV prispevka oziroma da tožnik nikoli ni prenehal biti zavezanec za plačilo RTV prispevka. To ne more držati glede na že vse povedano in tudi glede na dejstvo, da tožnik nima električnega priključka, niti ni plačnik električne energije.

Odločanje po sodnici posameznici

6Sodišče je na seji 8. 11. 2022 sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica, iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali ne pisno ne ustno na posebno vprašanje na glavni obravnavi.

Glavna obravnava

7Sodišče 15. 12. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, ki ste se je udeležili obe stranki, in ki sta v bistvenem vztrajali pri navedbah v tožbi in pripravljalni vlogi ter odgovoru na tožbo. Izvedeni pa so bili dokazi z vpogledom v tožbi priloženi odločbi organov obeh stopenj (A1, A3), v izjavo, poslano tožniku v letu 2004 s podpisano povratnico za pošiljko, ki je v upravnih spisih, in ostale listine upravnega spisa. Zavrnilo pa je sodišče dokazne predloge tožnika: za vpogled v fotokopijo starega potnega lista z vpisom stalnega prebivališča tožnika, vpogled v evidence prijavno odjavne službe glede bivanja tožnika v l. 2004 in kasneje, vpogled v nepremičninske evidence glede nepremičnin tožnika, vpogled v javno dostopne podatke o delovanju javnega zavoda RTV Slovenija, za opravo poizvedb pri elektro dobaviteljih, vpogled v zemljiško knjigo in zaslišanje tožnika ter kratko obrazložilo, da gre za dokaze, s katerimi bi se dokazovalo pravno nerelevantna dejstva. Tožnik zavrnitve dokaznih predlogov ni grajal.

K odločitvi

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporna odločitev o obveznosti tožnika, da plača prispevke za programe RTV Slovenija za leto 2019 (skupaj 165, 81 EUR). Prvostopenjski organ odločitev kot ključno opira na prvi in četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1¹ in ugotovitev, da je tožnik po njegovi evidenci² zavezanec za plačilo za vse mesece leta 2019. Drugostopenjski organ pa razloge dopolnjuje s sklicevanjem na 15. člen ZRTVS³ in ugotovitev, da je tožnik zavezanec za plačilo RTV prispevka že od novembra 2004, glede na to da mu je bil kot registriranemu uporabniku električne energije za odjemno mesto Goreljek 40 dne 23. 9. 2004 poslan poziv, da na priloženem obrazcu bodisi prijavi svoje sprejemnike bodisi sporoči, da RTV prispevek že plačuje, bodisi poda predpisano izjavo, da na naslovu odjemnega mesta nima svojega ter ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, in da je bil hkrati seznanjen s pravnimi posledicami, če v 15 dneh po prevzemu pošiljke ne bo sporočil odgovora, da bo namreč z novembrom 2004 obremenjen s plačilom RTV prispevka, ter da po podatkih spisa tožnik odgovora v odrejenem roku ni poslal, nikoli kasneje pa tudi ni nastopil noben razlog, ki bi bil relevanten za prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka.

10Po prvem odstavku 31. člena ZRTVS-1 mora (namreč) tisti, ki ima radijski ali televizijski sprejemnik ali drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Po četrtem odstavku tega člena se šteje, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalka oziroma plačnica električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Določbi prvega in četrtega odstavka 15. člena ZRTVS pa imata v vsebinskem smislu identično vsebino, kot je določena v prvem in četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1, veljavnega na dan izdaje izpodbijane odločbe.

11Tožnik v tožbi kot ključno navaja, da ni lastnik nobenega radijskega ali televizijskega aparata, niti ne izpolnjuje pogojev za pravno domnevo, da ima električni ali komunikacijski priključek, kar bi imelo pravno podlago za plačilo prispevka. Ugotovitveni postopek ni bil voden za leto 2019, pač pa za nazaj. Za leto 2019 se dejansko stanje ni ugotavljalo, o zadevi pa se pred odločitvijo tudi ni mogel izjaviti. Organ se sklicuje na dokument, ki naj bi bil tožniku vročen leta 2004 na naslovu ..., kjer pa tedaj ni bival, tako da se mu vzbuja dvom o vročitvi poziva.

12Sodišče se s tožnikom strinja, da podlage za zaključek o pravni domnevi, da je imel v letu 2004 radijski ali televizijski sprejemnik, ki je omogočal sprejem radijskih oziroma televizijskih programov, v obravnavanem primeru ni bilo. Namreč na podlagi tožnikovih navedb in dokaznega predloga toženke je bilo z izvedbo dokaza z vpogledom v dokument v spisu z dne 23. 9. 2004 na glavni obravnavi ugotovljeno, da vročitev dokumenta tožniku ni izkazana, saj je „potrjena“ na poštni povratnici - in ne vročilnici, ki se mora uporabiti v primerih vročanja dokumentov po pravilih splošnega upravnega postopka - in sicer z besedo „poobl“ in nečitljivim zapisom (nekega) priimka, ki pa očitno ne predstavlja zapisa tožnikovega priimka in tudi ne njegovega podpisa, če se ga primerja s tožnikovimi podpisi na dokumentih upravnega in sodnega spisa, tožnik pa ga na glavni obravnavi tudi ni priznal za svojega, česar toženka tedaj tudi ni prerekala. To pa pomeni, da ni mogoče zaključevati o obstoju dejstva tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, saj ni dokazano, da mu je bil vročen poziv z dne 23. 9. 2004 ter da je mogel podati pisno izjavo v smislu tedaj veljavnega ZRTVS, da nima svojega ter v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, s katero bi obstoj pravne domneve izpodbijal ter dokaz(ov)al, da radijskega ali televizijskega sprejemnika nima. V zvezi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo, da je vročevalec napisal zaznamek, da je bila pošiljka v redu vročena, pa sodišče dodaja, da je bila izročitev dokumenta lahko v redu opravljena po predpisih, ki urejajo poštne storitve, vendar pa bi moral pošiljatelj (organ) odrediti vročitev dokumenta po pravilih (tedaj veljavnega) Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)⁴, kar pomeni z upoštevanjem vsaj 83., 86. in 97. člena ZUP, kolikor glede na vsebino dokumenta celo ne bi bilo potrebno odrediti obveznega osebnega vročanja (87. člen).

13Navedeno pa tudi pomeni, da na podlagi pravne domneve imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika, ker je šlo za nepravilen zaključek o njenem obstoju, tožnik ni bil pravilno uvrščen v evidenco zavezancev za plačilo RTV prispevka pri prvostopenjskem organu, na katero se ta organ sklicuje v svoji odločbi (38., 39. člen ZRTVS-1), in mu ni bilo mogoče izdati odločbe o plačilu RTV prispevka za leto 2019. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem izpodbijani upravni akt temelji, pa je razlog za odpravo upravnega akta (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

14Drugostopenjski organ sicer v svoji odločbi navaja, da tožnik ne izpodbija niti ugotovitve, da mu je bil v letu 2004 poslan poziv z dne 23. 4. 2004 niti ugotovitve, da je bil s pozivom seznanjen, da bo v primeru, če ne bo podal odgovora na poziv, z novembrom 2004 „obremenjen“ s plačilom RTV prispevka, niti ne izpodbija ugotovitve, da odgovora na poziv ni podal. Vendar pri tem organ prezre, da teh ugotovitev prvostopenjska odloča ne vsebuje, niti o tem tožnik ni bil seznanjen v prvostopenjskem postopku na drug način, saj v svoji odločbi drugostopenjski organ celo utemeljuje, da je bil pravilno voden skrajšani postopek.

15Kolikor drugostopenjski organ navaja še, da je bil tožniku 30. 5. 2019 poslan dopis s priloženim obrazcem za odjavo sprejemnika, ki pa ga izpolnjenega tudi ni vrnil, sodišče dodaja, da sodi - ob tem ko je že presodilo o neobstoju pravne domneve tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, na tej pravni domnevi pa izpodbijana odločitev temelji - da gre za pravno nerelevantno okoliščino in da ima tožnik prav, da ni razloga za odjavljanje sprejemnika, če ni bilo prej v pravilno izvedenem postopku ugotovljeno njegovo imetništvo.

16Čeprav glede na podano presojo to za odločitev ni več relevantno, sodišče dodaja, da tožniku ne pritrjuje, da mu v primeru, da se ugotovi, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije na določenem oziroma predmetnem odjemnem mestu, pa pri tem trdi, da nima pa svojega oziroma ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika /.../, ni treba ravnati po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 in 14. člena Pravilnika/2019. Za tožnika veljajo vse določbe omenjenih splošnih pravnih aktov, kot za vse druge zavezance oziroma potencialne zavezance za plačilo RTV prispevka. Tožnik tako brez podlage zatrjuje, da je ustrezne izjave o (ne)imetništvu radijskih oziroma televizijskih sprejemnikov podajal v različnih vlogah v postopkih v zvezi z naložitvijo v plačilo RTV prispevkov in da bi jih organ moral upoštevati. Zaradi predpisanega ugotavljanja dejanskega stanja, relevantnega za naložitev obveznosti plačila RTV prispevka, na način da (potencialni) zavezanec podaja pisne izjave (da nima radijskega ali televizijskega sprejemnika; da je pridobil sprejemnik; da je odjavil sprejemnik; da je oproščen plačila itd.), in če zgolj na teh odločitev temelji, je ugotovitveni postopek lahko voden tudi kot skrajšani⁵, medtem ko v primeru spornih dejstev kot tak ne bo mogel biti voden, torej brez da bi stranka imela pred odločitvijo možnost izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah (9. člen ZUP).

17V zadevah izdaje odločb o obveznosti plačila RTV prispevka (kot je izpodbijana) so pravno relevantne materialnopravne določbe IV. poglavja ZRTVS-1 (financiranje) in Pravilnika/2019. Glede na to so neutemeljene tožbene navedbe, da so relevantna tudi vprašanja samega delovanja RTV Slovenija in kvaliteta njenih programov. Vprašanje zakonitosti in ustavnosti delovanja Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija pa ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, pač pa bi sodišče, če bi menilo, da kakšna za odločitev relevantna pravna določba ni skladna z zakonom ali Ustavo, moralo pred Ustavnim sodiščem začeti postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti take določbe. Vendar sodišče, ki je že navedlo, katere materialnopravne določbe šteje za relevantne v zadevi, glede nobene od njih ne meni, da bi bila protiustavna oziroma nezakonita ter da bi moralo začeti postopek za oceno njene ustavnosti in zakonitosti, niti sodišča k takemu mnenju niso napeljale podane tožbene navedbe.

18Ker je po navedenem sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane določbe, ne more rešiti spora, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 pa sodišče v zvezi z vodenjem ponovnega postopka za izdajo odločbe o obveznosti plačila RTV prispevka dodaja, naj organ, kolikor razpolaga le z listinami, ki se nahajajo v predloženem upravnem spisu in s katerimi relevantnega dejanskega stanja za leto 2019 ni mogoče ugotoviti, najprej ugotovi, ali je bil tožnik tedaj registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije za predmetno odvzemno mesto, in če ugotovi, da je to bil, v nadaljevanju postopa po določbi šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1⁶.

¹ v času izdaje odločbe veljaven zakon
² vodeni v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1
³ zakon veljaven v času od 25. 10. 2001 do 2. 6. 2005
⁴ V drugem odstavku 1. člena ZDavP-1 (tedaj veljavnega) je namreč določena subsidiarna uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
⁵ na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP
⁶ torej tožniku omogoči, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka tega člena ter ga tudi seznani z zakonskimi posledicami neresnične izjave (42. člen ZRTVS-1).