31. člen ZRTVS-1

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ima (oz. da se domneva, da ima) sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov (na čemer skladno z 31. členom ZRTVS-1 temelji izpodbijana odločba), saj tožnik tega s tožbo ne izpodbija.

Dolžnost upravnega organa iz šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1, da odjemalcu oziroma plačniku električne energije omogoči podajo izjave v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, je kršena, če upravni organ hkrati ne zagotovi, da se odjemalec oziroma plačnik električne energije dejansko seznani z možnostjo izpodbijanja zakonske domneve imetništva sprejemnika z izjavo. Pri vprašanju seznanitve stranke s pravno domnevo, v skladu s katero se šteje za zavezanko za plačilo javne dajatve in možnostjo njenega ovrženja, še ne gre za postopek po 40. členu ZRTVS-1. Vročitev je treba opraviti po določbah ZUP. Kasnejše obvestilo ne nadomešča obveznosti upravnega organa, predpisane v šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1, in tudi ne more sanirati morebitne vročitve dopisa (poziva k izjavi) upravnega organa iz navedene določbe.

Tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju in sam zatrjuje, da ima TV sprejemnik, da pa sicer ne želi gledati programa RTV Slovenija. Tožnik v konkretni zadevi ne zatrjuje nobenih pravno relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bil razbremenjen obveznosti plačila RTV prispevka. Obveznosti plačila RTV prispevka je namreč razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

Zgolj dejstvo, da se na tožnikovi lokaciji lahko dostopa do programov, namreč še ne da odgovora na vprašanje, ali ta dostop tudi ustreza zahtevam o kvaliteti oziroma minimalnim tehničnim standardom. S tem, ko tožena stranka tožniku teh podatkov ni predstavila, se o njenih zaključkih, da je sprejem signala na njegovi lokaciji zadosten, ni mogel vsebinsko izjaviti, kar pa je kršitev njegove pravice do izjave v upravnem postopku in je bistvena kršitev določb postopka

Ni mogoče zaključevati o obstoju dejstva tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, saj ni dokazano, da mu je bil vročen poziv z dne 23. 9. 2004 ter da je mogel podati pisno izjavo v smislu tedaj veljavnega ZRTVS, da nima svojega ter v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, s katero bi obstoj pravne domneve izpodbijal ter dokaz(ov)al, da radijskega ali televizijskega sprejemnika nima. Navedeno pomeni, da na podlagi pravne domneve imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika, ker je šlo za nepravilen zaključek o njenem obstoju, tožnik ni bil pravilno uvrščen v evidenco zavezancev za plačilo RTV prispevka pri prvostopenjskem organu, na katero se ta organ sklicuje v svoji odločbi (38., 39. člen ZRTVS-1), in mu ni bilo mogoče izdati odločbe o plačilu RTV prispevka za leto 2019.

Tožeča stranka izpodbija upravni akt, s katerim je bila zvrnjena njena zahteva, da se jo oprosti plačila RTV prispevka. V tem postopku sodišče ne more ugotavljati, kdo je dejansko zavezan za plačilo prispevka, saj to presega obseg pravne presoje izpodbijanega upravnega akta. O dejanskem zavezancu se lahko odloča v postopku zoper upravni akt, s katerim je tožeči stranki naložena obveznost plačila RTV prispevka.

Obveznost plačila RTV prispevka je odvisna od tehničnih možnosti spremljati programe RTV, ne pa od njihovega dejanskega spremljanja. Med strankama ni sporno, da ima tožnik sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov. Glede na tako nesporno dejansko stanje je tožnik kot imetnik sprejemnika oziroma naprave za sprejem radijskih in televizijskih signalov, ki ima za spremljanje RTV programov zagotovljene ustrezne tehnične pogoje, zavezanec za plačilo RTV prispevka.

Odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka ni upravna zadeva v smislu 2. člena ZUP, prav tako ni s predpisom določeno, da se v tej stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, zaradi varstva javnega interesa pa tudi to ne izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). Vendar pa okoliščini, narava postopka (odločanja o obveznosti) in izdajatelj odločbe – javni zavod, vodita do zaključka, da predstavlja odločanje o obveznosti plačila RTV prispevka drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Navedeno pomeni, ker postopek odločanja v ZRTVS-1 ni urejen, v 392. členu ZDavP-2 pa je urejen le postopek s pritožbo, da je med določbami ZUP, ob smiselni uporabi pravil ZUP, treba uporabiti temeljna načela upravnega postopka in temeljne pravice strank, ki iz njih izvirajo.

Narava sklenjene pogodbe s kabelskim operaterjem in dogovorjena obveznost oziroma storitev kabelske distribucije programov, tudi po presoji sodišča, tožnika ne more razbremeniti zakonske obveznosti plačila RTV prispevka, ravno nasprotno, dejstvo, da je tožnik naročnik kabelskega operaterja dokazuje imetništvo ustreznega sprejemnika za sprejem programov in s tem možnost sprejemanja programov RTV Slovenija. Ker je postal tožnik zavezanec za plačilo RTV prispevka leta 2014 in ker je sodišče presodilo, da tožnika reklamacija računa oziroma nestrinjanje s programi RTV Slovenija ne razbremenjuje obveznosti plačila, uveljavljani tožbeni ugovori pa ne vplivajo na obveznost plačila RTV prispevka, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Obveznost plačila prispevka (prej naročnine) je odvisna od tehničnih možnosti spremljati programe RTV, ne pa od njihovega dejanskega spremljanja.

Za izjavo, s katero posameznik uveljavlja, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka, ne zadošča le navedba, da ni lastnik RTV sprejemnikov, kot je to navedel tožnik. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da je z avgustom 2016 ponovno postal zavezanec za RTV prispevek in to ostal tudi v letu 2017, torej v letu, za katerega ga RTV Slovenija z izpodbijano odločbo bremeni za plačilo tega prispevka.

Reklamacija računa tožnika ne more razbremeniti obveznosti plačila prispevka. Zaradi narave prispevka, kot posebne javnopravne dajatve, zakonsko določene obveznosti plačevanja prispevka, ni mogoče zavrniti enostransko, izven razlogov določenih v Pravilniku o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevkov za programe Radiotelevizije Slovenija.

Vsak, ki ima napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, mora RTV Sloveniji plačevati RTV prispevek. Šteje se, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da sprejemnika nima.

Kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti.

Organ je na podlagi zahteve tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje, lahko zavrnil zahtevo za oprostitev, ker je ugotovil, da tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke. Navedeno je dejanska podlaga za zavrnitev oprostitve. Organ ni bil pooblaščen na podlagi določb ZRTVS-1, da ugotavlja slabo socialno stanje tožnika širše in na podlagi drugih dokazil izven podlag, določenih v ZRTVS-1.

Obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom. Zavezanci za plačilo prispevka ne vstopijo v razmerje z RTV na podlagi avtonomne volje s pogodbo, temveč so zavezanci po samem zakonu in lahko z izjavo le ovržejo zakonsko domnevo, da posedujejo TV sprejemnik.

Glede na določbo četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 naknadno podane izjave tožeče stranke, da v svojih prostorih nima televizijskega sprejemnika, ni mogoče šteti za izjavo v smislu zgoraj navedene zakonske določbe, ki bi imela za posledico prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka.

Tožnik sicer meni, da toženka zgolj domneva, da ima v posesti elektronske naprave, vendar niti v tožbi ne zatrjuje, da ugotovitev toženke, da ima sprejemnik, ne drži. Glede na to tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve, da je tožnik po podatkih Javnega zavoda RTV Slovenija zavezanec za plačilo obravnavanega prispevka.

Tožnikovega sporočila, poslanega po elektronski pošti, ni mogoče šteti za odjavo sprejemnika po 15. členu Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija.

Obveznost plačila RTV prispevka je predpisana z zakonom, zato ne gre za obligacijsko, temveč za javnopravno dajatev. Zavezanci za plačilo RTV prispevka tako ne vstopijo v razmerje z RTV s pogodbo, temveč so zavezanci po samem zakonu.