VDSS Sodba Psp 288/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... (številka dosjeja: ...) z dne 16. 6. 2021 in št. ... (številka dosjeja: ...) z dne 27. 9. 2021; da ima tožnik pravico do starostne pokojnine z upoštevanjem, da je pred uveljavitvijo ZPIZ-2G izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem in petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 in je ostal vključen v obvezno zavarovanje, ter se mu vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe do uveljavitve ZPIZ-2G, največ do treh zaporednih let zavarovanja, vrednoti po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2G, na način, da se trije meseci pokojninske dobe vrednotijo v višini 1 %, za nadaljevanje zavarovanja po preteku treh let pa po osmem odstavku 37. člena ZPIZ-2 še v višini 1,5 %, od pokojninske osnove za vsakih dopolnjenih 6 mesecev, od 1. 1. 2021 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami, da je toženec tožniku dolžan izdati odločbo o priznanju pravice in izplačilu starostne pokojnine s povečanjem in z vsemi uskladitvami od 1. 1. 2021 dalje v 15 dneh; da je toženec dolžan v 15 dneh tožniku izplačati razliko med že izplačano pokojnino, priznano z začasno odločbo z dne 22. 6. 2020 ter s končno odločbo z dne 9. 11. 2020 in pokojnino priznano s to sodbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od zadnjega delovnega dne v mesecu za tekoči mesec, za obdobje od 1. 1. 2021 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločitev sodišču prve stopnje.

Na podlagi drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G in na podlagi določb ZPIZ-2H je potrebno od 1. 1. 2021 starostno pokojnino za vsaj 44 let, 11 mesecev in 10 dni pokojninske dobe in dopolnjeno starost 60 let namesto v višini 54,72 % od pokojninske osnove pravilno odmeriti najmanj v višini 66,42 % od pokojninske osnove. Sodišče je zmotno presodilo, da se spor nanaša le na priznanje in odmero pravic zgolj na podlagi dejstev, ki so nastala na območju Republike Slovenije ter da se uporablja le slovensko nacionalno pravo. Toženec je z izdajo izpodbijanih odločb kršil Pogodbo o Evropski uniji (PEU), Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU), Uredbo (ES) št. 883/2004 in Uredbo (ES) št. 987/2009. Brez vsebinske utemeljitve je zavrnilo zahtevo, da se postavi vprašanje za predhodno odločanje. Načeloma se strinja, če zanemari vprašanje ustavnosti, da mu je bila, preden je začel veljati ZPIZ-2H, z odločbo toženca z dne 22. 6. 2020 pravilno odmerjena ugodnejša samostojna starostna pokojnina na podlagi dopolnjenih 65 let starosti in 37 let, 2 meseca in 20 dni slovenske pokojninske dobe, ker tedaj ZPIZ-2 za dokupljeno dobo ni določal ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe, če je zavarovanec ostal vključen v obvezno zavarovanje po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Zavarovanci oz. uživalci so upravičeni do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2H. Toženec in sodišče neutemeljeno postavljata razliko med pojmoma »nova odmera starostne pokojnine« in »priznanje nove pravice do starostne pokojnine«. Potrebno je upoštevati zakonsko ugodnost (bonus), ki jo je ZPIZ-2 določil za zavarovance, ki dlje ostanejo v zavarovanju, pri čemer se upošteva skupna pokojninska doba 40 let, ki vključuje delovno dobo dopolnjeno v zavarovanju pri tožencu, v tujini in tudi dokupljeno dobo pred 1. 1. 2013. Zmotna je trditev, da niti na dan 12. 2. 2019, ko je ZPIZ izdelal informativni izračun niti na dan dejanske upokojitve ni izpolnil pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Ta pogoj je izpolnil že 5. 7. 2015, ko je tudi že dopolnil 60 let starosti. Retroaktivnost je bila namen ZPIZ-2H, da se odpravi protiustavno oškodovanje zavarovancev, ki so v dobri veri, da bodo lahko uveljavili zakonske pravice že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 in tudi kasneje, plačevali visoke prispevke za dokup dobe.

Toženec mu je z odločbo z dne 22. 12. 2016 priznal pravico do izplačila 20 % sorazmernega dela predčasne pokojnine na mesec. Ob izračunu pogojev za priznanje pravice je moral upoštevati redno zavarovalno oziroma delovno dobo v Sloveniji (27 let, 7 mesecev in 22 dni), dokupljeno dobo v Sloveniji (5 let, 10 mesecev in 20 dni) ter obdobje zavarovanja v ZR Nemčiji (7 let in 9 mesecev), ker sicer ne bi izpolnil pogojev. Skupaj mu je izračunal 41 let, 3 mesece in 12 dni pokojninske dobe. Tako toženec kot sodišče sta kršila več ustavnih določb (2., 14., 33. in 50. člen Ustave). Neupoštevanje pravilnega časa izpolnitve pogojev za priznanje starostne pokojnine po četrtem odstavku 27. člena ZPIZ-2 pomeni kršitev po 23. točki 7. člena ZPIZ-2. Gre za kršitev tretje alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe (ES) št. 883/2004, ker mora slovenski ZPIZ za ugotovitev, da je zavarovanec prostovoljno ostal v zavarovanju po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, enakovredno upoštevati zavarovalno dobo, dopolnjeno v ZR Nemčiji. Zavarovancu mora nato priznati pravice, ki mu po slovenski zakonodaji pripadajo zaradi daljšega prostovoljnega ostajanja v zavarovanju. Določbe prej in sedaj veljavnega šestega odstavka oziroma osmega odstavka 37. člena ZPIZ-2 ne določajo, da mora zavarovanec celotno zavarovalno dobo dopolniti le v zavarovanju pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali v Sloveniji. Za presojo je pomembna določba drugega odstavka 43. člena Uredbe (ES) št. 987/2009. Sklicuje se na 12(3) člen izvedbene uredbe in 52(1b) člen osnovne uredbe.

V sodbi Sodišča EU (zadeva C-84/77), je razsojeno, da mora pravice, ki jih je delavec pridobil med bivanjem v posamezni državi članici upoštevati vsaka druga država članica, kot da gre za zahtevana obdobja za pridobitev pravic po zakonodaji druge države članice. Stališče, da je potrebno državljane EU enakopravno obravnavati, da je diskriminacija na podlagi zaposlitve in zavarovalnih dob v različnih članicah prepovedana, ker to krši pravico do prostega gibanja in zaposlovanja, je Sodišče EU zavzelo v zadevi C-257/10. Predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in Sodišču EU postavi predhodno vprašanje ali je v skladu s predpisi EU odločitev toženca, da ugodnost višjega vrednotenja pokojninske dobe zaradi daljšega ostajanja v obveznem zavarovanju po izpolnitvi zakonskih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine velja izključno za zavarovance, ki so celotno zahtevano in dodatno pokojninsko dobo dopolnili v nacionalnem zavarovanju oziroma je potrebno to pravico, zaradi zajamčenega prostega gibanja in zaposlovanja oseb v EU, priznati in zagotoviti tudi zavarovancem, ki so del pokojninske dobe, vendar časovno ne tisti del, ki je osnova za priznanje in odmero ugodnejše dajatve - starostne pokojnine v višjem odstotku, dopolnili tudi z zaposlitvijo in obveznim pokojninskim zavarovanjem v drugih državah, članicah EU, oziroma pri nosilcih obveznega zavarovanja v teh državah. Ker sodišče takšnemu predlogu ni ugodilo je s tem bistveno kršilo postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do kršitve, ki jo uveljavlja tožnik.

Neutemeljeno pritožba zatrjuje kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka in postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU. PDEU v 276. členu določa, da lahko sodišče države članice predhodno vprašanje predloži v odločanje Sodišču EU, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki bi mu omogočila izreči sodbo. Na podlagi drugega odstavka 113. člena Zakona o sodiščih² (ZS) je sklep s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču EU Vrhovno sodišče oziroma drugo sodišče dolžno izdati le, kadar je odločba Vrhovnega sodišča ali drugega sodišča, zoper katero stranke ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU. Postavitev predhodnega vprašanja za sodišče prve stopnje tako ni obvezna, saj je zoper njegovo odločitev možno vložiti redno pravno sredstvo.

5Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca z dne 27. 9. 2021 v zvezi z odločbo z dne 16. 6. 2021, s katero je bilo odločeno, da se zavarovancu po ponovni odmeri starostna pokojnina izplačuje v nespremenjenem znesku.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in celotne listinske dokumentacije je razvidno, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 11. 2020³ (potrjena z odločbo z dne 7. 12. 2020) od 16. 6. 2020 dalje, priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.958,71 EUR na mesec.⁴ Tožnik je dopolnil 65 let starosti in 37 let, 2 meseca in 10 dni pokojninske dobe, od tega 31 let, 3 mesece in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa in 5 let, 10 mesecev in 20 dni pokojninske dobe z dokupom.⁵ Odmerjena mu je pokojnina v višini 54,27 %⁶ od najvišje pokojninske osnove 3.579,52 EUR.

7Pred uveljavitvijo Zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁷ (ZPIZ-2H) se je po 23. točki 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁸ (ZPIZ-2) kot pokojninska doba brez dokupa štelo le obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe. S 1. 1. 2021 je pričel veljati ZPIZ-2H, ki spreminja pojem dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012. Ta se obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa.

8Toženec je po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPIZ-2H⁹ dne 16. 6. 2021 izdal izpodbijano odločbo (potrjeno z dokončno odločbo z dne 27. 9. 2021) s katero je odločil, da se tožniku po ponovni odmeri starostna pokojnina izplačuje v nespremenjenem znesku. Ugotovil je, da upoštevanje pokojninske dobe z dokupom kot pokojninske dobe brez dokupa ne vpliva na višino že odmerjene starostne pokojnine.

9Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je po ZPIZ-2H potrebno priznati novo pravico do starostne pokojnine¹⁰ in v pokojninsko dobo tožnika šteti tudi dobo doseženo v tujini ter pokojninsko dobo po izpolnitvi pogojev za upokojitev višje vrednotiti. Bistveno je, da je za tožnika ugodnejša odmera pokojnine glede na slovensko pokojninsko dobo (in ne odmera sorazmernega dela pokojnine). Tožnik pred 1. 1. 2021 (ko se je začel uporabljati ZPIZ-2H) v Sloveniji ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa in ni izpolnil pogojev za upokojitev po četrtem ali petem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Posledično tožnik ni ostal v zavarovanju tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev. Zato ni podlage za priznanje višjega odmernega odstotka (37. člen ZPIZ-2 in 125. člen ZPIZ-2G). Takšne dobe tožnik pred uporabo ZPIZ-2H ni dopolnil niti z upoštevanjem skupne nemške in slovenske pokojninske dobe brez dokupa.¹¹

10Neutemeljeno je pritožnikovo vztrajanje na stališču, da bi se pokojninska doba z dokupom pred 31. 12. 2012 štela kot pokojninska doba brez dokupa še pred veljavo ZPIZ-2H. Takšno tolmačenje bi pomenilo, da bi določbe ZPIZ-2H veljale retroaktivno. Prepoved povratne (retroaktivne) veljave pravnih aktov je določena z Ustavo.¹² Po določilu prvega odstavka 155. člena Ustave zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Pravna doktrina razlikujeta med t. i. "pravo" in "nepravo" retroaktivnostjo. Prava retroaktivnost je podana takrat, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, to je pred objavo zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti samo začela, temveč so se začela razvijati in pravno učinkovati. V časovnem pogledu je relevantna točka presoje vedno datum objave zakona. Neprava retroaktivnost ali t. i. dejanska retroaktivnost je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še ne zaključen konkretni dejanski stan ter tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen.¹³

Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru konkretno dejansko stanje v času veljavnosti prejšnjih pravnih norm že v celoti zaključeno. Po presoji pritožbenega sodišča je odgovor pritrdilen in bi z uporabo ZPIZ-2H pred 1. 1. 2021 posegli v zaključeno pravno razmerje, saj je bila starostna pokojnina tožniku pred objavo ZPIZ-2H že priznana.¹⁴ Po določbi ZPIZ-2H se tako starostna pokojnina po uradni dolžnosti odmeri od že priznane pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe z dokupom kot pokojninske dobe brez dokupa. Tudi ob upoštevanju slednjega pa ni prišlo do spremembe v višini že priznane starostne pokojnine.

V skladu z določbo drugega odstavka 155. člena URS prepoved retroaktivnosti ni absolutna, saj lahko zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Povratno učinkovanje posamezne določbe zakona lahko upraviči le posebej utemeljena javna korist. To je treba razlagati restriktivno in mora biti ugotovljena v zakonodajnem postopku. Iz pojasnila Predloga ZPIZ-2H z dne 25. 9. 2019 izhaja, da zakon omogoča možnost nove odmere tistim uživalcem pokojnine, ki imajo dokupljeno pokojninsko dobo pred 31. 12. 2012 in se jim je ta doba štela tako, da jim je bila odmerjena nižja pokojnina kot bi jim bila s pokojninsko dobo brez dokupa. To pojasnilo po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemelji posebne javne koristi, ki bi upravičevala povratno učinkovanje ZPIZ-2H.¹⁵ Glede na navedeno tudi niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave.

11Neutemljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila retroaktivnost namen ZPIZ-2H, da se odpravi protiustavno oškodovanje zavarovancev, ki so v dobri veri, da bodo lahko uveljavili zakonske pravice plačevali visoke prispevke za dokup dobe. Z novelo ZPIZ-2E¹⁶ se je omogočilo, da se je doba prostovoljnega zavarovanja pred 31. 12. 2012 štela kot pokojninska doba brez dokupa. Ker so bili zavarovanci, ki so pokojninsko dobo dokupili po veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v neenakem položaju s tistimi, ki se jim je doba prostovoljnega zavarovanja priznala kot pokojninska doba brez dokupa, je bila sprejeta novela ZPIZ-2H.

Do sprememb z novelo ZPIZ-2E je prišlo kljub temu, da Ustavno sodišče¹⁷ neustavnosti predhodne ureditve ni ugotovilo. ¹⁸ Ni bila podana kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave in kršitev načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je pri presojanju ali je ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladna s 50. členom Ustave o pravici do socialne varnosti, že večkrat izpostavilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju. S tem ni bilo podano niti neskladje s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče presodilo, da neustavnosti ni bilo že pred novelo ZPIZ-2E, se neustavnost tudi z novelo ZPIZ-2H ne odpravlja, kot zmotno trdi pritožnik.

12Neupoštevana je tudi pritožbena trditev, da je zmotna presoja sodišča, ki je priznanje in odmero pravic presodilo zgolj na podlagi dejstev, ki so nastala na območju Republike Slovenije s čimer je kršeno pravo EU. Tožniku je pravica do starostne pokojnine odmerjena z upoštevanjem pokojninske dobe dosežene v Sloveniji, ker je bilo po preračunu zavarovalnih dob ugotovljeno, da je tako odmerjena starostna pokojnina za tožnika ugodnejša, pri čemer se je upoštevala določba 52. člena Uredbe (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti¹⁹ (t. i. osnovna uredba). Na tej osnovi pa se je v predmetnem postopku presojalo ali je priznanje pokojninske dobe z dokupom kot pokojninske dobe brez dokupa vplivalo na višino že odmerjene starostne pokojnine.

13Nazadnje prav tako ni utemeljen predlog pritožnika za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.²⁰ Kot je pojasnjeno v Predlogu k dopolnitvi zakona, ZPIZ-2H niti ni predmet usklajevanja s pravnim redom EU.²¹

14Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožnik po višini niti ni priglasil.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.
³ Ta določba je nadomestila začasno odločbo z dne 22. 6. 2020.
⁴ Odločitev upravnega organa je potrjena s pravnomočno sodbo XI Ps 172/2022 z dne 23. 5. 2022 v zvezi s sodbo VDSS Psp 190/2022 z dne 28. 9. 2022.
⁵ Gre za obdobje dokupa pokojninske dobe do 31. 12. 2012 iz naslova študija in iz naslova služenja vojaškega roka.
⁶ Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Po drugem odstavku 37. člena ZPIZ-2 se zavarovancem (moškim), ki starostno pokojnino uveljavijo od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2020, pokojnina za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 27 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje 1,26 %. Tožniku se je za 37 let, 2 meseca in 10 dni pokojninske dobe odmerila v višini 54,72 %.
⁷ Ur. l. RS, št. 139/2020.
⁸ Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.
⁹ Zavarovancu, ki je z dokupom pokojninske dobe do 31. 12. 2012 uveljavil pravico do pokojnine ali izplačilo dela pokojnine po zakonu, zavod v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti na novo odmeri starostno pokojnino oziroma odmeri starostno pokojnino namesto predčasne pokojnine, z upoštevanjem te dobe kot pokojninske dobe brez dokupa.
¹⁰ Le v primeru prenehanja ponovnega vstopa v zavarovanje (t. i. reaktivacije) ZPIZ-2 izrecno, kot eno izmed možnosti, omogoča ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem novih osnov (plač), pri čemer se upošteva tudi odstotno povečanje zaradi pokojninske dobe, dosežene v ponovnem zavarovanju.
¹¹ Tožnik je v Sloveniji pred 1. 1. 2021 dopolnil 31 let, 3 mesecev in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa in v Nemčiji 7 let in 9 mesecev pokojninske dobe brez dokupa, kar skupaj ne dosega oz. presega 40 let pokojninske dobe brez dokupa.
¹² Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.
¹³ Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb-48/
¹⁴ Tožniku je pravica do starostne pokojnine priznana od 16. 6. 2020 dalje, ZPIZ-2H pa je bil objavljen v Uradnem listu dne 9. 10. 2020.
¹⁵ Drugače ne izhaja niti iz Poročila k predlogu ZPIZ-2H z dne 7. 9. 2020: https://www.iusinfo.si/Priloge/PRIPDZ/PRIPDZ101E0782VIIIN16_8_1.PDF
¹⁶ Ur. l. RS, št. 65/2017.
¹⁷ Odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016.
¹⁸ Predlagatelji so izpodbijali četrti odstavek 27. člena, prvi in drugi odstavek 38. člena ter prvi in drugi odstavek 391. člena ZPIZ-2 v delu, ki se nanaša na pravne učinke dokupa pokojninske dobe na položaj tistih zavarovancev, ki so pokojninsko dobo dokupili pred uveljavitvijo ZPIZ-2.
¹⁹ UL L 166 z dne 30. 4. 2004.
²⁰ Po določbi 113.a člena ZS postavitev predhodnega vprašanja ni obvezna niti za pritožbeno sodišče.
²¹ Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2H) z dne 25. 9. 2019.