391. člen ZPIZ-2

Za odmero pokojnine so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic.

Tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo ZPIZ-2B. Višina zneska je odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Toženec je zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2.

V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.

Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

Prvi odstavek 6. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.

Z določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Pravica do izplačila 20 % pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih oziroma brez upoštevanja dodane dobe obveznega dodatnega in poklicnega zavarovanja. Ker tožnik na dan vložitve vloge teh pogojev ni izpolnjeval, je bil njegov zahtevek za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je štelo da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače vedno pomeni bruto zneske. Takšno stališče pa je za obdobje 1974 do 1979 napačno. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je bil bruto sistem obračunavanja plač uveden šele 1. 1. 1991 z uveljavitvijo Zakona o dohodnini, ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Pritožbeno sodišče dodaja da je bruto sistem plač poleg ZDoh uvedel tudi Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Zaradi primerjave s podatki o neto plačah pa je bila sprejeta tudi Odredba o preračunu bruto osebnih dohodkov. Navedeni predpisi jasno kažejo na to, da je bil splošni sistem v spornem obdobju takšen, da se je s pojmom plača vedno mislila neto plača in je do spremembe sistema iz neto v bruto prišlo šele v letu 1991. Za obdobje po tem v celoti veljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pojem plača v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske.

Pri tožniku je prišlo do spremembe obsega zavarovanja oziroma prenehanja zavarovanja za polovični delovni čas 24. 6. 2011, zato je že dne 24. 6. 2011 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do delne starostne pokojnine. Izplačevanje pravice ureja prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2, ki določa, da se uživalcu pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker je pri tožniku prišlo do spremembe obsega zavarovanja 24. 6. 2011, je od tega datuma dalje upravičen tudi do izplačevanja delne pokojnine.

V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine. Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za pri

Tožnik v obdobju, ki ga je dokupil in ki se mu je vštel v zavarovalno dobo, ni bil vključen v zavarovanje, niti ni bil v delovnem razmerju. Skladno s 23. točko 7. člena ZPIZ-2 je pokojninska doba brez dokupa obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik v obdobju, ki ga je dokupil, ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokupljena doba nima enakega statusa kot doba iz obveznega zavarovanja. Zakon je v tem primeru uzakonil razlikovanje, saj je pravico do starostne pokojnine ob znižani starosti (60 let za moške) oziroma v prehodnem obdobju pri nižji starosti, pridobi le zavarovanec, ki je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Dokupljena doba se upošteva pri izpolnjevanju splošnih pogojev za upokojitev in pri odmeri pokojnine, ne pa tudi v primerih, ko je določen nižji starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.

Pravico iz zavarovanja posameznik lahko uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Tožnik pravice do pokojnine v času veljave ZPIZ-1 ni pridobil, ker ni izpolnjeval pogojev za njeno priznanje.

Pokojnina se na podlagi 111. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebam, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane, se pokojnina na podlagi drugega odstavka tega člena izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Pravna podlaga za preračun pokojnine s faktorjem 0,732 je tretji odstavek 390. člena in tretji odstavek 391. člena ZPIZ-2. Valorizacijski količniki, oblikovani na podlagi 47. člena ZPIZ-1, so iz leta v leto padali. V ZPIZ-2 je določen drugačen način določitve valorizacijskih količnikov, zaradi česar se bistveno zvišuje pokojninska osnova. Zato jo je treba preračunati s faktorjem 0,732. S tem je zagotovljena primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

Prvi odstavek 394. člena ZPIZ-2 se nanaša na zavarovance, ki so bili na dan 31. 12. 2012 uživalci denarnega nadomestila. Pri tožnici ne gre za zavarovanko, ki bi bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki bi jih plačeval zavod za zaposlovanje, saj je bila tožnica vključena prostovoljno v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica tudi ni imela statusa delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, zato ne more biti upravičenka iz četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, v zvezi z določili 394. člena ZPIZ-2.

Zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje invalidske pokojnine in mu tudi pred tem ni bila priznana nobena pravica iz invalidskega zavarovanja. Posledično pravica na podlagi njegovega zavarovanja ne more biti priznana njegovim družinskim članom.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pokojninsko osnovo v skladu z 39. členom v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 pravilno izračunal na podlagi mesečnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1971 do 1993 v višini 772,40 EUR in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 preračunal s faktorjem 0,732.

Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka, ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa je definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe (23. točka 7. člena ZPIZ-2). Navedena določba je bila z novelo zakona (v nadaljevanju: ZPIZ-2E) dopolnjena, tako da je bilo za besedilom "pokojninsko in invalidsko zavarovanje" dodatno besedilo "obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani". Vendar pa omenjena novela na rešitev sporne zadeve ne vpliva, saj bo stopila v veljavo šele s 1. 1. 2018. V zvezi z vprašanjem upoštevanja dokupljene dobe je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče poudarja, da z vsako reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja zakonodajalec zaostruje pogoje za priznanje pravic, ker je zaradi spremenjenih demografskih gibanj in finančnih okvirov vprašljiva vzdržnost sistema pokojninskega in

Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol, pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa, in sicer po določbah Zakona o policiji. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugih zadevah se glede na 39.a člen pravica do starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogoja za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, tj. po 27. členu ZPIZ-2, kot splošnem predpisu, ne more priznati.