7. člen ZPIZ-2

Zaključek sodišča prve stopnje, da se družinska pokojnina kot periodični dohodek šteje v lastni dohodek družine, ni pravilen. Dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do obravnavanih pravic iz javnih sredstev, so taksativno določeni v 12. členu ZUPJS. Pri razlagi in uporabi te določbe treba upoštevati tudi njeno vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema in hkrati z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2). Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine. Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

Tožnik se je ponovno prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje s 1. 10. 2016, in sicer za čas treh mesecev, torej do 31. 12. 2016. Ker gre za vključitev v zavarovanje, do katere je prišlo po prekinitvi, v tem primeru glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K, omenjeno obdobje ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa.

Pri ZPIZ-2K gre za ureditev, brez katere tožnica pogojev za starostno pokojnino niti 1. 11. 2021 še ne bi izpolnjevala. Zaradi pretvorbe pojma pokojninske dobe brez dokupa je tožena stranka v to obdobje pravilno upoštevala tudi čas, ko je bila tožnica prostovoljno zavarovana. Tožnica s stališčem, da bi bilo treba starostno pokojnino priznati že z 11. 11. 2015, ko naj bi dejansko izpolnila pogoje, ne more uspeti. Po določbi 2. člena ZPIZ-2K na novo odmerjena pokojnina pripada od začetka uporabe tega zakona, tj. z dnem 1. 11. 2021. To določbo sta tožena stranka, ki je na tej podlagi izdala izpodbijani odločbi, in sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevala.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je po ZPIZ-2H potrebno priznati novo pravico do starostne pokojnine in v pokojninsko dobo tožnika šteti tudi dobo doseženo v tujini ter pokojninsko dobo po izpolnitvi pogojev za upokojitev višje vrednotiti. Bistveno je, da je za tožnika ugodnejša odmera pokojnine glede na slovensko pokojninsko dobo (in ne odmera sorazmernega dela pokojnine). Tožnik pred 1. 1. 2021 (ko se je začel uporabljati ZPIZ-2H) v Sloveniji ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa in ni izpolnil pogojev za upokojitev po četrtem ali petem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Posledično tožnik ni ostal v zavarovanju tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev. Zato ni podlage za priznanje višjega odmernega odstotka (37. člen ZPIZ-2 in 125. člen ZPIZ-2G). Takšne dobe tožnik pred uporabo ZPIZ-2H ni dopolnil niti z upoštevanjem skupne nemške in slovenske pokojninske dobe brez dokupa.

Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalk ali delodajalcev in na osebni odgovornosti zavarovancev za izvajanje zavarovanja. Na podlagi navedenega je edino logičen in pravilen zaključek, da zakon upravičenje do izplačila dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 veže izključno na obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Ker tožnik ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji v času vložitve vloge in upravnega odločanja, ni izpolnjen pogoj za pridobitev izplačila dela pokojnine v višini 40 %. Pritožba pravilno poudarja, da je ureditev glede izplačila 40 % starostne pokojnine posebna ureditev, ki je specifična za nacionalno zakonodajo in da dajatev iz 39.a člena ZPIZ-2 ne zapade pod stvarno veljavnost pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odst. 27. člena ZPIZ-2, po katerem moški pravico do starostne pokojnine pridobi pri 65 letih starosti, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ne pa v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj tožnik na dan 16. 6. 2020 ni imel 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

V obravnavnem primeru ob vložitvi zahteve niti ob izdaji prvostopenjske upravne odločbe ni bil izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje in izplačevanje 40 % starostne pokojnine.

Tožnik, rojen 6. 6. 1958 je ob vložitvi zahteve 8. 10. 2018 dopolnil 60 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 38 let 1 mesec in 29 dni brez dokupa ter 1 let 10 mesecev in 1 dan dokupljene dobe od 30. 9. 2013 do 31. 7. 2015. Ker je bil v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljen do 1. 11. 2018 mu je bila predčasna pokojnina zakonito priznana od 2. 11. 2018 dalje v višini 415,03 EUR mesečno. Izpolnil je zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 29. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. 2. odstavek 29. člena ZPIZ-2, ki je od leta 2013 zviševal starost za predčasno pokojnino, in sicer v letu 2017 na 59 let in 8 mesecev za moške, v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj je tožnik koncem tega leta dopolnil 59 let 6 mesecev in 25 dni starosti.

Razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je bil krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Rehabilitacija političnega zapornika je lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje. Obdobje neupravičenega odvzema prostosti je kot pokojninsko dobo osebam s statusom političnega zapornika priznal ZPKri kot specialni zakon. ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pokojninske dobe po ZPKri ni izključil kot dobe, ki se ne bi priznala pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Priznano pokojninsko dobo po določbah ZPKri se mora zato pri priznavanju pravice do pokojnine upoštevati kot „pokojninsko dobo brez dokupa“ v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.

Po ZPKri priznana pokojninska doba ni dokupljena doba. Seveda ta doba tudi ni "obdobje obvezne vključitve v zavarovanje". Vendar pa je bil razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Ta se izkazuje v odpravi posledic neupravičenega odvzema prostosti. V času odvzema prostosti je zavarovancu onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti ter posledično vključitev v zavarovanje, zato je rehabilitacija političnega zapornika lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo le tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje.

Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se po 1. 1. 2013 ne šteje noben dokup ali prostovoljna vključitev v zavarovanje.

Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2.

Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri) v dvojnem trajanju, izenači s pokojninsko dobo brez dokupa iz četrtega odstavka 27. člena po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).

Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2). Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stal

Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi