3. člen ZPIZ-2H

Z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje.

Določba 3. člena ZPIZ-2H ne posega v vprašanje, od kdaj dalje dokupljena zavarovalna doba, za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980, šteje v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 214/2021 se navedeno obdobje šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2021, dne 7. 3. 2021 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov mu je toženec obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic, štel v pokojninsko dobo. Zavzeto stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča6. V primeru naknadnega plačila prispevkov so pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja izpolnjeni šele s plačilom dolga (ex nunc), in ne veljajo za nazaj. Dokupljeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 3 mesece in 16 dni je toženec skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPIZ-2H pravilno upošteval kot pokojninsko dobo brez dokupa, kar pomeni, da je tožnik dopolnil 40 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Z novelo ZPIZ-2H je namreč prišlo

Pravica do upoštevanja dokupljene dobe nastane šele s plačilom prispevkov in dokup je izveden šele s plačilom prispevka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik plačila prispevkov ni opravil do 31. 12. 2012, to je do konca veljavnosti ZPIZ-1, temveč šele 7. 1. 2014. Posledično ni upravičen do nove odmere pokojnine po ZPIZ-2H.

Zaradi prekvalifikacije pokojninske dobe z dokupom v pokojninsko dobo brez dokupa je tožena stranka v skladu s 3. členom ZPIZ-2H po uradni dolžnosti zakonito odmerila 40 % sorazmerni del starostne pokojnine namesto 20 % sorazmernega dela predčasne pokojnine. Tožnik je od 1. 1. 2021 dalje upravičen do 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je ostal vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje.

Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 24. 12. 2012, in sicer na podlagi določb ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012. Pravica do starostne pokojnine mu je bila priznana od 31. 12. 2012 dalje, torej še v času veljavnosti ZPIZ-1. V tem primeru je torej tožena stranka utemeljeno postopala po določbah navedenega zakona in so torej pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno opraviti odmero po določbah ZPIZ-2 neutemeljene.

Doba, za katero je možen dokup, ni zavarovalna doba vse dokler niso plačani prispevki. Pravica do upoštevanja dokupljene dobe nastane šele s plačilom prispevka, ki se odmeri po veljavnem predpisu. Ključno je, da tožnica plačila odmerjenih prispevkov ni opravila do 31. 12. 2012, tj. do konca veljavnosti ZPIZ-1. Zato ni upravičena do ponovne odmere pokojnine po ZPIZ‑2H, kljub temu, da je dobo dokupila kasneje.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je po ZPIZ-2H potrebno priznati novo pravico do starostne pokojnine in v pokojninsko dobo tožnika šteti tudi dobo doseženo v tujini ter pokojninsko dobo po izpolnitvi pogojev za upokojitev višje vrednotiti. Bistveno je, da je za tožnika ugodnejša odmera pokojnine glede na slovensko pokojninsko dobo (in ne odmera sorazmernega dela pokojnine). Tožnik pred 1. 1. 2021 (ko se je začel uporabljati ZPIZ-2H) v Sloveniji ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa in ni izpolnil pogojev za upokojitev po četrtem ali petem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Posledično tožnik ni ostal v zavarovanju tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev. Zato ni podlage za priznanje višjega odmernega odstotka (37. člen ZPIZ-2 in 125. člen ZPIZ-2G). Takšne dobe tožnik pred uporabo ZPIZ-2H ni dopolnil niti z upoštevanjem skupne nemške in slovenske pokojninske dobe brez dokupa.

Doba, za katero je možen dokup, ni zavarovalna doba vse dotedaj, dokler dokup ni izveden oziroma so plačani prispevki. Pravico do vštetja takšne dobe se pridobi šele s plačilom prispevkov, kar se upošteva po pogojih veljavnih v času njene pridobitve. Povsem ustrezno je tako sklicevanje sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 327/2016 z dne 23. 5. 2017). Ker je ključno, da tožnik odmerjenih prispevkov za dokup dobe ni izvedel vse do konca veljavnosti ZPIZ-1, posledično to pomeni, da takšne dobe toženec ne more upoštevati kot to zahteva tožnik.

Sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati upoštevajoč novelo ZPIZ-2M, saj o tem še ni bilo odločano v predsodnem postopku pri tožencu. Sodišče v tej zadevi ni imelo podlage, da bi presojalo konkretno dejansko stanje, ki je zaobseženo z dokončno odločbo, upoštevajoč kasnejše predpise. Toženec pri svojem odločanju še ni uporabil kasnejših predpisov, posledično zaradi česar ne obstoji podlaga, da bi te predpise uporabilo sodišče, ki je izdalo sodbo dan pred začetkom uporabe novele ZPIZ-2M.