125. člen ZPIZ-2G

Z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje.

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da pokojninske dobe brez dokupa, ki jo je tožnik dopolnil od 16. 10. 2019 do 31. 12. 2019 le v trajanju 2 mesecev in 15 dni, na temelju drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G ni mogoče ugodneje vrednotiti, ker je krajše od 3 mesecev. Skladno z 8. odstavkom 37.člena ZPIZ-2 je dopustno ugodneje vrednotiti le dodatno pokojninsko dobo brez dokupa, ki skupaj znaša največ 3 leta, ne pa več. Za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa daljše od 3 let ni več pravne podlage, kar je v zadevi ključno.

Priznanje ugodnejšega vrednotenja pred uveljavitvijo ZPIZ-2G je vezano na neprekinjenost obveznega zavarovanja. Dokup ni bil vezan na specifičen datum, temveč je šlo za dokup fiktivnega dne, za katerega ni datumske opredelitve. Dokupljeni dan se v zavarovalno dobo všteva šele od dneva plačila prispevka. Tožnik leta 2022, ko je imel že pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine, ni mogel dokupiti točno določenega dne, kaj šele, da bi z dokupom enega dne vzpostavil obvezno zavarovanje za dan 31. 12. 2014.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je po ZPIZ-2H potrebno priznati novo pravico do starostne pokojnine in v pokojninsko dobo tožnika šteti tudi dobo doseženo v tujini ter pokojninsko dobo po izpolnitvi pogojev za upokojitev višje vrednotiti. Bistveno je, da je za tožnika ugodnejša odmera pokojnine glede na slovensko pokojninsko dobo (in ne odmera sorazmernega dela pokojnine). Tožnik pred 1. 1. 2021 (ko se je začel uporabljati ZPIZ-2H) v Sloveniji ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa in ni izpolnil pogojev za upokojitev po četrtem ali petem odstavku 27. člena ZPIZ-2. Posledično tožnik ni ostal v zavarovanju tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev. Zato ni podlage za priznanje višjega odmernega odstotka (37. člen ZPIZ-2 in 125. člen ZPIZ-2G). Takšne dobe tožnik pred uporabo ZPIZ-2H ni dopolnil niti z upoštevanjem skupne nemške in slovenske pokojninske dobe brez dokupa.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odst. 27. člena ZPIZ-2, po katerem moški pravico do starostne pokojnine pridobi pri 65 letih starosti, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ne pa v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, saj tožnik na dan 16. 6. 2020 ni imel 40 let pokojninske dobe brez dokupa.