UPRS Sodba I U 1243/2019-36

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ - Občinska uprava Občine Izola tožniku v izreku pod točko 1 za leto 2019, od vključno 1.1. 2019 do 31. 12. 2019, dovolila uporabo taksnih predmetov na območju Občine Izola, in sicer 6 kom. tabla jumbo v velikosti 12 m2, kar je 3 x obojestranski jumbo plakat na A. cesti pod pogoji navedenimi v nadaljnjih 14-ih podtočkah, kot sledi: - taksni predmeti ne smejo ovirati ali ogrožati prometa; - ta odločba ne nadomešča drugih dovoljenj in soglasij Občine; - taksni predmeti, razen tipiziranih usmerjevalnih tabel, ne smejo segati v cestišče in morajo biti oddaljeni od roba ali druge površine namenjene prometu min. 2,00 m in na višini min. 4,5 m nad prometno površino; - taksni predmeti ne smejo zakrivati druge prometne signalizacije ter drugih taksnih predmetov; - vse morebitne poškodbe na objektih javnega značaja (cestišče, pločniki, zelenice, ipd.), ki so posledica uporabe taksnega predmeta, mora taksni zavezanec nemudoma odpraviti na svoje stroške; - v primeru potreb družbenega pomena in javnega interesa oziroma spremembi ureditve načina oglaševanja na območju Občine, je potrebno taksni predmet odstraniti takoj po prejemu obvestila oziroma objavi poziva za odstranitev taksnega predmeta; - uporabnik taksnega predmeta je dolžan omogočiti nemoteno izvajanje gospodarskih javnih služb; - v primeru poškodb taksnih predmetov zaradi nujnih intervencijskih in drugih del na komunalni infrastrukturi nosi stroške odstranitve ali popravila table lastnik ali uporabnik taksnega predmeta, t.j. taksni zavezanec; - uporabnik taksnega predmeta je v dovoljenem času uporabe odškodninsko odgovoren za vse nastale poškodbe na komunalnih napravah ter za poškodbe na objektih in napravah ter živih bitij na površinah iz 1. točke izreka; - uporabniku ni dovoljeno postavljanje drugih objektov in naprav ter oglasnih oz. usmerjevalnih tabel na javnih površinah, razen dovoljenih; - uporabnik mora pri besedilih na taksnih objektih spoštovati na dvojezičnem območju načelo dvojezičnosti; - v primeru, da taksni predmet stoji na javni površini, je potrebno po končani uporabi z javne površine odstraniti vse premične in nepremične naprave, ki so bile v času uporabe postavljene, ter javno površino očiščeno in nepoškodovano izročiti upravljavcu; - v primeru, da je predvidena lokacija postavitve taksnega predmeta na površini ali objektu v privatni lasti, si je za takšno postavitev potrebno pridobiti predhodno soglasje lastnika površine ali objekta, na katerem se postavlja taksni predmet; - po poteku dovoljenega časa uporabe iz te točke izreka je za nadaljnjo uporabo taksnega predmeta potrebno vložiti vlogo pri organu, ki je odločbo izdal oz. prijaviti vsako spremembo najkasneje 7 dni od nastanka spremembe oz. pred začetkom nadaljnje uporabe ali odstraniti vse premične in nepremične naprave, ki so bile postavljene v dovoljenem času.

2V 2. točki izreka je prvostopni organ odmeril tožniku takso v znesku 16.200,00 EUR za uporabo taksnih predmetov iz 1. točke ter v 3. točki izreka določil rok za plačilo takse in v 4. točki izreka odločil, da bo v nasprotnem primeru predlagal izvršbo pri pristojnem organu Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), v 5. točki izreka pa je odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

3Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik z vlogo z dne 21. 2. 2019 zaprosil za uporabo v izreku pod točko 1 navedenih taksnih predmetov, in sicer 6 kom. table jumbo v velikosti 12 m2 oziroma 3x obojestranski jumbo plakat na A. cesti za omejen čas od vključno 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019.

4V nadaljevanju obrazložitve je pojasnil, da se na podlagi 4. člena Odloka o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola (Uradne objave Občine Izola, št. 18/2017, v nadaljevanju Odlok/2017) plačuje takso za objekte namenjene za oglaševanje, premično oglaševanje, oglaševanje na tablah, panojih, plakatih in podobno, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih. Pri tem je še pojasnil, da so "javni kraj - javno mesto" vse javne površine in objekti, na katerih je pritrjen, postavljen ali kako drugače označen ali/oziroma nad katerim visi taksni predmet. Ob ugotovitvi, da ni ovir za postavitev in uporabo navedenih taksnih predmetov, obrazloži izračun takse po 2. odstavku 16. člena Odloka/2017 upoštevaje pavšalni letni znesek 2.000,00 EUR (za table jumbo velikosti 12 m2 oz. več kot 4 m2), njihovo število (6) ter lokacijo (1,35) in št. mesecev uporabe (12), kar tako skupno znese 16.200,00 EUR. Sprejeto odločitev utemelji na podlagi ugotovitev in dejstev, izkazanih v postopku, ki se je pričel na zahtevo stranke, ter na podlagi določil 11. in 10. člena Odloka/2017 ter 125., 144. in 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v skrajšanem postopku, po ugotovitvi, da ni zadržkov za dovolitev in odmero takse za oglaševanje prodaje blaga in storitev v navedenem obdobju na navedeni lokaciji.

5Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil, drugostopenjski organ pa je z odločbo št. 3502-123/2019-3 z dne 18. 6. 2019 njegovo pritožbo zavrnil na podlagi 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 2. odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS). Pritožbeni organ je ugotovil, da iz obrazložitve odločbe izhaja, da je pristojni organ vodil postopek na podlagi podatkov, ki jih je posredoval sam (pri)tožnik kot taksni zavezanec in je odločil na podlagi v postopku izkazanih dejstev. Za odločitev v zadevi tako prvostopnemu organu ni bilo potrebno izvajati posebnega ugotovitvenega postopka, saj je lahko odločil na podlagi dejstev, ki jih je štel za dokazana, upoštevajoč načelo proste presoje dokazov v skladu z 10. členom ZUP.

6Pritožbeni organ je še ugotovil, da je v prvostopenjski odločbi pristojni organ sicer navedel pravno podlago za odločanje in vodenje postopka, a je svoje ugotovitve in dokaze pomanjkljivo obrazložil, vendar ugotovljene pomanjkljivosti niso vplivale na pravilnost ugotovitve taksne obveznosti in določitve višine takse v skladu z veljavnim Odlokom/2017. Čeprav ni navedel, da taksni predmeti stojijo na treh različnih parcelah, ki vse spadajo med javne površine v smislu 2. člena prej veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) oziroma 26. točke 3. člena sedaj veljavnega Gradbenega zakona (GZ), jih v svoji obrazložitvi navaja pritožbeni organ, ob ugotovitvi, da se vsi trije taksni predmeti nahajajo na območju ceste A., ki razmejuje cono A od cone B in da so vsi postavljeni znotraj 10-metrskega pasu ceste A. tako, da je pri prvem zunanji rob, ki je najdlje oddaljen od cestne parcele na razdalji 9,4 m, pri drugem 6,5 m in pri tretjem 5 m. Zato je bil za odmero takse pravilno uporabljen količnik 1,35 iz 3. odstavka 2. člena Odloka/2017 za izračun takse.

7Pojasnil je še, da je v pristojnosti prvostopnega organa vodenje postopkov za izdajo dovoljenj za postavitev in uporabo taksnih predmetov ter odmerjanje takse na podlagi Odloka/2017, ki ga je 26. 10. 2017 na 24. redni seji sprejel Občinski svet Občine Izola in da ni v njegovi pristojnosti ugotavljanje morebitne neskladnost Odloka/2017 z določili Ustave. V zvezi z navedbo (pri)tožnika o znesku 7.394,11 EUR razlike med višino odmerjene takse po prej veljavnem Odloku/2003 in sedaj veljavnem Odloku/2017 na podlagi tožnikovih vlog "za isto število istih panojev na isti lokaciji", pritožbeni organ navaja, da je bil tožnik že predhodno seznanjen z izračunom in višino takse po določilih Odloka/2017 z obrazložitvijo odločbe za leto 2017.

8Navedel je še, da 9. člen Zakona o financiranju občin (ZFO-1) predstavlja zakonsko podlago za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti, tako da je odločanje o uvedbi takse prepuščeno občinam, ki lahko občinsko takso predpišejo z odlokom, s katerim se predpiše vrsto in višino takse ter zavezance in se opredeli področja, na katerih je dopustno predpisovanje komunalne oziroma občinske takse, tako da je uvedba in odmera občinskih taks iz 9. člena ZFO-1 prepuščena lokalni samoupravi.

9Dodatno je še pojasnil, da pomeni postavitev objekta za oglaševanje na javnem mestu uzurpacijo javnega mesta in predstavlja njegovo posebno rabo, s čimer se od možnosti enake rabe izključijo vsi drugi potencialni interesenti za oglaševanje¹. Glede na dejstvo, da je sčasoma prišlo do splošnega zvišanja cen izdelkov in storitev, je to prav tako prispevalo k spremembi taksne tarife, zato po oceni pritožbenega organa ne gre za nesorazmerno povišanje takse ali poseg v nekatere ustavne pravice.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

10Tožnik v tožbi z naknadno dopolnitvijo izpodbija zgolj izrek pod točko 2 dokončne odločbe in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker temelji na Odloku/2017, ki naj bi bil v neskladju s 14., 33., 67. in 74. členom Ustave in naj bi nesorazmerno posegal v pravico tožnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave zato, ker na podlagi Odloka/2017 odmerjena taksa znaša 16.200,00 EUR, ker je skoraj dvakrat toliko, kot na podlagi prej veljavnega Odloka/2003, ko mu je bila odmerjena taksa 8.805,89 EUR za iste taksne predmete na isti lokaciji Tako razlika v njegovi taksni obveznosti znaša 7.394,11 EUR, oziroma 83,97% več, kot je znašala po prej veljavnem Odloku/2003, za kar tožnik ne vidi nobenega utemeljenega razloga za tolikšen dvig. Sam se sicer strinja, da na podlagi Zakona o financiranju občin (ZFO-1) lahko občina sama določa vrsto in višino takse, vendar tožnik meni, da mora biti v skladu z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave tak poseg sorazmeren, medtem ko gre v konkretnem primeru za nerazumno zvišanje takse, kar utemelji z navedbo zneska svojega prihodka za posamezen reklamni pano v višini cca. 1.100,00 EUR letno, brez upoštevanja stroškov za vzdrževanje in upravljanje. Zato meni, da opisani dvig takse predstavlja nesorazmeren poseg v ustavne pravice tožnika, kar ima hude posledice za njegovo poslovanje, ki je ogroženo zaradi možnosti, da predpisane takse ne bo zmogel poravnati, kljub predpisanim posledicam neplačila, kot so prisilna izterjava in odstranitev taksnih predmetov na podlagi 14. člena Odloka/2017. To bi zanj posledično lahko imelo veliko premoženjsko škodo zaradi izgube dobička od oddajanja oglasnih površin, plačevanja pogodbenih kazni naročnikom, izgube njihovega zaupanja in okrnitve ugleda zaradi izgube poslovnih partnerjev. Nadalje očita, da se tudi ureditev kriterijev v Odloku/2017 razlikuje od prej veljavnega Odloka/2003 v zvezi s kvadraturo taksnih predmetov, tako da je z Odlokom/2017 določeno plačilo obveznosti v pavšalnem letnem znesku za objekte s površino nad 10 m2. Očita tudi, da iz prvostopenjske odločbe ni razvidno, na kateri izmed določb 1. odstavka 144. člena ZUP temelji in na podlagi kakšnega dejanskega stanja mu je bila taksa odmerjena ter da mu v postopku ni bilo omogočeno izjaviti se o relevantnih dejstvih in okoliščinah skladno z 9. in 146. členom ZUP, zato meni, da gre za kršitev 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Zahteva opravo glavne obravnave in v dokazne namene predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odgovorila na tožbo in predložila zahtevane upravne spise. V svojem odgovoru prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi, pri kateri izrecno vztraja. Dodaja, da iz 3. odstavka 2. člena Odloka/2017 izhaja, da kolikor se taksni predmet nahaja na območju ceste, ki razmejuje eno cono od druge, se za odmero takse uporabi višji količnik, pri čemer "območje ceste" po tem odstavku obsega 10-metrski pas od razmejitvene ceste, tožnik pa je bil že v letu 2017 seznanjen z dejstvom, da se zadevni taksni predmeti nahajajo v 10-metrskem pasu od razmejitvene ceste. Zato je izpodbijana odločba pravilna, nesmiselne pa so tožbene navedbe, da tožnik ne more ugotoviti, ali so bile dejanske okoliščine pravilno ugotovljene, saj tožnik sam v tožbi navaja, da na isti lokaciji uporablja enako število reklamnih panojev kot leto poprej, torej je bil nedvomno seznanjen z lokacijo zadevnih panojev. Zavrača tudi očitek glede pomanjkljivosti obrazložitve o tem, zakaj in na podlagi katere izmed določb 144. člena ZUP je tekel skrajšani postopek, saj je v konkretnem primeru podlaga za odločitev določilo 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, po kateri lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če je dejansko stanje mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih nevede oziroma predloži stranka v svoji zahtevi. Čeprav prvostopni organ v izpodbijani odločbi res ni zapisal, na katero točko prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, to izhaja iz devetega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker za odločitev v zadevi tako ni bilo potrebno izvajanje posebnega ugotovitvenega postopka, tudi ne bi bila smiselna še dodatna izjasnitev samega vlagatelja. Očitek o nesorazmernosti povišanja takse z uveljavitvijo Odloka/2017 in s tem povezanega nedopustnega posega v ustavno pravico tožnika do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude zavrača zlasti zato, ker tožnik ni opredelil ne višine in tudi ne obsega potencialne domnevno hude premoženjske in nepremoženjske škode. Dejstvo splošnega zvišanja cen izdelkov in storitev v obdobju od začetka marca 2003, ko je bil razglašen Odlok/2003, do konca novembra 2017, ko je bil razglašen Odlok/2017, in stopnja inflacije, ki je v navedenem obdobju znašala 34,5%, je namreč prispevalo k spremembi taksne tarife. Zato zavrača očitek, da Odlok/2017 intenzivno posega v pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude in da zaradi nemožnosti plačila taksne obveznosti lahko tožniku nastane huda premoženjska in nepremoženjska škoda. Ob sklicevanju na 147. člen Ustave in 9. člen Zakona o financiranju občin (ZFO-1) zavrača očitek, da je zadevna taksa namenjena le povečanju čistega prihodka tožene stranke, saj je zakonodajalec uvedbo in odmero občinske takse prepustil lokalnim skupnostim, tako da gre pri občinskih taksah za davščino in s tem za obvezno dajatev, ker postavitev objektov za oglaševanje na javnem mestu, ki omogočajo oglaševanje, pomeni uzurpacijo in posebno rabo javnega mesta, s katero so od možnosti enake rabe izključeni vsi drugi potencialni interesenti za oglaševanje, kar tudi po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi X Ips 200/2013 upravičuje predpisovanje občinske takse, ne glede na to, ali se oglaševanje na teh objektih sploh dejansko izvaja. Do kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave z razglasitvijo Odloka/2017 tako ni prišlo, saj taksna tarifa velja enako za vse zavezance, brez neenakopravnosti. Tudi v nadaljnjih treh pripravljalnih vlogah vztraja pri dotedanjih navedbah in poudarja, da ni kakorkoli posegla v ustavne pravice tožnika, sploh pa ne v pravico do zasebne lastnine, saj v konkretnem primeru tožnik za oglaševanje uporablja nepremičnine, ki so v lasti tožene stranke. Navaja še, da zakonodajalec ne omenja zgornje meje višine predpisane takse, niti to ne izhaja iz sodne prakse. Ker spada določitev taksne obveznosti v pristojnost lokalne samouprave, se z določitvijo taksne obveznosti zasleduje javni interes, kar se upošteva pri tehtanju sorazmernosti, ker gre za sredstva prilivov občinskega proračuna, ki služi za zadovoljevanje javnih potreb v javnem interesu. Izpostavlja, da je cona A najbolj turistično obiskano območje, saj vključuje staro mestno jedro Izole, kar izhaja iz 2. člena Odloka/2017, zato je zvišanje količnika v tej coni pravilno in primerno. Razen tega nova taksna tarifa s predpisano metodologijo obračunavanja takse spodbuja oglaševanje s čim manjšim poseganjem v okolje, saj gre za realno povečanje taksne obremenitve le pri oglaševanju na velikih taksnih predmetih. Tožena stranka nasprotuje v tožbi navedeni stopnji inflacije 34,5 % od leta 2003 do leta 2017, ker je v navedenem obdobju inflacija znašala 67,80%. Izpostavlja neizkazanost tožbenih navedb o tožnikovem zaslužku z oddajo reklamnih panojev v navedeni višini cca. 1.000 EUR letno z enim jumbo panojem, saj po njeni oceni zasluži tožnik več, kot navaja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

12Tožnik je vložil še tri pripravljalne vloge, v katerih dodatno pojasnjuje svoje navedbe v tožbi in odgovarja na navedbe nasprotne stranke ter vztraja pri tožbi.

K točki 1:

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet sodne presoje je odločitev iz 2. točke izreka dokončne prvostopne odločbe o tožnikovi Vlogi za uporabo taksnih predmetov z dne 21. 2. 2019 na podlagi 7. člena Odloka/2017. Z navedeno vlogo je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za uporabo taksnih predmetov (TP) po šifrantu: (vrsta TP:) A.1. jumbo pano (opis:) 3x dvostranski jumbo pano v izmeri 12 m2, 6 površin - 12 m2 na površino, (točna lokacija:) „isto kot lansko leto".

15V zadevi je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 5. 10. 2022 ter vpogledalo in prebralo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 - A7 in B1 - B9 ter ustno zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika B. B.

16Po tako izvedenem dokaznem postopku z ustnim zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika in pregledom listin upravnega spisa, tožbe z dopolnitvijo in odgovora na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlog obeh strank sodišče ugotavlja, da za odločitev relevantno dejansko stanje o številu, lokaciji in velikosti oziroma dimenzijah taksnih predmetov med strankama niti ni sporno. Pač pa sporno med strankama ostaja vprašanje, ali je izpodbijana odločitev iz 2. točke izreka, s katero je taksa v višini 16.200,00 EUR za leto 2019 odmerjena in naložena v plačilo tožniku, pravno pravilna oziroma zakonita in ustavno skladna.

17Pravno podlago za predpisovanje občinske takse za oglaševanje na javnih mestih določa v času izdaje sporne odločbe veljavni ZFO-1.² Ta v 9. členu, s podnaslovom "občinske takse", v prvem odstavku določa med dejavnostmi, za katere lahko občina predpiše občinsko takso, tudi občinsko takso za oglaševanje in opravljanje drugih dejavnosti, ki se razlikujejo od siceršnje namenske rabe in pomenijo z občinskim odlokom opredeljeno posebno rabo: - javnih površin v lasti občine, kot so javne ceste, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno (prva alineja); - nepremičnine in premične infrastrukture občinskih javnih služb (druga alineja); - stavb v lasti občine (tretja alineja). Občinsko takso predpiše občina z odlokom, s katerim predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo takse; višina takse pa se ne določi po vrednosti predmeta, dejanskem prometu ali dejanskem dohodku (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Občina ne sme zahtevati plačila občinske takse za dejavnosti iz prvega odstavka tega člena, če je to za posamezne primere z zakonom prepovedano ali je predpisano na drug način (tretji odstavek 9. člena ZFO-1).

18Po prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopke in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ta zakon torej sodišču v konkretnem postopku daje le pooblastilo za zahtevo presoje ustavnosti zakona, ne pa tudi podzakonskega akta (za razliko od 23.a člena istega zakona, ki tam naštetim predlagateljem daje tudi pooblastilo za zahtevo presoje ustavnosti podzakonskih aktov, kamor se uvrščajo tudi občinski odloki in drugi splošni akti lokalnih samoupravnih skupnosti). Taka ureditev je logična, saj je sodišče po 125. členu Ustave vezano le na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske akte. To pomeni, da mora sodišče v primeru, če presodi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju nezakonit oziroma neustaven, njegovo uporabo zavrniti (exceptio illegalis).

19Odlok/2017 je podzakonski akt lokalne samouprave, ki ga je na podlagi 9. člena ZFO-1 v okviru svojih pristojnosti izdala Občina Izola kot lokalna samoupravna skupnost, zato sodišče po povedanem nima podlage, da bi zahtevalo presojo njegove ustavnosti, glede na tožbene navedbe pa se mora opredeliti do njegove ustavnosti in zakonitosti. Bistvo tožbenih navedb v tem pogledu je, da naj bi ureditev v Odloku/2017, ki naj bi bil v neskladju s 14., 33., 67. in 74. členom Ustave, pomenila nesorazmeren poseg v pravico tožnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave zato, ker na podlagi Odloka/2017 odmerjena taksa za navedene taksne predmete v skupni višini 16.200,00 EUR znaša skoraj dvakrat več, kot taksna obveznost tožnika po prej veljavnem Odloku/2003 v višini 8.805,89 EUR za iste taksne predmete na isti lokaciji, tako da razlika v taksni obveznosti tožnika znaša 7.394,11 EUR, oziroma 83,97% več.

20Vendar same po sebi take navedbe po presoji sodišča (še) ne utemeljuje tožnikovih sicer splošnih trditev o neustavnosti opisane ureditve. Tožnik namreč niti ne navaja, da bi in zakaj bi bil v neenakopravnem položaju, glede na druge potencialne zainteresirane oglaševalce, niti ne navaja, zakaj oziroma kako in s čim naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Obravnavana zadeva se namreč nanaša na dovolitev uporabe taksnih predmetov na nepremičninah v lasti Občine Izola, sedaj tožene stranke, pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale subjekte. Da bi bila raba zadevnih taksnih predmetov, naštetih v njegovi vlogi z dne 21. 2. 2019, zanj nesorazmerno težja kot za druge potencialne zainteresirane oglaševalce, tožnik prav tako niti ne navaja. Kolikor s takimi navedbami posredno zatrjuje neenakost svojega položaja glede na druge subjekte, bi moral svoje trditve po presoji sodišča konkretizirati vsaj do take mere, da bi iz njih izhajala njihova relevantnost za odločitev v obravnavani zadevi. Gola trditev za kaj takega namreč ne zadošča³.

21Sodišče k temu še dodaja, na kar je opozorila tudi tožena stranka, da se gospodarska dejavnost že po besedilu Ustave ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena), ki jo v kontekstu obravnavane zadeve opredeljujejo predvsem določila 5. a poglavja Ustave (Lokalna samouprava) in 6. poglavja (Javne finance), zlasti v delu, ki obsega določila 138. člena (uresničevanje lokalne samouprave), 139. člena (občine), 140. člena (delovno področje lokalnih samoupravnih skupnosti), 142. člena (dohodki občine), 146. člena (financiranje države in lokalnih skupnosti), 147. člena (davki), in 148. člena (proračun). Da bi oziroma v čem naj bi v njegovo pravico do zasebne lastnine in njegovo izvajanje gospodarske dejavnosti sploh posegala spremenjena ureditev kriterijev v Odloku/2017, ki se razlikuje od prej veljavnega Odloka/2003 zlasti v zvezi s kvadraturo taksnih predmetov, tako da je z Odlokom/2017 določeno plačilo obveznosti v pavšalnem letnem znesku za objekte s površino nad 10 m2 taksnih predmetov, kar prej veljavni Odlok/2003 ni določal, tožnik - kot je bilo že obrazloženo - ni pojasnil, zato ostaja povsem nejasno tudi, kako bi ta ureditev posegala v njegove ustavne pravice s tega področja. Tožbene navedbe o neustavnosti Odloka/2017 zato po presoji sodišča niso utemeljene.

22Tožnik tudi posplošeno zatrjuje, da dokončna odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje v izpodbijanem delu (v 2. točki izreka prvostopne odločbe) krši načelo sorazmernosti kot sestavno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, vendar z navajanjem zgolj višine zneska izračuna taksne obveznosti po veljavnem Odloku/2017 v primerjavi z izračunom višine taksne obveznosti za iste taksne predmete na isti lokaciji na podlagi prej veljavnega Odloka/2003 po oceni sodišča tožnik ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj, saj zatrjevanega posega upravnih organov v pravico tožnika do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude namreč tožnik ni izkazal, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi že sama po sebi taksna obveznost tožnika za leto 2019 v navedeni višini ne bila v skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave), oziroma, da gre za poseg v tožnikov pravno varovani položaj. To pa predvsem zato, ker je poseg predpisan tako z Ustavo (147. člen v povezavi s 142. členom in 146. členom), kakor tudi z zakonom (9. člen ZJF-1), na način, ki je skladen s temeljnim pogojem za uresničevanje lokalne samouprave, ki je v zagotavljanju zadostnih lastnih finančnih virov za financiranje izvirnih pristojnosti občin, kar zagotavlja finančno avtonomijo občine in je ne postavlja v položaj odvisnosti od države. Prav tako je poseg predpisan dovolj določno, da ne dopušča arbitrarne uporabe prava, saj iz dosedanje ustavno-sodne presoje izhaja, da ni vsebinskih razlogov za vpeljavo novih še strožjih zahtev glede jasnosti in pomenske določljivosti davčnih predpisov, ki bi temeljile na 147. členu Ustave, kot so tiste iz 2. člena Ustave, pri čemer z vidika pravne varnosti postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi predpisov ne moremo priti do njegove jasne vsebine, ne pa že tedaj, ko besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi⁴, kar je primer v obravnavani zadevi, glede na navedbe v tožbi in pred tem že v pritožbi zoper izpodbijano prvostopno odločbo. Poleg tega je poseg tudi primeren, ker je z njim možno uresničevati legitimen cilj po uresničevanju delujoče lokalne samouprave kot ustavne kategorije in torej tožena stranka z odločitvijo obeh upravnih organov v izpodbijanem delu prvostopne odločbe (z izrekom pod točko 2) ni posegla v nobeno ustavno pravico tožnika in ni kršila niti načela sorazmernosti v ožjem pomenu besede kot enega izmed podnačel pravne države (2. člen Ustave), saj v konkretnem primeru ne gre za poseg v razpolaganje tožnika z ustvarjenim dobičkom. Pač pa gre za - po mnenju tožnika - sporno višino stroškov poslovanja, kar je po svoji naravi predstavlja plačilo navedenega zneska takse iz 2. točke izreka sporne prvostopne odločbe. Povedano z drugimi besedami gre torej za vnaprejšnje obvladovanje tveganj pri izvajanju podjetniške dejavnosti tožnika z namenom ustvarjanja (čim višjega) dobička, na katerega vplivajo stroški, vendar je nedvomno tožniku prepuščena presoja v okviru svobodne podjetniške pobude glede višine potrebnih stroškov na podlagi lastnih kalkulacij, kolikšni stroški so zanj (še) sprejemljivi. Tožnik, ki je po svojem statusu pravna oseba v statusno-pravni obliki družbe z omejeno odgovornostjo, nesporno ni koncesionar in ne opravlja nobene javne službe, ampak pridobitno dejavnost v tržni tekmi in po tržnih zakonitostih z drugimi ponudniki istovrstnih storitev oziroma dejavnosti, kakršno opravlja tožnik, ki pri svojem podjetniškem delovanju prevzema vsa tveganja iz poslovanja (trenutna, pretekla in prihodnja) in hkrati neomejeno razpolaga s tako ustvarjenim dobičkom, ki je glavni smisel podjetniške ideje. Glede na to je poseg tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj med strankama ni sporno, da je bil tožnik s strani pristojnega organa predhodno poučen o višine predpisane taksne obveznosti za navedene taksne predmete na navedenih lokacijah, pa je kljub temu sam 21. 2. 2019 z vlogo zaprosil za uporabo navedenih taksnih predmetov "isto kot lansko leto", tako da je poseg v njegove pravno zavarovane interese sorazmeren z varstvom javnih koristi oziroma varstvom pravice drugih (pravnih in fizičnih) oseb do delujoče lokalne samouprave v skladu s 138. členom Ustave, pri čemer je eden od temeljnih pogojev za uresničevanje lokalne samouprave v zagotavljanju zadostnih in stabilnih lastnih finančnih virov za financiranje izvirnih pristojnosti občine.

23Tožnik tudi ni opredelil višine škode, ki naj bi mu domnevno pretila, trdil je le, da mu bo hipotetično nastala in da so posledice zvišanja in neplačila takse hude in resno ogrožajo njegovo poslovanje, vendar pri tem niti ni navedel, da bi bilo oglaševanje njegova edina dejavnost, niti ni navedel, koliko preostalih taksnih predmetov ima še po občinah v Republiki Sloveniji in izven nje. Golo zatrjevanje, da bi bilo hipotetično ogroženo njegovo poslovanje zaradi možnosti, da bi predpisane takse ne zmogel poravnati in ob predpisanih posledicah neplačila, kot so prisilna izterjava in odstranitev taksnih predmetov na podlagi 14. člena Odloka/2017, kar bi zanj lahko posledično imelo veliko premoženjsko škodo zaradi izgube dobička od oddajanja oglasnih površin ter plačevanja pogodbenih kazni naročnikom in izgube njihovega zaupanja in s tem povezane okrnitve ugleda zaradi izgube poslovnih partnerjev, ne zadostuje. Sodišče namreč ni našlo nobenih trditev, niti dokazov zanje, o prihodkih tožnika, njegovih dobičkih, številu strank, deležih strank, ki imajo pogodbe za zadevne taksne predmete in za preostale taksne predmete, številu vseh taksnih predmetov - objektov za oglaševanje, tožnikovih odhodkih, finančnem položaju in premoženju. Tako je sodišče namreč ostalo brez osnovnih podatkov, da bi sploh lahko presodilo obstoj zatrjevane premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je tožnik povsem na splošno zatrjeval, čeprav je ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu na strani tožnika dolžnost, da zatrjevano škodo, tudi kolikor gre za bodočo materialno škodo, določno in konkretizirano opredeli⁵, saj pomanjkljiva trditvena podlaga ne dopušča izvajanja dokazov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v tem pogledu že večkrat tudi poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi mogoče govoriti le, če posega v tožnikovo preživljanje oziroma pri pravnih osebah pomembno posega v njegovo dejavnost, česar pa tožnik ni kakorkoli izkazal.

24Ob upoštevanju novejših odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o materialnem procesnem vodstvu v upravnem sporu, sodišče dodatno pojasnjuje, da materialno procesno vodstvo v obravnavani sporni zadevi⁶ ni bilo potrebno. V prvi vrsti je dokazno breme na strankah,⁷ naloga sodišča pa je, da vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med njimi, sicer pa ohranja svoj nevtralni položaj, kar z drugimi besedami pomeni, da je na strankah odločitev o tem, katera dejstva bodo zatrjevale in dokazovale, pri tem pa morajo ravnati skrbno in s svojim ravnanjem prispevati h kakovostnemu sodnemu varstvu ter racionalnemu in ekonomičnemu postopku. To se pričakuje še toliko bolj, če ima stranka za pooblaščenca odvetnika. Vsekakor se s sodišče ne sme postaviti v vlogo strankinega pooblaščenca in ji svetovati, na kakšen način naj dopolni svoje trditve in dokaze, da bi v postopku lažje uspela⁸. Ravno za to pa bi šlo, če bi sodišče tožnika v konkretnem primeru pozivalo k določni opredelitvi svojih zgolj posplošenih navedb⁹.

25Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna ter ima oporo v citiranih določilih Odloka/2017 in Zakona o financiranju občin (ZFO-1), izhaja pa tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, za sprejeto odločitev sta oba upravna organa prve in druge stopnje navedla tudi utemeljene razloge, zlasti izčrpno v drugostopenjski odločbi, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba na podlagi 3. odstavka 248. člena ZUP, pritožbeni organ pa je argumentirano z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, odgovoril tudi na vse pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja v tožbi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnik namreč z golo neobrazloženo in dokazno nepodprto trditvijo o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja ni uspel kakorkoli omajati v postopku ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja, ki ga je v svoji vlogi z dne 21. 2. 2019 sam opisal (cit.) "isto kot lansko leto".

26Sodišče sodi, da je zmotno stališče tožnika, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe prava podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi enako kot pred tem že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno prav iz razlogov, ki jih je logično prepričljivo argumentirano utemeljil v svoji obrazložitvi drugostopenjske odločbe in ki jim sodišče, kot rečeno, v celoti sledi.

27Zato sodišče ne ugotavlja niti zatrjevane posledične kršitve pravil upravnega postopka zaradi domnevno pomanjkljive obrazložitve dokončne prvostopenjske odločbe, saj je bila obrazložitev med pritožbenim postopkom v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP dopolnjena z izčrpno obrazložitvijo drugostopnega organa pri odločanju o pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo na podlagi 67. člena ZLS. Sodišče se namreč strinja s stališčem organa druge stopnje, ki je pravilno ugotovil, da prvostopenjski akt sicer res ne navaja eksplicitno konkretne zakonske določbe iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, na podlagi katere je bilo v zadevi odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar to samo po sebi to še ne pomeni nezakonitosti odločitve prvostopnega organa¹⁰.

28Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2:

29Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Prim. npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 200/2013 (22. odstavek), od katere Vrhovno sodišče ni odstopilo niti v novejši odločitvi X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022.
² O ustavni skladnost več določil ZFO-1 se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-24/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07), v kateri je med drugim (v op. št. 1) navedlo: "Zakon o lokalni samoupravi (ZLS) v drugem odstavku 21. člena primeroma določa izvirne naloge občin. Te so konkretno določene kot občinske naloge oziroma pristojnosti z ZLS in z drugimi zakoni ter s statuti in z drugimi občinskimi splošnimi akti in se financirajo iz virov, določenih v zakonu, ki ureja financiranje občin. Če ti viri ne bi zadoščali za pokritje stroškov financiranja z zakoni določenih nalog posamezne občine (njene primerne porabe), sistem financiranja občin določa, da se razlika pokrije iz državnega proračun. Poleg navedenih virov pa lahko zakonodajalec s posebnimi zakoni uzakoni še dodatne vire financiranja občin oziroma lahko v skladu s 147. členom Ustave določi pogoje, pod katerimi jih lahko občine kot lokalne skupnosti predpišejo same (glej odločbo št. U-I-40/97 z dne 21. 5. 1998, Uradni list RS, št. 45/98)."
³ Prim. npr. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 2436/2018 z dne 15. 10. 2020, 18. točka obrazložitve.
⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-497/18 z dne 20. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 14/22)
⁵ Prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021, ko v 9. točki obrazložitve govori o trditvenem in dokaznem bremenu nasploh: "Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke ali zaslišanje stranke oziroma priče - to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokazi niso namenjeni odkrivanju dejstev; tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokazi, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpeljejo zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni."
⁶ Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da je materialno procesno vodstvo odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera (npr. sodba in sklep II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016; sodba II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008, štirinajsti odstavek).
⁷ Prim. npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008, trinajsti odstavek.
⁸ Prim. npr. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 211/2018 z dne 5. 9. 2019 (12. odstavek); III Ips 30/2019 z dne 3. 9. 2019 (37. odstavek); II Ips 19/2017 z dne 22. 11. 2018 (16. odstavek); II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018 (10. odstavek); II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016 (7. odstavek).
⁹ Prim. npr. odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 919/2022 z dne 14. 7. 2022 (17. odstavek).
¹⁰ Prim. npr. odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1299/2012 z dne 8. 1. 2014 (8. odstavek).