UPRS Sodba I U 1471/2019-15

I. Tožbi se ugodi. Tožena stranka mora v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati upravni akt o vlogi tožeče stranke z dne 18. 3. 2019.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa obeh stopenj na podlagi četrtega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2V tožbi navaja, da je 18. 3. 2019 na toženo stranko naslovila vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne. Tožena stranka je odgovorila z dopisom z dne 27. 3. 2019, da ne izkazuje potrebe po organiziranju podružnice. Tožnica ji je odgovorila, da pričakuje, da se o njeni vlogi odloči z ustrezno odločbo. Vloge tožnice ni obravnavala kot vloge v upravnem postopku in ni izdala odločbe v roku iz 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je tožnica dne 20. 5. 2019 naslovila pritožbo na organ druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, zaradi molka organa prve stopnje. Dalje navaja, da toženka tudi pritožbe ni obravnavala po vsebini in o pritožbi ni odločila v roku iz 256. člena ZUP. Zato je tožnica naslovni organ 13. 8. 2019 pozvala k izdaji odločbe v roku nadaljnjih sedem dni. Toženka o pritožbi ni odločila, zato tožnica vlaga tožbo v predpisanem 30-dnevnem roku po preteku sedemdnevnega roka za izdajo odločbe druge stopnje.

3V nadaljevanju tožbe tožnica pojasnjuje postopek izdaje dovoljenja za podružnico lekarne po Zakonu o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) ter izpostavlja, da je po določbah tega zakona za izdajo dovoljenja stvarno pristojna toženka in da se postopek vodi po pravilih upravnega postopka. Zato bi bilo treba vlogo tožnice obravnavati kot zahtevo, podano v upravnem postopku in o njej začeti voditi upravni postopek. Poudarja, da je vložila popolno, za obravnavo sposobno vlogo, in da jo je vložila pri stvarno in krajevno pristojnem organu, ta pa bi moral na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, odločiti o vseh zahtevkih tožnice. Tako pa toženka vloge tožnice sploh ni obravnavala kot vloge v upravnem postopku in sploh ni začela postopka in ni odločila o podanem zahtevku tožnice ter s tem kršila številne določbe ZUP, ki se nanašajo na odločanje o zahtevku stranke in tiste, ki se nanašajo na delo s pritožbo. Nadalje (v točkah III in IV tožbe) tožnica navaja in utemeljuje, zakaj in na kateri pravni in dejanski podlagi je upravičena do izdaje dovoljenja za poslovanje podružnice na predlaganem območju ter očita toženki, da ji s svojim ravnanjem protipravno omejuje konkurenco na trgu ter nezakonito posega v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in v pravico do ustanavljanja po pravnem redu EU. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in toženki naloži, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pritožbi tožnice proti odločbi prve stopnje, ki se zaradi molka organ šteje za zavrnitev tožničine vloge za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne, oziroma, podrejeno, da se toženki naloži, da v roku 30 dni odloči o njeni vlogi, ki jo je podala 18. 3. 2019. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja med drugim, da je prejela vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za odprtje podružnice Lekarne A., vendar pa se po mnenju toženke s to vlogo ne more vzpostaviti dolžnost toženke, da o tej vlogi vodi upravni postopek, saj ne gre za odločanje o pravici (ali obveznosti) fizične oz. pravne osebe, kot to določa 2. člen ZUP. Toženka pa pravzaprav niti ni pristojna odločati o takšni vlogi, saj tožnica ni koncesionarka na območju toženke. Njeno vlogo je moč šteti kvečjemu za ponudbo oz. preverjanje možnosti izvajanja koncesije na območju toženke, glede česar pa je toženka že odgovorila z dopisom z dne 27. 3. 2019. Toženka tudi podrobno opisuje pravno ureditev po ZLD-1 ter svojo organizacijo lekarniške dejavnosti. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oz. zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka, ki jih priglaša.

5Tožba je utemeljena.

6Iz tožbe in iz spisov nedvomno in, z ozirom na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tudi nesporno sledi, da je tožnica dala vlogo, s katero je zahtevala izdajo dovoljenja za vzpostavitev podružnice in da je vlogo v skladu z določbami ZLD-1 naslovila na toženko kot organ, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Že po naravi stvari gre torej v takšnem primeru za odločanje v upravnem postopku, v upravnem postopku pa pristojni organ sprejme in sporoči stranki svojo odločitev z upravnim aktom. Dopis z dne 27. 3. 2019 ne zadostuje, saj iz njega ne izhaja niti „odločitev“ toženke niti iz njega ne izhajajo (jasno) razlogi zanjo.

7Tožničina vloga z dne 18. 3. 2019 je po vsebini zahteva za izdajo odločbe. O takšni zahtevi je tožena stranka dolžna odločati na način in v rokih iz ZUP, kar v konkretnem primeru prav tako očitno ni bilo storjeno. Zato je tožnica toženko upravičeno pozivala, da o njeni zahtevi izda odločbo, oziroma da odloči o pritožbi. Iz tožbe in spisov tudi sledi, da je tožnica toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih. Česar pa le-ta ni storila, temveč je, kot rečeno, odgovarjala le z dopisi in s tem na način, ki ne zadosti zahtevam iz ZUP, ki se nanašajo na odločanje organov v upravnem postopku.

8To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišče o tožbi zaradi molka organa. V četrtem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katerega se utemeljeno sklicuje tožnica, je namreč določeno, da v primeru, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. Upravni spor sme torej sprožiti, če tudi organ druge stopnje v predpisanih v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, kar je v konkretnem primeru podano.

9Ker je torej sodišče spoznalo, da je tožba zaradi molka upravičena, je tožbi ugodilo in v skladu ter na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 pristojnemu organu naložilo, da v roku 30 dni o tožničini vlogi odloči.

10In ker v zadevi še ni odločeno, sodišče ni imelo podlage za presojo tistih ugovorov oziroma navedb tožnice in toženke, ki so vsebinske narave in se zato do njih ne opredeljuje. V zvezi z razlogi odgovora na tožbo, ki nakazujejo stališče toženke o nedopustnosti tožničine vloge, pa sodišče le še dodaja, da je toženka tudi v primeru odločitve, sprejete pri predhodnem preizkusu vloge na podlagi 129. člena ZUP in torej še pred začetkom vsebinskega obravnavanja vlog, dolžna izdati upravni akt (sklep), saj tudi v tem primeru ne zadošča zgolj dopis.

11Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zadeva pa je bila rešena brez naroka, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR skupaj s pripadajočim davkom na dodano vrednost.

12Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).