VSL Sklep II Ip 1460/2022

I. Pritožbi upnikov se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se določen dodatni rok skrajša za 3 leta. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana točka v nespremenjenem delu (glede dodatnega roka 3 let) potrdi.

II. Pritožbi dolžnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga mora dolžnica plačati upnikom za vsak dan zamude, zniža za 1.500,00 EUR. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v I. in v II. točki glede zneska 1.000,00 EUR ter v ugodilnem prvem odstavku III. točke izreka) potrdi.

III. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 203/2009-III z dne 21. 5. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3321/2009 z dne 20. 1. 2010 ter sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2011 z dne 22. 5. 2014 dolžnica v dodatnem roku šestih let po vročitvi sklepa sodišča s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in fekalnih voda sanirati zemljišče parc. št. x in parc. št. y in preprečiti odtekanje vode na to zemljišče in nadaljnje namakanje tega zemljišča (I. točka izreka). Če dolžnica v danem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti, je dolžna upnikom A. A., B. B. in C. C. plačati za vsak zamujeni dan od dneva, ko se izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti, sodne penale v višini po 2.500,00 EUR dnevno (II. točka izreka). Dolžnica je dolžna upnikom v osmih dneh povrniti 7.076,50 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za plačilo dalje do plačila. Kar zahtevajo upniki drugače glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov se zavrne (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujejo upniki in dolžnica. Upniki sklep izpodbijajo v I. točki izreka, in sicer v delu, v katerem je sodišče določilo dodatni rok šestih let po vročitvi sklepa. Uveljavljajo razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da dodaten rok šestih let skrajša na šest mesecev oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Dolžnica sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sklep spremeni tako, da se predlog za določitev sodnih penalov zavrne oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in se zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

4Dolžnica v odgovoru na pritožbo upnikov predlaga njeno zavrnitev, upniki pa na pritožbo dolžnice odgovora niso podali.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7Materialnopravna podlaga za uporabo inštituta sodnih penalov je v 269. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe doseči dolžnikovo izpolnitev. Zakon daje torej možnost upniku, da se prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (nenadomestne ali nadomestne obveznosti), ali pa bo dolžnika poskušal prisiliti k izpolnitvi še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še z izterjavo) sodnih penalov. O upnikovi zahtevi, da naj se dolžniku naložijo sodni penali, odloča sodišče v izvršilnem postopku. Upnik pa lahko zahteva plačilo sodnih penalov le do vložitve predloga za izvršbo (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ). Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe spodbuditi dolžnika k čimprejšnji izpolnitvi naložene obveznosti. Če je z izpolnitvijo dolžnik v zamudi, ga ta institut sili, da tudi če po poteku dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev, svoje obveznosti ne izpolni, trpi posledico, in sicer za vsak dan zamude plačuje določeno vsoto denarja. Ko dolžnik svojo obveznost izpolni, je namen (cilj) sodnih penalov dosežen in le ti prenehajo teči.

O pritožbi upnikov:

8Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. Dodatni rok, določen v sklepu o določitvi sodnih penalov, je po svoji naravi naknadni izpolnitveni rok. Pri določitvi tega roka je treba po oceni sodišča druge stopnje po eni strani upoštevati, da gre za dodatni (in ne prvotni rok) za izpolnitev obveznosti, ki mora biti takšen, da se dolžnika sili k izpolnitvi, po drugi strani pa mora biti kljub vsemu še vedno primeren glede na izpolnitev obveznosti, ki se zahteva od dolžnika. Sodišče druge stopnje tako pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je splošni 15 dnevni izpolnitveni rok absolutno prekratek in nerealen za izpolnitev konkretno naložene obveznosti. Je pa vseeno potrebno upoštevati dejstvo, da je od izvršilnega naslova, s katerim je bila dolžnici prvotno naložena obveznost, preteklo že več kot 10 let, da je dolžnica sama v letu 2015 ocenila kot primeren rok šestih let, zato je sodišče druge stopnje pritožbi upnikov delno ugodilo in dodatni rok skrajšalo na 3 leta (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem času ima tako dolžnica možnost, da dokonča potrebne ukrepe za sanacijo zemljišč. V preostalem delu (glede na predlagani rok šestih mesecev) pa je pritožbo upnikov zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnice:

9Očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ niso podane. Izrek izpodbijanega sklepa ni nerazumljiv oziroma nejasen, kot mu to očita pritožba. Iz sklepa v povezavi z njegovo obrazložitvijo, ki ga dopolnjuje oziroma razlaga jasno izhaja, da je sodišče dolžnici določilo dodatni rok šestih let in ne šestih dni. Pri samem zapisu je prišlo tako zgolj do očitne pisne pomote, ki se jo lahko kadarkoli popravi z izdajo popravnega sklepa. Sodišče prve stopnje se izrecno res tudi ni opredelilo do vseh posameznih sodnih odločb, na katere se je sklicevala dolžnica, vendar nikakor ne drži, da ima s tem sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne bi dalo preizkusiti. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do vseh navedb strank, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za odločitev odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je zavzelo svoje pravno stališče glede vseh pravno pomembnih ugovorov dolžnice in se tako posredno tudi opredelilo do predložene sodne prakse, na katero se je sklicevala pritožnica. Odločitev sodišča je tako obrazložena. Očitki o njeni arbitrarnosti in njenem neobrazloženem odstopu od sodne prakse so tako neutemeljeni in neobrazloženi, v čem konkretno naj bi bili pravzaprav podani.

10Paricijski rok je rok, v katerem mora dolžnik izpolniti obveznost in ki ga določi sodišče v sodni odločbi, s katero dolžniku naloži kakšno dajatev (313. člen ZPP). Ta rok preprečuje upniku, da bi pred njegovim iztekom lahko zahteval prisilno izvršbo. Če so vložena pravna sredstva, se šteje, da paricijski rok sploh ni začel teči, ker je začetek njegovega teka vezan na pravnomočnost sodne odločbe (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Zato ta rok začne teči šele, če pritožbeno sodišče s svojo odločbo potrdi naloženo obveznost, in sicer od njene vročitve dolžniku, in to ne glede na zapis v izreku sklepa. Dolžnica bo tako svojo obveznost plačila stroškov dolžna plačati v nadaljnjih 8 dneh od vročitve odločbe sodišča druge stopnje.

11Do podanih izločitvenih razlogov pri sodnici se je opredelil že predsednik sodišča v izdanem sklepu z dne 19. 8. 2019. Dolžnica zoper navedeno odločbo pritožbe ni vložila. Tudi po oceni sodišča druge stopnje okoliščine, ki bi vzbujale upravičen dvom v nepristranskost sodnice niso podane, zato se pridružuje že podanim razlogom. Predlog za določitev drugega sodnika zato ni utemeljen.

12Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že zavzelo stališče, da institut pravnomočnosti ne nasprotuje upnikovi pravici do učinkovitosti izvršilnega postopka, ki je sicer neločljiv element pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije, temveč je zahteva po spoštovanju pravnomočnosti celo sestavni del te pravice, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča, s čimer se uveljavlja tudi načelo pravne varnosti.¹ Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari se kot negativna procesna predpostavka torej upošteva tudi v izvršilnem postopku oziroma v postopku določitve sodnih penalov. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta negativna procesna predpostavka ni podana. V postopku, ki je tekel pod opr. št. 19/2011, je višje sodišče z odločbo I Ip 5501/2011 z dne 16. 5. 2012 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo. Ugotovilo je, da je glede na takrat veljavni izvršilni naslov poleg občine za naloženo obveznost legitimirana tudi država, saj lahko le njuno skupno delovanje pripelje do ustrezne rešitve obveznosti, zato upniki le od dolžnice izpolnitve obveznosti ne morejo zahtevat, torej tudi ne morejo le zoper dolžnico predlagati sodnih penalov. Z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2011 z dne 22. 5. 2014 pa je ravno v tem delu prišlo do spremembe prvostopenjske odločbe kot izvršilnega naslova in po njej država ni več zavezanka za izpolnitev obveznosti. To pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje takšna spremenjena okoliščina, ki ni zajeta v časovne okvire pravnomočnosti.

13Prav tako ni mogoče slediti dolžniku, da zahtevek ni dovolj določen in je zato neizvršljiv. Izvršilni naslov mora biti na podlagi 21. člena ZIZ primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora biti med drugim obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti. Za izvršitev sodne odločbe tako ni bistven zgolj in samo njen izrek oziroma njegov jezikovni pomen, odločilno je, da v izreku vsebovani opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz pravice do sodnega varstva namreč izhaja tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Če dolžnik sam te obveznosti ne izpolni, je za njeno prisilno izvršitev pristojno sodišče v izvršilnem postopku. Za namen takšne izvršitve pa se v praksi razlagi izrekov sodb ni mogoče izogniti. Razlaga je povezana s konkretnim primerom, ki je predmet odločanja in ki je razlago tudi izzval.² V konkretnem izvršilnem naslovu je dolžnici naloženo s celovito rešitvijo problemov odvoda meteornih in fekalnih voda sanirati zemljišče in preprečiti odtekanje vode na to zemljišče in nadaljnje namakanje tega zemljišča. Obveznost dolžnice je torej dovolj določena, presoja, ali je le ta izpolnjena, pa je nadalje prepuščena izvršilnemu sodišču. V postopku na prvi stopnje je bilo tako ugotovljeno, kako je naloženo obveznost mogoče izpolniti in zakaj se ocenjuje, da je dolžnica še ni izpolnila. Obveznost, ki se nalaga torej ni nemogoča in jo je na ugotovljen način, ki je vsaj po izvedenem dokaznem postopku, poznan tudi dolžnici, mogoče izpolniti. Za ugotovitev teh dejstev je bil postavljen izvedenec geodet. Z njim je sodišče ugotavljalo pravno pomembna dejstva za presojo, ali je bila obveznost dolžnice, to je vzpostavitev stanja, čim bolj podobnega stanju pred izgradnjo naselja, že izpolnjena. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje preseglo meje dokazovanja z izvedencem in mu podelilo še sprejem končne odločitve, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je končno odločitev na podlagi njegovih ugotovitev sprejelo samo v okviru opravljene pravne presoje. Posledično je zaključilo, da dokaz z izvedencem kmetijske stroke, ki bi ugotavljal današnje stanje zemljišč, ni potreben in ga zato ni izvedlo. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku. Za sodišče iz te pravice stranke izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran ali če oceni, da gre za nepotreben oziroma nerelevanten dokaz. Z odločitvijo, da obveznost še vedno ni v celoti izpolnjena, soglaša tudi sodišče prve stopnje.

14Neutemeljeni so tudi očitki o zlorabi prava. Ustavno sodišče se je v odločbi Up-181/99-30 z dne 18. 12. 2002 opredelilo, da vložitev predloga za določitev sodnih penalov namesto predlaganja izvršbe ne more pomeniti zlorabe upnikove pravice. Sodni penali za upnika predstavljajo možnost, da hitro in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno in s tem uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva. Ta pravica namreč ne zagotavlja zgolj pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, temveč vsebuje tudi pravico zahtevati, da se dosežena obveznost izpolni. Po drugi strani pa ima dolžnica možnost preprečiti plačilo sodnih penalov z izpolnitvijo obveznosti, ki ji je naložena.

15Z izpodbijanim sklepom je sodišče dolžnici naložilo, v kolikor v dodatnem roku obveznost ne bo izpolnjena, plačilo sodnih penalov v dnevni višini 2.500,00 EUR. Znesek mora glede na izrek sklepa skupno plačati vsem trem upnikom. Kriterij za določitev dnevne višine sodnih penalov sta pomen dejanja in okoliščine primera. Prav tako je eden od možnih kriterijev tudi premoženjsko stanje dolžnika, v smislu, kakšna višina sodnih penalov bi dolžnika še prisilila k prostovoljni izpolnitvi, to je, kakšno breme bi bilo zanj dovolj veliko, da bo raje izpolnil obveznost, kot pa plačeval sodne penale. Da pa bi se dosegel namen penalov, to je izpolnitev obveznosti, in da pri tem ne bi prišlo do zlorabe pravic (do zlorabe pravic bi lahko prišlo v primerih, ko bi bili zahtevani sodni penali v povsem neprimerni višini) sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ugotavlja, da je upoštevajoč vse zgoraj navedeno v izpodbijanem sklepu določena višina dnevnega zneska za vsak dan zamude določena previsoko. Zato je v tem delu na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnice ugodilo in dnevni znesek sodnih penalov znižalo za 1.500,00EUR (na 1.000,00 EUR). Ocenilo je namreč, da ta znesek zadošča za siljenje dolžnice k izpolnitvi naložene obveznosti. Drži pa, da ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bosta dolžnika svojo obveznost izpolnila oziroma kdaj bosta upnika vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov. Končne višine sodnih penalov tako v tej fazi postopka ni mogoče omejiti. V preostalem delu je zato pritožbo dolžnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjen delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbenih stroških:

16Glede na delni uspeh pritožb, zaradi katerega posebni stroški niso nastali, je sodišče druge stopnje odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede glede stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih dolžnica krije sama, ker so nepotrebni. V odgovoru namreč ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Glej sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-397/05 z dne 13. 6. 2005 in odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008.
² Tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012.