269. člen OZ

Pravnomočnega izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti se s tožbo na nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati, izpodbija se lahko le dovoljenost izvršbe. Tožnik ne more more biti uspešen z navedbami, ki jih podaja šele v pravdnem postopku po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zoper katerega pravočasnega ugovora ni vložil

Namen sodnih penalov je siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Ker ne gre za institut, namenjen kaznovanju dolžnika, pridejo sodni penali v poštev le, če je zasledovani namen, to je izpolnitev nedenarne obveznosti na način, kot zahteva izvršilni naslov, še mogoče doseči. V nasprotnem primeru bi šlo zgolj za denarno okoriščenje upnika kot sankcijo za neizpolnitev obveznosti skladno z izvršilnim naslovom, kar pa ne more biti namen sodnih penalov. Upnica ne izpodbije ugotovitve izvedenca, da zaradi manjšanja višinske razlike med parcelami strank sodne poravnave sedaj ni več mogoče izvršiti tako, da bi bila izpolnjena tudi zahteva iz sodne poravnave, da nasutje nikjer ne bi preseglo 10 cm nad nivojem parcele upnice. Upnica torej ne ovrže, da sodne poravnave ni mogoče (več) izvršiti v celoti tako, kot se glasi. To pa posledično pomeni, da s predlogom za določitev sodnih penalov ne more uspeti. Zmotno je namreč upničino stališče, da je odločilno, kakšno je bilo stanje ob sklenitvi sodne poravnave, temveč je bistveno, da v času odločanja o upničinem predlogu s sodnimi penali ni mogoče doseči ureditve travnate brežine na točno takšen način, kot

Iz določbe prvega odstavka 269. člena OZ je mogoče ugotoviti, čemu so sodni penali namenjeni: njihov cilj je dolžnika siliti k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je dolžnik kljub temu, da upnik razpolaga s pravnomočno sodno odločbo zoper njega, ni prostovoljno izpolnil. Gre torej za institut, ki je alternativa izvršbi, z obojim pa se dokončno uresničuje upnikova ustavna in konvencijska pravica do sodnega varstva. Le-ta je namreč učinkovita šele, ko je terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, tudi dokončno realizirana. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države. Upnikova pravica, da se posluži sodnih penalov za siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa ni neomejena. To med drugim pomeni, da upnik navedene pravice ne sme zlorabljati, saj že iz 2. člena URS izhaja prepoved zlorabe pravic. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice zaradi "odprtosti" upravičenja pravico uresničuje tako, da odstopi od njenega namena. V takem primeru je dolžnost pristojnega organa, da na predlog prizadetega ali po uradni dolžnosti prekoračeno pravico vsebinsko omeji tako, da ne pride do prekomernega posega v pravico prizadetega, ki je z njo v konfli

Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Pravilna je presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti. V obravnavanem primeru gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik.

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva. Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavite

Predlog se zavrne.

Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti (dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nadomestna). Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo. Dolžnica je bila glede na 212. člen ZIZ upravičena, da se lahko odloči, ali bo predlagala naložitev sodnih penalov ali pa bo vložila predlog za izvršbo za izpolnitev nedenarne obveznosti.

Ker tožeča stranka ni predlagala ustreznega izvršilnega sredstva, je že predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, zato do vprašanja, ali bi bilo mogoče sklep o začasni odredbi, ki ne vsebuje izvršilnega sredstva, realizirati z določitvijo sodnih penalov, sploh ne more priti. Tudi sicer pa je sodna praksa že zavzela stališče, da določitev sodnih penalov na podlagi sklepa o začasni odredbi ni mogoča, v bistvenem zato, ker ima že sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi.

Dolžnik ni uspel izkazati, da obveznosti po izvršilnem naslovu ne bi več mogel izpolniti zaradi izročitve stroja tretji osebi, zato s temi navedbami tudi ni uspel izpodbiti pravilnosti sklepa o določitvi sodnih penalov. Sodni penali morajo biti določeni v višini, ki bo na dolžnika vplivala tako, da bo izpolnil obveznost, in morajo predstavljati resno denarno grožnjo, ki naj prisili dolžnika k izvršitvi pravnomočne sodbe. Znesek mora biti torej tako visok, da predstavlja ustrezen pritisk na dolžnika in preprečuje, da bi se dolžniku glede na vsebino njegove obveznosti bolj splačalo plačevati sodne penale kot pa izpolniti samo obveznost.

Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da po odredbi sodnika vodi narok, še ne pomeni, da lahko na podlagi tako izvedenega naroka potem končno odločitev o zadevi sprejme sodnik, ki na naroku ni bil navzoč, saj na tak način ni mogoče udejaniti načela neposrednosti oziroma na tak način tega načela ni dopustno prebiti. Ker je torej izpodbijano odločitev sprejela sodnica, ki na naroku za obravnavo predloga za določitev sodnih penalov, na katerem je strokovna sodelavka opravljala ogled in izvajala dokaze, ni sodelovala in tam niti ni bila prisotna, je prišlo do kršitve načela neposrednosti, na kar utemeljeno opozarja dolžnica v pritožbi, hkrati pa je sklep zaradi opisane napačne sestave sodišča pri odločanju obremenjen tudi s kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Sporna nepremičnina (bivša skupna stanovanjska hiša, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je zaradi nerealizirane sodne poravnave še vedno dolžnica in katere (po tej poravnavi določen) del izključno pripada upniku) predstavlja upnikov (in ne dolžničin) dom. Na to nepremičnino, glede katere upnik tudi predlaga izvršbo, je vezana izpolnitev dolžničine nedenarne obveznosti (dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) in si v njenem delu upnik zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti, ki jo lahko izpolni samo ona (nenadomestno dejanje), ne more urediti osnovnih pogojev bivanja, čeprav mu po pravnomočni sodni poravnavi izključno pripada določen del. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče, potem ko je opravilo tehtanje med upnikovo pravico do sodnega varstva, doma in zasebne lastnine na eni in dolžničino pravico do zasebne lastnine na drugi strani, zaključuje, da upniku ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov. Teža posega (v tožničini nepremičnini) je sorazmerna zasledovanemu cilju – prisiliti dolžnico k dokončanju postopka vzpostavitve etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega

Dodatni rok, določen v sklepu o določitvi sodnih penalov, je po svoji naravi naknadni izpolnitveni rok. Pri določitvi tega roka je treba po oceni sodišča druge stopnje po eni strani upoštevati, da gre za dodatni (in ne prvotni rok) za izpolnitev obveznosti, ki mora biti takšen, da se dolžnika sili k izpolnitvi, po drugi strani pa mora biti kljub vsemu še vedno primeren glede na izpolnitev obveznosti, ki se zahteva od dolžnika. Izvršilni naslov mora biti na podlagi 21. člena ZIZ primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora biti med drugim obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti. Za izvršitev sodne odločbe tako ni bistven zgolj in samo njen izrek oziroma njegov jezikovni pomen, odločilno je, da v izreku vsebovani opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Iz pravice do sodnega varstva namreč izhaja tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. .Če dolžnik sam te obveznosti ne izpolni, je za njeno prisilno izvršitev pristojno sodišče v izvršilnem postopku. Za namen takšne izvršitve pa se v praksi razlagi izrekov

Postopek za naložitev plačila sodnih penalov po 212. členu ZIZ po svoji naravi ni izvršilni postopek, čeprav o upnikovem predlogu, da se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče. Upnik v tem postopku namreč pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov - t. j. pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, in šele na podlagi tega sklepa izda nato sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi. Postopek odločanja o predlogu za naložitev plačila sodnih penalov je po svoji naravi soroden pravdnemu postopku (sklep, izdan v takem postopku, je izvršilni naslov za izvršbo). Kontradiktornost postopka je treba zagotoviti že pred izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov in mora zato sodišče vročiti upnikov predlog v odgovor dolžniku ter mu določiti rok za odgovor nanj. Ker ZIZ ne ureja postopka odločanja o predlogu upnika za naložitev plačila sodnih penalov, je treba smiselno uporabiti določbe ZPP, in sicer 277. člen ZPP. Po prvem odstavku tega člena sodišče določi rok, v katerem mora toženec odgovoriti na tožbo, po drugem odstavku pa mora sodišče toženca opozoriti na pravno posledico, če na tožbo ne odgovori, ali če ne odgovori obrazloženo. V

Ni v neskladju z načelom formalne legalitete, če sodišče izvršilni naslov v določeni meri tudi razlaga, oziroma če sámo dokončno določi njegovo vsebino, ko je ta vsaj objektivno določljiva. Načelo formalne legalitete v subjektivnem smislu zahteva, da je, razen pod pogoji iz 24. člena ZIZ, podana identiteta med strankama iz izvršilnega naslova in strankama iz predloga za določitev sodnih penalov. V obravnavani zadevi je upnica po izvršilnem naslovu ml. B. A., ki je kot upnica navedena v predlogu za določitev sodnih penalov in v korist katere je bil izdan tudi izpodbijani sklep. Le-ta tako ni v neskladju z načelom formalne legalitete. Res je sicer sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da mora omogočiti vstop v nepremičnine zakonitemu zastopniku upnice, A. A. in ne njej sami, kar pa je pravilno, glede na to, da je upnica še mladoletna. Mladoletne otroke namreč zastopajo njihovi starši, če zakon ne določa drugače, in tudi upravljajo z njihovim premoženjem v njihovo korist. Ne gre torej za to, da bi bil izpodbijani sklep izdan v korist zakonitega zastopnika ml. upnice. Izdan je bil v korist upnice, torej materialnopravne upravičenke po izvršilnem naslovu, in sicer na način, d

Gre namreč za trditve, o katerih je bilo že odločeno v nepravdnem postopku. Sklicevanje z istimi razlogi na objektivno nezmožnost izpolnitve bi zato pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari, kar pa presega pristojnosti izvršilnega sodišča in je v nasprotju z načelom formalne legaliete. Tudi če bi se postavili na stališče, da bi moralo sodišče ponovno presojati, ali sporne listine obstajajo, bi morali upoštevati, da si stojita nasproti pravnomočni izvršilni naslov in izjava dolnika, pri čemer ima izvršilni naslov gotovo večjo težo in ga zgolj z izjavo in izpovedjo zakonitega zastopnika dolžnika ni mogoče izpodbiti. Res gre za dokazovanje negativnega dejstva, vendar v opisanem položaju ni mogoče zahtevati od upnika, da mora dokazovati, da listine iz pravnomočnega izvršilnega naslova obstajajo.

Avtomatično zavračanje dolžnikovega ugovora zlorabe pravice do sodnih penalov in presoja kolizije upnikove pravice do sodnega varstva in dolžnikove pravice do zasebne lastnine na način, da se upnikovo pravico do sodnega varstva absolutizira, krši dolžnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (URS). Lahko pride do položaja, ko je osnovni namen sodnih penalov že zasenčen s kaznovalnimi učinki.

Za omejitev sodnih penalov na najvišji skupni znesek ni pravne podlage. Ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bosta dolžnika svojo obveznost izpolnila oziroma kdaj bosta upnika vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov. Materialnopravna podlaga za določitev sodnih penalov je v celoti urejena v 269. členu OZ ter zato analogna uporaba določil o denarni kazni v zvezi z 226. členom ZIZ ne pride v poštev. Prvi odstavek 269. člena OZ omejitve penalov ne določa, saj je institut sodnih penalov namenjen pritisku na dolžnika, da izpolni svojo nedenarno obveznost, ugotovljeno v pravnomočni sodni odločbi.

Sodni penali in pogodbena kazen imajo enak namen, to je z grožnjo denarne sankcije dolžnika spodbuditi k čimprejšnji izpolnitvi nedenarne obveznosti. Plačilo sodnih penalov je pogojna obveznost, za katero niti ni nujno, da bo nastala (bodisi zato, ker bo dolžnik izpolnil svojo nedenarno obveznost v roku, bodisi zato, ker upnik ne bo zahteval izterjave sodnih penalov ali pa bo vložil predlog za izvršbo).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da nedenarna obveznost, katere spoštovanje si dolžnica prizadeva doseči s sodnimi penali, pomeni trajno obveznost dolžnika, da se vzdrži s poravnavo prepovedanih dejanj. Takšnega namena pa v okviru instituta sodnih penalov ni mogoče doseči. Pri obveznostih, pri katerih se mora dolžnik trajno vzdržati določenega ravnanja, namreč izpolnitve obveznosti zaradi same narave obveznosti ni mogoče doseči z določitvijo roka, v katerem naj dolžnik obveznost izpolni, kot je to predvideno v prvem odstavku 269. člena OZ in kot je v svojem predlogu predlagala upnica. V določbi 269. člena OZ, ki izrecno predvideva plačilo sodnih penalov za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude, pa tudi ni predvidena določitev sodnih penalov za primere drugih kršitev, kot je zamuda z izpolnitvijo obveznosti. V OZ tako tudi ni podlage, da bi se plačilo sodnih penalov določilo za vsak dan, ko dolžnik krši prepoved (za kar si, kot izhaja iz obrazložitve njenega predloga, dejansko prizadeva upnica).

Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost. Določba tretjega odstavka 313. ZPP se razlaga tako, da v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu. Da je takšna razlaga glede začetka teka paricijskega roka pravilna tudi v primeru sodnih penalov, pa izhaja iz same narave sklepa o določitvi sodnih penalov, saj se z njim določa nova obveznost dolžnika.