VSL Sodba I Cp 1286/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 96.161,95 EUR tečejo od 23. 1. 2019 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.633,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem ..., nazadnje stanujočem ..., spada ½ denarnih sredstev 36.621,10 EUR, 56.180,17 EUR, 36.426,84 EUR, 15.847,74 EUR, 5.412,28 EUR, 16.699,08 EUR in 25.136,69 EUR, ki so bila na podlagi Pogodb o vezavi depozita vezana pri Hranilnici (1. točka izreka); (2) prvi toženki naložilo, da v zapuščino po pokojnem A. A. vrne ½ denarnih sredstev 36.621,10 EUR, 56.180,17 EUR, 36.426,84 EUR, 15.847,74 EUR, 5.412,28 EUR, 16.699,08 EUR in 25.136,69 EUR, skupaj 96.161,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 dalje do plačila (2. točka izreka) in da prvi tožnici plača 96.161,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2019 dalje do plačila (4. točka izreka, 1. odstavek), v presežku (glede zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 17. 9. 2017 do 22. 1. 2019) pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (4. točka izreka, 2. odstavek); (3) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper ostale tožence, s katerim sta tožnici zahtevali ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem A. A. ½ denarnih sredstev 36.621,10 EUR, 56.180,17 EUR, 36.426,84 EUR, 15.847,74 EUR, 5.412,28 EUR, 16.699,08 EUR in 25.136,69 EUR in da so toženci dolžni vrniti v zapuščino - drugi toženec 18.213,42 EUR, tretja toženka 7.923,87 EUR, četrti toženec skupaj 11.055,68 EUR in peti toženec 12.568,34 EUR, vsi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017 dalje do plačila (3. točka izreka) ter da so dolžni plačati prvi tožnici – drugi toženec 18.213,42 EUR, tretja toženka 7.923,87 EUR, četrti toženec 11.055,68 EUR in peti toženec 12.568,34 EUR, vsi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2018 dalje do plačila (5. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora prva toženka povrniti tožnicama (6. točka izreka).

2Zoper sodbo se prva toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva toženka nasprotuje presoji, da je bila med njo, zapustnikom in prvo tožnico sklenjena ustna mandatna pogodba. Prvi toženki in njenim otrokom so bila denarna sredstva podarjena. Okoliščina, da sta želela zakonca A. razpršiti denarna sredstva in da so bile obrestne mere pri Hranilnici višje, še ne podpira ugotovitve o mandatni pogodbi. Zakonca bi lahko sredstva še naprej hranila na svojih bančnih računih ali na računu Hranilnice. Sama bi torej lahko zadostila namenu po razpršenosti sredstev in doseganju višjih obrestnih mer. Tožbene trditve in ugotovitev sodišča, da naj bi razpršitev sredstev med družinske člane služila izognitvi tveganja, so dokazno nepodprte (prva tožnica je izpovedala, da je želela sredstva z drugih bank prenesti na eno mesto, da bi imela manj dela in skrbi). Sodišče šteje za nenavadno, da bi pritožnica prejela tako visoke zneske kot darilo, pri tem pa ne upošteva, da je druga tožnica od zakoncev A. že prejela eno nepremičnino, enake ali celo večje vrednosti od višine denarnih sredstev, pritožnica pa kljub načelnim obljubam nepremičnine še ni prejela. Sodišče zmotno izhaja iz predpostavke, da je pritožnica dobila denarna sredstva poleg oziroma povrhu nepremičnine v B. Pritožnica ima zgolj upanje, ki pa ni pravno varovano, da bo ta nepremičnina pripadla njej. Darilo predstavlja enako obravnavo obeh dedinj. Zanimanje prve tožnice, koliko denarja je prva toženka že prejela, izhaja iz enake obravnave hčerk. Ni jasno, kdaj naj bi bila ustna mandatna pogodba sklenjena, kdo je bil pri tem prisoten in kakšne so bistvene sestavine pogodbe. Nerazumljiv je tudi nagib, ki naj bi zakonca vodil k sklenitvi takšne pogodbe. Pravilo mandatne pogodbe je plačilo za trud, pritožnica pa kljub 10 letnem domnevnem varčevanju za svoje delo ni prejela plačila. Da sta zakonca A. pritožnici sporna denarna sredstva podarila, izhaja tudi iz vsebine smrtovnice. Če bi imela pritožnica ta sredstva res zgolj v upravljanju, bi prva tožnica pri popisu premoženja ta sredstva omenila. Zaradi napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na končno odločitev. Ni jasno, kako je sodišče glede na 23. točko obrazložitve sodbe, v kateri so povzeta nakazila, ki jih je pritožnica prejela neposredno od zakoncev A., prišlo do zneska 192.323,90 EUR. Nepravilna je ugotovitev, da pritožnica ni nasprotovala datumom in višini nakazil. Nepravilno je stališče, da so bila sredstva, izplačana tretji toženki, drugemu tožencu in petemu tožencu, dejansko izplačana prvi toženki na podlagi mandatne pogodbe. Ta sredstva ne predstavljajo sredstev, izplačanih na podlagi domnevne mandatne pogodbe, temveč darilo tem tožencem. Skladno z načelom enotnosti in celovitosti skupnega premoženja je treba vsa razmerja in prispevke zakoncev presojati enotno, saj na posameznih predmetih skupnega premoženja ni mogoče določiti različnih deležev. V trenutku zapustnikove smrti so poleg spornih denarnih sredstev obstajala tudi sredstva v skoraj enaki višini, s katerimi je razpolagala prva tožnica. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 18. 9. 2017 dalje. Teka zakonskih zamudnih obresti ni mogoče utemeljiti s smrtjo zapustnika, saj naročilo takrat ni prenehalo. Pritožnica bi prišla v zamudo v primeru, če bi naročilo prenehalo in bi dediči od nje terjali vračilo sredstev. Pritožnica je bila z zahtevkom seznanjena šele z vročitvijo tožbe, zato je materialnopravno napačna odločitev o teku obresti od zapustnikove smrti oziroma od vložitve tožbe.

3Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Na navedbe v pritožbi je odgovoril (podal komentar nanje) tudi drugi toženec.

4Pritožba je delno utemeljena (delno glede teka zakonskih zamudnih obresti, v ostalem delu pa ne).

5Obravnavani spor izvira iz zapuščinskega postopka po pokojnem A. A. (umrlem ...), v katerem sta bili tožnici napoteni na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino pokojnega sodi polovica denarnih sredstev, vezanih na podlagi pogodb o vezavi depozita (gre za zneske 36.621,10 EUR, 56.180,17 EUR, 36.426,84 EUR, 15.847,74 EUR, 5.412,28 EUR, 16.699,08 EUR in 25.136,69 EUR, skupaj 192.323,90 EUR). Po tožbenih trditvah navedena denarna sredstva predstavljajo skupno premoženje prve tožnice in pokojnega A. A. (njune prihranke), zato morajo (po primarnem tožbenem zahtevku) toženci oziroma (po podrednem tožbenem zahtevku) le prva toženka – sklenitelji pogodb o vezavi depozita, vrniti v zapuščino 96.161,95 EUR² in plačati prvi tožnici 96.161,95 EUR.³ Toženci so vtoževani obveznosti nasprotovali z ugovorom, da so jim bila sporna denarna sredstva podarjena.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom zoper prvo toženko (in zavrnilo tožbene zahtevke zoper ostale tožence). Relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je sledeče:

Prva tožnica (mati druge tožnice in prve toženke), druga tožnica (hči prve tožnice in sestra prve toženke) in prva toženka (hči prve tožnice in sestra druge tožnice) so dedinje po pokojnem A. A. Njihov družinski dogovor je bil, da bo vsaka od hčera podedovala eno hišo, denarna sredstva pa starša varčujeta za starost. Na podlagi odločitve, da bosta prihranke hranila razpršeno po računih svojih družinskih članov, sta prva tožnica in pokojni A. A. denarna sredstva nakazovala na račune tožencev. Z denarjem je po njunem (ustnem) nalogu upravljala prva toženka, in sicer tako, da je pri Hranilnici, ki je imela zelo ugodno obrestno mero in pri kateri so imeli toženci odprte bančne račune, (v svojem imenu ali v imenu ostalih tožencev) sklenila pogodbe o vezavi depozita (gre za depozite v zneskih 36.621,10 EUR – po pogodbi z dne 29. 12. 2016, 56.180,17 EUR – po pogodbi z dne 30. 12. 2016, 36.426,84 EUR – po pogodbi z dne 14. 3. 2017, 15.847,74 EUR – po pogodbi z dne 29. 12. 2016, 5.412,28 EUR – po pogodbi z dne 14. 3. 2017, 16.699,08 EUR – po pogodbi z dne 14. 3. 2017 in 25.136,69 EUR). Prva tožnica je hranila pogodbe o vezavi depozita in od prve toženke redno zahtevala, da ji poroča o stanju vezanih denarnih sredstev. Prva toženka je v ta namen pripravila natančno specifikacijo o stanju teh sredstev (priloga A43). Denarnih sredstev, ki so bila predmet pogodb o vezavi depozita, prva toženka in njeni družinski člani niso porabili. Z njimi še vedno upravlja (razpolaga - podaljšuje vezavo) prva toženka, ki odklanja pozive prve tožnice za vračilo teh sredstev.

7Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnosti dokazne ocene, da sporna denarna sredstva tožencem (niti zgolj prvi toženki) niso bila podarjena. Dokazna ocena, strnjeno povzeta v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v okviru katere je sodišče prve stopnje kritično presojalo izpovedi strank in prič ter oceno o verodostojnosti izpovedi gradilo na njihovi notranji (ne)skladnosti in (ne)skladnosti z drugimi dokazi, je skrbna in celovita ter vsebinsko prepričljiva. V razmerju med prvo tožnico, pokojnim A. A. in prvo toženko je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo elemente (ustne) mandatne pogodbe - prva toženka je s prihranki staršev razpolagala na podlagi njunega naloga.⁴ Kot prevzemnici naročila je prvi toženki na podlagi 771. člena OZ⁵ utemeljeno naložilo, da prejeta denarna sredstva, ki kot skupni prihranki predstavljajo skupno premoženje prve tožnice in pokojnega A. A. (drugi odstavek 51. člena ZZZDR),⁶ vrne v zapuščino oziroma prvi tožnici. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu. Vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek oziroma ugovor (torej za dejstva, ki so ji v korist). Prva toženka bi morala dokazati resničnost trditev o dejstvih (da so ji bila sporna denarna sredstva podarjena), s katerimi je želela ovreči resničnost tožbenih trditev. Izvedeni dokazi ne omogočajo presoje (za katero se zavzema pritožnica), da sta imela prva tožnica in njen pokojni mož glede privarčevanih sredstev obdaritveni namen.

8Obstoj mandatne pogodbe podpira vrsta ugotovljenih okoliščin, ne zgolj v pritožbi izpostavljeni okoliščini, da sta želela zakonca A. razpršiti denarna sredstva in da je imela Hranilnica ugodno obrestno mero. Razumeti je mogoče nagib prve tožnice, da je želela razpršiti denarna sredstva (po računih sorodnikov), ker se je tako počutila bolj varno. V primeru, če bi se možu kaj zgodilo, bi namreč tako lažje prišla do denarja. Prva tožnica je v izpovedi pojasnila razloge za svoje ravnanje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za dokazno nepodprto ugotovitev. Pomembno je poudariti, da je bil opisani način hrambe prihrankov za prvo tožnico in njenega pokojnega moža običajna poslovna praksa – preden sta vsa privarčevana sredstva združila v Hranilnici, sta denar hranila tudi na računih druge tožnice in njenih družinskih članov. Glede na dobre družinske odnose sta se prva tožnica in njen pokojni mož utemeljeno zanašala, da jima bo denar, razpršen po računih družinskih članov, na njun poziv vrnjen. Okoliščini, da je prva tožnica skrbno spremljala stanje vezanih denarnih sredstev, oziroma da ji je prva toženka na njeno željo o stanju redno poročala, je sodišče prve stopnje pripisalo pravilen pomen (prim. 772. člen OZ⁷). Običajno obdarjenec z darovanimi denarnimi sredstvi prosto razpolaga (jih tudi troši) in darovalcu ne poroča o stanju teh sredstev (zanj ne pripravlja skrbno izdelanih specifikacij/izračunov). Vsako drugačno ravnanje domnevnega obdarjenca vzbuja dvom o tem, ali gre za dejanskega upravičenca do teh sredstev. S svojimi izpovedmi toženci tega dvoma niso razblinili, temveč poglobili.

9Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz predpostavke, da je prva toženka denarna sredstva dobila poleg nepremičnine v B., v razlogih izpodbijane sodbe nima opore. Sodišče prve stopnje je nepremičnino, ki naj bi jo prva toženka podedovala (v njej živi prva tožnica), omenilo v okviru dokazne ocene njene izpovedi. Glede na družinski dogovor (vsaka od hčera dobi eno hišo) je kot neprepričljivo ocenilo njeno izpoved, „da se ji ni zdelo nenavadno, da ji starša dajeta tako visoke zneske denarja, ker je njena sestra že prejela hišo“. Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno strinja. Prva toženka je vračilo prejetih denarnih sredstev pogojevala s sklenitvijo dednega dogovora, v katerem bi moralo biti ustrezno upoštevano, da je sestra na račun dediščine že prejela nepremičnino, ona pa še ne. Njena pripravljenost, da se ji sporna denarna sredstva vštejejo v dedni delež kot darilo (enako kot se bo sestri v dedni delež vštela vrednost hiše), še ne dokazuje, da so ji bila sredstva darovana. Kljub (zaenkrat) zgolj delno realiziranem družinskem dogovoru, zanimanja prve tožnice, kaj se dogaja z vezanimi denarnimi sredstvi, ni mogoče tolmačiti kot izraz težnje po enaki obravnavi hčera. Podaritev denarnih sredstev prvi toženki bi glede na jasen družinski dogovor pomenila nasprotno - neenako obravnavo hčera.

10Odločilno je, da že ravnanje tožencev (denarja niso niti delno potrošili) izkazuje njihovo zavedanje, da razpolagajo s tujim premoženjem (hranijo tuje premoženje). Da sta vedela, da denar ni njihov, sta tretja toženka in četrti toženec tudi izrecno izpovedala (tretji toženki je to povedala mama – prva toženka). Da je prva toženka s prejetim denarjem zgolj upravljala, izkazuje tudi njeno vprašanje ob ogledu varovanega stanovanja v izgradnji, ali želita starša nakup financirati z denarjem, ki sta ga dala njej. Njena pojasnila, da je o denarju poročala, ker ima mama do materialnih stvari poseben odnos, in da se sama ni ukvarjala z vprašanjem, ali lahko podarjeni denar porabi ali ne, so tudi po presoji pritožbenega sodišča življenjsko neprepričljiva.

11Na pravilnost presoje ne vpliva dejstvo, da trenutek sklenitve mandatne pogodbe ni časovno natančno (datumsko) opredeljen, niti dejstvo, da prva toženka za opravljeno delo ni prejela plačila. Prva toženka je imela naročilo za razpolaganje s prihranki staršev najkasneje ob sklenitvi pogodb o vezavi depozitov. Izvršitev naročila torej dokazuje njegov obstoj. Sorodstveno razmerje pogodbenih strank pa pojasnjuje odsotnost dogovora o plačilu za trud (prim. tretji odstavek 766. člena OZ).⁸ Pritožbene teze o darilu ne podpira niti dejstvo, da po podatkih iz smrtovnice sporna denarna sredstva niso bila popisana kot zapustnikovo premoženje. Odločilno je, da sta tožnici v zapuščinskem postopku na naroku 8. 5. 2018 (očitno po tem, ko se je poskus sklenitve dednega dogovora izjalovil) trdili, da v zapuščino sodi tudi polovica vezanih denarnih sredstev, in da sta bili zaradi nasprotovanja prve toženke (zaradi spora o tem, kakšno premoženje sodi v zapuščino) napoteni na pravdo.

12V postopku ni bilo sporno, da so bili prihranki prve tožnice in njenega pokojnega moža kot finančni vir depozitov predhodno nakazani tožencem. Ker je bil sporen zgolj namen nakazil, ne pa tudi dejstvo, da so bila sredstva, vezana kot depozit (po pogodbah o vezavi depozita – priloge A6 - A11), tožencem predhodno nakazana, pritožnica neutemeljeno problematizira dejstvo, da se zneski nakazil, povzeti v 23. točki obrazložitve, ne ujemajo z vtoževanim zneskom (192.323,90 EUR), ki predstavlja seštevek depozitov po sedmih pogodbah o vezavi depozita. Tožnici nista trdili, da bi bila sredstva vsakemu od tožencev nakazana v obsegu kot izhaja iz posamezne pogodbe o vezavi depozita. Prva toženka, ki je potrdila prejem denarja, je bila podpisnica pogodb o vezavi depozita, zato je pravilna ugotovitev, da je po nalogu staršev razpolagala tudi s sredstvi, ki so bila predhodno nakazana tretji toženki, drugemu tožencu in petemu tožencu.

13Tožnici sta s postavitvijo tožbenih zahtevkov opredelili vsebino zahtevanega sodnega varstva in s tem začrtali smer sodnega odločanja. Glede na vsebino zahtevanega sodnega varstva se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do (ugovornih) trditev, da je prva tožnica v trenutku zapustnikove smrti razpolagala s prihranki, ki prav tako sodijo v skupno premoženje zakoncev in bi morali biti del zapuščine (gre za navedbe, ki za odločanje niso bile relevantne). Neutemeljen je posledično pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v tožbenih navedbah, podanih v okviru zahtevanega sodnega varstva, ni imelo podlage, da bi kot skupno premoženje upoštevalo še kaj drugega kot sporna denarna sredstva, zato je nepravilna tudi pritožbena teza, da bi moralo v tej pravdi (skladno z načelom enotnosti skupnega premoženja) ugotavljati obseg celotnega skupnega premoženja prve tožnice in njenega pokojnega moža.

14Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od zneska 96.161,95 EUR napačno prisodilo že od 18. 9. 2017 dalje (2. točka izreka izpodbijane sodbe) Izpodbijana odločitev v tem delu temelji na ugotovitvi, da je naročilo s trenutkom smrti naročitelja (17. 9. 2017) prenehalo, zato je bila prva toženka od 18. 9. 2017 dalje v zamudi z vračilom sredstev, prejetih na podlagi mandata. Po tretjem odstavku 784. člena OZ naročilo preneha z naročiteljevo smrtjo samo, če je tako dogovorjeno ali če je prevzemnik prevzel naročilo glede na svoja osebna razmerja z naročiteljem. Tožnici v okviru tožbenih navedb nista trdili, da je bilo dogovorjeno, da bo naročilo z naročiteljevo smrtjo prenehalo. V odsotnosti takšnih trditev in glede na 12 – mesečno dobo vezave zneskov po pogodbah o vezavi depozita (do 30. 12. 2017, 31. 12. 2017 oziroma 15. 3. 2018 – glej 2. člen pogodb v prilogah A6 – A11), je treba ugotoviti, da naročilo s smrtjo A. A. ni prenehalo. Prva toženka torej 18. 9. 2017 (pred iztekom obdobja vezave) še ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo zahtevka za vrnitev denarnih sredstev v zapuščino. Ker tožnici v okviru podane trditvene podlage nista navajali, da bi prišla v zamudo kasneje oziroma kdaj kasneje,⁹ sta skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ¹⁰ upravičeni do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. Brez materialnopravne opore pa je pritožbeno stališče, da je za dolžnikovo zamudo z izpolnitvijo relevanten trenutek vročitve tožbe v odgovor.

15Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 96.161,95 EUR od 23. 1. 2019 dalje (namesto od 18. 9. 2017 dalje) do plačila. Ker je odločitev o glavni stvari v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v ostalem delu pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Prva toženka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožnicama pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune pritožbene stroške v višini 1.633,82 EUR (2200 točk oziroma 1320 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT¹¹ v zvezi s prvim odstavkom 7. člena OT, povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške (19,20 EUR) po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV). Pregled listin in posvet s stranko ni šteti za samostojni storitvi, zato je stroškovni zahtevek tožnic v tem delu neutemeljen. Dolžni znesek mora prva toženka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Po primarnem tožbenem zahtevku je prva toženka dolžna v zapuščino vrniti 46.400,63 EUR, drugi toženec 18.213,42 EUR, tretja toženka 7.923,87 EUR, četrti toženec 11.055,68 EUR in peti toženec 12.568,34 EUR.
³ Po primarnem tožbenem zahtevku so zoper tožence vtoževani enaki zneski kot pri zahtevku za vrnitev v zapuščino (opomba 2).
⁴ S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ). Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (drugi odstavek 766. člena OZ).
⁵ Po 771. členu OZ mora prevzemnik naročila dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne.
⁶ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).
⁷ Prevzemnik naročila mora naročitelju na njegovo zahtevo poročati o stanju poslov in mu dati račun tudi pred določenim časom (772. člen OZ).
⁸ Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (tretji odstavek 766. člena OZ).
⁹ Navedbo o pozivu na zapuščinski obravnavi 8. 5. 2018 oziroma zamudi od 9. 5. 2018 dalje sta podali v zvezi z obligacijskim zahtevkom, s katerim prva tožnica uveljavlja plačilo 96.161,95 EUR v svojo korist.
¹⁰ Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).
¹¹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami.