UPRS Sodba II U 135/2020-16

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Upravne enote Ormož, št. 330-107/2020-5 z dne 6. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ormož (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da kmetijsko gospodarstvo, katerega zemljiškoknjižni lastnik je A. A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka). Kmetijsko gospodarstvo, katerega zemljiškoknjižna lastnika sta A. A. in pokojna B. B., ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo (2. točka izreka). Stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2Upravni organ je z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je A. A. zemljiškoknjižni lastnik parcel v izmeri 5,5189 ha površin. Izračun primerljivih površin na podlagi vpogleda v uradne evidence pa izkazuje, da ima kmetija v njegovi izključni lasti 1,8378 ha primerljivih površin, kar pomeni, da A. A. ni lastnik kmetije, ki bi izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo, saj njegovo kmetijsko gospodarstvo ne dosega v zakonu določenega cenzusa za zaščiteno kmetijo. Prav tako je upravni organ z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je A. A. skupaj s svojo pokojno materjo B. B. zemljiškoknjižni lastnik parcel v skupni izmeri 8,5093 ha skupnih površin, kar predstavlja 3,6814 ha primerljivih površin, kar pomeni, da tudi kmetijsko gospodarstvo, ki je v solasti ne dosega v zakonu določenega cenzusa za zaščiteno kmetijo. Upravni organ je ugotovil, da nepremičnine ne predstavljajo zaščitene kmetije po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Nadalje je ugotovil, da se zemljiškoknjižno stanje po posestnih listih Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ptuj, Izpostave Ormož (v nadaljevanju GURS) ujema s stanjem v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča Ormož, kar je preverjeno dne 30. 1. 2020 in dne 4. 2. 2020.

3Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 21. 4. 2020 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Obrazložilo je, da je prvostopni organ pravilno ugotovil v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), da se v obseg predmetne kmetije, kjer gre za razmerje mati – sin, ne morejo všteti nepremičnine v izključni lasti sina in da obseg nepremičnin v izključni lasti tožnika, manjši od 5 ha primerljivih kmetijskih površin, ne zadošča za samostojno zaščiteno kmetijo.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka, saj se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Tožnik v tožbi izpostavlja relevantna dejstva:

- tožnik je nosilec kmetijskega gospodarstva z enoto KGM-MID št. 100243431 s sedežem kmetijskega gospodarstva na naslovu Savci 33. Na tem naslovu stoji stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji, ki služi kmetijskemu gospodarstvu, vse pa na zemljišču parc. št. 799/2 k.o. ... Tožnik se z obdelovanjem tega kmetijskega gospodarstva preživlja;

- v okvir tega kmetijskega gospodarstva, registriranega pri pristojni Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) oziroma pri pristojnem upravnem organu za kmetijstvo spadajo kmetijska zemljišča v skupni površini 8,5093 ha, ki so v solasti tožnika in pokojne matere B. B., vsakega do ½ ter kmetijska zemljišča skupne površine 5,5189 ha, katerih izključni lastnik je tožnik;

- vsa navedena kmetijska zemljišča obdeluje tožnik v okviru svoje kmetijske dejavnosti.

5Upravni organ je pri preverjanju pogojev za izpolnjevanje zaščitene kmetije odločil, da je potrebno izpolnjevanje pogojev za zaščito te kmetije preverjati na podlagi ločenega lastništva, in sicer na podlagi solastnih nepremičnin tožnika in pokojne matere, za katere je ugotovil, da predstavljajo 3,6814 ha primerljivih površin v smislu določbe 2. člena ZDKG ter ločenega izpolnjevanja pogojev za kmetijska zemljišča, ki so v izključni lasti tožnika in predstavlja 1,8378 ha primerljivih površin v smislu navedene zakonske odločbe. Posledično je upravi organ ugotovil, da gre v tem primeru za dve kmetijski gospodarstvi, od katerih nobeno ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, to je 5 ha primerljivih površin. Tožnik je mnenja, da je takšna odločitev upravnega organa nerazumna, obenem pa temelji na zmotni uporabi določb 2. in 3. člena ZDKG. Namen teh zakonskih določb je, da se zaščiti kmetija kot gospodarska enota v obsegu, ki predstavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo z njo povezane dejavnosti kot to določa 3. točka prvega odstavka ZDKG. Po teh zakonskih določbah je potrebno zaščititi kmetijo, ki lastniško ni razdrobljena in jo je mogoče opredeliti kot družinsko, saj je v lasti med seboj osebnostno (družinsko) povezanih oseb, s katero se enotno gospodari. Tožnik s kmetijo kot družinsko kmetijo gospodari, pri čemer uporablja vse gradbene objekte ter kmetijska zemljišča, ki so v solasti tožnika in zapustnice, kakor tudi tista kmetijska zemljišča, ki jih je naknadno sam pridobil z gospodarjenjem na kmetiji in je njihov izključni lastnik. Vsa ta zemljišča vključno z gradbenimi objekti predstavljajo enovito kmetijsko gospodarstvo, ki tožniku omogoča ekonomsko preživetje, saj se preživlja s kmetijsko dejavnostjo. Dodaja še, da je bila pred vstopom tožnika v solastništvo spornega kmetijskega gospodarstva ta kmetija v solasti staršev tožnika, pokojnega C. C. in sedaj pokojne B. B. Kmetija je po tedaj veljavni normativni ureditvi obsegala več kot 5 ha primerljivih kmetijskih površin in je bila opredeljena kot zaščitena kmetija. To dejstvo je razvidno iz Odloka o določitvi kmetij po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih gospodarstev – kmetij v Občini Ormož iz leta 1984. Tožnik navaja, da je upravni organ enovito kmetijsko gospodarstvo razdelil na dvoje kmetijskih gospodarstev z istim sedežem in so taki zaključni nerazumni in jih ni mogoče preizkusiti, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo procesnih določb po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik predlaga v primarnem tožbenem zahtevku, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da kmetijsko gospodarstvo tožnika in njegove pokojne matere izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. V podrejenem tožbenem zahtevku pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe tožene stranke in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka še dodaja, da ZDKG jasno določa, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v solasti enega od staršev in otroka. Nadalje še ugotavlja, da se je o tem katere nepremičnine se štejejo v obseg zaščitene kmetije, že izreklo sodišče v sodbah št. U 379/2007 in št. II U 115/2013, in sicer se v obseg kmetije, ki je v lasti enega od staršev in otroka ne morejo všteti nepremičnine v izključni lasti otroka. Glede sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 46/2017, ki ga navaja tožnik pa pojasni, da je v sklepu sodišče ugotovilo, da zaščitena kmetija ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomeni gospodarske enote.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o izpolnjevanju pogojev za zaščiteno kmetijo kmetijskega gospodarstva katerega zemljiškoknjižni lastnik je tožnik A. A. in katerega zemljiškoknjižna solastnika sta A. A. in pokojna B. B.

9Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka preverjala izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo na podlagi ločenega lastništva nepremičnin, in sicer v izključni lasti tožnika in na podlagi solastnih nepremičnin tožnika in njegove pokojne matere. Glede lastništva nepremičnin je uporabila podatke iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatke iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 4. člena ZDKG). Upravni organ je tako na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotovil, da obravnavane nepremičnine ne predstavljajo zaščitene kmetije po 2. členu ZDKG.

10ZUP v drugem odstavku 144. člena predpisuje skrajšani ugotovitveni postopek, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Sodišče v konkretnem primeru meni, da ni mogoče odločiti o statusu zaščitene kmetije samo na podlagi vpogleda v uradne evidence in odločiti na podlagi 2. člena ZDKG.

11ZDKG v prvem odstavku 2. člena določa, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine.

12ZDKG pri dedovanju kmetijskih gospodarstev, preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG).

13Določitev zaščitene kmetije je torej v funkciji varstva interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarno kmetovanje, kar je tudi v javnem interesu. Samostojen objekt zaščite (in dedovanja) niso gola kmetijska ali gozdna zemljišča (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta – kmetija. Šele če je ugotovljen njen obstoj oziroma ta za lastnika ni sporen, se zastavi vprašanje, katere kmetije je treba zaščiti za doseganje ciljev zakona. Kriterija sta določena v prvem odstavku 2. člena ZDKG. Prav tako prvi odstavek 3. člena ZDKG določa, da zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Cilj je torej omogočiti prevzemniku kmetije obstoj na tej kmetiji; preprečiti drobljenje kmetij in zagotoviti gospodarsko utemeljeno kmetovanja.

14Namen podelitve statusa zaščite ni torej v varovanju gospodarskega potenciala kmetijskih in gozdnih zemljišč samega zase, ampak v ohranjanju celovitosti premoženja kot predmeta bodočega dedovanja, ki bo dediču omogočalo opravljanje kmetijske dejavnosti kot specifične oblike proizvodnje in prek nje udeležbo na trgu. Za določitev zaščitene kmetije je torek pomembna kmetijska gospodarska enota, katere nujen del so kmetijska zemljišča. ZDKG zasleduje zaščito kmetije kot celoto, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Zaščititi je treba kmetijo, ki lastniško ni razdrobljena oziroma jo je mogoče opredeliti kot družinsko, saj je v lasti med seboj družinsko povezanih oseb in, ki s površino zemljišč, ki spadajo k njej, zagotavljajo smotrno gospodarjenje in ekonomsko preživetje njenega lastnika.¹

15Tožena stranka ni ugotavljala, ali nepremičnine v izključni lasti tožnika in nepremičnine v solasti tožnika in pokojne B. B. (njegove mame) predstavljajo kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto, kot to opredeljuje 2. člen ZDKG, torej enovito kmetijsko gospodarstvo. Tožena stranka tudi ni ugotavljala kriterijev, ki jih določa 3. člen ZDKG, kot je že predhodno obrazloženo in lahko omogoča tožniku (prevzemniku kmetije) obstoj na tej kmetiji, kar vse bi lahko upravni organ ugotovil v ugotovitvenem postopku z zaslišanjem strank. Ugotovitveni postopek se namreč izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembna za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (145. člen ZUP).

16Prav tako bi upravni organ bi pred izdajo odločbe tožniku morala dati možnost, da se izjavi o listinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. Slednji v 9. členu jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbe. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.²

17Na podlagi navedenega tako sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

18Tožena stranka bo morala v ponovnem odločanju zagotoviti tožniku pravico do izjave v ugotovitvenem postopku in ugotavljati ali vse nepremičnine, ki so v lasti tožnika oz. solasti tožnika in njegove pokojne matere predstavljajo zaokroženo gospodarsko enoto, ki tožniku omogoča obstoj na tej kmetiji in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

19Tožeča stranka je v tožbi sicer predlagala odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1³ (podatki postopka ne dajejo za to zanesljive podlage), tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pred toženo stranko prizadela težko popravljivo škodo. Prav tako tudi zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, odločanje o vsebini upravnega akta ni bilo mogoče, zato sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Zato bo po presoji sodišča dovolj učinkovita tudi odprava izpodbijane odločbe, upoštevajoč vezanost upravnega organa na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava ter obveznost, da izda nov sklep v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

20Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, vse z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

21Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Sodba VSRS, št. X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018.
² Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.
³ Prvi odstavek 65. člena ZUS-1: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.