VDSS Sodba Psp 249/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 16. 7. 2020 v zvezi s tožnikovim predlogom za odpravo odločbe ZRSZ št. ..., št. ... z dne 27. 8. 2018, vrnitev zadeve tožencu, da odloči o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 25. 5. 2018 do 23. 9. 2019 in povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ne soglaša z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ, da je o isti stvari že bila izdana odločba in da je za ostale razloge iz 274. člena ZUP rok za odpravo oziroma razveljavitev odločbe, ker naj bi bil očitno kršen materialni zakon, že potekel. Napačna je ugotovitev, da tožnik ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila v odločbi, ker tožnik zoper odločitev delodajalca o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vložil tožbe. Napačno ugotavlja, da tožnik s tožbo pravzaprav zahteva obnovo postopka o priznanju pravice do denarnega nadomestila ter se sklicuje na nova dejstva oziroma nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana drugačna odločba (predlog bi moral biti vložen v roku 30 dni od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva. Ta rok naj bi do 3. 7. 2020 že potekel). Nesporno je imel tožnik na podlagi odločb ZZZS priznan bolniški stalež do 28. 2. 2018. Pravno formalno je bila tožnikova odsotnost z dela od 1. 3. 2018 dalje neopravičena, zaradi česar mu je delodajalec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki je pričela učinkovati 25. 5. 2018, ko se je tožnik prijavil v evidenco brezposelnih oseb in zaprosil za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Toženec je tožnikovo vlogo z odločbo z dne 27. 8. 2018 zavrnil, ker tožnik zoper delodajalca ni vložil tožbe. Tožnik od 25. 5. 2018 pa vse do 25. 9. 2019, ko je postala sodba opr. št. IX Ps 808/2018 z dne 12. 9. 2019 pravnomočna, ni razpolagal z nobenim pravno veljavnim dokazilom, da je bila njegova odsotnost z dela opravičena. S pravnomočno sodbo opr. št. IX Ps 808/2018 z dne 12. 9. 2019 se je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izkazala za nezakonito. Odločitev ZZZS je bila podlaga za vse nadaljnje postopke, ki so sledili. Ker tožnik v času izredne odpovedi in zavrnjene zahteve za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, ni imel izgledov, da bi z morebitno tožbo v delovnem sporu zaradi izredne odpovedi in pritožbe na odločitev ZRSZ uspel, slednjih ni vlagal. Tožnik zaradi poteka materialnega roka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prejemu sodbe opr. št. IX Ps 808/2018 z 12. 9. 2019 ni mogel več izpodbijati pred sodiščem. Zaradi tega je tožnik 3. 7. 2020 vložil zahtevo za odpravo odločbe toženca po nadzorstveni pravici.

Ker tožnik ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko zaščitil svoje pravice, je bila kršena njegova ustavna pravica iz 25. člena Ustave RS. Učinkovito pravno sredstvo je tisto, s katerim se lahko uspešno zavarujejo pravice, ne pa tisto, ki je vloženo na zalogo oziroma katerega uspeh je vezan na uspešno rešitev zadeve v drugem postopku. Delodajalec tožnika je upoštevajoč nezakonite odločitve ZZZS, ravnal povsem pravilno in skladno z določbo 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ko je tožniku izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je izostal z dela več kot pet dni zapored, delodajalcu pa iz razlogov na strani ZZZS ni mogel predložiti odločbe o začasni nezmožnosti za delo, saj jo ZZZS tožniku ni podaljšala. Naknadno je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. IX Ps 808/2018 z dne 12. 9. 2019 ugotovljeno, da je bil tožnik nesporno nezmožen za delo. Tožnik v 30-dnevnem roku za vložitev tožbe, s katero bi izpodbijal nezakonitost odpovedi, brez priznanega bolniškega staleža zagotovo ne bi mogel uspeti.

Ko je bil tožniku priznan bolniški stalež tudi za čas od 1. 3. 2018 do 23. 6. 2018, je o tem obvestil toženca. Če je toženec menil, da je bila zahteva tožnika prepozna, bi moral ravnati skladno z določbo 275. člena ZUP in po uradni dolžnosti odpraviti oziroma razveljaviti odločbo po nadzorstveni pravici. Odločba prvostopnega organa je bila izdana 27. 8. 2018, sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Ps 808/2018 pa šele 12. 9. 2019 (pravnomočna 25. 9. 2019), kar je po poteku enega leta. Že iz tega razloga tožnik v roku enega leta ni mogel vložiti vloge za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, saj je ta rok iztekel še preden je sam razpolagal s pravnomočno sodbo. Šele v decembru 2019 je območna enota ZZZS uredila ustrezno prijavo tožnika v zavarovanje v okviru izvršitve sodbe za čas od 25. 5. 2018 do 23. 6. 2018. Odločbo z dne 27. 8. 2018 bi lahko odpravil sam toženec, saj slednjega enoletni materialni rok iz 277. člena ZUP ne zavezuje. O tem se sodišče ni izjasnilo, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženec bi v okviru spoštovanja 7. člena ZUP moral tožnika opozoriti na njegove pravice. Tožnik je hudo bolan in nezmožen sodelovanja v sodnih postopkih, kar potrjujejo predložena zdravniška potrdila. Tožnik je 28. 2. 2020 toženca obvestil o prejemu sodbe (IX Ps 808/2018) in o obvezi ZZZS, da mu za sporno obdobje prizna bolniški stalež in izda bolniški list. Delodajalec mu je utemeljeno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po njegovi krivdi, ker ni dostavil bolniškega lista. Ob priznanem bolniškem staležu, bi mu moral Zavod RS za zaposlovanje priznati tudi denarno nadomestilo. Pristojna zaposlena bi morala tožnikovo izjavo upoštevati kot predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici oziroma kot predlog za obnovo postopka, ne pa vztrajati pri dejstvu, ali je toženec tožil delodajalca. Toženec izjave tožnika na zapisnik o prejemu sodbe, napačno ni štel kot predloga za obnovo postopka oziroma pobudo tožnika, naj toženec odpravi prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti. Iz uradnih evidenc bi moral toženec sam pridobiti podatke, potrebne za priznanje pravice in odmero nadomestila za čas brezposelnosti. Skladno s 124. členom ZUTD bi moral toženec te podatke pridobiti tudi od ZZZS. Toženec je tožnika samoiniciativno obvestil, da ga je prenehal voditi v evidenci brezposelnih (ko je bil invalidsko upokojen). Tožnik je prikrajšan za pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Če ZZZS ne bi sprejela napačne odločitve o tožnikovi zmožnosti za delo od 1. 3. 2018 dalje, tožniku ne bi bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in bi bil upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti.

Ker je bila odločitev ZZZS podlaga za vse nadaljnje postopke in ker tožnik v času izredne odpovedi in zavrnitve zahteve za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti, ni imel možnosti uspeha zoper delodajalčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožbe na Delovno in socialno sodišče upravičeno ni vložil. Z odpravo nezakonite odločitve ZZZS, da je od 1. 3. 2018 dalje zmožen za delo, bi moral pristojni organ, če ne po uradni dolžnosti pa vsaj na predlog stranke, odpraviti nepravilno odločbo in mu priznati pravico do nadomestila za čas brezposelnosti. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana v dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5Predmet pritožbene presoje je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženca št. ... z dne 16. 7. 2020, s katero je bil zavrnjen predlog tožnika za odpravo odločbe št. ... z dne 27. 8. 2018 po nadzorstveni pravici.

6V času tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih zavarovanci ne morejo uveljavljati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, določal 63. člen Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami – v nadaljevanju ZUTD).¹ Nosilni razlog zavrnitve zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z odločbo z dne 27. 8. 2018 je izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka in 5. alineje drugega odstavka 63. člena ZUTD. Cilj zakona je zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji, z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti (tretji odstavek 3. člena).

7Sodišče se je ustrezno opredelilo do vseh nosilnih in pravno pomembnih pravnih naziranj strank, zaradi česar ni utemeljen ugovor zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus.

8Sodišče je v 4. točki obrazložitve ugotovilo, da je odločba z dne 16. 7. 2020, s katero je bil tožniku zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, postala dokončna in pravnomočna. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Ps 808/2018 z dne 12. 9. 2019 je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018.² Slednje naj bi po tožnikovem zatrjevanju predstavljal razlog, zaradi katerega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tega dejstva tožnik ne more dokazati, saj izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Tako toženec kot sodišče dejstvo, da tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred pristojnim sodiščem,³ pravilno šteje kot ključno.

9Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je pravno nepomembno, ali je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijal pred pristojnim sodiščem.⁴ Sodišče je v 7. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo zakaj ni mogoče pritrditi tožbeni trditvi, da tožnik ni imel možnosti vložiti učinkovitega pravnega sredstva, kar naj bi ga odvrnilo vložiti tožbo za nezakonitost izredne odpovedi na Delovno in socialno sodišče in pritožbo na odločitev ZRSZ z dne 27. 8. 2018. Pritožnik sam povzame, da bi bil lahko v sporu, v katerem bi dokazoval nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko uspešen pod pogojem uspešne rešitve zadeve v drugem postopku.⁵ Ker je izpodbijanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na 30 dnevni prekluzivni rok, bi se moral tožnik⁶ zavedati, da po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka izgubi pravico izpodbijanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem. Tožnik bi lahko v delovnem sporu dokazoval neutemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z institutom predhodnega vprašanja.⁷ V delovnem sporu lahko ob odločanju o neki pravni posledici iz delovnopravnega področja pride do pogojenosti oziroma zvezanosti na predhodno vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja, ki ne spada nujno v delovnopravno področje kot glavna stvar.⁸ Določilo 21. člena ZDSS-1 določa možnosti sodišča kako odločati v teh primerih.⁹ Tudi po oceni pritožbenega sodišča vložitev tožbe, s katero bi izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pred delovnim sodiščem, ne bi predstavljala zgolj navidezne možnosti uveljavljanja ustavno zajamčenih pravic do pravnega sredstva.

10Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča v 6. in 7. točki obrazložitve sodbe, da tožnik ni izkazal pogojev za odpravo¹⁰ ali razveljavitev¹¹ odločbe po nadzorstveni pravici skladno z 274. členom Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju ZUP). Nenazadnje niso izpolnjeni niti v 277. členu ZUP določeni roki.

11Tudi pritožbena trditev, da bi toženec lahko sam odpravil odločbo z dne 27. 8. 2018, ker ga enoletni materialni rok iz 277. člena ZUP ne zavezuje, mora ostati neuspešna. Drugi odstavek 274. člena ZUP sicer določa, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Kot ključno je ugotoviti, da v tem sporu ni izpolnjen zakonski dejanski stan drugega odstavka 274. člena ZUP.¹² Pri opredeljevanju pogoja "očitna kršitev materialnega prava" gre za pravni standard. Za kršitev materialnega predpisa gre, kadar gre za napačno razlago ali uporabo materialnega predpisa. Vendar slednje zadostuje le kot pritožbeni razlog, ne pa kot razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj se za uporabo tega izrednega pravnega sredstva zahteva očitna kršitev oziroma očitno napačna uporaba materialnega predpisa. Uporaba pojma "očitno" približa uporabo ali kršitev prava samovolji oziroma arbitrarni odločitvi,¹³ kar pa v tem sporu ni niti izkazano.

12Neuspešen mora ostati pritožnikov ugovor o kršitvi 7. člena ZUP, ker bi pristojna delavka ZRSZ morala tožnikovo izjavo¹⁴ upoštevati kot predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici oziroma kot predlog za obnovo postopka. Iz uradnega zaznamka v upravnem spisu z dne 28. 2. 2020 je razvidno, da mu je zaposlena na ZRSZ pojasnila pritožbeni postopek in postopek sodnega varstva. Sodišče je v 7. točki obrazložitve, ob presoji ali je morebiti izpolnjen pogoj zakonsko določenega roka za izredno pravno sredstvo obnove postopka, posebej izpostavilo, da je tožnik po svoji odvetnici pri tožencu izrecno zahteval odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Pravilno je ugotovilo, da je potekel tudi rok za za obnovo postopka. Ta bi moral biti vložen v roku 30 dni, odkar je tožnik mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Med pravnomočnostjo sodbe (25. 9. 2019) in vložitvijo zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (3. 7. 2020), pa je preteklo skoraj leto dni.

13Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne obstoji pravna podlaga, da bi prvostopni organ moral vlogo, ki jo je tožnik preko svoje pooblaščenke naslovil kot izredno pravno sredstvo odpravo odločbe po nadzorstveni pravici obravnavati kot izredno pravno sredstvo obnove. Izredna pravna sredstva predstavljajo izjemo, saj omogočajo prevlado načela zakonitosti nad pravnomočnostjo. V sistemu pravnih vrednot pa je pravnomočnost kot temelj pravne varnosti nad zakonitostjo.¹⁵

14Pri uporabi izrednih pravnih sredstev je potrebno zato tehtati med zakonitostjo izvedbe postopka na eni strani in pravno varnostjo, ki jo zagotavlja nespremenljivost konkretnih pravnih razmerij. Organi morajo sicer vestno upoštevati načelo pomoči neuki stranki in ji dejansko omogočiti, da uresniči svoje procesne pravice, pa vendar te določbe ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice, še posebej, če ima urejeno zastopanje po pooblaščencu odvetniku.¹⁶

15Kot je pojasnjeno že v 12. točki obrazložitve, je sodišče izpostavilo, da tožnik ne bi bil uspešen pri izpodbijanju odločbe z dne 27. 8. 2018, če bi zahteval obnovo postopka, ki bi moral biti vložen v 30-ih dneh od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.¹⁷ Presoje tako obnovitvenih kot razlogov za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče širiti na podobne primere ter zunaj zakonsko določenih okvirov.¹⁸

16Nenazadnje domet nobene pravne podlage ne nalaga tožencu nenehno preverjanje ali in kdaj je bila v socialnem sporu izdana sodba o začasni nezmožnosti za delo, ki bi lahko vplivala na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. To spada v pravno sfero tožnika, zaradi česar mora sam nositi pravne posledice morebitne opustitve.

17Pritožbeni ugovor o napačni odločitvi ZZZS,¹⁹ zaradi katere je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, presega predmet tega spora, saj implicitno nakazuje na odškodninsko odgovornost ZZZS. Tožnik ne more zahtevati od sodišča, da spregleda pasivnost tožnika pri varstvu svojih pravic in preko zakonskih meja širi njegovo uporabo, ker sam ni izkoristil možnosti pravnega sredstva oziroma sodnega varstva.

18Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nositi sam svoje stroške pritožbe.

¹ Drugi odstavek 63. člena taksativno določa razloge prenehanja pogodbe o zaposlitvi prvega odstavka, zaradi katerih pravice do denarnega nadomestila zavarovanec ne more uveljaviti.
² Ki je postala pravnomočna 25. 9. 2019.
³ Ki po prvem odstavku in 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD predstavlja razlog, zaradi katerega zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
⁴ Ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS.
⁵ V socialnem sporu je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018. To bi naj dokazovalo, da tožnik ni bil neutemeljeno odsoten z dela najmanj pet dni zaporedoma, zaradi česar mu je delodajalec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.
⁶ Ki je imel hkrati kvalificiranega pooblaščenca (odvetnico).
⁷ Določilo 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami – v nadaljevanju ZDSS-1).
⁸ Tožbeni zahtevek.
⁹ Če je v času odločanja v delovnem sporu predhodno vprašanje na matičnem področju že rešeno z učinkom pravnomočnosti, je skladno s pravilom 13. člena ZPP delovno sodišče vezano na odločitev pristojnega organa na matičnem področju. Če o obstoju določenega pravnega razmerja ali pravice na matičnem področju še ni odločeno, ima sodišče, kjer se to vprašanje postavi kot predhodno vprašanje, dve možnosti; ali postopek prekine in počaka, dokler predhodno vprašanje ne bo najprej rešeno na matičnem področju, lahko pa se odloči, da bo samo rešilo predhodno vprašanje.
¹⁰ Določilo prvega odstavka 274. člena ZUP.
¹¹ Določilo drugega odstavka 274. člena ZUP.
¹² Razveljavitev po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.
¹³ Ki hkrati pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (sodna praksa Ustavnega sodišča RS, USRS odločba Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 in Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009).
¹⁴ Tožnik je toženca 28. 2. 2020 obvestil o prejemu sodbe IX Ps 808/2018.
¹⁵ USRS U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004.
¹⁶ Če stranka, ki ima kvalificiranega pooblaščenca uveljavlja izredno pravno sredstvo, mora navesti vsaj to, katero izredno pravno sredstvo uveljavlja. Vsebina javnega interesa je sicer lahko opredeljena in razumljena zelo široko, pa vendar ga je potrebno razumeti v njegovi vlogi v javnopravnih razmerjih. Javnega interesa ni mogoče enačiti z interesom stranke. Le-ta se velikokrat lahko prekriva z interesom stranke, ni pa to vedno nujno.
¹⁷ Upoštevajoč dejstvo, da je bila sodba socialnega sodišča, na katero se tožnik sklicuje pravnomočna 25. 9. 2019 in datum vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici 3.7.2020, je potekel 30-dnevni rok.
¹⁸ Začetek teka roka je sicer zakonodajalec pri posameznih obnovitvenih razlogih vezal na različne navezne okoliščine, vendar je v tem sporu razvidno, da so relevantniti roki potekli.
¹⁹ Da je tožnik od 1. 3. 2018 zmožen za delo.