21. člen ZDSS-1

Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.

ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo. Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.

V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1. Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.

Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica)

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer pra

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila l

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP).

Zapisnik inšpekcijskega postopka, na katerega opozarja pritožba, ne dokazuje, da bi bil postopek v zvezi s predhodnim vprašanjem pred pristojnim organom že v teku, saj se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vključitev posameznega generičnega delovnega mesta v poklicno zavarovanje (tudi če bi to bilo predhodno vprašanje v tem sporu) ne izvede pri Inšpektoratu RS za delo, pač pa pred pristojno komisijo.

Ni odločilno, ali je razrešitev že začela učinkovati v trenutku podaje odpovedi, temveč ali je v trenutku učinkovanja odpovedi obstajal odpovedni razlog (objektivna nesposobnost za opravljanje funkcije, tj. prenehanje mandata zaradi razrešitve).

Dejstvo, da v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1290/2021 (v katerem naj bi se glede na izpodbijani sklep reševalo predhodno vprašanje) sploh še ni bila razpisana obravnava, ter datum vložitve predmetne tožbe (19. 7. 2021), pri čemer sta stranki v tem sporu podali že obširne navedbe in večje število listinskih dokazov glede vprašanja, kdo je zakoniti zastopnik toženke, pritožbe utemeljeno nasprotujejo prekinitvi postopka, saj bi ta nasprotovala načelom smotrnosti in pospešitve postopka.

Odločitev sodišča v tem sporu o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanj o ničnosti skupščinskih sklepov o tožnikovi razrešitvi s funkcije direktorja toženke in posledičnih registrskih vpisov. Morebitna ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti odpoklica s funkcije poslovodje še ne predpostavlja samodejne posledice oživitve funkcije poslovodje in tudi ne oživitev delovnega razmerja, ki je prenehalo v povezavi z odpoklicem (prim. VIII Ips 105/2018 in VIII Ips 47/2019). Sodišče prve stopnje je določbo 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1 nepravilno uporabilo, to pa je imelo vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se zahtevek v zvezi s presojo odpoklica in razrešitve z mesta poslovodne osebe ne nanaša na delovnopravne predpise, saj sklep o odpoklicu tožnika z mesta poslovodje z dne 3. 5. 2022 nima narave delovnopravnega temveč korporacijskega akta, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 in bo torej za presojo njegove utemeljenosti potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb. Posledično je sodišče pravilno odločilo, da o pravilnosti in zakonitosti odpoklica oziroma razrešitve direktorja ni pristojno odločati delovno sodišče. Zakonitost sklepa o odpoklicu ne predstavlja nujno predhodnega vprašanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja. Slednje je odvisno od določil pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa niti določba 13. člena ZPP niti določba 21. člena ZDSS-1 ne izključuje možnosti, da se delovno sodišče v tem okviru opredeli do utemeljenosti razloga za odpoklic.

S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018. Slednje naj bi po tožnikovem zatrjevanju predstavljal razlog, zaradi katerega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tega dejstva tožnik ne more dokazati, saj izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Tako toženec kot sodišče dejstvo, da tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred pristojnim sodiščem, pravilno šteje kot ključno.

Iz prvega odstavka 13. člena ZPP izhaja, da gre za predhodno vprašanje, kadar je (meritorna) odločba odvisna od vprašanja, ali obstoja kakšna pravica ali pravno razmerje. V primeru, za katerega bi šlo v tem sporu, ko je sporno, kdo je zakoniti zastopnik stranke, ne gre za takšno (predhodno) vprašanje, kot pravilno navaja pritožba, pri čemer se to vprašanje sploh ne nanaša na toženko, ampak na drugo družbo A., d. o. o., ki je sicer družbenica toženke.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča v tem sporu ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila tožnikova razrešitev s funkcije predsednika uprave toženke zakonita. Zakonitost sklepa o odpoklicu tožnika z dne 11. 11. 2021 ne predstavlja predhodnega vprašanja v zvezi s presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki je v smislu sosledja dogodkov le posledica odpoklica. Pri predhodnem vprašanju gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, razlogi za razrešitev pa niso ne eno ne drugo (prim. Pdp 528/2018, Pdp 273/2020 in Pdp 434/2021).

Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana. Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S

V skladu z 18. členom ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost, gre za t. i. absolutno nepristojnost ali pomanjkanje jurisdikcije. Absolutna nepristojnost je absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo glede stvarne pristojnosti delovnega sodišča, vendar se predhodno ni opredelilo, ali imata predlagatelja sploh sodno varstvo in v kolikor imata sodno varstvo, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o predlogu.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali, ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.

Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ima razveljavitev pravnega posla lahko vpliv na odločitev o glavni stvari le v primeru, da je o tem odločeno z oblikovalno pravnomočno sodbo, ta pa do zaključka glavne obravnave v tem sporu ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sta mediacija/sporazum in izvensodna poravnava veljavni in zavezujoči za obe stranki, in na podlagi ugotovitve, da se je tožnik s podpisom poravnave izrecno odpovedal pravici do uveljavljanja višje nagrade za izum od dogovorjene, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti dogovora v petem odstavku 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo pravilno pravno podlago iz prvega odstavka 86. člena OZ, po katerem je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje dogovor o tem, da so "medsebojno izpolnjene vse obvezno