VSL Sodba in sklep I Cp 811/2021

I. Pritožbi tožeče stranke proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sodbe pod točko I., 1, 3 in 4 pravilno glasi:

I.1. Toženi stranki se prepoveduje vpogledavati v elektronski poštni predal tožeče stranke, v katerem se nahaja e-pošta z e-naslovom A.A@x.si. Toženi stranki se prepoveduje odpirati, brati, kopirati, tiskati, posredovati tretjim ali kakorkoli drugače obdelovati elektronsko pošto tožeče stranke z e-naslovom A.A@x.si, ki se nahaja v elektronskem poštnem predalu tožeče stranke, to je pošto, ki jo je poslala tožeča stranka z e-naslovom: A.A@x.si ali pa jo je prejela tožeča stranka na e-naslov A.A@x.si.

I.3. Tožena stranka se mora opravičiti tožeči stranki z naslednjim opravičilom:

„Dr. A. A. se opravičujemo, ker smo nezakonito posegli v njen elektronski poštni predal, odprt pri Banki X. in nezakonito vpogledovali v njeno elektronsko pošto, shranjeno v tem predalu, ter jo nezakonito posredovali družbi B. in Banki Slovenije. S spoštovanjem, Banka X., d.d. Takšno opravičilo mora tožena stranka podati tožeči stranki v roku treh dni.“

I.4. Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji.

II. V preostalem delu se pritožba proti sodbi zavrne in se v nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke proti sklepu o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi se ugodi in se sklep v II. izreka spremeni tako, da pravilno glasi, da se ugovor zoper sklep o začasni odredbi opr. št. IV 1660/2019 z dne 3. 12. 2019, zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 537,30 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške v postopku za izdajo začasne odredbe na prvi stopnji v znesku 332,38 EUR in na drugi stopnji 257,00 EUR, vse v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka, krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tri tožbene zahtevke tožeče stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved vpogledovanja v elektronski poštni predal, ki se nahaja pri toženi stranki, prepoved odpiranja, branja, kopiranja, tiskanja, posredovanja tretjim ali obdelavo elektronske pošte tožnice iz tega elektronskega naslova. Zahtevala je izbrisanje celotne vsebine elektronskega poštnega predala in uničenje vse vrste kopij vsebine elektronskega poštnega predala ob tem, da je lahko prisotna pri izbrisu. S tretjim tožbenim zahtevkom je zahtevala opravičilo za nezakonite posege v njen elektronski poštni predal pri toženi stranki in nezakonito vpogledovanje v njeno elektronsko pošto, shranjeno v tem predalu ter nezakonito posredovanje družbi B. in Banki Slovenije. V postopku je predlagala izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 12. 2019 ugodilo predlogu in izdalo začasno odredbo in toženi stranki prepovedalo vpogledovanje v elektronski poštni predal tožnice pri toženi stranki, odpiranje, branje, kopiranje, tiskanje, posredovanje tretjim ali kakorkoli drugače obdelovanje elektronske pošte iz tega elektronskega predala pod grožnjo denarne kazni 5.000,00 EUR. Tožena stranka je podala ugovor proti izdani začasni odredbi in z odločbo z dne 5. 1. 2021 je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo in predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo. Pravdne stroške je naložilo tožeči stranki.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo proti sodbi iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Ponavlja potek dogodkov v zvezi s prenehanjem zaposlitve kot svetovalke uprave in ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Predmet presoje je, ali je tožnica v okoliščinah primera utemeljeno pričakovala, da tožena stranka kot nekdanji delodajalec po prenehanju delovnega razmerja ne bo vpogledovala v njen službeni elektronski predal. V sporazumu je v 4. členu bilo tožnici zagotovljeno, da se ji ukinja vse uporabniške pravice, službeni predal ter dostopi. Zato utemeljeno pričakuje, da delodajalec ne bo vpogledoval v njen elektronski predal. Tožena stranka je zatrjevala, da bi tožnica morala vedeti, da ukinitev pomeni le to, da nima več dostopa do vsebine svojega elektronskega predala, medtem ko tožena ima neomejen dostop in to sodišče prve stopnje sprejme. Vendar se celotna vsebina sporazuma in okoliščine priprave in sklenitve da razumeti tako, da se njen službeni elektronski predal izbriše in ne zgolj deaktivira. To izhaja iz pričakovane zasebnosti tožnice v zvezi z vsebino elektronskega predala. Ne gre le za onemogočanja dostopa tožnici. Za dostop tožene stranke bi se morali dogovoriti in izrecno zapisati v sporazumu. Tega sporazum ne vsebuje. Vpogled delodajalca brez soglasja delavca je lahko izjemoma dopusten, a nikakor se tega ne da aplicirati po prenehanju delovnega razmerja. Delavec takrat nima več nadzora. Nepravilno sodišče sklepa, da je po prenehanju delovnega razmerja to milejše. Delavec mora biti seznanjen s hrambo in obdelavo osebnih podatkov in posegov v njegovo zasebnost po prenehanju delovnega razmerja. Mora dati soglasje za arhiviranje službenega predala elektronske pošte. Tokrat to ni bilo. To bi moralo v 4. členu sporazuma biti napisano. Tudi okoliščine sklenitve sporazuma in primopredaje kažejo utemeljenost pričakovanja tožnice o zasebnosti. Tožnica ni predala celotne vsebine predala toženi stranki. Ni predala gesla za dostop in ni bila k temu pozvana. V okviru primopredaje 8. 8. 2018 je predala informacije glede tehničnih sredstev, parkirne kartice, vstopne kartice, ključev in dokumentov. Stranki sta se dogovorili za drugačno besedilo, kot je bilo prvotno, da bi tožena stranka elektronski predal ugasnila. Besedilo sporazuma, da se službeni predal ukine izkazuje, da so zaključki sodišča zmotni. Tako pa je bilo besedilo o ugasnitvi predala črtano in dodano, da se ta ukine kot službeni elektronski predal. Dejstvo, da je bilo tožeči stranki dano, da lahko izbriše vse zasebne podatke, še ne pomeni, da je konkludentno se odpovedala pravici do komunikacijske zasebnosti. Odpoved mora biti prostovoljna, izrecna, informativna in nedvoumna. To narekuje tudi splošna uredba o varstvu podatkov, ki določa pogoje za veljavnost privolitve pri obdelavi osebnih podatkov. S sporazumom je izrecno izrazila voljo, da se to izbriše. Sodišče je nepravilno ocenilo dogovor strank. Na toženi stranki je breme, da ob prenehanju delovnega razmerja pojasni zaposlenemu, kaj se bo zgodilo z vsebino njegovega elektronskega predala in pridobi ustrezna soglasja, na podlagi katerih po prenehanju delovnega razmerja lahko vpogleduje v elektronski predal. Sodišče zmotno sklepa, da je odločilno, da je bila tožnica poslovna ženska z dolgoletnimi izkušnjami pri vodenju podjetij in spregleda, da je tožena stranka banka, ki ima utečen postopek primopredaje in pridobivanja soglasij. Postopek je bil izpeljan ob prenehanju delovnega razmerja med toženo stranko in C. C., dolgoletno predsednico uprave, ki ji je prenehalo delovno razmerje v istem času kot tožnici. Tožena stranka ni pridobila izjave, da se bo elektronski predal arhiviral in se bo vanj vpogledovalo po tožničinem odhodu. Tožena stranka bi se kot bivši delodajalec lahko sklicevala na to, da ni utemeljeno tožničino pričakovanje, da bo njen elektronski predal ukinjen in da ne bo vpogledovala vanj, če bi izpolnila pogoje: da izbriše tisto, kar je zasebno, če bi tožnici predočila, da bo vsebina službenega elektronskega predala arhivirana in če bi od tožnice pridobila izjavo, da v njenem službenem elektronskem predalu ni več elektronskih sporočil zasebne narave oziroma zasebnih podatkov. Po teh ukrepih bi bilo tožničino pričakovanje zasebnosti znižano do te meje, da se ne bi mogla več uspešno sklicevati na pravico do zasebnosti. Tožena stranka je izvedla le prvega od treh korakov, ne pa drugih dveh. To pa je storila tožena stranka pri predsednici uprave C. C., in se je pri njej postopek v zvezi s podatki iz službenega predala bistveno razlikoval. Njej so predložili v podpis izjavo, da dovoli arhiviranje službenega predala elektronske pošte, pri tožnici pa, da se ukine. V sklepu I Cp 1834/2019 je pritožbeno sodišče pri odločanju o pristojnosti ugotovilo, da vprašanje dostopa do tožničinega službenega elektronskega predala po prenehanju delovnega razmerja, ni bilo predmet sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica bi morala biti vsaj obveščena, da bo njen elektronski predal arhiviran ali pa to vnesti v sporazum, kar je sama pripravila. Če bi se vpogled vršil v elektronski predal v času delovnega razmerja, bi po pravilniku tožene stranke o načinu uporabe interneta, elektronske pošte, programske opreme in računalniške opreme, kjer je predpisano ravnanje komisije tožene stranke, zahtevalo pisno soglasje zaposlenega. Ker je bila tožnica prepričana, da se bo predal ukinil in ker v sporazumu ali v e-pošti z D. D. ni bilo nič o tem, da bo tožena stranka elektronski predal arhivirala ali kaj podobnega, ni nikoli izjavila, da v elektronskem predalu ni več elektronskih sporočil zasebne narave. Njen zapis v mail, da nima osebnih podatkov, ki bi jih želela shraniti, tožena stranka zmotno razume kot potrdilo, da ni nobene zasebne korespondence. Sporočilo pa ne govori o zasebni elektronski pošti, ampak o osebnih podatkih. Tožeča stranka za razliko od C. C. ni nikoli izjavila, da v službenem predalu nima sporočil zasebne narave. Sodišče meni, da tožnici ni uspelo dokazati, da se v njenem elektronskem predalu nahaja njena zasebna komunikacija in da je to razlog, da tožena stranka ne bi smela vpogledati. Sodišče spregleda časovno oddaljenost in dejstvo, da ljudje ne vemo, kaj se nahaja v našem elektronskem predalu natančno, kaj šele, da bi to opisali za obdobje petih mesecev. Brez trditvene podlage pa ni mogoče podati dokaznega predloga za vpogled v elektronski predal. Tožena stranka ne trdi, da v predalu ni zasebne pošte. E. E. je povedala, da ne more trditi, da v elektronskem predalu ni kakšne zasebne pošte, ampak le, da v odprtih mailih niso našli nič zasebnega. Tožena stranka ni pridobila od tožnice izjave, da v elektronskem službenem predalu ni več nobenih elektronskih sporočil zasebne narave oziroma zasebnih podatkov in je postopala drugače kot v primeru prenehanja delovnega razmerja s C. C. Tožnica pa je pričakovala najmanj takšno skrbnost glede zasebnosti, kot jo ima zaposleni pri tožeči stranki, ko mora biti soglasje zaposlenega ali odredba sodišča.

3Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Tožeča stranka je podala tudi pritožbo zoper sklep o ugovoru. Ponavlja ugotovljeno dejansko stanje o tem, da je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke preposlala družbi B. tožničino elektronsko pošto v pisni obliki in sicer 67 elektronskih sporočil in tudi Banki Slovenije. Ponavlja pravno podlago za izdajo začasne odredbe in meni, da je bila izdana začasna odredba utemeljena. Tožeča stranka je razumno pričakovala zasebnost po prenehanju delovnega razmerja. Nato poda razloge za pravno presojo kot pri pritožbi zoper sodbo. Ponavlja tudi način dogovora s predsednico uprave C. C. o prenehanju delovnega razmerja in ravnanje s podatki iz službene elektronske pošte. Podpisana izjava C. C. je bila drugačna, saj je ona dovolila arhiviranje službenega predala elektronske pošte. Sporazum med tožnico in toženo stranko pa je bil drugačen in govori o ukinjanju predala.

5Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

6Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep o ugovoru pa je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

7Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da so bile z ravnanji tožene stranke kršene njene osebnostne pravice, zahteva prenehanje kršitev, izbris celotne vsebine elektronskega poštnega predala in opravičilo. Tožena stranka pa trdi, da gre za dopustna ravnanja tožene stranke, saj sta usodo vsebine poštnega predala dogovorili s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (priloga A3), saj je bilo tožnici po drugem odstavku 4. člena Sporazuma omogočeno, da vsebino, ki se nanaša na njeno zasebnost (osebne podatke) izbriše oziroma shrani na drug podatkovni medij, službeni predal pa se deaktivira. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da to sporno razmerje ureja 35. člen Ustave, 15. člen Ustave, 134. člen OZ. Pravilno je tudi ugotovilo, da je šlo med pravdnima strankama vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi za razmerje med delodajalcem in delavcem, kar v tem obsegu ureja tudi 46. člen ZDR-1. Pravilno je tudi ugotovilo, da je pri toženi stranki veljal Pravilnik o načinu uporabe interneta, elektronske pošte, programske opreme in računalniške opreme (priloga A2) in da se je spor pričel po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je ugotovila, da je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi prišlo do vpogleda v njen službeni elektronski predal, da je bilo 67 elektronskih sporočil iz njenega elektronskega poštnega predala posredovano v pisni obliki revizorski družbi, tri pa Banki Slovenija.

8Sodišče prve stopnje tudi pravilno razlaga pravni standard komunikacijske zasebnosti, ki je zajet v 35. členu Ustave¹. Pritožbeno sodišče se z razlago tega pravnega standarda strinja. Bistvo komunikacijske zasebnosti je zajeto v prepletu pravice do zasebnosti, splošne svobode ravnanja in svobode komuniciranja (35. člen Ustave). Za izvrševanje pravice do komuniciranja je nujno, da jo posameznik v celoti ponotranjeno čuti in da se torej lahko zanese na njeno tajnost. Bistvenega pomena je torej pričakovanje zasebnosti. Odločilno merilo pri tem ne more biti to, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo. V elektronskem nabiralniku se vse to preliva. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena. Njena omejitev je med posameznikom in državo sicer omejena z izrazito strogimi pogoji iz drugega odstavka 37. člena, med zasebniki pa je dopustna ob splošnih merilih iz 15. člena Ustave. Ni dvoma torej, da komunikacijska zasebnost velja tudi za službeni elektronski predal². Ko delavec odide iz službe pa še naprej lahko računa na zasebnost. Vendar mora tudi računati na pravice delodajalca, saj je vsebina podatkov, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe, last delodajalca. Delodajalec ima oblast nad omrežjem, računalnikom in vsebino, vendar mora biti pregledovanje vsebine in način, kontrolo vnaprej določeno. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo 46. člen Zakona o delovnih razmerjih in glede osebnih podatkov 24. in 25. člen ZVOP-1 in 32. člen Uredbe. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je arhiviranje elektronske pošte, vezano na elektronski predal nekdanjega zaposlenega, še vedno zbirka osebnih podatkov, kar pomeni, da ukrepi za zavarovanje po 24. in 25. členu ZVOP-1 in 32. členu Uredbe zanj veljajo kot obveznost delodajalca, so pa pogoji dostopanja do arhivske pošte s strani delodajalca precej milejši, kakor v primeru, ko gre za delujoč poštni predal. Sodišče pravilno opozarja, da to ne pomeni, da lahko do vsebine arhivirane poštne baze dostopa kdorkoli, pač pa zgolj pooblaščena oseba in še to na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar je treba ugotoviti, da je imela tožena stranka dostopanje do delujočih elektronskih predalov zaposlenega zadevo pravilno urejeno v Pravilniku o načinu uporabe interneta, elektronske pošte, programske opreme in računalniške opreme (priloga A2). Po 16. členu Pravilnika banka stanje in uporabo računalnika in elektronske pošte nadzoruje in nadzor lahko banka zaupa tretji osebi. Pravilnik je banka sprejela na podlagi Statuta banke. V 17. členu Pravilnika je določeno, da v primeru preiskave suma nedovoljenega ravnanja, zaradi ugotavljanja dejanskega stanja, lahko komisija za pritožbe pridobi osebne podatke zaposlenega in s tem poseže v zasebnost elektronske pošte in računalnika, ki ga zaposleni uporablja pri svojem delu, zoper katerega se vodi preiskava, na podlagi predhodno pridobljenega pisnega soglasja zaposlenega. Nato so določene tudi pristojnosti komisije za pritožbe.

9Pri tem pritožbeno sodišče šteje, da je varovana vsebina elektronske pošte že z določbo 134. člena OZ v zvezi s 37. členom Ustave. To pomeni, da ni bistveno, ali so v elektronski pošti osebni podatki, osebna pošta ali službena pošta. V primeru, ko delodajalec izpolnjuje zahteve tako 35. člena Ustave, 46. člena ZDR-1 in 24. in 25. člena ZVOP-1, pa lahko posega v elektronsko pošto, če se drži notranjih pravil delodajalca, zakonodaje ali pa gre za poseg v okviru kazenskega postopka³.

10Ko delodajalec ravna v skladu s citiranimi predpisi, pa se opravi tehtanje njegovih pravic in pravic delavca. Komunikacijska zasebnost je torej pričakovanje zasebnosti, ki mora biti utemeljeno in ne zgolj subjektivno. V elektronskem nabiralniku pri delodajalcu se vse te prvine prepletajo in condictio sine qva non komunikacijske zasebnosti je, da je varovana tajnost elektronskega nabiralnika kot celote⁴. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena. Med zasebniki je dopustna ob upoštevanju meril iz 15. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi menilo, da je bilo ravnanje tožene stranke v skladu s predpisi in je tehtanje med pravico bivšega delodajalca in pravicami do komunikacijske zasebnosti tožnice razsodilo tako, da je dalo prednost pravici bivšega delodajalca. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da je treba opraviti preizkus ravnanja tožene stranke po njenem Pravilniku in po Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (priloga A3).

11Gre za primer, ko sta pravdni stranki dosegli sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki obsega 10 členov in je bil tako usklajevan med pravdnima strankama nekaj tednov. Treba je ugotoviti, kaj sta se dogovorili glede elektronskega predala A.A@x.si. Tožnica je trdila, da je na podlagi tretjega odstavka 4. člena Sporazuma pričakovala, da ne bo nihče vpogledal v njen službeni elektronski predal in da bo ta izbrisan in se je zanesla, da bo tožena stranka spoštovala lastna pravila v Pravilniku. Tožena stranka pa je trdila, da tožnica ne želi varovati zasebnosti, temveč interes, da se ne razkrijejo določene informacije in dokazila v okviru opravljanja funkcije svetovalke uprave. Tožena stranka je trdila, da zapis iz 4. člena „ukinitev“ pomeni deaktivacijo in ne pomeni izbrisa predala.

12Sodišče prve stopnje je nato kot odločilno štelo dejstvo, da se tožnica ni udeležila dodatne primopredaje 20. 8. 2018, ko se ji je ponovno ponudila priložnost izbrisati in kopirati osebne podatke in zasebno korespondenco. Sodišče pa šteje, da je tožnica lahko pričakovala, da bo morala predati tudi službeno dokumentacijo (pošto), ki se je nahajala v njenem službenem elektronskem predalu. Tožnica je tudi po mailu sporočila, da se je sama odpovedala primopredaji poslov na banki in da je to opravila s predsednikom uprave na sestanku in z mailom 8. 8. 2020.

13Sodišče prve stopnje sledi zapisu iz maila 8. 8. 2018, da se ta nanaša samo na osebne podatke, ker Sporazum (A3) še ni bil sklenjen. Sodišče zato verjame toženi stranki, da se je tožnica odpovedala ne le zadnjemu vpogledu v svoje zasebne podatke na službenem računalniku in elektronski pošti, temveč se je odpovedala tudi, da vsebino izbriše oziroma shrani na drug medij. Pri tem je štelo za odločilno, da gre za tožnico, ki je visoko izobražena poslovna ženska z dolgoletnimi izkušnjami. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da zapis iz tretjega odstavka 4. člena (da se ukine službeni predal) ne pomeni, da bi se celotni elektronski predal tožnice izbrisal in da to pomeni, da tožena stranka ne bo več vpogledovala v vsebino tega predala.

14Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da sporazuma iz 4. člena ni mogoče razlagati tako, da bi se stranki dogovorili, da se službeni predal elektronske pošte izbriše z vso vsebino, ki je v tem predalu. Zapis, da se tožnici z dnem sklenitve sporazuma med drugim ukine službeni predal elektronske pošte ter dostopi, ni mogoče razumeti tako, kot meni tožnica in sicer, da to pomeni, da se službeni predal izbriše in vsebino elektronske pošte izbriše. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da 4. člen Sporazuma ne vsebuje dogovora o tem, kako bo tožena stranka arhivirala vsebino službenega predala elektronske pošte ali bo dostopala do teh sporočil in ali bo lahko vsebino posredovala tretjim osebam. Treba je pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje zmotno šteje, da se je z vsebino tega sporazuma odpovedala svojim pravicam do varovanja zasebnosti na način, da tožena stranka lahko arhivira, vpogleduje vsebino in prepošilja vsebino tretjim osebam. Šlo je za usklajevani sporazum med pravdnima strankama, ki sta obe vešči dogovorov in imata obe pravno svetovanje. Zato je v takem primeru treba sporazum presojati gramatikalno in tretji odstavek 4. člena ne govori o „brisanju vsebine predala“, vendar tudi ne o tem, da bi tožena stranka lahko prosto dostopala do vsebine predala in vsebino prenakazovala tretjim osebam.

15Tožena stranka ima pravilnik (A2), ki je v 17. členu jasen, ko gre za delavce. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa se je tako treba z odhajajočim delavcem dogovoriti o vsebini predala. Tako se izkaže, da se je tožena stranka in tožnica o vsebini predala dogovorila le, da se le-ta „ukine“, ni pa bilo dogovorjeno, kaj bo z arhiviranjem vsebine in kaj bo z možnostjo prepošiljanja vsebine tretjim osebam. Če to ni urejeno, pa je treba ugotoviti, da gre za kršitev osebnostne pravice, ki se kaže v nedovoljenih vpogledih v tožničin elektronski predal in prepošiljanju vsebine tretjim osebam. Protipravnost se lahko izključi le na podlagi Pravilnika (če gre za delavce) ali s Sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tretja možnost pa je postopanje v kazenskem postopku, vendar tožena stranka ne trdi, da bi podala zoper tožnico kakšno ovadbo. Zaradi opustitve ustrezne ureditve stanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je bilo ravnanje tožene stranke glede vpogledov v vsebino in glede prepošiljanja določenih mailov, protipravno.

16Ni pa mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi morala tožena stranka izbrisati vsebino, saj se tako stranki nista dogovorili. Ukinitev službenega predala ne pomeni izbrisanja vsebine predala. Res pa je, da sedaj tožena stranka ne bo mogla več vpogledovati v vsebino ali prepošiljati te vsebine, ne da bi se s tožnico o tem dogovorila ali pa bi obstajal pravni naslov v kazenskem postopku.

17Zmotno meni sodišče prve stopnje, da je odločilno, da se je glede vpogledov v vsebino predala v drugem odstavku 4. člena Sporazuma tožnica odpovedala zadnjemu vpogledu v svoj službeni predal in izbrisu oziroma shranitvi osebnih podatkov iz elektronske pošte. Varovanje vsebine elektronske pošte se nanaša tako na zasebne podatke kot na osebne podatke in službene maile. Sodišče prve stopnje pa se le zadovolji z ugotovitvijo, da je bila tožnici dana možnost iz drugega odstavka 4. člena glede zasebnih podatkov. Ugotovilo je tudi, da tožeča stranka ni dokazala, katera zasebna komunikacija je bila med elektronsko pošto. Po pravnem naziranju pritožbenega sodišča to tudi ni pomembno. Tožnica se je spomnila le pošte F. F. z dne 20. 3. 2018 in trdila, da je šlo za zasebno komunikacijo. Vendar to ob protipravnosti, katero je moč očitati toženi stranki, niti ni pomembno.

18Sodišče prve stopnje je še menilo, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, ker je imela tožena stranka podlago že v določbah 136. in 138. člena ZBan-2 in ker je vpogled izvedla komisijsko (priloga B25A). Vendar se oba člena ZBan-2 nanašata na delovanje in pristojnost uprave banke in na funkcijo upravljanja tveganj, ki direktno ne dajo upravi teh pravic. Tudi iz sklepa o imenovanju komisij (priloga B25a), kaj takega ne izhaja. Komisija je bila imenovana 11. 10. 2018 (torej po prenehanju pogodbe o zaposlitvi) in to na podlagi Statuta tožene stranke.

19Sodišče še meni, da vpogled v elektronsko pošto ni bil protipraven, ker je to sprejela 36. redna skupščina X. d.d. z dne 31. 5. 2019. Pri tem spregleda, da je bil Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenjen avgusta 2018. Sodišče prve stopnje tudi šteje, da je bila tožnica s tem seznanjena in je bil sklep sprejet. Pri tem spregleda, da je bila tožnica prisotna kot zakonita zastopnica družbe G., d.d. Tako ni mogoče šteti, da je s tem tožnica podala soglasje za vpoglede, ki so potekali že v letu 2018, 36. redna skupščina X. d.d. pa je bila 31. 5. 2019. Tožena stranka bi morala pridobiti tožničino soglasje pred vpogledi v poštni predal.

20Tožena stranka je predložila tudi izjavo, s katero je dokazovala, kako so podobno uredili zadevo s C. C., kjer so med drugim tudi uredili arhiviranje službenega predala elektronske pošte in podobno. Na to je treba obema strankama odgovoriti, da sta očitno obe vedeli, kako se lahko uredi vsebina, arhiviranje, vpogledovanje v službeno elektronsko pošto po prenehanju delovnega razmerja (izjava C. C. in zaslišanje tožnice na list. št. 244 do 246). Vendar sta pravdni stranki izbrali način urejanja tako, kot sta ga dogovorili po pogajanju s Sporazumom (priloga A3). Zato je treba sporazum obravnavati tako, kot glasi. Ker sporazum ni odredil, da se vsebina izbriše in ker ni uredil pravice tožene stranke do dostopanja in prepošiljanja vsebine, je odločitev takšna, da je treba ugoditi zahtevku na prepoved vpogledov, odpiranja, branja, kopiranja, tiskanja, posredovanje tretjim in obdelovanje vsebine, ni pa mogoče ugoditi zahtevku, da se izbriše celotna vsebina poštnega predala in uničijo vse vrste kopij vsebine.

21Ker je bilo ravnanje tožene stranke v obsegu iz 1. točke tožbenega zahtevka protipravno, je utemeljen tudi zahtevek iz 3. točke izreka oziroma tožbeni zahtevek, ko je tožeča stranka zahtevala opravičilo. Opravičilo se nanaša le na nezakonito poseganje v njen elektronski predal, vpogledovanje v elektronsko pošto ter nezakonito posredovanje družbi B. in Banki Slovenije. Ker se opravičilo ne nanaša na arhiviranje, je bilo treba temu delu zahtevka ugoditi. Pravna podlaga je v določbi 178. člena OZ. Ker tožeča stranka zahteva le opravičilo in ne denarnega zahtevka, je objektivna posledica kršitve osebnostne pravice opravičilo tožeči stranki s predvideno vsebino. Ker ni treba ugotavljati duševnih bolečin tožeče stranke kot pri določbi 179. člena OZ, je pritožbeno sodišče na podlagi določb pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugodilo vsem zahtevkom razen zahtevku iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. V tem delu je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 izreka potrditi. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev pritožbenega sodišča temelji tudi na drugi alineji 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (priloga A3). V zvezi s tem je tudi zmotno presojalo določbo 134. člena OZ, 37. člena Ustave in 15. člena Ustave.

22Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Gre za delno zmago v pravdi, zato krije vsaka stranka svoje stroške. Stroški so nastali predvsem zaradi odločitve o tožbenih zahtevkih iz 1. in 2. točke, posledično pa je sledila tudi odločitev iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe.

O pritožbi proti sklepu o ugovoru zoper začasno odredbo:

23Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo in sklep o začasni odredbi z dne 3. 12. 2019 razveljavilo in zavrnilo predlog za zavarovanje. Ker se je predlog za izdajo začasne odredbe in posledično tudi sklep z dne 3. 12. 2019 nanašal le na zavarovanje terjatve iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe (prepoved vpogleda v elektronski poštni predal, prepoved odpiranja, branja, kopiranja, tiskanja, posredovanja tretjim ali kako drugače obdelovanje elektronske pošte v tem elektronskem predalu), je bilo treba pritožbi zoper sklep ugoditi, sklep spremeniti tako, da se ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrne. Tožeča stranka je dokazala verjetnost terjatve v začetni fazi, ko je bila začasna odredba izdana in tudi posledično se je izkazalo, da je v tem delu tožbeni zahtevek utemeljen.

24Ker je tožeča stranka priglasila stroške predloga za izdajo začasne odredbe, sodno takso, odgovor na ugovor in pritožbo ter sodno takso, je bilo treba v tem delu priznati stroške tožeče stranke. Stroški v postopku izdaje začasne odredbe še niso bili odmerjeni. Tako znašajo: 150 točk za sestavo predloga, 255 točk za odgovor na ugovor, takso 30,00 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV in 2 % za stroške. Na prvi stopnji tako znesejo stroški tožeče stranke v postopku za izdajo začasne odredbe 332,38 EUR. Na pritožbeni stopnji je priglasila tožeča stranka za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora 300 točk, 33,00 EUR takse in ob upoštevanju 22 % DDV in 2 % stroškov znesejo stroški pritožbenega postopka 257,00 EUR. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške za pritožbo proti sodbi. Ti stroški so stroški nagrade za sestavo (625 točk), takse za pritožbo 513,00 EUR, 22 % DDV in 2 % za stroške. To znese skupaj 1.074,60 EUR. Ker je tožeča stranka uspela s polovico pritožbe proti sodbi, je treba na podlagi 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP priznati polovico teh stroškov oziroma 537,30 EUR. Tožeča stranka je zahtevala tudi zakonite zamudne obresti v primeru zamude plačila stroškov po poteku paricijskega roka.

25Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na obe pritožbi. Z vsebino odgovora na pritožbo zoper sodbo ni prispevala k rešitvi zadeve (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Tožeča pa je uspela s pritožbo zoper sklep in tako toženi ni mogoče priznati stroškov za odgovor.

¹ Povzame razlago tega pravnega standarda iz odločbe VSL II Cp 2201/2012.
² Primerjaj odločbo ESČP Barbulescu proti Romuniji in zadevo Halford in Kopland.
³ Primerjaj odločitve ESČP Halford proti Združenem kraljestvu, I Ips 375/2007, Pdp 49/2011 in II Cp 2201/2012.
⁴ II Cp 2201/2012.