VSM Sodba I Cp 492/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I.a) izreka ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica parkiranja na nepremičnini parc. št. 1 k.o. ..., last tožeče stranke po celotnem južnem robu v širini 3 metrov, v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočih nepremičnin parc. št. 2 k.o. ... in parc. št. 3 k.o. ..., ki sta last tožene stranke. V presežku, to je v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da na nepremičnin parc. št. 1 k.o. ..., last tožeče stranke, ne obstoji služnostna pravica vožnje z vsemi vozili, peš hoje in živinogona po celotnem južnem robu v širini 3 metrov v korist vsakokratnih lastnikov gospodujoče nepremičnine parc. št. 2 k.o. ... in parc. št. 3 k.o. ..., ki sta last tožene stranke, in v delu za povračilo stroškov postopka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I.b izreka). V točki II. izreka je odločilo o povračilu stroškov postopka, in sicer je tožeči stranki naložilo plačati toženi stranki 1.910,91 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper točki I.b izreka (zoper zavrnilni del sodbe) in II izreka (zoper odločitev o stroških postopka) zgoraj navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da na njegovi nepremičnini parc. št. 1 k.o. ... nikoli ni bilo služnostne pravice v korist nepremičnin parc. št. 2 in parc. št. 3, obe k.o. ... (v nadaljevanju nepremičnine tožene stranke), da v naravi po njegovi nepremičnini nikoli v preteklosti, niti danes ni potekala služnostna pot, in da je nepremičnino kupil neobremenjeno od takratnega lastnika domnevno služečega zemljišča A. A. Tožena stranka je zatrjevala priposestvovanje služnostne poti po parc. št. 1 k.o. ... (v nadaljevanju nepremičnina tožeče stranke), ki pa je, kot je razvidno iz listin v spisu, tam nikoli ni bilo. Tudi fotografija zmajarja iz leta 2012 je nerelevantna za ta postopek, saj te kolesnice ne gredo po nepremičnini tožeče stranke, temveč po nepremičnini B. B. parc. št. 4 k.o. .... Stvarna služnost nikoli ni bila vknjižena v zemljiško knjigo, leta 2004 pa je A. A. postal poleg parc. št. 5 in 3, obe k.o. ... tudi lastnik parc. št. 1 k.o. .... Po veljavnem 224. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa vsakršna morebiti prej dogovorjena in nevknjižena ter tudi priposestvovana služnost preneha na podlagi združitve. A. A. je leta 2010 sporno parc. št. 1 k.o. ... prodal izrecno neobremenjeno s kakršnokoli služnostjo tožeči stranki, kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 10. 6. 2010. Zaradi zaupanja v zemljiško knjigo je torej kupil nepremičnino neobremenjeno tako po podatkih zemljiške knjige, kot tudi po izrecni pogodbeni volji takratnega lastnika (prodajalca).

Tožeča stranka v pritožbi izrecno poudarja, da v naravi služnostne poti po njenem zemljišču nikoli ni bilo, v letu 2010 tudi ni bilo prevozno, kar je razvidno iz ortofoto posnetkov GURS-a iz leta 2010, pa tudi iz fotografije A24, kakor tudi iz zaslišanja številnih prič. Dokazni postopek pa je pokazal, da je ob nepremičnini tožeče stranke nekoč potekala zapuščena kolovozna pot (govora je v letu 2010), ki je potekala po nepremičnini v lasti B. B. parc. št. 6 k.o. .... Od leta 2010 do 2018 se tu ni nihče vozil. Nesporno je, da si je tožeča stranka gramozirala dvorišče tako po nepremičnini B. B. parc. št. 6, kot tudi po svoji nepremičnini 1, obe k.o. ..., saj ob nakupu zemljišča v letu 2010 A. A. tam ni vozil, navedeni pa od leta 2013 sploh ni imel niti vozila, ne veljavnega izpita.

Pritožba graja tudi zaključke sodišča prve stopnje, ki se je oprlo zlasti na izpovedbo priče C. C. Po mnenju tožeče stranke naj bi sodišče prve stopnje izpovedbo priče C. C. uporabilo selektivno in izven konteksta pričanja in tudi vseh ostalih pričevanj. Poudarja, da C. C. ni priča, ki bi sicer lahko imela interes pričati v korist tožeče stranke, kot to zaključi sodišče prve stopnje. Navedena priča je brat D. D., partnerja E. E. (tašče tožene stranke) in je bil k pričanju predlagan s strani tožene stranke, ne glede na to pa je C. C. tudi izpovedal, da je nepremičnina tožeče stranke bila travnik, ki je bil že pred leti zapuščen, kjer je raslo grmovje, tu in tam kaka breza oziroma akacija. Leta 2010 je glede na s strani tožeče stranke predložen ortofoto posnetek GURS-a iz leta 2010 na tej nepremičnini parc. št. 1 rasel gozd. Priča C. C. je tudi izrecno pojasnil, da je takrat cesta šla meter bolj levo kot gre zdaj, in da je šla malo tudi po sosedovi parceli. Nobena od zaslišanih prič, katerim je sodišče zmotno sledilo, pa ni vedela, da je med nepremičnino, ki je v lasti F. F. in G. G. še nepremičnina parc. št. 6, k.o. ..., ki je v lasti B. B., po kateri je res nekoč pred leti potekala kolovozna pot za njihove lastne potrebe, nikoli pa v naravi ni potekala po nepremičnini tožeče stranke. Pojasnjuje še, da vsi mislijo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine tako parc. št. 1 kot tudi parc. št. 6, obe k.o. ..., oziroma jim pravno stanje v naravi sploh ni znano. Tožeča stranka s tožbo zahteva zgolj to, da se na nepremični parc. št. 1 k.o. ... ugotovi, da na njej nikoli ni bilo služnostne poti, saj je tožena stranka z dvema motenjskima sporoma nezakonito in neutemeljeno „pridobila“ dostop do svoje nepremičnine v širini cca 6 metrov (po B. B. v širini 2,7 metrov in 3 metre po južnem robu nepremičnine tožeče stranke).

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka karkoli priposestvovala, saj služnostne poti na nepremičnini sedaj v lasti tožeče stranke nikoli ni bilo, ne v letu 1976, ne v letu 1982, niti v naravi pot ni obstajala. Navedeno je izrecno razvidno iz prodajne pogodbe z dne 26. 11. 1980, s katero sta prodajalca H. H. in I. I. takratnima kupcema J. J. in K. K. parc. št. 1 k.o. ... izročila v last prosto bremen, pri čemer sta izrecno pojasnila, da služnostna pravica vožnje, peš hoje in živinogona po obstoječi parc. št. 7 k.o. ..., ne poteka preko zemljišča, ki je predmet te pogodbe, in ki je s parcelacijo dobil oznako parc. št. 1 k.o. .... Prodajalca H. H. in I. I. sta izrecno pojasnila, da vpisana služnost poteka preko preostalega dela parc. št. 7 k.o. ..., ki je takrat ostala njima v lasti, in ne po delu zemljišča oziroma nepremičnine, ki je sedaj v lasti tožeče stranke.

V postopku je tudi nerelevantna pogodba o služnostni pravici uporabe poti z dne 20. 10. 1987, sklenjena med A. A. in zakoncema J. J. in K. K., saj je A. A. v letu 2004 postal lastnik obeh nepremičnin in je nato nepremičnino parc. št. 1 k.o. ... v letu 2010 prodal tožeči stranki neobremenjeno. Tudi sicer služnost ni bila nikoli ustanovljena, ne vpisana v zemljiški knjigi in nerealizirana v naravi, dejansko nikoli ni obstajala, se ni izvrševala, prenehala pa je najkasneje v letu 2004, ker pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo v skladu z 224. členom SPZ, ni mogla nikoli oživeti. Od leta 2010 pa se po tej nepremičnini ni nihče vozil.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker drugih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz tedaj veljavnega prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal do leta 2003, nato pa ga je nadomestil SPZ. Tožena stranka je v obravnavani zadevi namreč zatrjevala, da so pravni predniki tožene stranke služnost poti oziroma vožnje po nepremičnini tožeče stranke parc. št. 1 k.o. ... priposestvovali, in sicer je priposestvovalna doba začela teči leta 1976. Zatrjevala je torej zunajknjižno pridobitev služnostne pravice vožnje ne nepremičnini tožeče stranke. ZTLR je v 51. členu določal, da se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Pogoji za pridobitev stvarne služnosti pa so bili določeni v 54. členu ZTLR, ki je v prvem odstavku določal, da se služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let in lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Gre torej za pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona, kar pomeni, da je potek priposestvovalne dobe konstitutivnega pomena za nastanek stvarne služnosti, vpis v zemljiško knjigo pa zgolj deklaratorne narave.¹ Tako je veljalo po prej veljavnem ZTLR, podobno določbo pa ima tudi sedaj veljavni SPZ v 214. členu.²

7Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in v zvezi s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem zlasti izpostavlja izpovedbo priče C. C., na katero je sodišče prve stopnje med drugim oprlo svojo odločitev, češ da bi naj sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo uporabilo selektivno. Prav tako pogodba z dne 26. 11. 1980, sklenjena med H. H. in I. I. kot prodajalcema ter J. J. in K. K. kot kupcema parc. št. 1 k.o. ... ne dokazuje, da naj bi po parc. št. 1 k.o. ... kadarkoli potekala služnostna pot, kar nenazadnje potrjuje tudi kupoprodajna pogodba, sklenjena med A. A. in tožečo stranko z dne 10. 6. 2010, ki je kupila nepremičnino neobremenjeno.

8Sodišče prve stopnje je natančno in celovito opravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, in sicer vseh predloženih listin, izpovedb prič in strank ter rezultatov opravljenega ogleda na kraju samem (8. člen ZPP). Obširno je pojasnilo zakaj v pretežnem delu verjame priči C. C., ki je vse svoje življenje živel v teh krajih, po njegovem zemljišču pa nenazadnje poteka pot, ki v nadaljevanju postane sporna, torej ima po njegovem zemljišču nenazadnje tožeča stranka služnostno pot za dostop do svoje nepremičnine parc. št. 1 k.o. .... Da je po parc. št. 1 k.o. ... bila vedno pot, ki je vodila do zemljišč tožene stranke parc. št. 3 in 2, k.o. ..., so namreč potrdile tudi številne priče, in sicer D. D., E. E., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P. in R. R. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da priča C. C. nima nobenega interesa za izid te pravde, če pa že, bi imel celo prej interes, da bi v pravdi uspela tožeča stranka, saj to pomeni, da je tudi njegova nepremičnina služnostno dodatno obremenjena (poleg tožeče stranke bi jo lahko uporabljala še tožena stranka).

9Sodišče prve stopnje je svojo odločitev poleg zgoraj navedenega, utemeljilo še na Kupoprodajni pogodbi z dne 29. 10. 1976, s katero je A. A. kupil del takratne nepremičnine parc. št. 7 k.o. ..., ki je po razmejitvi dobila novi parc. št. 3 in 8, obe k.o. ..., ki sta sedaj v lasti tožene stranke. V točki VIII predmetne pogodbe je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, bilo med pogodbenima strankama ugotovljeno, da je dostop na zemljišče, ki je predmet kupne pogodbe, mogoč preko preostalega zemljišča prodajalcev, to je parc. št. 7 pašnik; zaradi nemotenega dostopa kupca do zemljišča, pa sta stranki ustanovili služnostno pravico vožnje z vsemi vozili, pešhoje in živinogona po obstoječi vozni poti preko parc. št. 7 k.o. ... kot služečega zemljišča v korist vsakokratnega lastnika zemljišča, ki je predmet te pogodbe. V letu 1982 je nato prišlo do parcelacije parc. št. 7 v parc. št. 7 in 1, obe k.o. ... , pri čemer je bil služnostna pravica vožnje zavedena zgolj pri parc. št. 7 k.o. .... Že v letu 1976 torej dostop do nepremičnin parc. št. 3 in 2 (prej parc. št. 5) ni bil možen drugje kot po parc. št. 7 k.o. ..., kar pomeni tudi po parc. št. 1 k.o. ..., ki je nastala po pracelaciji v letu 1982.

10Dodatno je sodišče prve stopnje utemeljilo izvrševanje služnosti pravice vožnje po parc. št. 1 k.o. ... v korist nepremičnin tožene stranke s prodajno pogodbo z dne 26. 11. 1980, s katero sta H. H. in I. I. kot prodajalca kupcema J. J. in K. K. prodala parc. št. 1 k.o. ... in se sklicevalo na 5. člen te pogodbe, v katerem je tudi navedeno, da prodajalca glede vknjižene služnostne vožnje peš hoje in živinogoje po obstoječi vozni poti preko zemljišča parc. št. 7 k.o. ... pojasnita, da ta vozna pot ne poteka preko zemljišča, ki je predmet te pogodbe (torej preko parc. št. 1 k.o. ...), temveč preko ostalega dela parc. št. 7 k.o. ..., ki ostane last prodajalcev, nadalje pa so pogodbene stranke kot nesporno ugotovile, da je dostop na prodani del parcele mogoč po obstoječi vozni poti, ki poteka po preostalem zemljišču prodajalcev parc. št. 7, nakar so v nadaljevanju zaradi dostopa kupcev do kupljenega zemljišča v korist kupljenega zemljišča ustanovili služnostno pravico poti po nepremičnini parc. št. 7, k.o. ... (točka 27 obrazložitve). Pri tem pa sodišče prve stopnje na podlagi opravljenega ogleda, čigar ugotovitev pritožba ne graja, prepričljivo pojasni, da gre pri slednji poti za pot ,,katera po koncu zemljišča parc. št. 7 k.o. ... pride na sedaj tožnikovo nepremičnino parc. št. 1 k.o. ... in ne morebiti za pot, ki bi naj potekala po severni strani nepremičnine parc. št. 7 k.o ....“ Prav tako odločitev sodišča prve stopnje potrjuje Pogodba o služnostni pravici uporabe poti z dne 20. 10. 1987, na podlagi katere je A. A. od takratnih lastnikov parc. št. 1 k.o ... J. J. in K. K. pridobil služnostno pravico uporabe poti v korist takratnih svojih nepremičnin, katerih lastnik je sedaj tožena stranka, čeprav ta pogodba (služnostna pravica vožnje) ni bila nikoli zemljiškoknjižno realizirana.

11Ob tem ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je predmetna pogodba o služnostni pravici iz leta 1987 nereleventna, češ da ta služnostna pravica ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo. Kot že zgoraj obrazloženo, tožena stranka ne zatrjuje pridobitve služnostne pravice na podlagi pravnega posla, na podlagi katerega se služnostna pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, pri katerem se je v skladu s 54. členom ZTLR služnost pridobila na podlagi zakona po preteku v zakonu predpisane 20 letne priposestvovalne dobe. Pri tem je tožena stranka svoje trditve o nemotenem izvrševanju služnosti med drugim dokazovala tudi s predmetno pogodbo, zato je slednja, ob ostalih predlaganih in izvedenih dokazih še kako relevantna v obravnavani zadevi.

12Prav tako se je sodišče prve stopnje ob analizi fotografij, priloženih v prilogah A24 in B6 ter nadalje na podlagi opravljenega ogleda kraja poti, za katero tožena stranka zatrjuje, da predstavlja služnostno pot do njenih nepremičnin, prav tako t.i. „spodnje poti“ (po severni strani parc. št. 7), za katero tožeča stranka zatrjuje, da jo je uporabljal A. A. za dostop do svojih nepremičnin (sedaj nepremičnin tožene stranke), samo prepričalo, da v naravi ta spodnja pot sploh ni vidna, pri čemer nobena od prič niti ni izpovedala, da bi A. A. za dostop sploh uporabljal spodnjo pot, niti za pešhojo.

13Ob tem, ko je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna stvarna služnost po nepremičnini parc. št. 1 k.o. ... priposestvovana že v letu 1996, v obravnavani zadevi tudi niso bistvena zatrjevanja tožeče stranke, da se A. A. ni dosti vozil, da je večinoma hodil peš, da je bil samotar ter ni imel veliko obiskov, prav tako od leta 2013 ni imel avtomobila, kar so sicer potrdili v svoji izpovedbi tako tožeča stranka, kot tudi druge priče B. B., S. S. in T. T.

14Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh relevantnih navedb tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala neobstoj zatrjevane stvarne služnosti in jih utemeljeno zavrnilo, ter prišlo do zaključka, da so pravni predniki tožene stranke sporno služnost na nepremičnini tožeče stranke parc. št. 1 k.o. ... priposestvovali v 20 letih, torej v letu 1996. Ker je bila torej služnost vožnje priposestvovana že v letu 1996, so pravno nerelevantna zatrjevanja tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa tudi pritožbena zatrjevanja v tej smeri, v delu, ko se je tožeča stranka sklicevala na stanje po letu 2004, ko je A. A. kupil še nepremičnino parc. št. 1 k.o. ... in posledično na prenehanje stvarne služnosti zaradi združitve gospodujočega in služečega zemljišča ter tako na 224. člen SPZ. Pa tudi sicer se ta določba nanaša zgolj na v zemljiško knjigo vknjižene stvarne služnosti, ne pa na tiste, ki so nastale na podlagi zakona, in katerih vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega značaja.

15Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da sodišče prve stopnje trasa služnosti, ki je bistvena pri vseh obstoječih stvarnih služnostih, sploh ne zanima. Nasprotno, sodišče prve stopnje se v celotni obrazložitvi, še zlasti v točkah 22 do 30 obsežno ukvarja z utemeljevanjem dejstva, zakaj je sporna zatrjevana služnost potekala prav po nepremičnini parc. št. 1 k.o. ..., last tožeče stranke, v točki 31 obrazložitve pa jasno in logično obrazložilo tudi, zakaj ne more slediti izpovedbam prič in tožeče stranke, da po sedaj tožnikovi nepremičnini ni bilo poti, in da je A. A. za dostop do svoje hiše uporabljal pot skozi gozd.

16Pritožba še opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka nepremičnino parc. št. 1 k.o ... kupila od A. A. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10. 6. 2010, na podlagi katere se je tudi vknjižila v zemljiško knjigo kot izključni lastnik le-te, na tej nepremičnini pa kot breme nikoli ni bila vknjižena stvarna služnost vožnje.

17Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je eno temeljnih načel našega nepremičninskega prava in varuje kupce v pravnem prometu z nepremičninami, vendar je bilo slednje dosledno izpeljano šele z uveljavitvijo SPZ v letu 2003, medtem ko je sporna služnost nastala že v letu 1996, torej še v času veljavnosti ZTLR. To načelo, ki je opredeljeno tako v 10. členu SPZ³, kot tudi v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1)⁴ pa ni absolutno, pač pa pri poslovnih pridobitvah varuje le poštenega pridobitelja, torej tistega, ki je v dobri veri,⁵ pri čemer se slednja domneva (9. člen SPZ).⁶ V dobri veri je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, pri čemer je okoliščine, ki zanikajo dobro vero, treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Oseba, ki so ji te okoliščine znane, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, seveda pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.⁷ O vedenju kupca o izvajanju služnostne pravice na podlagi priposestvovanja, se lahko sklepa tudi posredno, glede na dejanske okoliščine, zaradi katerih mu izvrševanje služnosti ni moglo ostati neznano.⁸

18V obravnavani zadevi je tožena stranka zatrjevala zunajknjižno pridobitev služnostne pravice vožnje po nepremičnini parc. št. 1 k.o. ... v lasti tožeče stranke na podlagi priposestvovanja. Glede na to, da je tožnik lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1 k.o. ... pridobil na pravno poslovni podlagi, in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10. 6. 2010 (dokaz A9), v kateri je bilo v točki „Četrtič:“ navedeno, da prodajalec jamči, da je nepremičnina prosta bremen, in glede na to, da zatrjevana stvarna služnost s strani pravnih prednikov tožene stranke v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ni bila vpisana, je glede na zgoraj navedeno bistveno, ali je bila tožeča stranka v času pridobitve lastninske pravice v letu 2010 dobroverena. Sodišče prve stopnje se je do slednjega opredelilo v točki 36 obrazložitve, v kateri je prepričljivo obrazložilo, zakaj je tožeča stranka ob nakupu nepremičnine parc. št. 1 k.o. ... v letu 2010, kljub pogodbenemu določilu iz kupne pogodbe z dne 10. 6. 2010, da prodajalec jamčil, da je nepremičnina prosta bremen (dokaz A9), vedela oz. bi ji moralo bito znano, da so pravni predniki tožene stranke služnost vožnje po tej nepremičnini izvrševali od leta 1976 neprekinjeno. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju, razloge sodišča prve stopnje v tem delu v celoti povzema kot pravilne, pritožba pa zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala, da bi tožeča stranka ob nakupu nepremičnine v letu 2010 lahko vedela za izvrševanje služnosti vožnje po njeni nepremičnini, v tem delu izrecno niti ne izpodbija.

19Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in celovito ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Več o tem dr. Matija Damjan in dr. Vesna Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik priposestvovalca, Pravnik 70, Ljubljana 2015, št. 3-4, str. 193-212.
² 214. člen SPZ določa, da stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa.
³ 10. člen SPZ določa, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.
⁴ Prvi odstavek 8. člen ZZK-1 določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Drugi odstavek pa določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.
⁵ Več o tem dr. Nina Plavšak in dr. Renato Vrenčur: Kako pravna pravila, ki operacionalizirajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varujejo poštenega, dobrovernega pridobitelja, Pravnik, št. 132, Ljubljana 2015, št. 11-12, str. 781 in 794 do 795.
⁶ 9. člen SPZ določa, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Gre torej za izpodbojno domnevo.
⁷ Tako M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, Komentar k 10. členu, stran 89 in več o tem dr. Matija Damjan in dr. Vesna Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine, Pravnik 132, Ljubljana 2015, št. 5-6, str. 307 do 321.
⁸ Tako dr. Matija Damjan in dr. Vesna Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine, Pravnik 132, Ljubljana 2015, št. 5-6, str. 315.