214. člen SPZ

Ko sodišče brez dokaznega postopka in obravnavanja spornih dejstev izda sodbo na podlagi pripoznave, jo lahko izda samo v obsegu pripoznave in ni dopustno zahtevka spreminjati ali mu nekaj dodajati, četudi gre, kot v tem konkretnem primeru, samo za tehnično opredelitev opisane služnostne poti.

Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku ni potrebno, da stranka posebej izkazuje pravni interes, ker pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku pogoji prejudicialnosti nadomeščajo procesno predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravne določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z nepravo stvarno služnostjo, ki je ustanovljena na podlagi pravnega posla - služnostne pogodbe (213. do 215., 226. in 234. člen SPZ). Do izpolnitve odložnega pogoja nikoli ni prišlo, prav tako pa je slednji postal nemogoč, saj Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1) sklenitev novega najemnega razmerja ne predvideva. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). Namen izbrisne tožbe ni odprava formalnih pomanjkljivosti zemljiškoknjižne

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 185. člena ne glede na razlog omogoča objektivno spremembo tožbe tudi v primeru, da zanjo tožena stranka ne poda soglasja. V 7. odstavku že citiranega člena je določeno, da posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, ni. Zato v ravnanju prvostopnega sodišča, ki je sklep o dopustitvi spremembe tožbe sprejelo na glavni obravnavi dne 1. 2. 2022, in ga ustrezno zakonski določbi tudi pravilno obrazložilo9, kot je to nenazadnje izpostavila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ni zaznati očitane kršitve določb postopka.

Tožena stranka ne zatrjuje pridobitve služnostne pravice na podlagi pravnega posla, na podlagi katerega se služnostna pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, pri katerem se je v skladu s 54. členom ZTLR služnost pridobila na podlagi zakona po preteku v zakonu predpisane 20 letne priposestvovalne dobe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je opredeljeno tako v 10. členu SPZ, kot tudi v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi, ni pa absolutno, pač pa pri poslovnih pridobitvah varuje le poštenega pridobitelja, torej tistega, ki je v dobri veri, pri čemer se slednja domneva (9. člen SPZ). V dobri veri je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, pri čemer je okoliščine, ki zanikajo dobro vero, treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Oseba, ki so ji te okoliščine znane, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, seveda pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.

Možnost izrabe vrta (tako v smislu pridelave povrtnin in sadja, kot tudi v smislu uživanja tega prostora), lahko prispeva h kvaliteti življenja tožnika in njegove družine, ni pa možnost izrabe vrta tožniku potrebna zaradi tega, ker bi mu bilo s tem omogočeno lažje izvrševanje lastninske oblasti na stanovanju kot gospodujoči nepremičnini. Namen in smisel stvarne služnosti je namreč v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospoduoči nepremičnini.

Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-1 za vložitev zahteve, ne vplivata. Zahtevi po določnosti obsega služnosti v javno korist ni mogoče zadostiti s sklicevanjem na uredbo, načrt parcelacije obravnavanega območja, pregledno karto parcele 18/1 ter določbo 468. člena EZ-1, ki določa varovalne pasove sistemov elektrike. V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico služnostnih zavezank, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja.

Pri presoji, ali je bila stvarna služnost vožnje z vsemi vozili priposestvovana, mora sodišče ugotoviti, ali se je služnost dejansko izvrševala z različnimi vozili (voz, avto, traktor, tovornjak ...) celotno dobo, potrebno za priposestvovanje (20 let), razen če je drugačen način izvrševanja posledica tehničnega napredka (modernejše prevozno sredstvo) in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo.

Zahtevek za razveljavitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 19. 11. 2005 tožeča stranka utemeljuje s 105. členom OZ, ki določa, da če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. V primeru da če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev in če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik služnosti ni izkazal, saj ne zatrjuje, da je stvarno služnost pridobil na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa, poleg tega pa tudi ne trdi, da je nastala z zakonom, kar pomeni, da bi morali biti izpolnjeni pogoji za njeno priposestvovanje, niti ne izkaže, da bi v zvezi s tem na pristojno sodišče vložil tožbo (tožbo na ugotovitev služnosti). Če služnost pravnoveljavno ni nastala, pa z gradnjo vanjo tudi ne more biti poseženo. Glede pogoja skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom (druga alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1) se sodišče strinja, da veljavni Odlok o PUP minimalnih odmikov gradnje od sosednje parcele ne določa, niti ne določa obvezne pridobitve soglasja soseda za gradnjo v bližini meje. Zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi prizadeta stranka za predmetno gradnjo morala pridobiti njegovo soglasje.

V konkretnem primeru se je usmerjeno odvajanje meteornih voda s toženčeve parcele pričelo najpozneje v začetku leta 1974 in je teklo brez nasprotovanja tožnice oziroma njene pravne prednice vse do leta 2009, torej več kot 30 let. Pri tem ni prišlo do zlorabe zaupanja lastnice služečega zemljišča, prav tako pa se služnost ni izvrševala s silo ali zvijačo, saj sta se v letu 1973 izgradnja sistema in priklop izvedla z dovoljenjem lastnice služeče nepremičnine. V zvezi z dobrovernostjo v času do uveljavitve ZTLR, je sodišče prve stopnje dovoljenju tožničine pravne prednice pripisalo naravo dogovora o ustanovitvi služnosti. Pritožbeno sodišče o tem nima nobenih pomislekov. Morebitna prekaristična narava tega dogovora je izključena že zaradi ugotovitve, da je bilo dovoljenje dano z namenom trajne ureditve odvodnjavanja. Za prekaristično razmerje je namreč značilno, da trajanje in namen uporabe nista določena.

V obravnavani zadevi gre za nepravo priposestvovanje služnosti. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi morala tožnika služnost izvrševati v dobri veri 20 let. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je ravno v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.

Stvarna služnost (služnost parkiranja) lahko nastane z zakonom ali na podlagi pravnega posla ali pa z odločbo državnega organa. Služnostna pravica se ugotavlja v pravdnem in ne v nepravdnem postopku, kjer sodišče odloča o določitvi nujne poti. Določitev služnosti parkiranja tako ne more biti predmet postopka za določitev nujne poti.

Dediči so sodediči vse do delitve zapuščine, še več, do takrat so v posebni skupnosti, zapuščina pa je njihova skupna lastnina, za katero veljajo posebna zakonska pravila. Tožnik in toženec sta se o delitvi dediščine sporazumela z dednim dogovorom in sicer sta glede spornih nepremičnin dogovorila solastnino vsakega do ½, kar je sodišče upoštevalo v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD). Dediščinska skupnost je torej prenehala že na podlagi dogovora o solastnini in do njenega prenehanja ne bo prišlo šele z razdružitvijo solastnine, h čemer sta se tožnik in toženec prav tako zavezala z dednim dogovorom.

Določitev nujne poti ne predstavlja predhodnega vprašanja v sporu o tem, ali obstaja služnost ali ne.

Izrek odločbe ne vsebuje opisa vodnega vira in mesta izvajanja vodne pravice, ki je eden izmed obveznih sestavin vodnega dovoljenja, tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo na navedenih vodnih virih ali na rabo vode zaradi oskrbe s pitno vodo iz zasebnega vodovoda. SPZ v 214. členu dopušča nastanek stvarne služnosti tudi z odločbo državnega organa, vendar ZV-1 ne predvideva, da se o služnosti iz tretjega odstavka 117. člena odloča z vodnim dovoljenjem.

Za priposestvovanje stvarne služnosti ni pomembno, kdo – lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika – jo izvršuje, odločilni so zlasti način, obseg in namen dejanske uporabe služečega zemljišča, čas trajanja uporabe ter odnos lastnika služeče nepremičnine do izvrševanje služnosti. Glede na zavezujoče ugotovitve nižjih sodišč, da tožnica služnost potrebuje za lažje obdelovanje gospodujočega zemljišča oziroma, konkretno, za enostavnejši dostop do tega zemljišča, za dovoz in odvoz materiala v zvezi njegovim obdelovanjem ter za spravljanje pridelkov, je jasno, da bi mogla kvantitativna maksimizacija voženj v ta namen bistveno poseči in ga omejiti. Predvsem pa bi tovrstna omejitev v procesu pravnoformalnega opredmetenja originarno nastale in s tem že obstoječe služnosti utegnila pomeniti zožitev vsebine te služnosti, kar je nedopustno tudi s konceptualnega vidika.

Za pridobitev stvarne služnosti z odločbo državnega organa in za pridobitev na podlagi zakona se ne zahteva še vpisa v zemljiško knjigo – drugače kot v primeru nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla (1. odstavek 215. člena SPZ). Ker se služnost že po samem zakonu prenese na vse parcele, ki nastanejo z delitvijo gospodujoče nepremičnine, vknjižba ni konstitutivnega pomena. Glede na navedeno je tožnica za potrebe gradbenega postopka izkazala stvarno pravico na zemljišču, na podlagi katere ima pravico uporabljati to zemljišče za dostop do svoje parcele v obsegu, kot jo določa v sodni poravnavi določena služnost.

Podlaga za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo ne more biti zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, pač pa je potrebna pogodba.

Služnosti ni mogoče priposestvovati, če služnostna ravnanja lastnika gospodujoče nepremičnine v korist le-te niso zaznavna navzven.