VSL Sodba I Cp 1344/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka v znesku 2.903,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, kot je razviden iz I. točke izpodbijane sodbe, prvi podrejeni tožbeni zahtevek, kot je razviden iz II. točke izpodbijane sodbe, in drugi podrejeni tožbeni zahtevek, kot je razviden iz III. točke izpodbijane sodbe. Tožniku je naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 3.446,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka sodbe).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je prvi toženec dopolnil 18 let 2. 2. 2021, prvo sodišče pa je izdalo sodbo 7. 5. 2021, ne da bi prvemu tožencu omogočilo opraviti posamezna procesna dejanja. Prvo sodišče je zato storilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz napačne dejanske osnove. Bistvo spora je izpolnitev pogodbene obveznosti otrok, da z vrednostjo kupljenih točk skladov poplačata kreditno obveznost, nastalo za nakup točk skladov za takrat mladoletna toženca. Iz odločbe CSD X z dne 30. 1. 2008 je razvidno, da je CSD X soglašal s prodajo točk skladov otrok do višine najetega kredita, A. A. pa se je s tem strinjala. Tožnik je najel kredit za nakup točk skladov na ime otrok, kar je CSD X odobril, otroka pa sta s svojim premoženjem odgovarjala za obveznost poplačila kreditne obveznosti. Tožnik je zahteval povračilo denarnih sredstev, ki jih je plačal za poplačilo kredita. Kar je tožnik plačal namesto otrok, je od njiju v tem postopku zahteval nazaj. Kreditni pogodbi iz leta 2010 in leta 2011 sta bili sklenjeni z namenom, da se poplača obveznost po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008. Šlo je za novacijo prvotnih kreditnih pogodb iz leta 2008. Tožnik je preprogramiral kreditno obveznost in s tem tožencema ohranil celotno njuno predhodno pridobljeno premoženje ter preprečil prodajo njunega premoženja za poplačilo kreditov po kreditnih pogodbah iz leta 2008. Ker je tožnik poplačal obveznost, ki sta jo bila dolžna poplačati toženca, je izkazana zveza med obveznostjo po kreditnih pogodbah z dne 21. 8. 2008 in kreditno pogodbo z dne 11. 2. 2011. Razlogi sodišča, da gre pri teh kreditnih pogodbah za pravno ločene posle, so v nasprotju z listinami spisa. CSD X je z odločbo z dne 30. 1. 2008 odobril prodajo točk skladov tožencev zaradi poplačila obveznosti po kreditnih pogodbah, zato je odločba CSD X z dne 25. 1. 2011 nepomembna. Tožnik je v celoti izpolnil svoje obveznosti po odločbi CSD X z dne 30. 1. 2008. Temelj obveznosti tožencev, da poplačata kredita, izhaja tudi iz samih kreditnih pogodb. Tožbeni zahtevek ni temeljil zgolj na kreditnih pogodbah, ampak tudi na tožnikovi izjavi o obstoju dogovora o prodaji točk skladov tožencev za poplačilo kreditnih obveznosti. To izhaja iz 1. in 2. točke odločbe CSD X z dne 30. 1. 2008. Razlogi sodišča, da iz kreditnih pogodb ne izhaja obveza tožencev za poplačilo kreditov, so v nasprotju z odločbo CSD X z dne 30. 1. 2008, kreditnima pogodbama iz leta 2008 ter pogodbama o zastavi točk skladov iz leta 2008. Z datumom 15. 2. 2010 ni prenehala obveznost tožencev, da s prodajo točk investicijskih skladov poplačata kreditne obveznosti. Odločba CSD X z dne 30. 1. 2008 ne določa, da po 15. 2. 2010 toženca ne jamčita več za poplačilo kreditnih obveznosti. Prvo sodišče ni dokazno ovrednotilo dopisa Banke z dne 2. 2. 2012. Zaradi padca vrednosti točk skladov v trenutku zapadlosti kreditov iz leta 2008 je tožnik izvršil novacijo kreditnih obveznosti, kar je razvidno iz kreditnih pogodb iz leta 2010 in 2011 ter iz dopisa banke z dne 2. 2. 2012. Sodišče je napačno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, da ni utemeljen po pravilih poslovodstva brez naročila. S prodajo točk sklada v letu 2010 bi toženca utrpela poseg v njuno premoženje, zato je tožnik namesto prodaje njunih investicijskih kuponov sklenil novo kreditno pogodbo. Prvo sodišče se do tega sploh ni opredelilo. Listine v spisu ne dajejo podlage za zaključek sodišča, da naj bi tožnik opravljal tuje posle kljub prepovedi. Če tožnik ne bi sklenil nove kreditne pogodbe, bi glede na padec tečaja točk toženca utrpela škodo za približno 60.000,00 EUR, če bi se izvršila prodaja njunih točk investicijskih skladov. Sodbe ni mogoče preizkusiti niti glede odločitve sodišča, da ne gre za ravnanje v skrajni sili. Tožnik je upravičeno ravnal po pravilih o skrajni sili, da je preprečil nastanek škode tožencema v primeru prodaje njunih točk. Zaradi padcev vrednosti na svetovnem finančnem trgu je bila edina smiselna rešitev, da je tožnik reprogramiral kredit in podaljšal rok zapadlosti kreditnih obveznosti, zaradi česar je z banko sklenil dogovor o podaljšanju roka zapadlosti kreditov. S tem je prišlo do novacije kreditnih pogodb. Ker je tožnik v celoti poplačal kreditne obveznosti namesto tožencev, sta slednja neupravičeno obogatena. Zato je napačno stališče prvega sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Napačen in v nasprotju z listinami v spisu je tudi zaključek sodišča, da nakup točk investicijskih skladov s kreditoma iz leta 2008 predstavlja darilo tožencema. Ker je tožnik izpolnil kreditne obveznosti do banke, je bil s tem neupravičeno prikrajšan. Da je šlo za novacijo kreditnih pogodb izhaja tudi iz dopisa banke z dne 2. 2. 2012. Toženca sta dolžna povrniti tožniku tisto, kar je plačal banki, to pa v skladu z odločbo CSD z dne 30. 1. 2008. Sodišče je kršilo določbe postopka tudi s tem, ko ni obrazložilo zavrnitve predlaganih dokazov s tožnikove strani.

3Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvi toženec je postal polnoleten 2. 2. 2021, pred izdajo izpodbijane sodbe. Odgovoru na pritožbo je bilo priloženo njegovo pooblastilo (priloga B36), da za zastopanje pooblašča odvetnico C. C., poleg tega pa je podal tudi izjavo (priloga B37), da odobrava procesna dejanja, ki jih je v njegovem imenu opravila njegova mama (aktualno za obdobje od njegove polnoletnosti). To pomeni, da je bil prvi toženec v postopku pravilno zastopan. Med pritožbenim postopkom je postala polnoletna tudi druga toženka, kar pa ni vplivalo na odločanje pritožbenega sodišča o tožnikovi pritožbi.

6Iz tožnikovih navedb, dejanskih ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listin v spisu izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva:

a) 21. 1. 2008 sta bili sklenjeni z Banko d. d. kreditni pogodbi, ena za kredit v znesku 73.000,00 EUR, druga za kredit v znesku 68.000,00 EUR. Obe pogodbi je kot kreditojemalec sklenil tožnik. Prvo pogodbo je kot zastavitelj sklenil prvi toženec, drugo pogodbo pa je kot zastaviteljica sklenila druga toženka. Rok vračila obeh kreditov je bil 21. 1. 2010. Za zavarovanje vračila kreditov sta bili med istimi strankami istega dne sklenjeni tudi pogodbi o zastavi terjatev iz investicijskih kuponov tujih vzajemnih skladov, in sicer so bili za vračilo kredita po prvi kreditni pogodbi zastavljeni investicijski kuponi prvega toženca, za vračilo kredita po drugi kreditni pogodbi pa so bili zastavljeni investicijski kuponi druge toženke.

b) CSD X je 30. 1. 2008 izdal odločbo, da soglaša z zgoraj navedenimi pogodbami, to pa pod pogojem, da se celotna zneska kreditov namenita za nakup investicijskih kuponov investicijskih skladov, katerih lastnika bosta prvi toženec (v zvezi s prvim kreditom) in druga toženka (v zvezi z drugim kreditom). Pod tem pogojem je CSD X soglašal tudi s prodajo (zastavljenih) investicijskih kuponov tožencev, to pa do višin njihove vrednosti, ki ustrezata poplačilu najetih kreditov. Na podlagi te odločbe je bil tožnik dolžan o nakupu investicijskih kuponov poročati CSD X v 15-ih dneh od nakupa ter mu o tem predložiti dokazila, poleg tega pa mu je bil dolžan poročati o stanju oziroma vrednosti investicijskih kuponov tudi ob poplačilu obeh kreditov (z unovčenjem zastavljenih investicijskih kuponov tožencev) ter mu o tem predložiti dokazila, vse to v 15-ih dneh od poplačila kreditov, najkasneje pa do 15. 2. 2010.

c) Ob zapadlosti kreditov 21. 1. 2010 tožnik ni izpeljal prodaje oziroma unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev za poplačilo kreditov. Namesto iz tega zastavljenega premoženja tožencev je tožnik poplačal svoja kredita po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008 tako, da je za plačilo teh obveznosti vzel nov kredit v znesku 170.000,00 EUR po kreditni pogodbi z dne 29. 1. 2010. V tej kreditni pogodbi sta tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter njegov brat D. D. kot zastavitelj zastavila za vračilo tega kredita svoje investicijske kupone (točke) vzajemnih skladov.

7Tožnik je med drugim navedel, da je bilo najetje kredita v januarju 2010, s katerim je poplačal kredita iz leta 2008, za toženca smotrno, ker prodaja oziroma unovčenje njunih zastavljenih investicijskih kuponov v tistem obdobju ni bila ekonomsko upravičena (zaradi znatnega padca vrednosti teh kuponov). S pravnega vidika razlogi za to tožnikovo ravnanje niso pomembni. Bistveno je to, da je s kreditom po kreditni pogodbi z dne 29. 1. 2010 tožnik poplačal svoje kreditne obveznosti po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008, s čimer sta ti tožnikovi pogodbeni obveznosti prenehali (prvi odstavek 270. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Iz kreditne pogodbe z dne 29. 1. 2010 izhaja, da je bilo poplačilo (tožnikovih) obveznosti pogoj za sklenitev in izpolnitev te kreditne pogodbe s strani banke, pri čemer ni sporno, da je šlo prav za poplačilo kreditov po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008, ki ju je kot dolžnik oziroma kreditojemalec sklenil tožnik. Dejstvo tega poplačila jasno izhaja tudi iz dopisa banke z dne 2. 2. 2012 ter iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1618/2011 z dne 15. 12. 2011. Kredita iz leta 2008 nista bila poplačana z unovčenjem zastavljenih investicijskih kuponov tožencev, za kar je bil po odločbi CSD X z dne 30. 1. 2008 določen rok do 15. 2. 2010 (do tega dne je tožnik imel možnost izpeljati unovčenje zastavljenih investicijskih kuponov tožencev in z njimi poplačati zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008), s tožnikovim poplačilom teh kreditov iz sredstev, ki jih je tožnik pridobil po kreditni pogodbi z dne 29. 1. 2010, pa je prenehala tudi obveznost tožencev, da se za plačilo kreditov iz leta 2008 unovčijo njuni zastavljeni investicijski kuponi.

8Ker so tožnikove obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 prenehale v januarju 2010 je tedaj prenehala tudi zastavna pravica banke na zastavljenih investicijskih kuponih tožencev (prvi odstavek 137. člena Stvarnopravnega zakonika oziroma drugi odstavek 270. člena OZ). To izhaja tudi iz bankinega pojasnila CSD X, da so bile točke vzajemnih skladov, ki sta jih zastavila toženca za zavarovanje kreditov v letu 2008, „deblokirane“ ob poplačilu kreditov (v januarju 2010). S tem sta bila toženca kot zavezanca za unovčenje njunih investicijskih kuponov in kot zastavitelja prosta svojih obveznosti.

9Do prenovitve obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 s sklenitvijo kreditne pogodbe z dne 11. 2. 2011 ni prišlo (dejansko gre za „primerjavo“ že s kreditno pogodbo z dne 29. 1. 2010, saj sta bili že s kreditom po tej pogodbi poplačani zapadli obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008, ne pa šele s kreditno pogodbo z dne 11. 2. 2011). Učinki prenovitve (323. člen in 325. člen OZ) ne nastopijo, če obstoječa obveznost preneha z izpolnitvijo, saj izpolnitev izključuje prenovitev. Obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 sta bili poravnani s sredstvi iz tožnikovega novega kredita po kreditni pogodbi z dne 29. 1. 2010 in sta tedaj prenehali. Kot že rečeno to izhaja tudi iz dopisa banke z dne 2. 2. 2012 in je drugačna pritožbena trditev protispisna. Pritožbeno sodišče dodaja, da bi zastavna pravica banke na investicijskih kuponih tožencev po pogodbah o zastavi terjatev iz investicijskih kuponov z dne 21. 1. 2008 prenehala tudi v primeru novacije (drugi odstavek 325. člena OZ), obrazloženo pa je že bilo, da je tožnik z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal tudi svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

10Tožnik v januarju 2010 ni izkoristil možnosti, da se za poplačilo kreditov iz leta 2008 unovčijo zastavljeni investicijski kuponi tožencev. Kot že povedano je tožnik te kreditne obveznosti poplačal z novim kreditom po kreditni pogodbi iz januarja 2010. Ker s tem ni uveljavil svojih upravičenj do unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov za poplačilo kreditov iz leta 2008, je bila ta tožnikova pravica izčrpana oziroma je s poplačilom kreditov v januarju 2010 prenehala. Obveznost tožencev iz naslova zastave njunih investicijskih kuponov ter njihovega unovčenja za poplačilo zapadlih kreditov v januarju 2010 je bila vezana na obstoj tožnikovih kreditnih obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 in na obstoj zastavne pravice banke za zavarovanje njenih terjatev po teh kreditnih pogodbah. S tožnikovim poplačilom kreditov v januarju 2010 so torej ugasnile tudi obveznosti tožencev iz naslova zastave in unovčenja njunih investicijskih kuponov. Ob tem CSD X kasneje ni ugodil tožnikovi vlogi za odobritev pravnih poslov za (tedaj) mladoletna toženca (unovčenje investicijskih kuponov tožencev za plačilo tožnikovih kreditnih obveznosti), saj je 25. 1. 2011 izdal odločbo, da ne soglaša s prodajo investicijskih kuponov tožencev za plačilo dela (tožnikovih) obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 29. 1. 2010. Glede na povedano je zato pravilna ugotovitev prvega sodišča, da tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi ni utemeljen.

11Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na nobeni od zatrjevanih nepogodbenih podlag obveznosti tožencev. Glede poslovodstva brez naročila se prvo sodišče sicer sklicuje na tožnikovo ravnanje v nasprotju z 200. členom OZ ter na določbe 204. člena OZ, vendar pa je v tem pogledu odločilno to, da tožnik sploh ni opravljal tujega posla. Tožnik se ni vmešaval v tuje posle, saj je bil v kreditnih pogodbah iz leta 2008 v razmerju do banke sam v vlogi dolžnika kot kreditojemalca. S poplačilom kreditov po teh pogodbah v letu 2010 je tožnik v pogodbenem razmerju do banke izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Tožnik zato ni ravnal v vlogi poslovodje brez naročila. Tudi ni šlo za ravnanje v skrajni sili v pomenu določb 138. člena OZ, saj tožnik ni odvračal škodne nevarnosti, ampak je v njegovem pogodbenem razmerju z banko njegova pogodbena obveznost (vrnitev kredita) zapadla in jo je bilo treba izpolniti.

12V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti niti o neupravičeni pridobitvi. Tožnik je bil dolžnik v razmerju do banke, ne pa toženca. S tem, ko je tožnik v januarju 2010 najel nov bančni kredit in z njim poplačal zapadle pogodbene obveznosti do banke po kreditnih pogodbah iz leta 2008, je kot kreditojemalec izpolnil svojo obveznost. Tedaj se ni odločil za unovčenje zastavljenih investicijskih kuponov tožencev kot način poplačila kreditnih obveznosti, čeprav bi to lahko storil, kar pomeni, da je šlo za njegovo prostovoljno odločitev. Kakšni nagibi so vodili tožnika do njegove odločitve, v pravnem pogledu ni pomembno. Ne glede na to pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da takšno tožnikovo ravnanje (ko se v januarju 2010 ni odločil za unovčenje njunih zastavljenih investicijskih kuponov ob zapadlosti kreditnih obveznosti) kaže tudi njegov darilni namen v razmerju do tožencev.

13Prvo sodišče je obrazložilo (17. točka), zakaj je kot nepotrebno zavrnilo izvedbo preostalih predlaganih dokazov. Pritožbena graja te odločitve kot neobrazložene je zato neutemeljena, poleg tega pa tudi pavšalna, saj tožnik ne pojasni, kateri so ti predlagani in zavrnjeni dokazni predlogi ter katera dejstva naj bi se z njimi dokazovala.

14Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Tožnik ni uspel s pritožbo, zato je tožencema dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja (v mejah stroškovnega zahtevka) nagrada za odgovor na pritožbo, odmerjena v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi in povišana za zastopanje več oseb ter 22 % DDV. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.