VSL Sodba I Cp 953/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.306,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina z ID znakom: del stavbe 0000-000-41 (I. točka izreka), da je solastninski delež pravdnih strank na tej nepremičnini ½ (II. točka izreka), da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev iz naslova prodaje nepremičnine, posamezni del stavbe z ID znakom: 0000-000-92 in da je dejanski delež tožnika na tej terjatvi 6 %; kar je zahteval tožnik več, pa je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 1.170,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, v presežku (to je še za plačilo razlike do zneska v višini 3.500,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku v celoti povrniti stroške tega postopka (V. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določil ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic pravočasno pritožila toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

V pritožbi in pravočasni dopolnitvi pritožbe toženka trdi, da njena babica ni bila slamnata kupka stanovanja, ki ga je odkupila po SZ-1. Zmotna in materialno nepravilna je označba pogodbe o nakupu stanovanja kot pogodbe s slamnatim kupcem, ker je pojmovno slamnati kupec v določenem poslu oseba, ki nima in ne izraža volje po sklenitvi posla, babica pa je imela voljo skleniti pogodbo in na stanovanju pridobiti lastninsko pravico. Situacija, ki jo obravnava II Ips 595/2018 je drugačna od predmetne in zato za slednjo ni uporabljiva. Poleg tega je bil prispevek babice k nakupu stanovanja bistven, in sicer v deležu 60 %, kolikor je znašal popust pri odkupu stanovanja. Z uveljavitvijo pravice do odkupa stanovanja je stanovanjska pravica dobila premoženjsko naravo. Tudi, če bi pravdni stranki res plačali 40 % kupnine, ne bi mogli postati lastnika vsak do ½ stanovanja glede na to, da 60 % lastnega prispevka babica ni prenesla na obe pravdni stranki. Ker je babica le iskala pomoč pri nakupu, bi pravdni stranki lahko zahtevali le vračilo založenih sredstev. Pravdni stranki nista izrazili volje po nakupu stanovanja v smislu, da bi ga pridobili kot skupno premoženje, nikoli nista govorili o „svojem stanovanju“, babica pa je v pisni izjavi zapisala „moje stanovanje“. Poleg tega tožnik sploh ne zatrjuje, da je babica 60 % namenila njemu in je zato sodišče prisodilo nekaj, kar spada v sfero babice. Darilna pogodba tudi ni bila fiktivni posel, babica je želela, da toženka stanovanje prejme v last. Toženka ponavlja, da je bila babica toženki nadomestna mati, kar ni bilo prerekano, in je zato babica zaradi močne čustvene navezanosti odkupljeno stanovanje darovala le toženki in ne pravdnima strankama. Sodba pa je materialnopravno zmotna tudi zato, ker posla ni overil sodnik in ni pravno veljavnega posla za pridobitev lastninske pravice na stanovanju. Poleg tega je sodišče prve stopnje stranki neenako obravnavalo, ker je verjelo le tožniku in spregledalo, da tožnik ni predložil niti enega pisnega dokaza, da je karkoli plačal. Sodišče njegove izpovedi ne bi smelo šteti za verodostojno, tožnik ni navedenem v nobenem aktu, toženka pa je morala vzeti kredit, ker denarja za nakup stanovanja nista imela. Sodišče ji tudi neutemeljeno ne verjame, da je s prodajo svojega posebnega premoženja prejela zadosti denarja za nakup poslovnega prostora, saj je od kupca prejela dodatnih 10.000 EUR.

3Na vročeno pritožbo je odgovoril tožnik in predlaga, da se jo zavrne. Strinja se z vsemi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi in dodaja, da je trditev, da je toženka od kupca stanovanja na N. prejela dodatnih 10.000 EUR, verjetno pravilno DEM, nedovoljena pritožbena novota. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, odločilna dejstva so pravilno ugotovljena, pravilna je tudi materialnopravno presoja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da sta pravdni stranki nedvomno skupaj šli nasproti babici toženke na način, da si je zagotovila dosmrtno pravico bivanja v (odkupljenem) stanovanju in ugodnosti, ki jih je postavila v pisni izjavi, povzeti v darilno pogodbo, vključno z obveznostjo plačevanja oskrbnine v domu za ostarele. Oskrbino sta pravdni stranki tudi neprerekano krili. Pravdni stranki pa sta bili deležni ugodne kupnine za stanovanje (ki je zaradi 60% popusta znašala 991.626 SIT), odkupljeno stanovanje pa je postalo njuno skupno premoženje. Prispevek babice ni bil neodplačen, ker je vsaka stran nekaj dala in nekaj prejela. Prav tako je sodišče prve stopnje podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da je bila razlika do celotne kupnine za poslovni prostor, za katero kupnina od prodaje stanovanja na N. ni zadostovala, plačana iz skupnih sredstev pravdnih strank.

6Pritožnica z vztrajanjem pri navedbah, ki jih je podala že v postopku, te dokazne ocene ne omaje. Sodišče prve stopnje se je v okviru dokazne ocene opredelilo do vseh bistvenih dokazov, ki jih je ocenilo vsakega posebej in v medsebojnem razmerju, pojasnilo je, kateremu od teh verjame in kateremu ne ter za to navedlo ustrezne razloge.

7Tako gre pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da življenjsko ni prepričljivo, da je toženka vzela kredit za nakup stanovanja brez kakršnega koli dogovora z babico. Pri tem je dejansko pomenljivo, da sta ji bila za navedeni kredit poroka tožnikova starša. Iz pisne izjave babice izhaja, da si je izgovorila možnost vzeti podnajemnika, ker je imela slabo pokojnino, kar brez dvoma kaže na to, da sredstev za nakup stanovanja ni imela. Toženka zaslišana tudi ni potrdila, da je babica denar za nakup stanovanja imela, izpovedovala je, da ne ve od kod babici denar, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno dvomilo v toženkino trditev, da je babica denar imela. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo zavrnilo toženkino trditev, da obrok v višini 480.626 SIT za stanovanje ni bil plačan, saj bi v tem primeru dejansko obstajal dolg do prodajalca ali do tretje osebe. Glede na potrdila o višini osebnih dohodkov tožnika in tudi sicer neprerekane ugotovljene višine osebnih dohodkov tako tožnika kot toženke, pa je tudi prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je imel bistveno višje osebne dohodke od toženke, denar za nakup stanovanja imel. Povsem življenjsko je pri tem pojasnilo tožnika, da potrdila za denar za odkup ni zahteval, saj sta bila s toženko sveže poročena in ni pričakoval, da se bosta pozneje razvezala. Tega gotovo tudi nista imela v mislih tožnikova starša, ko sta šla za poroka toženki za kredit. Darilna pogodba, s katero je babica odkupljeno stanovanje podarila toženki, je bila sklenjena 14 dni po odkupu stanovanja. Razlog pa je bil v tem, kot je povedala sama toženka, da je babico skrbelo, da bi prej umrla in bi po njej stanovanje dedovali njeni otroci.

8Predmetno razmerje je dejansko treba presojati celotno. Upoštevati je treba vse okoliščine; že navedene in tudi dejstvo, da sta bili toženka in babica medsebojno čustveno zelo navezani. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanih okoliščinah brez dvoma šlo za skupen dogovor tožnika, toženke in njene babice kot imetnice stanovanjske pravice in s tem upravičenke do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji (s 60 % popustom), da se stanovanje odkupi, da pravdni stranki postaneta dejanska lastnika stanovanja, babica pa ima izgovorjene ugodnosti. To pa hkrati pomeni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je odkup stanovanja izpeljal tako, da je bila imetnica stanovanjske pravice dejansko slamnati kupec, pravilno. Res je, da OZ¹ ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in na odločbo VS RS II Ips 595/2008. Res je, kot trdi pritožnica, da dejansko stanje, ki ga obravnava odločba VS RS ni enako kot predmetno, je pa primerljivo, v obeh primerih kupec ni želel postati lastnik. Tega ne omaje trditev, da je pobudo za nakup stanovanja dala babica in da je uveljavljala svoja upravičenja za odkup stanovanja. Brez denarja pravdnih strank bi njeno upravičenje do odkupa dejansko ostalo zgolj pravica, ki je na pravdni stranki tudi ni mogla prenesti, saj ne sodita v krog teh upravičencev. Glede na to, da je toženka sama povedala, da se o babičinem prispevku 60 % sploh niso pogovarjali, pa je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala, da je šlo za prispevek samo njej, tudi pravilen. Nobenega dvoma tako ni, da je šlo za skupni dogovor in voljo pravdnih strank o nakupu stanovanju oziroma o tem, da bo odkupljeno stanovanje njuno skupno premoženje, saj ni verjetno, da bi sicer oba prispevala kupnino (on 480.626 SIT v gotovini, ona 510.000 SIT s kreditom), da bi bila za toženkin del kupnine poroka za kredit tožnikova starša in da bi bila babica deležna zapisanih ugodnosti.

9Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sodi odkupljeno stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z denarjem, ki sta ga z delom ustvarili pravdni stranki. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje (in se ob tem sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 870/2008), je ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema kogentne narave, zato zakonca ne moreta sporazumno vplivati na zakonsko določen premoženjski režim in odločati, kaj sodi v njuno skupno oziroma posebno premoženje in kakšni so deleži na skupnem premoženju. Obligatornost režima skupnega premoženja je relativizirana le z možnostjo zakoncev, da kadarkoli v času trajanja zakonske zveze sporazumno (ali na zahtevo enega ali drugega zakonca) skupno premoženje razdelita (drugi odstavek 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Takšen delilni sporazum mora biti sklenjen v predpisani obliki (v obliki notarskega zapisa po Zakonu o notariatu oziroma je moral biti sodno overjen po ZZZDR iz leta 1976). Ker pa sta pravdni stranki skupno premoženje šele pridobili, overitev pogodbe ni bila potrebna, zato je napačna tudi pritožbena trditev, da ni pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na stanovanju, ker posla ni overil sodnik.

10Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kupnina, ki jo je toženka prejela od prodaje stanovanja na N., ni v celoti zadostovala za nakup poslovnega prostora in je bila razlika plačana iz skupnega premoženja strank, je prepričljiv. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi zaslišanja strank v povezavi z dokumenti o prodaji stanovanja na N. in nakupu poslovnega prostora ter upoštevaje dokazila o višini osebnih dohodkov tožnika. Toženki ni uspelo dokazati, da je nakup poslovnega prostora v celoti financirala iz svojega posebnega premoženja, zato je neutemeljena njena pritožbena trditev, da poslovni prostor predstavlja njeno posebno premoženje. Vrednotenje GURS na to nima vpliva oziroma ne dokazuje, da je za stanovanje na N. prejela 10.000 DEM več kot je zapisano v sami pogodbi. Dejansko ni verjetno, da v pogodbi ne bi bila zapisana dejanska višina kupnine, ampak nižja iz razloga, ker je del denarja toženka od kupca prejela že prej. Hkrati pa toženka tudi ni pojasnila, zakaj je bil del kupnine za poslovni prostor plačan kasneje in iz česa sta bili poravnani ara in prvi del kupnine za poslovni prostor. Poleg tega je zaslišana izpovedala, da je šlo za varščino, v pritožbi pa navaja drugače in sicer, da je na podlagi dogovora prejela dodatnih 10.000 DEM. Slednje je tudi nedopustna pritožbena novota (na kar opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo) in je pritožbeno sodišče ne upošteva.

11Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporno stanovanje in terjatev iz naslova prodaje poslovnega prostora spada v skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža na stanovanju ½, solastninski delež tožnika na terjatvi pa 6 % (½ od 12 % prispevka k kupnini), ima tako oporo v celoviti in popolni oceni dokaznega gradiva in izpovedi pravdnih strank oziroma listinskih dokazov. Razlogi o tem so jasni, popolni, življenjsko logični in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, pritožbeno vztrajanje pa jih ne ovrže.

12Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v ugodilnem delu) potrdilo (353. člen ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (odločitev je zajeta v izreku o zavrnitvi pritožbe), tožniku pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 1.750 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV-ja. Priznane stroške mora toženka plačati v 15-ih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo o izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami.