19. člen ZZZDR-UPB1

V obravnavanih okoliščinah je brez dvoma šlo za skupen dogovor tožnika, toženke in njene babice kot imetnice stanovanjske pravice in s tem upravičenke do odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji (s 60 % popustom), da se stanovanje odkupi, da pravdni stranki postaneta dejanska lastnika stanovanja, babica pa ima izgovorjene ugodnosti. To pa hkrati pomeni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je odkup stanovanja izpeljal tako, da je bila imetnica stanovanjske pravice dejansko slamnati kupec, pravilno. Res je, da OZ ne vsebuje določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe z navideznim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in na odločbo VS RS II Ips 595/2008. Res je, kot trdi pritožnica, da dejansko stanje, ki ga obravnava odločba VS RS ni enako kot predmetno, je pa primerljivo, v obeh primerih kupec ni želel postati lastnik. Tega ne omaje trditev, da je pobudo za nakup stanovanja dala babica in da je uveljavljala svoja upravičenja za odkup stanovanja. Brez denarja pravdnih strank bi njeno upravičenje do odkupa dejansko ostalo zgolj pravica, ki je na pravdni str

Tožnica svojo legitimacijo za vložitev tožbe na razveljavitev zakonske zveze gradi na trditvi, da ima po pokojniku dedno pravico. Pravno korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi in s tem aktivno legitimacijo v tem sporu bi tožnica imela, če bi dokazala obstoj izvenzakonske skupnosti z zapustnikom. Šele obstoj izvenzakonske skupnosti s pokojnikom v času njegove smrti bi tožnici omogočil priznanje dedne pravice po zapustniku in s tem utemeljitev neposredne pravne koristi, da se zakonska zveza med pokojnikom in toženko razveljavi. Za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti sodna praksa in pravna teorija štejeta kot pogoje skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost ter notornost njune skupnosti. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji ugotavljanja njenega obstoja strožji. Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD je torej (tudi) dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev. Če te ni – to je če partnerja ne živita skupaj – ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna – če za ločeno življenje obstajajo

Obstoj poslovne sposobnosti tožnika ni predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za razvezo zakonske zveze. Tako kot pri oporočni sposobnosti tudi pri sposobnosti izjaviti voljo za razvezo zakonske zveze ne velja domneva, da je nesposoben izjaviti voljo za razvezo zakonske zveze tisti, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost. Tudi če bi bila zakoncu v trenutku, ko je izjavil voljo za odločitev o prenehanju zakonske zveze, odvzeta poslovna sposobnost, bi lahko bil ob podajanju izjave, upoštevajoč naravo njegove bolezni, sposoben razumeti pomen svoje izjave in njenih posledic in sposoben ravnati v skladu z izraženo voljo.

Osebe, ki imajo neposredni pravni interes na tem, da se zakonska zveza razveljavi, lahko vložijo tožbo na razveljavitev tudi po prenehanju zakonske zveze, torej tudi po smrti enega zakonca. Določba 41. člena ZZZDR, da pravica do tožbe ne preide na dediče, pomeni le to, da ta pravica ne preide na dediče umrlih upravičencev do tožbe, ne pa da upravičenci, če so dediči uumrlega zakonca, po njegovi smrti ne bi mogli več vložiti tožbe.

Za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti zakoncev v smislu 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD mora biti pri obeh zakoncih podana volja za prenehanje skupnega življenja in s tem tudi sposobnost, oblikovati tako voljo. Pravni red za nastanek posledic različnih izjav volje postavlja delno različne zahteve. Voljno sposobnost poročene osebe za odločitev o prenehanju življenjske skupnosti z zakoncem je treba obravnavati predvsem po merilih, ki jih pravni red zahteva za veljavno izjavo volje o sklenitvi zakonske zveze. Potrebna je torej voljna sposobnost, za katero med drugim ni ovire v smislu 19. člena ZZZDR, po katerem zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna.