VDSS Sodba Pdp 56/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 16.489,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2019 do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača znesek v višini 16.489,05 EUR neto (znesek 13.298,38 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice do dnevnega počitka na misiji KFOR .., in znesek 3.190,67 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti do dneva vložitve tožbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2019 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku za 472,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.334,86 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvi odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo A. A. glede načina dela vojaških policistov na misijah na Kosovu na splošno. Opraviti bi moralo poizvedbe pri Delovnem sodišču v Mariboru o vloženih tožbah pripadnikov Slovenske vojske, ki so kot priče v tem sporu izpovedali v korist tožnika. Sodišče prve stopnje ni opravilo celostne in prepričljive dokazne ocene njihovih izpovedi, dokazne ocene drugih dokazov poleg izpovedi tožnika in prič pa sodišče prve stopnje sploh ni opravilo. Pravno podlago za odločanje o dnevnem počitku pripadnikov Slovenske vojske predstavlja 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), ki je uvedel institut potrebnega počitka. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj sodba Sodišča Evropske unije C-742/19 ni relevantna. Neprepričljiv je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so se delovne naloge tožnika začele že ob 6.15 uri. Jutranjih priprav na delovno nalogo (vstajanje, umivanje, oblačenje, pregled vozil, primopredajo in izvzem orožja) ni šteti za opravljanje dela. Tudi ure izvzema orožja ni šteti za začetek opravljanja dela, ampak mora sodišče prve stopnje to dejstvo ugotoviti na podlagi celotnega dokaznega postopka. Iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo, koliko časa je tožnik porabil za zajtrk, ki ne spada med delovne obveznosti, in ob kateri uri ga je imel. Ker tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati za vsak posamezni dan konkretno, kdaj točno so se začele njegove delovne naloge, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj najkasneje je pričel z opravljanjem dela. Iz 14. točke obrazložitve sodbe ni jasno, ali sodišče prve stopnje enači obhod lokalov z obhodom baze. Prav tako ni jasno, kako je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je delovni dan tožnika vsak dan končal z obhodom baze ob 23.30 uri. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje začetka delovnega dne, v nasprotju z njegovim zaključkom, ne veže na uro izvzema orožja. Prav tako ne prepričajo razlogi sodbe glede (ne)verodostojnosti podatkov iz knjige izvzemov in vnosov orožja. Tožena stranka je predložila evidence, iz katerih je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani in da jih je tožnik dejansko izrabil. Z evidencami je bil tožnik seznanjen in bi zoper njih lahko ugovarjal. V tedenskih poročilih bi bile pod točko razno lahko zabeležene dodatne naloge. Sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi tožena stranka kršila dnevni počitek tožnika. Dokazna ocena je površna. Iz obrazložitve ni razvidno, kaj je tožnik na posamezni dan dejansko delal. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti izpovedi B. B., da z določenimi nalogami ni bil seznanjen, te naloge prav tako ne izhajajo iz listinskih dokazov, priče, ki so izpovedale v tožnikovo korist, pa imajo zaradi lastnih sporov interes, da tožnik uspe. Sodišče prve stopnje je primanjkljaj dnevnega počitka zmotno izrazilo v minutah in ne v urah, napačen je tudi način izračuna višine odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razen v odločitvi, da tožniku pripada odškodnina v neto znesku, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posega v pravico do dnevnega počitka za 696,25 ur na mednarodni misiji na Kosovu od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 prisodilo odškodnino; presojo o kršitvi je utemeljilo z vsakodnevnim delom tožnika, ki je trajalo od 6.15 ure zjutraj do trenutka vnosa orožja – praviloma med 24. in 1. uro ponoči. Izhajalo je iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.).

6Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke in iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zaslišanje priče A. A., poveljnika vojaške policije na KFOR .., ni dokaz, s katerim bi bilo mogoče ugotavljati odločilna dejstva v tem sporu: o vsebini in obsegu tožnikovega dela na misiji KFOR ... Sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo poizvedb pri delovnih sodiščih o vloženih tožbah pripadnikov, ki so kot priče izpovedale v korist tožnika, saj to ni odločilno dejstvo v tem sporu – niti z vidika ocene verodostojnosti prič. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenih listinskih dokazov (ki jih pritožba ne konkretizira). Upoštevalo jih je pri ugotavljanju dejstev, ki jih je bilo z listinami mogoče ugotoviti, in sicer v zvezi z vsebino, načinom in trajanjem oziroma začetkom in koncem opravljanja delovnih nalog tožnika (točke 8, 12, 20 in 21 obrazložitve sodbe). Ker ZPP ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno tudi z izpovedjo tožnika in prič ugotavljalo relevantna dejstva glede vsebine in trajanja tožnikovih delovnih nalog. Dokazna ocena izpovedi prič v smeri, da jim verjame, ker so skladne, je ustrezna in logična ter skladna z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje je z ustreznimi argumenti obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi B. B. (točka 10 in 14 obrazložitve sodbe), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je dokazna ocena sodišča površna. Tožena stranka ne more uspeti zgolj s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi ostalih prič, ker imajo tudi same vložene tožbe na isti pravni in dejanski podlagi, saj je sodišče konkretno pojasnilo, zakaj drugim dokazom ni sledilo, vložene tožbe pa same zase niso razlog za dvom v verodostojnost prič.

7Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja pravico do potrebnega počitka iz drugega odstavka 53. člena ZSSloV, saj tožnik ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu tožena stranka dnevni počitek zagotovila. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča Evropske unije C-742/19 z dne 15. 7. 2021, v kateri je bilo zavzeto stališče, da se določbe Direktive 2003/88/ES ne uporabljajo za dejavnosti vojaških oseb v nekaterih izrednih primerih oziroma situacijah, saj je pravna podlaga za dnevni počitek v slovenski zakonodaji.

8Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo prepričanja in dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj je zaključil z delom ter s tem, koliko ur dela več je opravil. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede začetka in konca opravljanja dnevnih nalog tožnika. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vsak dan z delom pričel ob 6.15 uri ni neprepričljiva. Temelji na izpovedih tožnika in zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik z delovnimi nalogami pričel še pred izvzemom orožja ob 7. uri zjutraj, in sicer je moral opraviti pregled avtomobila in primopredajo med patruljama. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da jutranjih priprav, kot so vstajanje, umivanje in oblačenje, ni mogoče šteti za opravljanje dela, saj sodišče prve stopnje teh opravil med delovne naloge tožnika ni zajelo. V zvezi z vsakodnevnimi pregledi avtomobila pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je moral biti avtomobil brezhiben in tehnično izpraven, luči, sirene in akumulator so morali delovati ter da je pregled trajal 15 minut do pol ure, zato je sodišče prve stopnje to opravilo pravilno štelo za delovno nalogo. Enako velja glede primopredaje oziroma dogovora med patruljama o razporeditvi nalog, ki ji pritožba zgolj pavšalno nasprotuje. Neutemeljena je še pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj in koliko časa je imel tožnik zajtrk, saj to niti ni bistveno, bistveno je, kdaj je pričel z opravljanjem nalog.

9Zaključki sodišča glede konca opravljanja delovnih nalog so jasni in pravilni. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik (in ostali vojaški policisti) pred nočnim počitkom opravil nadzor lokalov in obhod baze ter v orožarni preveril, če je vse urejeno in ali je treba napisati še kakšen zapisnik (tožnik je bil zadolžen za opravljanje vnosov v knjigi vstopov in izstopov – A47). Sodišče prve stopnje je konec opravljanja nalog pravilno vezalo na vnos orožja v orožarno. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da pripadniki orožja ne bi vrnili neposredno po koncu dela, za kar se zavzema pritožba. Nebistvena je pritožbena navedba v zvezi z razlikovanjem sodišča prve stopnje med obhodom lokalov in baze, ki ni bistveno, bistveno je, kdaj je s temi opravili tožnik zaključil. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je nelogična obrazložitev sodišča prve stopnje, ki zaključek opravljanja dela tožnika, nasprotno od njegovega začetka, veže na vnos orožja. V tem ni nič nelogičnega, sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pač ugotovilo, da je tožnik z nekaterimi delovnimi opravili zjutraj, nasprotno od njihovega zaključka, začel še pred izvzemom orožja. Ni mogoče soglašati niti s pritožbenimi navedbami o neprepričljivih razlogih sodišča prve stopnje glede verodostojnosti zapisov v knjigi vstopov in izstopov, saj so pravilnost zabeležk o urah vnosa orožja potrdile tudi zaslišane priče (izpovedale so, kot navaja tudi pritožba, da so orožje vračali okrog polnoči), zato ni bistveno, da je tožnik ure vnosa orožja v času, ko je bil na posebnem misijskem dopustu, zabeležil za nazaj. Do pavšalne pritožbene navedbe, da so si podatki v knjigah med seboj nasprotujoči, pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

10Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik zagotovljen dnevni počitek v obsegu minimalno 8 ur, saj je ugotovilo bistveno manjši obseg zagotovljenega dnevnega počitka. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje hkrati nasprotujoče ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 5,30 ure dnevno. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na evidence, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je imel tožnik zagotovljen dnevni počitek. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi bila v kakšni listini vodena evidenca dnevnega počitka, v pritožbi pa teh „evidenc“ tožena stranka ne konkretizira. Na pritožbeno navedbo, da bi bile v tedenskih poročilih skupine pod rubriko razno lahko vpisane dodatne naloge, vendar niso bile, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj pritožba ne pove, v čem konkretno (glede katere naloge) je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

11Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom primanjkljaj dnevnega počitka ugotovilo po minutah in ne urah. Neutemeljeno pritožba nasprotuje tudi izračunu višine odškodnine. Glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 8/2021, da gre v teh sporih za odškodnino za opravljene, a še ne plačane ure dela, je pravilen način izračuna odškodnine le z upoštevanjem števila ur povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov Slovenske vojske iz drugega odstavka 98.c člena ZObr.

12Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine. S tem, ko je tožniku dosodilo neto znesek, je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl..; prvi odstavek 283. člena ZDavP-2). Tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma glede „neto“ zneska je tako preuranjen in kot tak neutemeljen (311. člen ZPP). V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

13V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).